ZPP člen 99, 99/2, 282, 282/1, 337, 343, 343/3. OZ člen 6.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prvi narok za glavno obravnavo - prenehanje pooblastilnega razmerja - odpoved pooblastila - naznanitev preklica ali odpovedi pooblastila sodišču - izostanek s prvega naroka za glavno obravnavo - domneva umika tožbe - sklep o ustavitvi postopka - sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje nedovoljene pritožbe - upravičena odsotnost z naroka - odsotnost pooblaščenca na obravnavi - opravičljiv razlog za izostanek z naroka - skrbnost dobrega strokovnjaka
Ker je tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje in je sodišče o njenem predlogu odločalo tako, da ga je zavrnilo, je imela na razpolago redno pravno sredstvo, tj. pritožbo, ki jo je tudi vložila in predlagala, da sodišče pritožbi ugodi in sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje razveljavi. Za neposredno pritožbo pred odločitvijo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje torej tožnica ne izkazuje pravnega interesa, zato jo je sodišče kot nedovoljeno zavrglo.
Če je bilo pooblastilo odvetniku preklicano oziroma je pooblastilno razmerje prenehalo v soboto, potem stečajni upravitelj ni imel realne možnosti o preklicu obvestiti sodišče prej kot v ponedeljek zjutraj, ko je sodišče pričelo poslovati. Če pa je do preklica pooblastila prišlo že v petek, pa stečajnemu upravitelju prav tako ne gre očitati neskrbnosti. Namreč iz podatkov spisa izhajajo njegova zatrjevanja, ki so po oceni pritožbenega sodišča logična in življenjska, tj. da je odvetnici naročil, da preklic pooblastila odvetniku naznani sodišču na naroku 2. 7. 2018, ko se ga bo udeležila. Stečajni upravitelj je utemeljeno pričakoval, da bo odvetnica na narok pristopila, zato ni bilo nobene potrebe, da bi predhodno o preklicu pooblastilnega razmerja z odvetnikom obveščal sodišče.
Sodišče prve stopnje je ravnalo zmotno, ko je zatrjevana upravičena razloga, to je poslabšanje zdravstvenega stanja odvetnice in preklic pooblastila odvetniku, obravnavalo ločeno. Ob enotnem obravnavanju in ob časovnem sosledju obeh dogodkov se izkaže, da sta oba pooblaščenca tožnice z naroka upravičeno izostala. Izkazan je opravičljiv razlog na tožničini strani, zaradi katerega se naroka ni mogla udeležiti.
Tožničin opis historičnega dogodka - da je bila zaradi usklajenega delovanja organizirane skupine ljudi nemočna, ostala brez stanovanja in kupnine, da nima možnosti živeti drugje - presega zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 49. člena OZ, ki predvideva izpodbojnost pravnega posla zaradi prevare. Takó opisan historični dogodek se ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz 86. člena OZ.
sodba presenečenja - oporočna sposobnost - napake volje
Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Ne gre pa za sodbo presenečenja v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja.
Dokazna ocena ne pomeni zgolj povzetka izpovedb zaslišanih strank ali prič, temveč mora sodišče argumentirano pojasniti moč posameznega dokaza pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev in njegovo vpetost v celoto, ki bodisi pritrjuje ali ovrže s strani pravdnih strank postavljene trditve. Ker sodišče prve stopnje takšne dokazne ocene ni opravilo in se do nekaterih izvedenih dokazov sploh ni opredelilo, pravilnosti sprejete odločitve ni mogoče preveriti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00020002
KZ-1 člen 75. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - premoženjskopravni zahtevek - pasivna legitimacija - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe - eventualna kumulacija
Odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem je kazensko pravni ukrep posebne vrste, subsidiarni ukrep, ki ga sodišče izreče le v primeru, če s kaznivim dejanjem oškodovana oseba v kazenskem postopku ni uveljavljala premoženjsko pravnega zahtevka. Tožnica, ki v obravnavanem primeru v kazenskem postopku ni prijavila premoženjsko pravnega zahtevka, mora zato začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka, da lahko po njegovi ugotovitvi zahteva plačilo iz odvzete vrednosti. Ukrep odvzema premoženjske koristi se izvrši v korist proračuna, pasivno legitimirana pa ni država, saj z oškodovancem ni v materialno pravnem razmerju. Pasivno legitimirana je oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist. To je v obravnavanem primeru toženec. Država je subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo.
OZ člen 459, 459-1, 468, 468/1, 468/1-1. ZVPot člen 37, 37/2, 37/2-1, 37c. ZVKSES člen 25, 25/2.
prodajna pogodba - jamčevanje za napake - stvarna napaka - zahtevek za odpravo stvarnih napak - jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine - izvedensko mnenje - izolacija stavbe - toplotna izolacija fasade
Neutemeljen je toženčev očitek o pomanjkljivosti sodbe, ker se ni izrekla o tem, ali je vzrok za napako v projektni dokumentaciji ali v njeni izvedbi. Za utemeljenost zahtevka za odpravo napake zadostuje, da je stvar ob izročitvi imela napako. Ni pa pomembno, ali je vzrok za napako v pomanjkljivi dokumentaciji ali v pomanjkljivi izvedbi. V razmerju do kupca odgovarja prodajalec ne glede na to, kaj je vzrok za napako.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.. KZ-1 člen 257, 263.. ZKP člen 149, 150.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - prikriti preiskovalni ukrepi - zloraba uradnega položaja in uradnih pravic
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec poda izredno odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede te kršitve je torej treba ugotoviti, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1. Če niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih očitana kršitev imela, ni podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa lahko gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem za odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je le na splošno zaključilo, da je tožnik z ravnanjem, opisanim v izredni odpovedi, izpolnil elemente kaznivega dejanja sprejema koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena KZ-1. Pri tem pa ni upoštevalo, da konkretni člen inkriminira dve različni ravnanji, vsako z drugačnimi zakonskimi znaki, zato je v tem delu posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v pravdnem postopku ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Sodišče v individualnem delovnem sporu sicer praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar to pravilo ni absolutno. Tožena stranka pa je dokaze o tožnikovi komunikaciji v obravnavani zadevi pridobila po uradni (zakoniti) poti - preko predkazenskega postopka, zato ne gre za nezakonito pridobljen dokaz.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zamudna sodba
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v nasprotju z zakonom, ker ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, zlasti ker niso obrazložene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, kaj je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak le pavšalno navedbo, da je bila potrebna racionalizacija delovnega mesta oziroma, da se je bistveno zmanjšalo delo v gostinskem lokalu). Poleg tega je tožena stranka v času podaje odpovedi tožnici na novo zaposlovala in zaposlila delavko na delovnem mestu natakar, to je za istovrstno delo, kot ga je opravljala tožnica. Tožnica je bila namreč zaposlena pri toženi stranki kot natakarica v lokalu. Zato ni bil podan utemeljen odpovedni razlog - poslovni razlog po prvi alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, to je prenehanje potrebe po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih ali podobnih razlogov.
ZIZ člen 196, 197, 197/1, 197/1-1, 197/1-2, 198, 208, 208/2. ZDavP-2 člen 96, 96/1.
izvršba na nepremičnine - sklep o poplačilu - prednostna terjatev - prednost pri poplačilu - zakonske zamudne obresti - zadnje leto zapadle davščine - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - specialne določbe
Že iz gramatikalne razlage 2. točke 197. člena ZIZ izhaja, da je med prednostne terjatve šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje ter zato zakonite zamudne obresti od teh terjatev ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega izrecno 197. člen ZIZ kot lex specialis ne določa. Pri nepremičninski izvršbi v primeru poplačila davščin je namreč potrebno upoštevati določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ne pa določbe ZDavP-2. ZDavP-2 tudi ne določa, da zamudne obresti od zapadlih pa neplačanih davščin pomenijo davščino. Zato tudi iz tega razloga ne morejo imeti pravico do prednostnega poplačila.
regres za letni dopust - odpoved pravici - ničnost
Tožnik se ni mogel veljavno odpovedati svoji pravici do dodatnega regresa. Ob upoštevanju 6. člena ZDR-1 gre namreč za zakonsko pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati (zlasti ne s pavšalno splošno določbo v sporazumu, da se odpoveduje vsem zahtevkom do tožene stranke, pri čemer ni mogel vedeti, ali in v kakšnem znesku bo toženka zaposlenim za sporno leto izplačala dodatni regres), čeprav izplačani dodatni regres presega zakonski minimum.
pravna podlaga tožbenega zahtevka - izpolnitev prodajne pogodbe - pridobitev lastninske pravice - neupravičena obogatitev - odškodninski zahtevek - način poplačila - posojilna pogodba - finančni leasing - plačilo DDV - plačilo kupnine - pridržek lastninske pravice - prodaja z lastninskim pridržkom - vrnitev stvari
Prodajalec premične stvari si lahko pridrži lastninsko pravico dokler kupec ne plača vse kupnina. Za pridobitev lastninske pravice po 520. členu OZ je treba ugotoviti vsa dejstva. Sodišče ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev glede ugovora, da kupnina ni bila v celoti plačana.
razžalitev - negativna vrednostna sodba - varstvo upravičenih koristi - namen zaničevanja - izključitev kaznivosti
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se je obdolženec s tem, ko je oškodovančevo delo primerjal z mafijo, o njem žaljivo izrazil, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da konkretni primer ni osamljen, temveč obdolženec negativni odnos do oškodovanca v zvezi z njegovim sojenjem v pravnomočno končani pravdni zadevi, v kateri je imel sam vlogo stranke, že več let izraža s pisnimi vlogami, v katerih na žaljiv način izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča oziroma oškodovanca kot sodnika posameznika. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da v dokaznem postopku ugotovljen subjektivni odnos obdolženca do lastnega ravnanja ter okoliščine njegovega ravnanja v obravnavanem dogodku, ne potrjujejo presoje izpodbijane sodbe, da je bila njegova primerjava oškodovančevega dela z "mafijo" usmerjena izključno ali predvsem v napad na njegovo osebnost, v sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje oziroma osebno diskreditacijo, temveč je imel obdolženec predvsem namen opozoriti na, po njegovem trdnem subjektivnem prepričanju, nezakonito in nepravilno odločitev oškodovanca kot sodnika v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi, ki je vplivala na njegovo premoženjsko stanje in s katero se še danes ne strinja.
objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - pravna in dejanska podlaga tožbenega zahtevka - vrednost spornega predmeta - seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov - določitev stvarne pristojnosti - pristojnost okrajnega sodišča - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka je v tožbi postavila več tožbenih zahtevkov (objektivna kumulacija) in za vsakega od njih navedla vrednost spornega predmeta. Pritožba ima prav, ko navaja, da se posamezni zahtevki v tožbi opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zato ni podane podlage za seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov.
stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - javna površina - javno dobro - izvrševanje posesti - redno izvrševanje služnosti - priposestvovalna doba - aktivna legitimacija
Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica posameznega dela stavbe št. 3 na naslovu G., ki v naravi predstavlja poslovni prostor v stavbi na parc. št. 1655/0, k. o. ..., in v korist katere tožnica zahteva ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti hoje, vožnje z manjšimi vozički in vozili ter parkiranje. Tožnica je aktivno legitimirana za svoj del nepremičnine, za katerega trdi, da je priposestvovala služnost. Ostali (so)lastniki so izvrševali posest vsak zase in ne skupaj kot celota za celotno nepremičnino, niti niso izvrševali posesti za tožnico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021837
ZPP člen 343, 343/1, 343/4. ZNP člen 35. ZMV-1 člen 30.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - postopek za ureditev razmerij med solastniki - soglasje solastnikov - izključni lastnik - lastninska pravica na premičnini (osebni avtomobil) - registracija motornega vozila - odločitev o stroških - krivdno načelo
Pravovarstveni interes za pritožbo ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, to prineslo konkretno in neposredno pravno korist. Te pa predlagatelj ob dejstvu, da je bilo že ob vložitvi pritožbe pravnomočno odločeno, da je izključni lastnik osebnega avtomobila A., katerega solastnici sta bili pred tem nasprotni udeleženki, nima. Kot izključni lastnik vozila ga bo lahko, če bo podal ustrezno vlogo in izpolnjeval ostale pogoje iz 30. člena ZMV-1, registriral brez kakršnegakoli sodelovanja bivših solastnic vozila. Nobene sodne intervencije torej ne rabi, zato tudi, če bi sodišče ugodilo njegovi pritožbi, od tega ne bi imel nobene pravne koristi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00020012
OZ člen 243, 243/1, 943, 943/1. ZPP člen 8, 252, 252/2.
odškodnina - poslovna odškodninska odgovornost - izpolnitev obveznosti iz zavarovalne pogodbe - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - zamuda - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - najem vozila - stroški najema vozila - najemna pogodba - obličnost najemne pogodbe
Za sklenitev najemne pogodbe posebna obličnost ni predpisana, kar pomeni, da je lahko sklenjena tudi ustno, tako sklenjeno ustno pogodbo pa pogodbeni stranki lahko tudi (kasneje) zapišeta. Tako trditve tožeče stranke o sklenjeni ustni najemni pogodbi, kot tudi kasneje predložena sklenjena pisna najemna pogodba torej glede samega dejstva sklenitve najemne pogodbe nista medsebojno nasprotujoči.
V obravnavanem primeru je tožeči stranki že s samim najemom traktorja in ne šele s plačilom najemnine nastala škoda. Da bi bil najem traktorja brezplačen, namreč tožena stranka ni zatrjevala. Zato za obravnavani primer nastanka škode ni relevantno, ali je bila najemnina plačana s kompenzacijo ali pa najemodajalec še vedno vodi terjatev za najemnino do najemnika – tožeče stranke. Zato ne gre za bistveno postopkovno kršitev zaradi v sodbi navedenih dejstev glede plačila najema, ki bi bila med seboj v nasprotju, ker ta dejstva za odločitev o nastanku škode niso bila relevantna, kot je to pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bila za toženo stranko glede na to, da je bila tožeča stranka gospodarski subjekt, tovrstna škoda zaradi njene zamude pri izplačilu odškodnine za poškodovani traktor predvidljiva (prvi odstavek 243. člena OZ).
SZ-1 člen 111, 111/2. SPZ člen 92, 92/1. ZPP člen 214, 214/2, 337, 337/1.
najemna pogodba za določen čas - prenehanje najemne pogodbe - podaljšanje pogodbe - pravni naslov za uporabo nepremičnine - izpraznitev in izročitev nepremičnin - priznano dejstvo - pritožbena novota
Zgolj bivanje toženca in njegove družine tudi po 31.5.2017 v sporni nepremičnini ne pomeni podaljšanja oziroma sklenitve najemnega razmerja za nedoločen čas.
Glede na ugotovitev, da toženec za uporabo nepremičnine nima pravnega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je toženec dolžan izprazniti in izročiti nepremičnino tožniku.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - hude telesne poškodbe - presoja višine odškodnine za telesne bolečine
Tožnica je bila poškodovana 27. 11. 2015 v prometni nezgodi, ki jo je sama povzročila. Utrpela ni zgolj zloma križnice, zloma zgornje in spodnje veje desne sramnice, zloma leve kolčne ponvice, in delno pretrganje ligamenta glavice levega kolka, kot povzema toženka v pritožbi, pač pa tudi raztrganino glave in poškodbo hrustanca glavice levega kolka in ponvice po poškodbi, kar vse so hude telesne poškodbe. Glede na ugotovljeno vrsto, trajanje in intenziteto prestanih in bodočih telesnih bolečin ter obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, je, upoštevaje tožničino starost ob škodnem dogodku (53 let) in v zvezi s tem obseg bodoče škode glede na pričakovano življenjsko dobo, tudi po oceni pritožbenega sodišča 13.000,00 EUR primerna in pravična denarna odškodnina za to obliko škode, glede na prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodišče tožnici pravilno odmerilo tudi vso zahtevano odškodnino v znesku 10.000,00 EUR.
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/3, 273. ZGD-1 člen 38a, 318, 318/2, 398. ZBan-2 člen 55.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - nadzorni svet - imenovanje članov nadzornega sveta - banka - glasovalna pravica - omejitve - posebni revizor - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - izkaz nevarnosti - odprava nasprotij - ravnanje v dobro družbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - izredni ukrep - nastanek težko nadomestljive škode - vrstni red presojanja pogojev - kumulativno določeni pogoji
Ker morajo delovati člani nadzornega sveta po principih neodvisnosti in v dobro družbi, ni mogoče sprejeti razlage o škodljivosti vpliva treh novoimenovanih članov nadzornega sveta na vpliv tožeče stranke v toženi stranki zgolj zato, ker je tožeča stranka glasovala proti njihovemu članstvu v nadzornem svetu. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tem članom nadzornega sveta ne odvzame glasovalnih pravic na tej predpostavki za izdajo začasne odredbe.
Ukrepi proti upravi ali nadzornemu svetu banke so izredni ukrepi, za katere morajo biti izpolnjeni pogoji po ZBan-2, ki pa jih v konkretnem primeru tožeča stranka ni izkazala, prav tako pa tudi ni zatrjevala katere od okoliščin, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da navedene tri osebe ne izpolnjujejo pogojev za imenovanje člana nadzornega sveta, zato ni mogoče govoriti o neznatnosti škode, če bi sodišče določenim članom nadzornega sveta banke z začasno odredbo omejilo oziroma odvzelo pravico do glasovanja v nadzornem svetu.
Neutemeljeno je stališče, da bo brez začasne odredbe sodno varstvo, ki ga tožeča stranka zasleduje z izpodbijano tožbo, ostalo izvotleno, ker bo medtem posebni revizor revizijo vodenja posameznih poslov družbe že opravil. Vzpostavitev prejšnjega stanja sicer v tem primeru res ne bo mogoča, veljali pa bodo vsi učinki, ki jih ZGD-1 določa v primeru sodbe, s katero sodišče razveljavi določen skupščinski sklep. Sicer pa, kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, tožeča stranka tudi v primeru, če ne bi bile upoštevane glasovalne pravice delničarjev, ki so izglasovali sporni sklep, ne bi imela možnosti tem delničarjem preprečiti, da od sodišča zahtevajo imenovanje posebnega revizorja.
Pritožnik navaja, da se po ustaljeni sodni praksi pri obravnavi zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe vedno primarno presoja verjetnost in šele nato nevarnost. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku v tem smislu, da se z nevarnostjo sodišču sploh ni treba ukvarjati, če upnik s stopnjo verjetnosti ne izkaže obstoja oziroma nastanka terjatve. Ob neizkazani eni izmed predpostavk se sodišče z drugo sploh ne ukvarja. Vendar ne drži, da sodna praksa enotno sledi postopanju po takem vrstnem redu, po katerem najprej ugotavlja predpostavko verjetnosti. Če je gotovo, da ne obstaja noben primer predpostavke nevarnosti, logično sledi, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Zato ne drži, da v tem primeru sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje še presoje predpostavke verjetnosti.