pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - sposobnost oblikovati pravno relevantno izjavo volje - duševna motnja - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - ogrožanje življenja s samomorom
Pritožnikovo čustvovanje in vedenje v celoti obvladujejo nanašalne in preganjalne blodnje, zato sta njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo moteni. Pritožnik torej niti ni sposoben izraziti svobodne volje oziroma oblikovati pravnorelevantne izjave glede svojega zdravljenja. Posledično ni mogoče upoštevati njegovega nasprotovanja hospitalizaciji, ki ga izraža v pritožbi.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSC00020145
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 12, 12/3. Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah člen 3.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - mladoletni otroci - stiki - preživnina - otrokovo običajno prebivališče - Bruseljska uredba IIa - sodna poravnava - sprememba stikov - zahtevek na zvišanje preživnine
Sodišče prve stopnje je glede na konkretne okoliščine primera pravilno presodilo, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je običajno prebivališče mld. otrok ob začetku postopka (za znižanje preživnine in za spremembo stikov) v Republiki Avstriji. Prav tako je sodišče prve stopnje nato pravilno uporabilo določbe uredbe Bruselj II in preživninske uredbe ter presodilo, da je po 8. členu uredbe Bruselj II v zvezi z zadevo starševske odgovornosti (za odločanje o spremembi stikov) v zvezi z mld. toženkami pristojno sodišče Republike Avstrije in da je po alineji (d) 3. člena preživninske uredbe, ker sta zadevi povezani, tudi za odločanje o znižanju preživnine pristojno sodišče v Republiki Avstriji.
Iz zadeve SEU C-499/15 z dne 15.2.2017 izhaja, da se obe omenjeni odredbi razlagata tako, da sodišča države članice, ki so sprejela odločbo o starševski odgovornosti (o stikih) in preživninskih obveznostih v zvezi z mld. otrokom, ki je postala pravnomočna, niso več pristojna za odločanje o predlogu za spremembo odločbe, če je običajno prebivališče tega otroka na ozemlju druge države članice, in da so za odločanje o tem predlogu pristojna sodišča zadnje navedene države članice. Iz zadeve SEU C-184/14 z dne 14.4.2014 izhaja, da je zahtevek glede preživninskih obveznosti za mladoletne otroke neločljivo povezan s tožbo v zvezi s starševsko odgovornostjo, saj je sodišče, ki odloča v zvezi s starševsko odgovornostjo (o stikih) v najboljšem položaju, da in concreto presodi podrobnosti zahtevka glede preživninske obveznosti za mladoletnega otroka, saj odločitev o stikih vpliva na znesek te obveznosti.
Sporna sklepa tožene stranke ter pritožbenega organa sta zakonita. Tožena stranka je tožniku prepovedala opravljanje dejavnosti voznika tovornih vozil in voznika avtobusa, ker bi tožnik vozil za pet različnih podjetij in bi lahko informacije, ki niso javno dostopne, zlorabil za namene opravljanja dopolnilne dejavnosti. Opravljanje dopolnilne dejavnosti pa bi lahko vplivalo tudi na nepristransko opravljanje dela javnega uslužbenca, saj je Policija tudi prekrškovni organ za dejavnosti, ki so povezane z vožnjo tovornih vozil ali avtobusov in bi navedeno lahko vplivalo na izid postopka oziroma je podana kolizija interesov.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pridržanje osebe v psihiatrični bolnici - potek postopka - naknadno soglasje - privolitev bolnika v zdravljenje - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - ustavitev postopka - pritožbeni razlogi - zamenjava - osebni zdravnik - nov postopek
Ker je pritožnica po uvedbi zdravljenja pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru med postopkom podala soglasje za tako zdravljenje, je sodišče prve stopnje pravilno postopek ustavilo. V pritožbi pa si predvsem želi zamenjave bolnišnice, kar pa ni predmet odločanja po 61. členu ZDZdr.
Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 248/2018 z dne 19. 4. 2018 zavzelo stališče, da kljub dejstvu, da se tožnik med zaslišanjem ni (več) spomnil, za kakšno urno postavko sta bila s toženo stranko dogovorjena, pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil med strankama (ustni) dogovor o plačilu glede na število opravljenih ur resnično sklenjen. Tudi v novem sojenju je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu ustrezno obrazložilo. Sprejelo je pravilno dokazno oceno, da so bili delavci - šoferji, med katere sodi tudi tožnik, plačani drugače, kot je navedeno v pisni pogodbo o zaposlitvi.
ZDR člen 208, 208/1.. ZDR-1 člen 205, 205/1, 205/2.
sindikat - premoženjska škoda
Po določbi prvega odstavka 208. člena ZDR imenovanje sindikalnega zaupnika ni obveznost, temveč možnost sindikata. Enako določa prvi odstavek 205. člena novega ZDR-1. Drugi odstavek navedenih členov pa določa, da mora sindikat obvestiti delodajalca o imenovanju oziroma izvolitvi sindikalnega zaupnika. Člena ne določata, da mora sindikat delodajalca obvestiti o tem, da sindikalnih zaupnikov ni in da vlogo prevzema predsednik sindikata. Upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje v navedenem sporu glede reprezentativnosti sindikata pa je tožeča stranka tudi vedela, da je predsednik sindikata dejansko res toženec, saj mu je na domači naslov pošiljala pošto v zvezi z delovanjem sindikata, kar v celoti ovrže pritožbeno navedbo, da bi ob neizvolitvi sindikalnega zaupnika toženec moral obvestiti tožečo stranko, da je v funkciji predsednika sindikata prevzel vlogo sindikalnega zaupnika.
ZJN-2 člen 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/5. ZRev-2 člen 39, 39/2, 39/2-1. ZP-1 člen 6a, 8, 25a, 26, 26/6. KZ-1 člen 30, 30/2, 30/3. Uredba (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES člen 1.
prekršek in odgovornost zanj - javno naročanje - razpisna dokumentacija - kršitev pravil revidiranja - neresnična izjava ali dokazilo v ponudbi - administrativna napaka - dejanska zmota - zakonski znaki prekrška - izločitev iz postopka javnega naročanja - prekršek neznatnega pomena - sankcija za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije
Pritožbi ne problematizirata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžena pravna oseba kot ponudnik v postopku oddaje javnega naročila dala izjavo, ki jo je v njenem imenu in na njen račun lastnoročno podpisal direktor - odgovorna oseba A. A., da pravna oseba ni v postopku pri Agenciji za nadzor nad revidiranjem ali da ni bil s strani Agencije izrečen ukrep, temveč v pritožbenih navedbah uveljavljata, da je bila izjava dana in podpisana v zmoti, češ da je predsednik sveta naročnika v posvetu z revizorko izrazil stališče, da se izjava ne nanaša na pravno osebo, temveč na osebo revizorja, ki je bil namenjen za izvedbo postopka revizije pri naročniku, kar je bil predmet javnega naročila. Sodišče prve stopnje je navedeno zatrjevano dejstvo utemeljeno zavrnilo ter se pri tem prepričljivo oprlo tudi na listinsko dokumentacijo, zlasti na izjavo o izpolnjevanju pogojev, ki jo je v imenu ponudnika podpisal njen direktor A. A., iz katere že z jezikovno razlago besedila izjave, ko je uporabljena dikcija „nismo v postopku“ jasno izhaja, da se je izjava nanašala na pravno osebo in ne na posameznega revizorja, ki bo sodeloval pri izvedbi predmetnega javnega naročila. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se predmetna izjava že po naravi stvari ter na logični in izkustveni ravni ni mogla nanašati na osebo revizorja, ker posamezni revizor niti ni bil ponudnik v postopku oddaje javnega naročila, temveč je ponudnik bila obdolžena pravna oseba, v imenu katere je ponudbo oddal njen direktor.
Pritožba obdolžene pravne osebe tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi se kot relevantna izjava za obstoj prekrška lahko upoštevala le tista izjava, ki bi bila neresnična o okoliščinah kršenja pravil revidiranja, obdolžena pravna oseba pa je bila v postopku pri Agenciji le zaradi administrativne napake v statističnem poročanju. Navedenega pritožbenega stališča pritožbeno sodišče ne sprejema in zato tudi zavrača sklicevanje pritožbe na Uredbo EU št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.4.2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES, po kateri po stališču pritožbe administrativne napake v statističnem poročanju niso napake pri revidiranju in ne predstavljajo kršitev pravil revidiranja.
Določba 4. točke prvega odstavka 109.a člena ZJN-2 je jasna in kot prekršek določa dejanje, s katerim ponudnik v ponudbi vedoma ali z zavestno malomarnostjo da neresnično izjavo ali dokazilo. Resničnost izjave pa se presoja glede na pogoje, ki jih v razpisni dokumentaciji v postopku oddaje javnega naročila zahteva naročnik. V konkretnem primeru ni dvoma, da je naročnik kot pogoj za ponudnika zahteval izjavo, da ponudnik ni v postopku pri Agenciji, ali da mu s strani Agencije ni izrečen ukrep.
dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - mnenje otroka - največja korist otroka - določitev stikov - dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga
Pri določanju stikov in njihovem obsegu ter odločanju o tem, komu naj se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo, je izhodišče največja otrokova korist.
ZPCP-2 člen 116, 116/1.. ZStk člen 2, 2/2, 4, 7, 8, 9.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic člen 3.
kolektivni delovni spor - stavka - zakonitost stavke - dejavnost posebnega družbenega pomena - minimum delovnega procesa
Glede pravočasnosti obvestila pa 8. člen ZStk sicer res določa, da se stavka v dejavnostih posebnega družbenega pomena pristojnemu organu družbenopolitičnih skupnosti napove najmanj 10 dni pred izvedbo stavke na način, da se pošlje sklep o začetku stavke in izjava o načinu zagotovitve minimalnega delovnega procesa. Iz navedenega izhaja, da je namen te določbe zagotovitev, da se v dejavnostih posebnega družbenega pomena, kljub izvajanju ustavno zagotovljene pravice do stavke, zagotovi izvrševanje javnega interesa, kar terja daljše obdobje "priprave na stavko". V obravnavani zadevi se je treba osredotočiti predvsem na učinek obvestila na zagotovitev izvrševanja javnega interesa in manj na sam časovni vidik obvestila. Če zaradi opustitve obvestila oziroma prepoznega obvestila o stavki izvrševanje javnega interesa ni moglo biti zagotovljeno, potem prepozno obvestilo lahko pomeni nezakonitost stavke. Če pa se v postopku ne izkaže, da je bilo bistveno oteženo ali celo onemogočeno izvrševanje javnega interesa, potem krajša zamuda (2 dni) z obvestilom enega organa družbenopolitičnih skupnosti (občine) ne pomeni, da je stavka zgolj zaradi te okoliščine nezakonita.
Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da, v primeru več stavkovnih zahtev, stavka ni nezakonita zgolj zato, ker katera izmed stavkovnih zahtev ni dovoljena.
Ugovor predlagateljev o nezakonitosti stavke zaradi kršitve določbe drugega odstavka 2. člena Zstk bi bil upošteven le v primeru, če bi predlagatelji dokazali, da odločitev predsednika drugega nasprotnega udeleženca ni odražala volje članstva oziroma, da so do začetka stavke člani sindikata stavki nasprotovali. Izpodbijana sodba ugotovitev v tej smeri ne vsebuje. Zato je presoja o nezakonitosti stavke, izključno iz razloga, ker sklepa ni sprejel pristojni organ, napačna.
Čeprav tožnica tožbe ni umaknila (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznosti.
Dejstvo, da so se konji (6 konj) brez nadzora gibali po lokalni (dejansko glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke po regionalni) cesti, dokazuje, da toženka ni poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo teh konj, zato niti ni pravno odločilno, kakšna je bila ograja pašnika, na katerem so se pasli konji, preden so prišli na cesto in hodili po cesti.
Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je tožnikovo trditev, da toženka ni poskrbela za primerno zavarovanje za čredo konj, toženka pravočasno prerekala zgolj z nasprotnimi pavšalnimi trditvami: da so bili njeni konji (preden so ušli z ograjenega pašnika) primerno zavarovani na pašniku, zagrajenim z električnim pastirjem za konje, da je G. isti večer (torej v času škodnega dogodka) ugotovil, da so bili trakovi električnega pastirja prerezani, da je bila s tem seznanjena tudi policija, v svoji trditveni podlagi pa je navedla vsebino policijskega zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode.
S takimi trditvami po presoji pritožbenega sodišča ni zadostila trditvenemu bremenu, sploh pa ne dokaznemu bremenu glede na določbo drugega odstavka 158. člena OZ.
Ker je tožnik na podlagi sklenitve prvega aneksa dosegel, kar je s tožbo zahteval, je tožbo umaknil takoj, ko je toženka zahtevek izpolnila. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP pravilno odločilo, da mu je toženka dolžna povrniti potrebne pravdne stroške, s čimer je torej štelo, da je bila tožba utemeljeno vložena. Da pa je tožnik tožbo sploh lahko vložil, je moral na podlagi petega odstavka 24. člena ZJU najprej vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe, ker je taka pritožba procesna predpostavka za sodno varstvo. Zato je tudi strošek te pritožbe potrebno šteti kot potreben in ga tožniku priznati.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zaradi uporabe protiustavnega predpisa prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami pred Ustavnim sodiščem RS. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je po določbi 156. člena URS dolžno prekiniti postopek, ko meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, protiustaven. V konkretnem primeru pa tožnica uveljavlja nezakonitost oziroma protiustavnost podzakonskega akta. Tak podzakonski predpis pa se lahko spregleda (exceptio illegalis), ker je sodnik po določbi 125. člena Ustave RS vezan (le) na Ustavo RS in zakon.
Tožeča stranka je v posledici vložitve tožbe dosegla 27 % izpolnitev zahtevka. Pojem takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak več mesecev kasneje, v vmesnem času pa niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00023245
URS člen 26. ZKP člen 110, 110/3, 215, 215/3. ZPP člen 8, 212, 213, 214, 215, 339, 339/2, 339/2-14.
protipraven zaseg vozila v kazenskem postopku - razdružitev - odškodninska odgovornost države - protipravnost - prekinitev vzročne zveze
Izročitev vozila tožeči stranki v tem primeru do razdružitve z nadgradnjo ni bila možna, saj je nadgradnja predstavljala dokaz v kazenskem postopku. Tožeča stranka je takoj po zasegu predlagala, da zaradi zapletenega postopka razdružitve in možnosti nastanka znatne škode v primeru nepravilne razdružitve, sama izvede razdružitev. S tem je izrazila svojo voljo, da sama opravi razdružitev. Tožena stranka je temu predlogu sledila in tožeči stranki omogočila razdružitev 9. 6. 2014, vendar do nje iz razlogov na strani tožeče stranke ni prišlo. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v tem primeru izvršila svoje dolžno ravnanje glede zahteve za vračilo vozila.
vlaganja v tujo nepremičnino - dobrovernost - neupravičena obogatitev - povečanje vrednosti nepremičnine
Bistveno za presojo v konkretni zadevi je, da je tožnik vlagal (z lastnimi sredstvi in delom ter ob pomoči sorodnikov in prijateljev) v nepremičnino toženca, in sicer v prepričanju, da je nepremičnina v lasti njegove matere in da jo bo podedoval. V nepremičnini je živel in vse do materine smrti ni vedel, da je dejanski lastnik nepremičnine postal toženec in da je slednji nepremičnino dal materi v najem. Toženec je vedel, da tožnik živi v nepremičnini. V obdobju od 1. aprila 2007 do konca aprila 2011, ko je izgubil posest nepremičnine, je tožnik (med drugimi) izvedel dela (prizidek z WC-jem, dokončanje podstrešne sobe, mejno ogrado in žičnico za vinsko trto), ki so povečala vrednost toženčeve nepremičnine skupno za 2.260,00 EUR. Na podlagi predmetnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 193. členom OZ tožniku prisodilo predmetni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka, ne izgubi pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
ZPP člen 191, 191/2. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 386, 386/1, 386/1-1.
omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - pravdna sposobnost - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - stečajna masa - vpliv na obseg stečajne mase - odobritev procesnih dejanj - zavrženje tožbe
Skrb stečajnega upravitelja v postopku je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je pooblaščenec za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase. Povedano velja tudi za terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v tem postopku. Ker je terjatev (domnevno) nastala 28. 8. 2017, ko stečajni postopek še ni bil končan, premoženje, v zvezi s katerim teče pravda, sodi v stečajno maso. Ker stečajni upravitelj tožbe ni odobril, tožnik pa nima procesnega upravičenja samostojno nastopati v pravdi, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, pravilna.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda - predlog za dopustitev revizije - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Bistvo predloga za dopustitev revizije je v konkretni in natančni opredelitvi pomembnega pravnega vprašanja, medtem ko je bistvo revizije v obrazložitvi nezakonitosti sodbe.
Pritožnik je vlogo za vrnitev v prejšnje stanje (naslovljeno kot "Predlog za vrnitev v prejšnje stanje za dopustitev revizije") vložil prepozno.
Če je predlog vrnitev v prejšnje stanje podan po šestih mesecih od dneva zamude, se ne more več zahtevati.