Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je namreč dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno namreč velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca, kar pomeni, da mora navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je moč krivdo za njihov nastanek pripisati procesnemu udeležencu.
ZPP člen 248. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 2, 2/2.
izvedenec - izdelava izvida in mnenja - zamuda izvedenca z izdelavo izvedenskega mnenja - kaznovanje izvedenca - denarna kazen - podaljšanje roka - zdravstveno stanje
Izvedenec je opustil dolžno skrbno ravnanje, s čimer je povzročil znaten zastoj v postopku, saj je šele po devetih mesecih od prevzema spisa in predhodnih neuspešnih pozivih sodišča po poteku prvotnega in nato tudi podaljšanega roka, da izpolni izvedensko nalogo, seznanil sodišče, da izvedenskega dela ne bo opravil s sklicevanjem na zdravstvene razloge, katerih pa z ničemer ni ne pojasnil in ne izkazal. Tega ni storil niti v pritožbi, pri čemer njegovo posplošeno sklicevanje "na zdravstveno stanje, ki mu ni dopuščalo postopati kot izvedencu" in na dolgotrajnejše zaplete v zvezi s tem (izvedenec niti v pritožbi ne konkretizira zatrjevanih razlogov in ne izkaže njihove utemeljenosti) ne more predstavljati upoštevnega razloga, da ni opravil izvedenske naloge. Izvedenec ni predložil nobenih dokazov o obstoju upravičenih razlogov za to, da ni izdelal izvedenskega mnenja. Sodišče je zato pravilno ugotovilo, da izvedenec niti v podaljšanem roku ni opravil izvedenskega dela brez upravičenega razloga. Glede na prej omenjene okoliščine zadeve je utemeljeno izreklo izvedencu denarno kazen v znesku 500,00 EUR.
prekinitev in nadaljevanje postopka - predhodno vprašanje - vezanost sodišča na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje
Res v revizijskem postopku vedno obstoji možnost, da bosta odločbi nižjih sodišč razveljavljeni in vrnjeni v nov postopek ali pa spremenjeni, a navedeno ni pravno upoštevni razlog, da ostane postopek po pravnomočno zaključeni zadevi, v kateri se je obravnavalo predhodno vprašanje, prekinjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00021076
ZUstS člen 44. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 16, 16/1, 21, 21/1, 34, 34/1, 36, 36/1, 37, 37/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22.
pravica do vrnitve sodne takse - predlog za vračilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - maksimalna taksa - nastanek taksne obveznosti - izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse - odločba o odmeri sodne takse - učinek pravnomočnosti - način izvršitve ustavne odločbe - dodatni pogoj - pravica stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko stranka sodno takso plača ob nastanku taksne obveznosti, sodišče takso le odmeri in preveri njeno pravilnost. Če je taksa plačana v predpisani višini, nadaljnje postopanje sodišča z izdajo plačilnega naloga oziroma odločbe v ZST-1 ni predvideno.
Ne gre za kršitev enakega obravnavanja vseh strank pred sodiščem, saj je tožnica v enakem položaju kot vse druge stranke, ki so v takem položaju (odmera takse pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15) takso plačale pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15 ob vložitvi tožbe ter stranke, ki so sodno takso plačale na podlagi izdanega plačilnega naloga, zoper katerega niso vložile ugovora ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno oziroma niso vložile predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00020225
ZPP člen 443, 458, 458/1. OZ člen 164, 164/1.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - kasko zavarovanje - ugotavljanje višine škode - popolna škoda - prometna nesreča - popravilo vozila - splošni zavarovalni pogoji
Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je vrednost tožnikovega avtomobila pred škodnim dogodkom znašala 5.714,29 EUR, stroški popravila pa so znašali 4.734,77 EUR, kar je več kot 70% vrednosti vozila, se višina škode po splošnih zavarovalnih pogojih ugotavlja kot v primeru popolne škode, zato se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka poravnati celotno višino stroškov popravila.
delni sklep o dedovanju - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Ker pritožnik ni niti oporočni niti zakoniti dedič zapustnikov, izpodbijani delni sklep o dedovanju ne ureja dedovanja premoženja, do katerega bi bil upravičen. Zato tudi dedni dogovor, ki sta ga v zvezi z dedovanjem nepremičnin zapustnikov sklenila oporočna dediča, v ničemer ne posega v pravni položaj pritožnika. Za pritožbo zoper delni sklep o dedovanju zato nima pravnega interesa.
nasilje v družini - nujni ukrep - družinski člani - spor med solastniki
ZPND ureja le začasno ureditev razmerij z izrekom nujnega ukrepa za varstvo pred nasiljem v družini. 2. člen ZPND opredeljuje družinske člane po ZPND, za katero lahko uporabimo ZPND. V konkretnem primeru predlagatelja in nasprotnega udeleženca ni mogoče opredeliti kot družinskega člana, zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti ZPND. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagatelj na naslovu Z., P., ne živi in tudi 4. 11. 2018 (v času vložitve predloga) na tem naslovu ni živel in zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog, da se nasprotnemu udeležencu prepove približevanje stanovanjski hiši na Z., P., bivalni del, na 50 metrov, ni ugodilo, prav tako pa je tudi pravilno zaključilo, da namen zaščite po ZPND ni urejanje sporov glede načina uporabe stvari v solastnini, niti reševanje sporov o motenju posesti, saj se ta razmerja rešujejo v drugih pravdnih in nepravdnih postopkih.
posojilna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - fiktivna pogodba - zavrnitev ugovora - izpolnitev pogodbe - vračilo posojila - pritožbena obravnava - ponovitev dokazov - dokazna ocena - vsebina pogodbe - rok za vrnitev posojila - ugovor zastaranja - nastanek denarne obveznosti - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - splošni zastaralni rok - pogodbene obresti
Dokazno breme, da je šlo za navidezni posojilni pogodbi, je na toženki, ki navideznost zatrjuje. Toženka mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v posojilnih pogodbah. Tega dokaznega bremena toženka, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni zmogla.
Dospelost terjatve po obravnavanih posojilnih pogodbah je bila po ugotovitvah izpodbijane sodbe vezana na odpoklic kredita, zaradi česar bi lahko tožnik zahteval izpolnitev obveznosti od toženke po obeh pogodbah takoj, ko je toženki nakazal sporni denar, kar je bilo že v letu 2007.
V skladu z drugim odstavkom 364. člena OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, s konkludentnim ravnanjem, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Ravnanje toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, ko je tožniku mesečno, sukcesivno kar tri leta izročal srebrnike, pa čeprav je bila njihova vrednost precej nižja od mesečnega zneska pogodbenih obresti in je tako šlo le za simbolično plačilo dolga, je v okoliščinah konkretnega primera gotovo ravnanje, ki mu gre pripisati pravno naravo pripoznave dolga. Na podlagi takšnega ravnanja toženke je namreč lahko tožnik razumno sklepal, da toženka soglaša z obstojem dolga (iz naslova glavnice in obresti) po posojilnih pogodbah.
Z mesečnim izročanjem srebrnikov od aprila 2011 do nekje aprila 2014 in nato s plačevanjem po 2.500,00 EUR (osemkrat) v letih 2014 in 2015 s strani toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot delno vračilo posojila, je toženka priznavala dolg, s čimer je prihajalo do pretrganja zastaranja tožnikovih terjatev po posojilnih pogodbah (364. člen OZ), ki bi lahko zapadle konec leta 2007. Glede na navedeno in upoštevaje petletni zastaralni rok terjatve tožeče stranke za plačilo glavnice in pogodbenih obresti, ki jih tožeča stranka zahteva od 20. 3. 2012 dalje, po obeh posojilnih pogodbah do vložitve tožbe dne 14. 3. 2017 niso zastarale.
pristop k dolgu - nakazilo - pogodbena zaveza - prava pogodbena volja strank - pisni dogovor
Na to, da se je toženec (kot edini pooblaščeni za plačevanje iz računa družbe, s katerega so se plačevale vse obveznosti, povezane s projektom) zavezal nakazati sporni znesek, ni pa se v svojem imenu zavezal izpolniti dolga družbe tožeči stranki, kaže uporaba izraza „bo nakazal“; pa tudi izpovedi obeh (ob podpisu dogovora prisotnih) o tem, zakaj se je tožeča stranka sestala prav s tožencem, o tem, kako sta podpisnika razumela besedilo in vsebino dogovora o nakazilu. Pritožbeno sodišče kot pomembno ocenjuje nadaljnjo okoliščino, da je bilo nakazilo, ki se ga je z besedilom „B. B. bo danes nakazal 4.000 evrov za plačilo računa“ zavezal opraviti toženec, po (neprerekanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje izvršeno z računa družbe.
določitev stikov - odklanjanje stikov s strani otroka - otrokova želja - porazdelitev bremena preživljanja - preživninska zmožnost staršev - pridobitna preživninska zmožnost - odločanje o stroških po prostem preudarku
Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, temveč tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost (ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem) izpolni. Za oceno pridobitne zmožnosti zavezanca torej ni pomembna le njegova plača, temveč to, kakšne dohodke lahko doseže glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00022640
OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - dodatek za pomoč in postrežbo - renta - izguba na zaslužku - tuja pomoč
Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi se moral dodatek za pomoč in postrežbo odšteti od priznane škode iz naslova nudenja tuje pomoči. Tožnik v obdobju, za katero je zahteval in mu je sodišče priznalo odškodnino iz naslova nudenja tuje pomoči, še ni prejemal dodatka za pomoč in postrežbo, saj ga je začel prejemati šele v letu 2016.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o rentnem zahtevku. Oprlo se je na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroške ter tožniku priznalo rento le iz naslova nižjega dohodka (razlika med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka). Kot je bilo že omenjeno, tožnik rentnega zahtevka iz naslova trajnega povečanja potreb (in zmanjšanja zmožnosti za napredovanje) ni določno obrazložil niti ni dokazal njegove utemeljenosti. Posledično ni utemeljena niti pritožbena navedba, da naj bi znotraj tega dela rentnega zahtevka zahteval bodočo škodo zaradi nudenja tuje pomoči, saj tega v postopku na prvi stopnji ni navajal.
Utemeljeno je zavrnjen ugovor tožene stranke, da bi bilo treba od priznane rente odšteti dodatek za pomoč in postrežbo. Tak dodatek bi se sicer načeloma lahko upošteval v smislu znižanja omenjene rente iz naslova nudenja tuje pomoči, ker pa tak rentni zahtevek tožniku ni bil priznan, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dodatka za pomoč in postrežbo ni odštelo od rente zaradi nižjega dohodka, saj imata takšna renta in tak dodatek različno naravo zadoščenja. Prav tako je neutemeljena navedba tožene stranke, da bi morala biti renta določena le dokler tožnik ne izpolni pogojev za starostno pokojnino. Datum izpolnjevanja pogojev za starostno pokojnino je še negotov, zato je sodišče tožniku pravilno priznalo rento brez časovne omejitve. Ko pa bo tožnik izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev, bo lahko tožena stranka uveljavljala spremenjene okoliščine, zaradi katerih se lahko mesečna renta nenazadnje tudi odpravi.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00021304
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/2.. ZDR-1 člen 33, 118.
predlog za izdajo začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - težko nadomestljiva škoda
Tožnica ni navajala, da bi bila uveljavitev njene terjatve zoper toženko onemogočena ali precej otežena. Prav tako ni navajala, da bi bila odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile. V zvezi z nastajanjem težko nadomestljive škode je tožnica navedla, da prejema plačo in ni prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti. Le navedla je, da mora preživljati hčer, ki se redno šola, vendar tega dejstva ni z ničemer izkazovala. Z ničemer ni izkazana trditev, da bo ogroženo preživljanje njene družine. Prav tako je tožnica le navedla, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, teh navedb pa ni z ničemer izkazala. Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica ni verjetno izkazala nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.
Tožeča stranka je v posledici vložitve tožbe dosegla 27 % izpolnitev zahtevka. Pojem takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak več mesecev kasneje, v vmesnem času pa niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.
ZJN-2 člen 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/5. ZRev-2 člen 39, 39/2, 39/2-1. ZP-1 člen 6a, 8, 25a, 26, 26/6. KZ-1 člen 30, 30/2, 30/3. Uredba (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES člen 1.
prekršek in odgovornost zanj - javno naročanje - razpisna dokumentacija - kršitev pravil revidiranja - neresnična izjava ali dokazilo v ponudbi - administrativna napaka - dejanska zmota - zakonski znaki prekrška - izločitev iz postopka javnega naročanja - prekršek neznatnega pomena - sankcija za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije
Pritožbi ne problematizirata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžena pravna oseba kot ponudnik v postopku oddaje javnega naročila dala izjavo, ki jo je v njenem imenu in na njen račun lastnoročno podpisal direktor - odgovorna oseba A. A., da pravna oseba ni v postopku pri Agenciji za nadzor nad revidiranjem ali da ni bil s strani Agencije izrečen ukrep, temveč v pritožbenih navedbah uveljavljata, da je bila izjava dana in podpisana v zmoti, češ da je predsednik sveta naročnika v posvetu z revizorko izrazil stališče, da se izjava ne nanaša na pravno osebo, temveč na osebo revizorja, ki je bil namenjen za izvedbo postopka revizije pri naročniku, kar je bil predmet javnega naročila. Sodišče prve stopnje je navedeno zatrjevano dejstvo utemeljeno zavrnilo ter se pri tem prepričljivo oprlo tudi na listinsko dokumentacijo, zlasti na izjavo o izpolnjevanju pogojev, ki jo je v imenu ponudnika podpisal njen direktor A. A., iz katere že z jezikovno razlago besedila izjave, ko je uporabljena dikcija „nismo v postopku“ jasno izhaja, da se je izjava nanašala na pravno osebo in ne na posameznega revizorja, ki bo sodeloval pri izvedbi predmetnega javnega naročila. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se predmetna izjava že po naravi stvari ter na logični in izkustveni ravni ni mogla nanašati na osebo revizorja, ker posamezni revizor niti ni bil ponudnik v postopku oddaje javnega naročila, temveč je ponudnik bila obdolžena pravna oseba, v imenu katere je ponudbo oddal njen direktor.
Pritožba obdolžene pravne osebe tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi se kot relevantna izjava za obstoj prekrška lahko upoštevala le tista izjava, ki bi bila neresnična o okoliščinah kršenja pravil revidiranja, obdolžena pravna oseba pa je bila v postopku pri Agenciji le zaradi administrativne napake v statističnem poročanju. Navedenega pritožbenega stališča pritožbeno sodišče ne sprejema in zato tudi zavrača sklicevanje pritožbe na Uredbo EU št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.4.2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES, po kateri po stališču pritožbe administrativne napake v statističnem poročanju niso napake pri revidiranju in ne predstavljajo kršitev pravil revidiranja.
Določba 4. točke prvega odstavka 109.a člena ZJN-2 je jasna in kot prekršek določa dejanje, s katerim ponudnik v ponudbi vedoma ali z zavestno malomarnostjo da neresnično izjavo ali dokazilo. Resničnost izjave pa se presoja glede na pogoje, ki jih v razpisni dokumentaciji v postopku oddaje javnega naročila zahteva naročnik. V konkretnem primeru ni dvoma, da je naročnik kot pogoj za ponudnika zahteval izjavo, da ponudnik ni v postopku pri Agenciji, ali da mu s strani Agencije ni izrečen ukrep.
Sporna sklepa tožene stranke ter pritožbenega organa sta zakonita. Tožena stranka je tožniku prepovedala opravljanje dejavnosti voznika tovornih vozil in voznika avtobusa, ker bi tožnik vozil za pet različnih podjetij in bi lahko informacije, ki niso javno dostopne, zlorabil za namene opravljanja dopolnilne dejavnosti. Opravljanje dopolnilne dejavnosti pa bi lahko vplivalo tudi na nepristransko opravljanje dela javnega uslužbenca, saj je Policija tudi prekrškovni organ za dejavnosti, ki so povezane z vožnjo tovornih vozil ali avtobusov in bi navedeno lahko vplivalo na izid postopka oziroma je podana kolizija interesov.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - separatni stroški
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zaradi uporabe protiustavnega predpisa prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami pred Ustavnim sodiščem RS. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je po določbi 156. člena URS dolžno prekiniti postopek, ko meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, protiustaven. V konkretnem primeru pa tožnica uveljavlja nezakonitost oziroma protiustavnost podzakonskega akta. Tak podzakonski predpis pa se lahko spregleda (exceptio illegalis), ker je sodnik po določbi 125. člena Ustave RS vezan (le) na Ustavo RS in zakon.
vlaganja v tujo nepremičnino - dobrovernost - neupravičena obogatitev - povečanje vrednosti nepremičnine
Bistveno za presojo v konkretni zadevi je, da je tožnik vlagal (z lastnimi sredstvi in delom ter ob pomoči sorodnikov in prijateljev) v nepremičnino toženca, in sicer v prepričanju, da je nepremičnina v lasti njegove matere in da jo bo podedoval. V nepremičnini je živel in vse do materine smrti ni vedel, da je dejanski lastnik nepremičnine postal toženec in da je slednji nepremičnino dal materi v najem. Toženec je vedel, da tožnik živi v nepremičnini. V obdobju od 1. aprila 2007 do konca aprila 2011, ko je izgubil posest nepremičnine, je tožnik (med drugimi) izvedel dela (prizidek z WC-jem, dokončanje podstrešne sobe, mejno ogrado in žičnico za vinsko trto), ki so povečala vrednost toženčeve nepremičnine skupno za 2.260,00 EUR. Na podlagi predmetnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 193. členom OZ tožniku prisodilo predmetni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.
ZDR-1 člen 6, 6/4, 89, 89/1, 89/1-1, 98, 118.. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (2011) člen 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izbira presežnih delavcev - uporaba kriterijev - individualni odpust - kolektivna pogodba - sodna razveza - denarno povračilo
ZDR-1 v 118. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Delavec ali delodajalec lahko predlog uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da ne bo pogodbe o zaposlitvi razvezalo iz razloga, ker je tožena stranka utemeljevala razvezo z istimi razlogi, ki jih je navedla v odpovedi. Tožena stranka je ves čas postopka dokazovala in tudi dokazala, da dejansko rabi manjše število delavcev svetovalcev, saj je vrsto del prevzel računalniški program oziroma se je zmanjšala količina kreditov. Navedeno je to lahko razlog za sodno razvezo in je lahko relevantna delodajalčeva (ne)zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi, ker se to kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo delavcu. Ker tožena stranka ne razpolaga z delovnim mestom, kot ga v tožbi zahteva tožnik, je to lahko okoliščina glede katere nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več mogoče.