Ob zatrjevanju kršitve določil Ustave Republike Slovenije, ki se nanašajo na temeljne človekove pravice in svoboščine, mora sodišče presoditi, ali je verjetno izkazana zatrjevana kršitev o svobodi gibanja in tudi, ali takšna izkazanost, ker gre za ustavno pravico, ki jo je mogoče omejiti le izjemoma, že sama po sebi pomeni obenem tudi že verjetno izkazanost hujših škodljivih posledic.
pripor - ponovitvena nevarnost - sredstva za preživljanje - načelo proste presoje dokazov - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V kolikor gre v zvezi s tem za vprašanje, ali je to, kar vložnik zatrjuje (da ima sredstva za preživljanje), resnično, gre za vprašanje dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP ni moč obravnavati. V kolikor vložnik zatrjuje, da bi sodišče navedeno okoliščino moralo upoštevati tudi pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti, pa je treba opozoriti na določbo 1.odst. 18.čl. ZKP, po kateri sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi ni omejeno. To pomeni, da tudi v tem pogledu ne more biti podana kršitev zakona.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic
Trditev, da pri transakcijah, opisanih v obtožbi v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1.odst. 244.čl. KZ, ni oškodovanca oz. naj bi bil to obtoženec sam, ne predstavlja podlage za ugotovitev, da v obtožbi opisanem ravnanju ni elementov zlorabe pravic z namenom pridobitve premoženjske koristi.
dovoljenje za začasno prebivanje - humanitarni razlogi - objektivne okoliščine, ki pomenijo ogrožanje osebne varnosti tujca
Upravičen objektivni razlog, ki pomeni ogrožanje osebne varnosti tujca, je podan tudi v primeru, ko obstaja več posameznih okoliščin, ki sicer vsaka zase ne predstavlja upravičenega razloga, vse skupaj pa so lahko upravičen razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu, tudi iz humanitarnih razlogov.
ZDen nima drugačnih določb glede vloge za denacionalizacijo, zato se v teh postopkih uporabljajo določbe ZUP, ker vloga ni bila v roku dopolnjena z zahtevanimi dokazili oz. listinami, med temi tudi s pooblastilom za zastopanje, je tožena stranka pravilno uporabila določbo 68. čl. ZUP in vlogo zavrgla.
Ker je 6. člen zakona o sodiščih združenega dela določal oficialno vodenje postopka, 24. člen istega zakona pa, da je pred sodišči združenega dela udeleženec v postopku vsak, ki je nosilec pravic in dolžnosti v razmerju, o katerem se odloča, je bila ob vložitvi tožbe (predloga), glede na to, da je bil zahtevek postavljen na plačilo plače (osebnega dohodka), plačilo razlik v plači in na plačilo odpravnine zoper delodajalca in njegove pravne naslednike, kar nedvomno predstavlja spor o medsebojnih pravicah delavca iz medsebojnega razmerja v združenem delu (19. člen ZSZD), za odločanje podana pristojnost sodišča združenega dela.
Tožnica zahteva, da ji tožena stranka v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 170. člena zakona o obligacijskih razmerjih, poravna škodo, ki ji jo je povzročil lečeči zdravnik s prepozno vloženo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine zaradi telesne okvare. Zato v tem primeru ne gre za socialni spor v smislu določb prvega odstavka 5. člena ZDSS, ne gre pa tudi za spor o odškodnini za škodo po drugem odstavku 5. člena ZDSS, saj bi morala za ugotovitev pristojnosti po tem določilu biti škoda povzročena zavarovancu ali zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem, ne pa zaradi malomarnosti tretje osebe. Zato tudi po tej določbi ne gre za spor, za katerega obravnavo bi bilo pristojno specializirano sodišče.