Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Uporabiti je treba kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri presoji skrbnosti pa je treba upoštevati okoliščine, v katerih je do ravnanja prišlo.
ZDR-1 člen 36, 36/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 238.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - začasna nezmožnost za delo - obveščanje delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Ker tožnica ni obvestila tožene stranke pred iztekom petdnevne odsotnosti, tj. v času od prejema odločbe imenovane zdravnice oziroma od 7. 1. 2017 do vključno 11. 1. 2017, o razlogih svoje odsotnosti z dela, čeprav bi to mogla in morala storiti, je podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi, saj po presoji pritožbenega sodišča ta kršitev ni tako huda in resna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama.
Za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je šlo pri tatovih, ki so ukradli uri, za profesionalne tatove, odločilno je, da sta bili obe tatvini objektivno gledano (video posnetka) zelo spretno izpeljani, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavzelo stališče, da je toženka ravnala z ustrezno skrbnostjo in za nastanek škode tožeče stranke ni odgovorna.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v zadevi bistveno le, ali je družba E. d. o. o. po posredovanju toženca z družbama C d. d., in B. d. o. o., sklenila pogodbo, pri čemer je vsebina posla povezana s telekomunikacijami, torej, ali gre za pogodbo, ki bi jo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja toženca, sklenili navedeni družbi s tožečo stranko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni v celoti pravilno, saj je odločilno, ali družba E. d. o. o. opravlja telekomunikacijske dejavnosti, in ne dejavnosti, povezane s telekomunikacijami. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da je toženec posredoval pri sklenitvi pogodbe, ki pomeni kršitev konkurenčne prepovedi. Če družba E. d. o. o. opravlja le finančno administrativne storitve, ki so povezane z opravljanjem telekomunikacijske dejavnosti C. d. d., ter mu iz tega naslova B. d. o. o. preko E. d. o. o. izstavlja račune za gostovanje v omrežju, ni mogoče šteti, da E. d. o. o. opravlja konkurenčno dejavnost tožeči stranki.
odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost odvetnika - zavarovalni pogoji - splošni zavarovalni pogoji kot sestavni del pogodbe - veljavnost zavarovalnih pogojev - vročitev - obseg zavarovalnega kritja
Ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da je pooblaščenec, ki je bil odvetnik, podpisal zavarovalno polico za zavarovalca, ki je bil povrhu vsega še njegov sin, ne da bi bil ob tem seznanjen, kaj podpisuje oziroma kakšni so pogoji, pod katerimi se sklepa zavarovanje, še zlasti za tako visoko (96.200 EUR) zavarovalno vsoto, kar poudarja tudi sam. Če je tožnik oziroma njegov pooblaščenec k pogodbi pristopil, ne da bi se s splošnimi pogoji dejansko seznanil, čeprav je to možnost imel, pa mora sam nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja.
ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-8, 116, 116/3.. ZPP člen 155.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - preiskovalno načelo - prekluzija dokazov - neupravičen izostanek z dela - sodna razveza - denarno povračilo - odločitev o pravdnih stroških - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določbo 34. člena ZDSS-1 izvesti dokaze, tudi če so podani prepozno. Preiskovalno načelo v individualnem delovnem sporu velja omejeno, in sicer le, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva še vedno primarno odgovorne stranke skladno z razpravnim načelom in lahko sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti šele v primeru, če kljub temu ne more ugotoviti vseh pravno relevantnih dejstev. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS določbe 34. člena ZDSS-1 ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti. Preiskovalno načelo torej sodišča ne zavezuje k temu, da bi ugotavljalo dejstva, glede katerih stranki nista pravočasno predlagali izvedbe dokazov.
Spornega dne se tožnik ni bil več dolžan oglasiti na delu pri toženi stranki, zato je očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik pet dni neupravičeno izostal z dela (po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) neutemeljen.
obnova postopka - predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga - postulacijska sposobnost - vložitev izrednega pravnega sredstva - vložitev izrednega pravnega sredstva po stranki, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita - pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva - pooblastilo odvetniku - kvalificirani pooblaščenec - naknadna odobritev
Morebitna naknadna odobritev vloženega predloga s strani odvetnika ali odvetniške družbe pomanjkanja postulacijske sposobnosti v fazi vložitve izrednega pravnega sredstva ne more odpraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020248
ZVKSES člen 23, 24. OZ člen 465. ZPP člen 360, 360/1.
prodajna pogodba - odškodnina - nevložitev tožbe - odškodninska odgovornost odvetnika - odgovornost za stvarne napake nepremičnine - odgovornost prodajalca za stvarne napake - skrite napake - napake v solidnosti gradbe - obvestilo o napaki - notifikacija napak - jamčevalni zahtevek - grajanje napak - jamčevalni rok - stroški postopka
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je določilo 465. člena OZ, ki ureja primere, ko je prodajalec vedel za napako, specialno, zato kupca zahtevka ne bi izgubila niti v primeru zamude roka za notifikacijo ali grajanje napak, res pa v sodni praksi in teoriji še ni izoblikovanega enotnega stališča o časovni zamejenosti uveljavljanja napake. Priporočilo o dveletnem roku, ki ga v pritožbah ponujata pritožnika, bi lahko bilo sprejemljivo le glede roka za notifikacijo napak, nedvomno pa je tak rok prekratek glede grajanja napak, saj se sicer položaj kupcev v primeru dobrovernih ali nedobrovernih prodajalcev sploh ne bi razlikoval. Pravilnejša se zdi razlaga, da se v takem primeru prekluzivni rok ne uporabi in torej, če sodišče ugotovi, da je kršitelj za napako vedel ali bi moral vedeti, to nima pravnih posledic in ne vpliva na začetek teka roka za sodno uveljavitev strankinih pravic, ki jih ta uveljavlja v splošnem zastaralnem roku.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - poziv za plačilo - akontacija odškodnine
Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine glede na posebnosti tega primera, glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri tožniku, ustrezno upoštevalo načelo individualizacije višine denarne odškodnine. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pa pokaže, da je bilo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pri odmeri odškodnine pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za podobne škode
V tej zadevi je tožnik s tožbo zahteval zakonske zamudne obresti od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo od 16. 3. 2013 dalje, t.j. od poteka 15 dnevnega roka od dneva, ko je tožena stranka po njegovih trditvah prejela njegov prvotni zahtevek za plačilo odškodnine, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je šlo pri pozivu z dne 28. 2. 2013, ki ga je tožena stranka prejela dne 4. 3. 2013, dejansko za predlog tožnika za plačilo akontacije odškodnine v višini 30.000,00 EUR, zato je tožniku od izplačil tožene stranke v višini 20.000,00 EUR in 10.000,00 EUR prisodilo zakonske zamudne obresti od dne 20. 3. 2013 do dneva posameznega delnega plačila. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi, da je na toženo stranko naslovil še en poziv za plačilo akontacije odškodnine in sicer dne 27. 6. 2013, s katerim je po plačilu prve akontacije odškodnine s strani tožene stranke v višini 20.000,00 EUR, toženo stranko pozval, naj mu poleg že izplačane akontacije v višini 20.000,00 EUR izplača vsaj še dodatnih 20.000,00 EUR akontacije odškodnine, t.j. še 10.000,00 EUR več akontacije odškodnine, kot je bilo predlagano s pozivom z dne 28. 2. 2013, zato je bila tožena stranka, ki je ta drugi poziv prejela dne 1. 7. 2013, kot to izhaja iz njenega odgovora ne tožbo, tožnik pa teh dejstev ni zanikal, s plačilom teh nadaljnjih 10.000,00 EUR v zamudi že od dne 17. 7. 2013 dalje in ne šele od dne 16. 9. 2014.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava - odklonitev ponujene zaposlitve
Dejstvo, da je tožnica odklonila ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ki se nanaša na drugo delovno mesto, kot ga uveljavlja tožnica v tem sporu in na podlagi katere bi bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki zgolj od 1. 9. 2007 dalje, ne vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v pogodbenem odnosu, ki je med strankama trajalo od 1. 1. 2013, obstajal tudi element prostovoljne vključitve v organizirani delovni proces. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odklonitve sprejema ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razlagati na način, da se tožnica ni želela prostovoljno vključiti v organizirani delovni proces pri toženi stranki in da zato ni upravičena do sodnega varstva oziroma da bi bil tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. Za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica že od 1. 1. 2013 delala pri toženi stranki v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu.
oprostitev plačila predujma za stroške izvedenca - oprostitev plačila stroškov pravdnega postopka - novela ZPP - ZPP-D - brezplačna pravna pomoč - pravica do učinkovitega sodnega varstva - podaljšanje roka za plačilo predujma
Novela ZPP-D je sodečemu sodniku omejila odločanje glede oprostitve stroškov postopka le na sodne takse, ostale oprostitve stroškov pa mora stranka uveljavljati v posebnem postopku po ZBPP. Zgolj zato, ker je za odločanje o oprostitvi plačila predujma predviden drug postopek, pa še ni mogoče govoriti o kršitvi pritožnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00021559
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 253, 253/1, 265, 296, 296/5. OZ člen 468, 468/1, 468/1-2.
stečajni postopek - začetek stečajnega postopka - priglasitev terjatve v stečajnem postopku - prijava terjatve v stečajnem postopku - nedenarna terjatev - denarni in nedenarni zahtevek - vračilo kupnine - izstavitev zemljiškoknjižne listine - znižanje kupnine - oblikovalni zahtevek - izpolnitveni zahtevek - oblikovanje tožbenega zahtevka
Tožnik je v tem postopku prvotno postavljeni zahtevek na vrnitev kupnine (torej zahtevek, kot ga je priglasil v stečajnem postopku zoper toženo stranko) umaknil oziroma ga nadomestil z zahtevkom na znižanje kupnine in izstavitev zemljiško-knjižne listine. Ker je novi (tožbeni) zahtevek nedenarni, tožnik pa ga v stečajnem postopku ni priglasil, je, četudi je obstajal, prenehal (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).
upnikov predlog za začetek stečajnega postopka - zahteva za odložitev odločanja - zakonski rok - nepodaljšljiv rok - odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - opravičitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - odločanje o začetku stečajnega postopka - roki in naroki
Kadar predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnikov upnik, zakon dolžniku omogoča, da se dolžnik finančno prestrukturira in odpravi insolventnost bodisi znotraj postopka prisilne poravnave, bodisi s povečanjem osnovnega kapitala (prvi odstavek 238. člena ZFPPIPP). Za pripravo predloga za prisilno poravnavo ali za izvedbo povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki pa je dolžniku po zakonu dan sorazmerno kratek fiksen rok dveh mesecev, šteto od poteka roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Predpostavlja se, da je k ukrepom za odpravo insolventnosti poslovodstvo družbe pristopilo že pred vložitvijo upnikovega predloga. Zakonska dolžnost poslovodstva družbe, ki postane insolventna, je namreč po 35. členu ZFPIPP v enem mesecu po nastopu insolventnosti sestaviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. To pa pomeni, da poslovodstvo insolventne družbe ne sme čakati, da bo k ukrepom finančnega prestrukturiranja vzpodbujeno šele z upnikovo vlogo za začetek stečajnega postopka, pač pa mora s pripravami za izvedbo finančnega prestrukturiranja oziroma odprave insolventnosti pristopiti že v roku iz 35. člena ZFPPIPP.
ZFPPIPP člen 69, 69/2, 69/2-4, 70, 70/1, 70/1-3, 302, 314a.
stečajni postopek - sklep o preizkusu terjatev - ugotovitev obstoja prerekane terjatve - napotitev na pravdo o obstoju prerekane terjatve - sprememba odločitve - posebno pravilo o začetku teka rokov, če je proti sklepu o preizkusu terjatev vložena pritožba - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu
O tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve, odloči sodišče s sklepom o preizkusu terjatev. Sodišče o tem obvesti upravitelja, ki mora odločitev sodišča vnesti v končni seznam preizkušenih terjatev.
Pritožbeno sodišče je ocenilo, da izpodbijanega sklepa ni treba razveljaviti in vrniti zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pač pa je pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu sklep spremenilo.
Določitev roka za vložitev tožbe od objave sklepa višjega sodišča, s katerim je odločilo o pritožbi, temelji na določbi 314.a člena ZFPPIPP.
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da za konkretizacijo zakonskih znakov lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1 zadošča, da je navedeno, da je obdolženec oškodovanca poškodoval z neznanim trdim topim predmetom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, saj je ta zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja opredeljen tudi kot "drugo sredstvo, s katerim se telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari", kar pomeni, da natančnejša opredelitev oziroma identifikacija predmeta ni potrebna. Takšna lastnost uporabljenega predmeta je v opisu dejanja tudi zatrjevana in glede na nastale poškodbe na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke tudi zanesljivo ugotovljena. Očitani kršitvi zato nista podani, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
ZZZDR člen 12, 51, 59, 59/2. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/2, 8, 212. ZIZ člen 270, 270/2.
premoženjska razmerja med partnerjema po razpadu izvenzakonske skupnosti - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja - obseg skupnega premoženja - višina deležev na skupnem premoženju - vlaganja v posebno premoženje zunajzakonskega partnerja - skupna vlaganja - obseg vlaganj - povečanje vrednosti nepremičnine - civilna delitev skupnega premoženja v pravdi - zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - odtujitev stvari med pravdo - trditveno in dokazno breme - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - stroški postopka - delni uspeh v pravdi - pravni temelj zahtevka - višina zahtevka
Ker je toženec vozilo med pravdo (neposredno po zaključku glavne obravnave ob prvem sojenju) prodal, to ne sodi več v skupno premoženje pravdnih strank. Ker ga v tej obliki ni več mogoče deliti, tudi ni več pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka. To pa ni ovira, da tožnica neodvisno od te pravde v posebnem postopku zoper toženca in kupca vozila izpodbija prodajno pogodbo, s katero je toženec nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, in ustrezne zahtevke postavi (tudi) zoper kupca vozila.
Kadar dela skupnega premoženja ni več v lasti zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, so po ustaljeni sodni praksi izključene njune stvarnopravne pravice na tem premoženju in s tem njuni stvarnopravni zahtevki glede tega dela premoženja. Skupno premoženje v takih primerih, kot je bil ugotovljen tudi v obravnavani zadevi, sicer ne preneha, spremeni pa svojo obliko. Vanj ne spada več (odtujena) stvar, pač pa le denarna terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.
Ker tožnica po odtujitvi vozila med pravdo zahtevka glede vozila ni spremenila, ugotovitvenega zahtevka, da v skupno premoženje namesto odtujenega vozila spada terjatev v višini prikrajšanja zaradi nedovoljenega razpolaganja z vozilom, pa ni postavila (razen obvestila, da ga je toženec brez njenega soglasja prodal, ni podala nobenih trditev o svojem prikrajšanju, niti dokazov, s katerimi bi ga dokazovala), sodišče ni imelo nobene osnove za presojo postavljenega denarnega zahtevka na drugem pravnem temelju, kot je bil vtoževan (namesto povračila denarnega zneska, ki ga je k nakupu vozila prispevala tožnica, izplačilo vrednosti, ki bi ustrezala njenemu prikrajšanju zaradi nedovoljenega razpolaganja toženca s skupnim premoženjem).
Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka del vtoževane terjatve tožniku plačala 5. 3. 2018, torej po odgovoru na pritožbo, v katerem je celotni tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Tožnik je tožbo umaknil 15. 6. 2018. Res so med izvršenim plačilom in umikom tožbe potekli 3 meseci, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
Bistvo obdolženkine zahteve za izločitev sodnice je njeno nestrinjanje glede procesnih odločitev sodnice. Pritožnica je prezrla, da je prav sodnik tisti, ki vodi kazenski postopek in je v skladu s sedmim odstavkom 178. člena ZKP dolžan prepovedati vprašanje, ali odgovor na postavljeno vprašanje, če to ni dovoljeno ali ni v zvezi z zadevo.
Sodnik mora skladno z načelom procesne ekonomije skrbeti, da se odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek in ne bi koristilo razjasnitvi stvari.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VSC00021350
SPZ člen 220, 222. ZEKom-1 člen 16, 238. ZEKom člen 75, 164.
negativna služnost - služnostna pogodba - bazna postaja za mobilno telefonijo - pogodba o služnosti sklenjena za določen čas - neveljavna pogodba - razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi
Iz pogodbe izhaja, da je možna odstranitev bazne postaje sistema GSM najpozneje v roku treh mesecev po prenehanju opravljanja telekomunikacijske dejavnosti. Zato bi tožeča stranka morala najprej s tožbo doseči, da bi drugopogodbena stranka prenehala opravljati telekomunikacijske dejavnosti, kajti šele nato sledi odstranitev bazne postaje GSM na stroške druge pogodbenice ter vrnitev zemljišč v prvotno stanje. Kot je razvidno iz prej navedene obrazložitve sodišča prve stopnje bazna postaja še vedno obratuje, zato njena odstranitev po tožbenem zahtevku še ni mogoča.
Res je, da je bila s pogodbo z dne 12. 6. 2008 ustanovljena negativna služnost, v 2. členu pa je bilo dogovorjeno tudi, da se prepove podaljšanje obstoječih pogodb, ki bi omogočale oziroma onemogočale vknjižbo izvedbe negativne služnosti. Kljub takšni prepovedi sta toženi stranki nato služnostno pogodbo podaljšali še za 10 let. To sta storili - sklenili na podlagi Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij; pogodba št. MB7321 in sta ugotovili, da je S. d.d. z izjavo z dne 17. 5. 2014 uveljavil pravice iz 9. člena osnovne pogodbe do trajanja pogodbenega razmerja za nadaljnjih 10 let tako, da pogodbeno razmerje določeno z osnovno pogodbo izteče 14. 10. 2024. Glede na tako sklenjeno in tudi v času sojenja sodišča prve stopnje veljavno pogodbo - sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij, je drugotožena stranka nadaljevala in še nadaljuje z opravljanjem svoje dejavnosti, katero je ugotovilo sodišče prve stopnje in ker ta dejavnost še obstaja in se izvaja, tako ni mogoče z zahtevkom kot ga je postavila tožeča stranka zahtevati kar odstranitev te bazne postaje. Da bi tožeča stranka lahko najprej zahtevala prenehanje opravljanja in izvajanja telekomunikacijske dejavnosti, bi morala skladno z določbami OZ, ki urejajo sankcije za neveljavnost pogodb (glej četrti odsek, II. poglavja OZ: členi 86-99) doseči neveljavnost pogodbe, to je sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij sklenjenega med A. Š. in S. d.d., s katero bi dokazala, da je ta pogodba bila sklenjena v nasprotju s pogodbo o ustanovitvi negativne služnosti, ki je bil sklenjena pred 15. 12. 2014 in bi tako morala doseči, da ta pogodba ne bi učinkovala v smislu podaljšanja pogodbenega razmerja, to je podaljšanja obratovanja in delovanja bazne postaje še za 10 let. Takšnega zahtevka tožeča stranka ni postavila, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke z obrazložitvijo v točki 34. obrazložitve zaključilo, da je tožnikova tožba, s katero uveljavlja odstranitev bazne postaje ... že po izteku prvotnih 15 let, preuranjena, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.
pripoznava glavnega zahtevka - stroškovna odločitev - stranska terjatev - povod za tožbo
V konkretnem primeru bi sodišče lahko štelo, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, če bi se takoj po prejemu tožbe izselila oziroma stanovanje popolnoma izpraznila in vrnila ključe tožeči stranki in zahtevek pripoznala. Tožeča stranka je izvedela za zahtevek najpozneje, ko je prejela tožbo, kar je po podatkih spisa 13. 7. 2018, po lastnih navedbah pa je ključe poslala po pošti dne 21. 9. 2018. To je prepozno, da bi sodišče štelo, da ni dalo povoda za tožbo.