Tožnik si tudi v primeru, če bi s tožbo uspel, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Ne zgolj zato, ker pritožba zoper sklep I U 1245/2023 ni bila vložena, ampak tudi zato, ker je rok, v katerem bi bilo mogoče vložiti pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, iztekel.
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.
Določba 100. člena ZDoh-2 je glede vprašanja, v katerih primerih je mogoče priznati odlog ugotavljanja davčne obveznosti, tudi jasna in določna in sicer gre za primere odsvojitve na podlagi darilne pogodbe ali neodplačen izročilne pogodbe zavezančevemu zakoncu ali otroku. Gre za taksativno določeno pravico, ki jo tudi po presoji sodišča ni mogoče širiti na drug krog upravičencev. Glede na povedano sodišče tudi ne sledi stališču tožbe, da je dopustno razlagati določbo 100. člena ZDoh-2 na način, da se lahko uveljavi odlog tudi v primeru, ko gre za dvojno podaritev kapitala, ki se izvede v enem koraku, in sicer direktno z zavezanca otrokovemu zakoncu (tožnikovem zetu).
Blago, ki sta ga zaobjeli primerjani predhodni znamki, je tudi po presoji sodišča delno enako in delno podobno blagu, za katerega je znamko prijavil tožnik.
Toženka se ni ustrezno opredelila do figurativne predstavitve prijavljene znamke in je to s predhodnimi znamkami dejansko primerjala zgolj kot besedno znamko.
Toženka presoje verjetnosti zmede ni ustrezno utemeljila z vidika ugotovitve, kdo je v konkretnem primeru povprečni potrošnik (relavantna javnost).
Postopek izterjave v tujini izrečene upravne sankcije se po ZČmIS začne na podlagi prošnje, ki jo tuji organ države prosilke pošlje ministrstvu, pristojnemu za delo, ki po seznanitvi kršitelja pri pristojnem davčnem organu (FURS) predlaga začetek izvršbe.
Sklep o davčni izvršbi tožnik nasprotuje tudi zato, ker meni, da izvršba ni dovoljena, ker mu odločba, ki se izvršuje, ni bila vročena. Podatek o tem kdaj, če sploh, oz. na kakšen način, je bila navedena odločba tožniku vročena, iz prošnje avstrijskih organov za izterjavo naložene globe ne izhaja. Datum in način vročitve odločbe, ki se izvršuje, je dolžan organ države prosilke jasno in nedvoumno navesti v prošnji za izterjavo. Ker tega avstrijski organ ni storil, je prošnja nepopolna, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso izpolnjeni in da pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pravila, predpisana za obravnavo prošenj za izvršitev v tujini izdanih odločb, niso bila pravilno uporabljena.
Pri navedbi osebe dolžnika kot s.p. v sklepu o izvršbi ni šlo za tehnično napako, temveč za izrecno izraženo voljo tako predlagateljice kot organa, da v sklepu o izvršbi kot dolžnika navede tožnika kot s.p., kar je v nadaljevanju postopka kot napako v izjavi volje potem s sklepom o popravi toženka nepravilno popravila.
Tožnikov opis ravnanja policije in varnostnikov v zaprtem azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške.
Navedbe o postopanju hrvaških policistov ob prvem tožnikovem prihodu na Hrvaško že same po sebi ne kažejo na slabo ravnanje, tudi če bi se štele kot take, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Tožnik je imel v konkretnem primeru številne priložnosti, da bi lahko spregovoril o svoji spolni usmerjenosti, torej ne zgolj v zgodnji fazi azilnega postopka, kot je npr. ob podaji prve prošnje in v svoji lastnoročni izjavi, temveč tudi kasneje, ob podaji druge prošnje in pri osebnem razgovoru.
V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.