vzpostavitev etažne lastnine - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - priposestvovanje lastninske pravice - pravni naslov za posest - bolj verjetna pravica
Zgolj dejstvo, da je lahko pritožnik kot lastnik (sosednjega) poslovnega prostora oziroma posameznega dela stavbe št. 42 uporabljal sporne sanitarije še ne pomeni, da je na njih pridobil (so)lastninsko pravico. V tej zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na priposestvovanje po 20. členu ZVEtL-1, po katerem je pogoj za priposestvovanje vsaj deset let trajajoča lastniška posest na posameznem delu stavbe, pri čemer se šteje, da je posest lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu (drugi in tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1). Pritožnik ne zatrjuje pravnega naslova za posest spornih sanitarij, temveč trdi le, da sta bila oba poslovna prostora št. 41 in 42 v osnovi združena kot en del s sanitarijami, kar pa, kot že rečeno, ne drži. Nasprotno pa V.V. lastninsko pravico na spornih sanitarijah izkazuje s pravnim naslovom - kupoprodajno pogodbo z dne 20. 3. 1987 (19. člen ZVEtL-1), zaradi česar sodišče druge stopnje njegovo pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1).
Tožena stranka je v predsodnem postopku postopala v okviru pooblastila, ki ji je bilo dano za odločanje po diskrecijski pravici. Ob ugotovitvi, da pogoji, da bi se tožniku izjemoma priznala pravica do denarne socialne pomoči niso izpolnjeni, je njegovo zahtevo utemeljeno zavrnila, kot je to pravilno pojasnilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi s težkimi socialnimi razmerami za rešitev sporne zadeve niso odločilne.
univerzalni pravni naslednik družbe - stečajni postopek - pobot najemnine
Tožena stranka je na podlagi prodajne pogodbe o nakupu poslovne celote postala univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika pri opravljanju dejavnosti nasada drevesnic, nanjo pa na podlagi 5. člena ZLPP in 17. člena ZSKZ ter drugega odstavka 4. člena Zakupne pogodbe (priloga A3) ni prešla pravica do pobota kupnine za odplačno pridobljena zemljišča z zakupnino za ta zemljišča.
Tožnica je s plačilom izpolnila obveznost plačila stroškov postopka, toženec je izpolnitev prejel po še nepravnomočni odločbi sodišča, ki pa je že bila izvršljiva zaradi nesuspenzivnega učinka pritožbe (rednega pravnega sredstva), toženec pa je izpolnitev v izogib izvršbi zahteval od tožnice pred pravnomočnostjo. Z odločbo pritožbenega sodišča pa je bila tožnica razbremenjena obveznosti plačila stroškov postopka. Po presoji pritožbenega sodišča gre za tipičen primer neupravičene obogatitve na strani toženca po tretjem odstavku 190. člena OZ, zato je toženec neupravičeno obogaten in je prejeti znesek dolžan vrniti.
stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka - brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku
V skladu s temeljnim pravilom, ki je zapisano v določbi prvega odstavka 95. člena ZKP, ima izrek obsodilne sodbe praviloma vselej za posledico tudi izrek, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Sodišče lahko obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka samo izjemoma in še to v primeru, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati (primerjaj četrti odstavek 95. člena ZKP in prvi odstavek 97. člena ZKP).
ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-8, 116, 116/3.. ZPP člen 155.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - preiskovalno načelo - prekluzija dokazov - neupravičen izostanek z dela - sodna razveza - denarno povračilo - odločitev o pravdnih stroških - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določbo 34. člena ZDSS-1 izvesti dokaze, tudi če so podani prepozno. Preiskovalno načelo v individualnem delovnem sporu velja omejeno, in sicer le, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva še vedno primarno odgovorne stranke skladno z razpravnim načelom in lahko sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti šele v primeru, če kljub temu ne more ugotoviti vseh pravno relevantnih dejstev. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS določbe 34. člena ZDSS-1 ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti. Preiskovalno načelo torej sodišča ne zavezuje k temu, da bi ugotavljalo dejstva, glede katerih stranki nista pravočasno predlagali izvedbe dokazov.
Spornega dne se tožnik ni bil več dolžan oglasiti na delu pri toženi stranki, zato je očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik pet dni neupravičeno izostal z dela (po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) neutemeljen.
Za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je šlo pri tatovih, ki so ukradli uri, za profesionalne tatove, odločilno je, da sta bili obe tatvini objektivno gledano (video posnetka) zelo spretno izpeljani, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavzelo stališče, da je toženka ravnala z ustrezno skrbnostjo in za nastanek škode tožeče stranke ni odgovorna.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravnomočnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to bi bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.
božičnica - podjetniška kolektivna pogodba - sporazum
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka dne 13. 2. 2014 s sindikatom sklenila sporazum v zvezi z izplačilom božičnice za leto 2013, po katerem so imeli pravico do izplačila božičnice le delavci, ki so bili na dan 31. 12. 2013 pri toženi stranki v delovnem razmerju. Tako je bilo izplačilo božičnice za to leto urejeno tudi na podlagi sporazuma in ne le, kot v letu 2015, na podlagi 35. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Deveti tožnik, ki mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo 28. 1. 2013, prav zaradi tega sporazuma do izplačila božičnice za leto 2013 ni upravičen.
V obravnavanem primeru ne gre za izločitev dokazov na podlagi določbe 83. člena ZKP, pač pa za izločitev dokazov na podlagi določbe četrtega odstavka 340. člena ZKP. Po tej določbi se sme sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi dokazov, izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - mobing - diskriminacija - neizrabljen letni dopust
Tožnica je bila dolžna pripraviti poročilo kot vodja finančno računovodske službe in gre za delovne dolžnosti tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi.
Glede mobinga in diskriminacije je bilo ugotovljeno, da direktorica tožnice ni obravnavala drugače kot ostale zaposlene, prav tako ni šlo za mobing v kolikor se je od tožnice zahtevalo opravljanje njenega dela.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 5.. ZPIZ-2 člen 406, 406/4.. ZMEPIZ-1 člen 115.. ZMEPIZ-1A člen 7.. ZPIZ-2B člen 37, 37/1.
vključitev v obvezno zavarovanje - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - lastnost zavarovanca
V konkretnem primeru gre za uskladitev lastnosti zavarovanca po 406. členu ZPIZ-2 in 37. členu ZPIZ-2B. Po četrtem odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku 1 leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Rok iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-1 je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bil prehodno podaljšan in uskladitev statusa zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Kasneje je bil ta rok s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A) podaljšan do 31. 12. 2015 ter zavodu dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Še kasneje pa je ZPIZ-2B, ki je začel veljati 1. 1. 2016, v prvem odstavku 37. člena določil, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 pod pogojem, da v roku 30 dni po uveljavitvi tega zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim tretjim odstavkom 116. člena zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko, od uveljavitve tega zakona dalje.
Glede na tožbene navedbe (da je bil tožnik v spornem času vključen v organiziran delovni proces in je nepretrgano opravljal delo; da je prejel plačilo za delo...) je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v spornem času in da ga je tožena stranka dolžna za to obdobje prijaviti v socialna zavarovanja in mu urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci.
Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Uporabiti je treba kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri presoji skrbnosti pa je treba upoštevati okoliščine, v katerih je do ravnanja prišlo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00022443
OZ člen 160, 179.. ZDR-1 člen 179.. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 6, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - sodba presenečenja - varne delovne razmere - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Tožnica je spornega dne med nekajminutnim odmorom med delovnim časom zapustila proizvodno halo in stopila ven na podest. Ko je tam stala, se je robni del podesta odlomil, v posledici česar je tožnica padla 30 cm nižje in si hudo poškodovala desni gleženj. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da prvo tožena stranka v zvezi s podestom ni zagotovila varnega delovnega okolja.
Tožnica ni soprispevala k nastanku škode. Tudi če bi imela namen sestopiti s podesta na pločnik po krajši poti (sodišče prve stopnje je sicer prepričljivo sledilo tožnici, da tega namena ni imela), ne da bi pri tem uporabila stopnice, ji s tem ni mogoče očitati nepazljivega ravnanja, saj se je škodni dogodek zgodil zaradi odloma plošče podesta že pri stanju tožnice na podestu in ne pri sestopanju s podesta. Pa tudi, če bi do odloma plošče prišlo med sestopanjem s podesta na pločnik (ne da bi pri tem uporabila stopnice), ob dejstvu, da je prvo tožena stranka vedela, da delavci na tak način sestopajo s podesta, tega pa ni preprečila, ter ob dejstvu, da takšno sestopanje ne bi pomenilo povečanega tveganja za nastanek poškodb, saj je bila višina sestopa s podesta na pločnik 30 cm, tožnici ne bi bilo mogoče očitati ničesar, kar bi bilo možno ovrednotiti kot njen soprispevek k škodnemu dogodku.
Tožena stranka z sporno odredbo tožnici ni odredila dodatnih delovnih nalog, ki ne sodijo med dela in naloge njenega delovnega mesta in zato tožnica ni upravičena do štirih dodatnih plačnih razredov iz razloga večopravilnosti.
stranska intervencija - detektivska dejavnost - detektiv
Intervenientka ima pravni interes v tem sporu, saj je detektivska agencija v pogodbenem razmerju s toženo stranko in je zaradi morebitnega regresnega zahtevka zainteresirana za izid spora med tožnikom in toženo stranko.
nedovoljena gradnja - zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje
Prepovedi iz 158. člena ZGO-1 učinkujejo z izdajo odločbe in veljajo dokler nedovoljena gradnja ni legalizirana ali postopek zaradi nedovoljene gradnje ustavljen na kakšen drug ustrezen način, kar pomeni, da so pravne posledice odločbe nastopile že z njeno izdajo, v zemljiški knjigi pa se le zaznamuje pravno dejstvo, da je nepremičnina obremenjena s prepovedmi iz 158. člena ZGO-1. Če je tako, ni mogoče niti po analogiji uporabiti določbe 356. člena OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00025422
ZFPPIPP člen 271, 278. OZ člen 14, 39, 39/2, 86, 86/1. ZIZ člen 272, 272/1. SPZ člen 177, 177/1.
ničnost - nična pogodba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - izpodbijanje pravnih dejanj - pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka - zastavna pravica na premičninah - nastanek zastavne pravice - prenehanje zastavne pravice - ugotovitev neobstoja zastavne pravice - register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin - neposredno izvršljiv notarski zapis
Nična je lahko pogodba, ali kakšen drug pravni posel, nikakor pa ne morejo biti nične pravne posledice sodnega dejanja. Nična tudi ne more biti opustitev, zaradi katere pravni posel ni sklenjen.