Opis obravnavanega kaznivega dejanja vsebuje konkretizacijo zakonskih znakov obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, ki je v fazi postopka, v katerem se odloča o uvedbi preiskave, ustrezna in zadostna. Ob navedbi vloge posameznih obdolžencev ob odobritvi spornega kredita, so opisana njihova izvršitvena ravnanja in prav tako opredeljena premoženjska škoda, ki naj bi nastala oškodovancu oziroma premoženjska korist, ki naj bi jo družbi pridobili.
Ob odločanju o uvedbi preiskave je preuranjeno zavzemanje pritožnikov za presojo ravnanj obdolžencev v okviru pravil o podjetniški presoji, saj se v fazi odločanja o uvedbi preiskave ne presoja posameznih dokazov.
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka zaradi stanovanja v mestu.