Odškodninska odgovornost države za škodo, ki nastane zaradi protipravnega ravnanja sodišča, temelji na 26. členu Ustave. Ta določba se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja je treba izhajati iz narave njegovega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ravnanje sodnika ni protipravno vedno, kadar je sodna odločba napačna. Protipravnost je podana takrat, kadar sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona, ali če predpis namerno razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

Izvršilno sodišče je ravnalo protipravno dvakrat: prvič, ker ni odločalo o ugovoru tretjega in tako ni uporabilo jasnih določb zakona, saj ni ravnalo po 65. členu ZIZ, in drugič, ker je zavzelo stališče, da plomba za vknjižbo lastninske pravice V. P. ne preprečuje kasneje zaznamovane izvršbe, to stališče pa je v direktnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso in jasno določbo zakona (četrti odstavek 89. člena ZZK-1).

Zavarovalna pogodba bi bila lahko v takšnem primeru, kot je obravnavan, vzajemno neizpolnjena samo, če bi obstajala obveznost izpolnitve na strani obeh pogodbenih strank. To pomeni, da bi lahko zavarovalnica zahtevala izpolnitev obveznosti za plačilo premij samo, če bi njena obveznost iz zavarovalne pogodbe (to pa je plačilo zavarovalnine, kar predpostavlja nastanek enega ali več zavarovalnih primerov) tudi že nastala v obdobju, ko je Pogodba še trajala, pa ni bila izpolnjena. Torej, če bi tudi zavarovalnica že imela konkretno nastalo obveznost plačila zavarovalnine. Kaj takega pa iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano, ne izhaja.