ZPomK-1 člen 3, 6, 6/1, 24, 24/1, 24/5, 36, 36/4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. ZUP člen 164, 164/2.
varstvo konkurence - kartelno dogovarjanje - omejevalni sporazum - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - upravni postopek - načelo kontradiktornosti - dokazovanje - razkritje zaupnih dokumentov - zavrnitev dokaznega predloga - nova dejstva - sklep o uvedbi postopka
Izjava strank o povzetku relevantnih dejstev je namenjena udejanjanju načela kontradiktornosti (uresničitvi pravice do izjave). V njej lahko stranka opozori na dejstva, ki so ji v prid in ponudi za to primerne dokaze. Šele če toženec teh pravno pomembnih dejstev in dokazov ne obravnava in o njih ne zavzame stališča v odločbi, je kršeno načelo kontradiktornosti.
Na prvi pogled se sicer zdi, da je tožnik ujet v začaran krog, saj ne more dokazati vpliva dokumenta, če ga ne pozna; vpogled dokumenta pa se mu onemogoča, ker bi prav tak vpliv moral dokazati. Vendar pa za izkazovanje pomena zaupnega dokumenta zadostuje že sklicevanje na vrsto dokumenta, na materijo, na katero se nanaša, ne glede na to, da v podrobnostih (zakritih delih) vsebina dokumenta ni znana. Iz t.i. nezaupnih različic dokumentov, ki so bile na voljo vsem strankam postopka pred tožencem, je mogoče razbrati dovolj podlage za utemeljevanje, ali bi posamezen, konkretno poimenovan dokument lahko prispeval k razbremenitvi tožnika.
Kršitev načela kontradiktornosti pomeni le zavrnitev takih dokazov, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so pomembna za odločbo.
Če nova ugotovljena dejstva pomenijo le dopolnitve istega historičnega dogajanja, a še v okviru iste zakonske kršitve, potem ne gre za drugo kršitev in nov sklep o uvedbi postopka ni potreben. Za tak primer je šlo tudi v predmetni zadevi. Toženec je kljub dopolnjenim dejanskim ugotovitvam lahko izdal izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem izdal nov sklep o uvedbi preiskave.
Usklajevanje pri oddaji ponudb na posameznih razpisih avtocestnega programa je pomenilo, da so se udeleženci kartela zavestno izogibali medsebojnemu tekmovanju, kar je bistvo konkurence. Ni šlo le za skupen nastop na posameznem avtocestnem odseku, pač pa za izigravanje javnih razpisov na celotnem avtocestnem programu v obdobju desetih let. Pri tem nič ne spremeni motiv posameznega udeleženca kartela.
Če je bil namen skupnega nastopanja na podlagi kartelnega dogovora zvišanje cen, kot ugotavlja toženec, potem so višje ponudbene cene članov kartela same po sebi omogočale drugim tujim podjetjem večje možnosti za uspeh na javnih razpisih DARS.
ZPomK-1 člen 9, 19, 21, 28, 29, 33. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. Pogodba o ustanovitvi Evrospke skupnosti (PES) člen 82.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - trg televizijskega oglaševanja - storitveni trg - geografski trg - sklepanje ekskluzivnih dogovorov - pogojni popusti za zvestobo - nedopustno ravnanje - učinki ravnanja kršitelja na trg - dokazovanje obstoja prevladujočega položaja - tržni delež - nenapovedana preiskava - najhujše kršitve konkurenčnega pravna - načelo kontradiktornosti - načelo sorazmernosti
Glede na načelo sorazmernosti se nenapovedana preiskava praviloma lahko izvede zgolj za odkrivanje dokazov, vezanih na najhujše kršitve konkurenčnega prava. Povedano drugače, kadar v primerih najhujših kršitev konkurenčnega prava obstaja utemeljena nevarnost, da bi podjetje uničilo ali skrilo relevantne dokaze, je izvedba nenapovedane preiskave smiselna ter ob izpolnjevanju zakonskih pogojev tudi zakonita. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja na napačno stališče Agencija, da je ta „prosta pri izbiri“ ustreznega preiskovalnega instrumenta, saj to ne izhaja iz določb ZPOmK-1.
Agencija z opravo sporne nenapovedane preiskave ni kršila načela sorazmernosti, saj jo je opravila na podlagi suma obstoja kršitve zlorabe prevladujočega položaja preko prakse sklepanja eksluzivnih pogodb, kar ustreza pojmu „najhujših kršitev konkurenčnega prava“.
Kot pravilno izhaja iz izpodbijane odločbe je podjetje s prevladujočim položajem podvrženo strožjim kriterijem dopustnosti ravnanja na trgu kot preostali konkurenti, ki takšnega položaja nimajo. Ravno zaradi te posebne odgovornosti na trgu, na katerem prevladuje, je nedopustna tudi zloraba položaja z ravnanjem, ki je drugače sprejemljivo za ostale konkurente, ter tudi, če ni imelo namena po storitvi ravnanja zlorabe. Bistven je namreč učinek njegovega ravnanja na trg.
Pri zlorabi prevladujočega položaja, prepovedanega z 9. členom ZPOmK-1 in 102. členom PDEU, gre za objektiven koncept, kar pomeni, da se pri presoji o obstoju zlorabe kot „pogoj“ za vzpostavitev kršitve ne zahteva namen kršitelja, temveč se v vsakokratnih okoliščinah konkretne zadeve presoja učinek spornega ravnanja na trg, z vidika ohranjanja še obstoječe konkurence na trgu oziroma razvoja te konkurence. Razlaga objektivnega koncepta je tako vezana na ravnanje podjetja s prevladujočim položajem, ki lahko vpliva na sestavo trga, na katerem pa je prav zaradi njegove prisotnosti raven konkurence oslabljena. Zato so neutemeljene tožbene navedbe o pravno zmotni opustitvi dokazovanja obstoja izrecnega „namena“ tožnice omejiti konkurenco s spornimi ravnanji, saj namen zlorabe ni nujni pogoj koncepta zlorabe, ki je prepovedana z 9. členom ZPOmK-1 in 102. členom PDEU. Čeprav drži, da so pri ugotavljanju „zlorabe“ zelo koristni neposredni dokazi o obstoju izključevalne strategije, vezane na namerno izključevanje konkurentov s trga s strani podjetja s prevladujočim položajem, pa ti vendarle za končno odločitev niso potrebni, če iz ostalih relevantnih okoliščin izhaja jasen obstoj kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU. Razmejitev med dopustnim in nedopustnim delovanjem je namreč v vsakokratnih okoliščinah zadeve odvisna od različnih dejavnikov in od stopnje njihove upoštevnosti, pri čemer pa je ravno za izključne sporazume še posebej značilno, da omogočajo izvajanje močnega konkurenčnega pritiska, saj preko izključne vezave strank že sami po sebi povzročajo učinek preprečevanja vstopa ali širitve konkurenčnih podjetij.
Pravilen je pristop Agencije, ki je v kontekstu presoje „obstoja zlorabe“ upoštevala močan tržni položaj tožnice, njeno vlogo neizogibnega poslovnega partnerja, dejanske pogoje na upoštevnem trgu, individualiziran pristop pri sklepanju ekskluzivnih pogodb, različna merila in pogoje pri odobritvi popustov, dejstvo sklepanja pogodb za eno leto, dolgotrajno obdobje izvajanja sporne poslovne prakse ter odsotnost logične razlage, zakaj naj bi bili le v primeru strankinega pristanka na ekskluzivnost večji popusti pri odkupu oglasnega prostora ekonomsko (stroškovno) utemeljeni.
Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da iz sodne prakse SEU izhaja, da pri teh oblikah zlorabe prevladujočega položaja (izključnih sporazumih in pogojnih popustih za zvestobo) zadostuje že sklep, da se z ravnanjem podjetja s prevladujočim položajem, ki kaže na zlorabo, skuša omejiti konkurenco oziroma da ima sporno ravnanje lahko tovrstni učinek; da zadostuje, da je na podlagi presoje vseh okoliščin konkretne zadeve mogoče sklepati, da je učinek teh praks omejitev ali izključitev konkurence na zadevnem trgu oziroma da je to z njimi mogoče storiti. Zato je neutemeljen tožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji proti-konkurenčnih učinkov spornih izključnih sporazumov.
ZPomK-1 člen 6, 6/1, 15. ZJN-2 člen 44, 44/3. ZUP člen 164, 164/2, 214, 214/3, 237, 237/2-7.
varstvo konkurence – kartelno dogovarjanje - postopek pred Uradom za varstvo konkurence – ugotovitev dejanskega stanja – upravni postopek – dokazovanje - dokazi
Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja Agencije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v ZPOmK-1 določeno drugače. V upravnem postopku se po določbi drugega odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabi kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka. Ene in druge mora organ obravnavati enako (nepristransko). V odločbi mora navesti razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).
ZPOmK-1 člen 9, 16, 16/4, 18, 19, 40, 40/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 43.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - pravica do sodnega varstva - dopustnost tožbe stranskega udeleženca - pravni interes stranskega udeleženca za tožbo - pravica stranskega udeleženca do kontradiktornega postopka - ustavitev postopka ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja - smotrnost nadaljnjega postopka
Okoliščina, da urad oziroma agencija vodi postopek po uradni dolžnosti zaradi varovanja javnega interesa, ne predstavlja avtomatične odsotnosti pravnega interesa stranske udeleženke za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka. S tem ko je bil postopek v tej zadevi ustavljen, je bil prizadet tožničin pravni interes, zaradi katerega ji je bil v postopku priznan položaj stranske udeleženke. Nasprotno pa bi razveljavitev sklepa o ustavitvi postopka zanjo, ki zatrjuje, da je A. (sedaj B.) kršil 9. člen ZPOmK-1 in 102. člen PDEU, pomenila izboljšanje njenega pravnega položaja.
Stranki je načeloma zagotovljena polna pravica do kontradiktornosti, medtem ko stranski udeleženki ta pravica načeloma ni priznana. Vseeno pa je treba stranski udeleženki pravico do kontradiktornosti (izjemoma) zagotoviti, če ta izhaja iz posameznih zakonskih določb in oziroma ali če je potrebna za varovanje njenega pravnega interesa, zaradi katerega se udeležuje postopka pred uradom oziroma agencijo. Urad oziroma agencija, ki vodi postopek po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa, ima ob spoštovanju določb ZPOmK-1 določeno polje presoje, ali oziroma v kolikšni meri je treba izjemoma zagotoviti načelo kontradiktornosti tudi stranski udeleženki.
Med več posebnimi okoliščinami, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev o ustavitvi postopka, sta sodni preizkus prestali dve okoliščini, in sicer zahtevnost nadaljnjega postopka in neznaten učinek morebitne odločbe o ugotovitvi obstoja kršitve na učinkovito konkurenco na trgu; to pa v tej zadevi zadošča za zaključek, da nadaljnji postopek, ki ga vodi urad oziroma agencija po uradni dolžnosti zaradi varovanja javnega interesa, ne bi bil smotrn.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2006851
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 392, 392/5. KZ-1 člen 286, 286/1.
odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja - oviranje pravosodnih in drugih državnih organov – pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Za storitev kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov ni treba, da bi bil namen vplivanja na pričo neposredno izražen z besedami, temveč je treba na ta namen sklepati iz vseh ostalih okoliščin določenega primera.
ZKP člen 201, 201/1-3, 202, 202/2, 371, 371/1-11. URS člen 22.
pripor - utemeljen sum - sklep o priporu - obrazložitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih – ponovitvena nevarnost – drugi kazenski postopki
Sodišče mora sklep o odreditvi pripora obrazložiti tudi z razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa na obstoj utemeljenega suma. Opraviti mora presojo vsebine zbranega dokaznega gradiva, torej zavzeti do tega vprašanja svoje stališče in ga ustrezno obrazložiti.
Višina zagrožene kazni v povezavi z dejstvom, da obdolženca nič ne veže na Republiko Slovenijo, kaže na realno nevarnost, da obdolženi lahko z izogibanjem ovira nemoten potek kazenskega postopka.
78. člen ZKP ureja disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev, med drugim tudi oškodovanca kot tožilca, če v vlogah ali na narokih žalijo sodišče ali druge procesne udeležence.
kaznovanje procesnih udeležencev - zavlačevanje postopka - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje – pravica do pritožbe – upravičenec za vložitev – zagovornik izločenega obdolženca
Vložitev pravnega sredstva za katerega odvetnik glede na svoje (dolžno) poznavanje zakona vnaprej ve, da ni dovoljena ter ob obširni obrazložitvi sodišča prve stopnje v sklepu o razlogih nedovoljenosti take pritožbe, vložitev novega pravnega sredstva (pritožbe zoper sklep sodišča o zavrženju pritožbe kot nedovoljene) o katerem mora odločiti sodišče druge stopnje, pomeni zlorabo procesnih pravic z očitnim namenom zavlačevanja postopka.