odgovor na tožbo, vložen s strani nepooblaščene osebe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odobritev dejanj po pooblaščencu
Po določbi 11. tč. 2. odst. 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Na narok za glavno obravnavo je na strani tožene stranke pristopil njen pooblaščenec, ki je povzel navedbe v odgovoru na tožbo in ponudil poravnavo. Kršitev je podana le, če se dejanja v pravdi pozneje ne odobrijo. Ker je tožena stranka na naroku odobrila dejanje s strani nepooblaščene osebe, ni podana očitana kršitev določb postopka.
V skladu s 6. odst. 51. čl. ZPPSL delovno razmerje v primeru finančne reorganizacije preneha z vročitvijo sklepa, pri čemer citirani člen ne določa izrecno, ali z vročitvijo prvostopenjskega ali drugostopenjskega sklepa. Ob upoštevanju 1. odstavka 106. člena ZDR, ki določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve in glede na to, da ne gre za ugovor, ki ne zadrži izvršitve v taksativno naštetih primerih iz 2. odst. istega člena, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 106. čl. ZDR pravilno uporabilo 51. čl. ZPPSL, ko je odločilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z vročitvijo dokončnega sklepa.
Delavcem, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije in sicer na podlagi 51. čl. ZPPSL, pripada odpravnina v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov, saj je z dnem 3.7.1999 začela veljati novela ZJSRS-C, ki v 19. členu do uveljavitve novega ZDR delavcu, kot je tožnik, dodeljuje pravico do odpravnine, kot je določena v 36f. členu ZDR.
plača - dokazovanje - eventualni naklep - nova dejstva
Sodišče prve stopnje je opravilo prvi narok za glavno obravnavo po uveljavitvi novega ZPP. Tožena stranka pa je šele na naslednjem naroku vložila v spis pripravljalno vlogo z dokazi, da se zneski na plačilnih listah ne ujemajo z zneski dejanskih nakazil, ter da vsebina plačilnih list ni resnična. Tožena stranka ni zadostila pogojem iz 2. odst. 286. člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh dokazov ni upoštevalo.
razrešitev direktorja - razporeditev - ugovor - molk organa
Tožena stranka o ugovoru zoper sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto monter III ni odločila, dela, ki ga je prej opravljal, pa tožnik ni mogel več opravljati, ker je bil razrešen s funkcije direktorja. Zato se tudi ni bil dolžan javljati na delovno mesto oz. delati pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi. Dejanska razporeditev se izvrši po dokončnosti sklepa o razporeditvi, pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi pa delavec dela na prejšnjem delovnem mestu, če to mesto obstaja ali ni že zasedeno. Če pa gre za mesto razrešenega direktorja, je jasno, da funkcije oz. prejšnjega dela ne more več opravljati, prav tako pa se do dokončnosti sklepa o razporeditvi tudi ni dolžan zglasiti na novem delovnem mestu. Zato delodajalec proti njemu ne more izvajati sankcij do dokončnosti sklepa o razporeditvi na novo delovno mesto.
stečajni postopek - začetek stečajnega postopka - samostojni podjetnik
Ker je dolžnica, ki je samostojna podjetnica, solastnica nepremičnin v vrednosti 17.115.725,00 SIT, sodišče ni pravilno uporabilo 1. odst. 99. člena ZPPSL, na podlagi katerega je začelo stečajni postopek nad dolžnico in ga tudi takoj zaključilo. Sodišče lahko začne stečajni postopek le na predlog. Vendar pa, kako hitro so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka in v konkretnem primeru sta to dolžničina insolventnost ter obstoj premoženja za stečajno maso, tega vodi po uradni dolžnosti in mora najti ustrezen način za to. Če ne drugače, tudi tako, da se stroški postopka najprej poplačajo iz sredstev sodišča, po prodaji dolžničinega premoženja v stečajnem postopku in pred poplačilom upnikov, pa se ti stroški ustrezno pokrijejo.
postopek prisilne poravnave - dovoljenje za izplačilo plač - varstvo upnikov - obseg sredstev za izplačilo plač
Namen določila 32. čl. ZPPSL je tudi varstvo upnikov tako, da se določena izplačila prepovedo oz. omejijo. Taka omejitev velja glede izplačila plač zaposlenih. Ker ZPPSL ne predpisuje te omejitve, pa velja upoštevati določila ZFPPod, ki kot specialni predpis tudi določa ukrepe ob nastopu prezadolženosti gospodarskega subjekta. Glede izplačila plač zaposlenim je določen le obseg sredstev za zajamčene osebne dohodke po 5. členu ZZOD oz. do višine minimalne plače posameznega delavca, če obseg sredstev za zajamčene plače ne zagotavlja izplačila minimalne plače na individualni ravni (1. tč. 2. odst. 15. čl. ZFPPod).
Delavec ima pravico zahtevati sodno varstvo, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa po 1. odstavku 83. čl. ZTPDR. Izpodbijani odločbi tožene stranke sta se nanašali na začasno prerazporeditev in z njima ni bilo odločeno o tožnikovi morebitni zahtevi za razporeditev na drugo delovno mesto za nedoločen čas. Delovno sodišče v sodnem postopku ni pristojno za odločanje o razporeditvi delavca na drugo delovno mesto, ker odloča samo o zakonitosti odločb tožene stranke. Šele v primeru, če bi bila tožniku v takem postopku kršena pravica, ker ne bi bil razporejen na drugo delovno mesto, ali bi bil nanj razporejen drug delavec, ki ne bi ustrezal pogojem za raporeditev, bi tožnik imel pravico do sodnega varstva.
Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za mandatno dobo 5 let. Po določbi 12. člena pogodbe mu je družba dolžna zagotoviti enak osebni dohodek za dobo 18 mesecev v primeru, da je med potekom mandata razrešen. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu in je dobil izplačano odpravnino skladno z 36.f členom ZDR, ne more zahtevati še odpravnine skladno z 12. členom pogodbe o zaposlitvi.
Ker je sodišče druge stopnje ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje odločilo, da se odločitev o stroški postopka pridrži za končno odločbo, bi moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju tožnici priznati stroške za pritožbo, saj je v novem sojenju uspela.
Po določbi 2. odst. 9. člena ZST poziv za plačilo takse prekine zastaranje obveznosti za plačilo takse. Ker pa je v obravnavanem primeru sodišče pozvalo stranko k plačilu sodne takse po preteku dveh let od nastanka taksne obeveznosti, je taksna obveznost zastarala ne glede na poziv sodišča.
Toženka je bila kot poslovodkinja sama v trgovini kot prodajalka, sama je naročala in prevzemala trgovsko blago na podlagi dobavnic, izdelala prevzemni list in na podlagi tega izdelovala kalkulacijo prodajnih cen. Ker je trgovsko blago sama prodajala in odvajala denar na žiro račun tožnice, je odgovorna za primanjkljaj. Vendar za očitano škodo ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, se pravi že samo zaradi tega, ker je bila poslovodkinja trgovine, temveč le po načelu krivdne odgovornosti. ZTPDR v 1. odst. 72. člena določa, da škodo in okoliščine, v katerih je škoda nastala, njeno višino in povzročitelja ugotavlja pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec. Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženka škodo v zvezi z nastalim primanjkljajem tožnica povzročila po svoji krivdi, torej namenoma ali iz hude malomarnosti, kot to določa 70. člen ZTPDR.
Če se firma dolžnika, navedena v izvršilnem naslovu, ne glasi tako, kot je bila v času nastanka izvršilnega naslova registrirana v sodnem registru, izvršilni naslov ni primeren za izvršbo.
Solastnik v primeru vložitve predloga za razdružitev solastnine ne more predlagati izdajE začasne odredbe s katero drugemu solastniku prepoveduje odtujitev ali obremenitev solastnih nepremičnin.
Vprašljiva upravna dovoljenost predlagane nujne poti ni (glede relevantnih dejstev sporno) predhodno vprašanje, zaradi rešitve katerega bi nepravdno sodišče prekinilo postopek.
Če je dolžnik v izvršbi porok, je treba po naravi stvari obrazloženost njegovega ugovora presojati drugače, kot če bi nastopal na strani dolžnika glavni dolžnik.
Osemdnevni rok za vložitev izločitvene tožbe glede v davčni izvršbi zarubljenih premičnin ni prekluziven in samo zaradi njegove zamude lastnik ne izgubi pravice do sodnega varstva, ne lastninske pravice. Rok je pomemben le za nadaljnji tek izvršilnega postopka.
prenehanje delovnega razmerja - disciplinska kršitev - ne bis in idem
Ker je toženka z izdanim pisnim opominom že obravnavala tožnici očitane kršitve, ni imela podlage, da je za iste kršitve zoper tožnico uvedla disciplinski postopek in ji izrekla prenehanje delovnega razmerja.
ZDR člen 30, 31. ZPIZ člen 126, 126/1, 126/1-1, 126, 126/1, 126/1-1.
plača - začasno čakanje na delo - invalid
ZPIZ določa pravice invalidov v primerih, ko jim je neka pravica že priznana z dokončno odločbo ZPIZ, kar ne velja za konkretni primer, ko je bila tožnica že zakonito razporejena na delovno mesto glede na njeno preostalo delovno zmožnost, vendar zanjo na tem ustreznem delovnem mestu ni bilo več dela. Tožena stranka je začela postopek za pridobitev mnenja invalidske komisije zaradi razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto, čeprav tožničina zmožnost za delo ni bila spremenjena. V času pridobivanja mnenja je tožnici odredila čakanje na delo doma, vendar postopka ugotavljanja začasno presežnih delavcev ni izvedla v skladu z določbami 30. in 31. čl. ZDR. Zato tožnici pripada celotna razlika med nadomestilom v višini 70% in 100% plačo, ki bi jo dobila, kot če bi dejansko delala in ne le 80% nadomestilo, ki pripada invalidu za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.
ZPP člen 219, 299, 299/3, 352, 352/1, 354, 354/1, 219, 299, 299/3, 352, 352/1, 354, 354/1. ZDR člen 89, 90.
navedba novih dejstev v pritožbenem postopku
Zgolj zatrjevanja novih dejstev v pritožbi, ne da bi stranka za te svoje navedbe ponudila tudi ustrezne dokaze, ni mogoče upoštevati, čeprav je stari ZPP/77 dopuščal navajanje novot v pritožbenem postopku (benificium novorum).
Tožnik je v postopku vtoževal razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic po Zakonu o jamstvenem skladu RS, ker mu delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, ampak po njegovi volji. Tožniku je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo po 19a. čl. ZZZPB, ki daje delavcu možnost razveze delovnega razmerja v primeru, če delodajalec v enem mesecu po vročitvi odločbe inšpektorja za delo (s katero je bilo ugotovljeno neplačevanje plač iz pogodbe o zaposlitvi oz. kolektivne pogodbe najmanj 3 mesece zaporedoma) ne izplača zaostalih plač delavcu. V primeru takšnega načina prenehanja delovnega razmerja je 19c. čl. ZZZPB delavcem priznal pravico do odpravnine pod pogoji, kot jih določa ZDR za trajno presežne delavce. Do pravic iz ZJSRS pa ni upravičen, saj mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pri katerem je bil zaposlen neprekinjeno najmanj 3 mesece pred datumom prenehanja delovnega razmerja, ampak po njegovi volji.
Spori zoper odločbe ministrstva, pristojnega za delo, o katerih odloča pristojno delovno in socialno sodišče (22/3 čl. ZJSRS), se ne uvrščajo med individualne delovne spore, kot jih opredeljuje 4. čl. ZDSS, temveč med spore, ki spadajo v sfero sporov v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti delavcev.