Kolektivni delovni spor v zvezi z reprezentativnostjo sindikata lahko sproži le tisti sindikat, ki mu pristojni minister oz. delodajalec nista priznala statusa reprezentativnosti (2. odstavek 47. člena ZDSS). Zato je sodišče prve stopnje predolg sindikata, ki je zahteval razveljavitev odločbe o priznanju reprezentativnosti drugemu sindikatu, utemeljeno zavrglo, saj za tak primer ni predvideno sodno varstvo.
Pritožba toženca, ki je v sporu v celoti uspel, ni dopustna, ker zanjo ni pravovarstvene potrebe oz. pravnega interesa, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo.
Samovoljno ravnanje (v zvezi s predčasno razrešitvijo tožnice) na strani tožene stranke (zavoda) je podano, če svet zavoda tožene stranke pri predčasni razrešitvi tožnice s funkcije direktorice zavoda ne upošteva 2. odst. 55. čl. ZOFVI, ki določa, da direktorja imenuje in razrešuje svet zavoda in da mora k imenovanju in razrešitvi pridobiti soglasje ministra. Svet zavoda ni pridobil soglasja ministra, zato je takšno ravnanje tožene stranke nedvomno samovoljno, saj je z njim grobo kršila prisilne predpise.
ZPSPP člen 31. ZPP člen 189, 189/4, 286, 286/4, 458, 458/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - menjalna pogodba - ugovor aktivne legitimacije - dolžnost plačevanja najemnine - ugovor litispendence - pobotni ugovor - povrnitev vlaganj v nepremičnino
Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen, čeprav delno iz drugih razlogov. Na podlagi najemne pogodbe z dne 29. 4. 1994 je bila namreč tožena stranka dolžna najemnino plačevati tožeči stranki in če je pozneje tožeča stranka glede nepremičnine, ki je bila predmet najemne pogodbe, sklenila menjalno pogodbo, to na omenjeno obveznost tožene stranke ni vplivalo vse dotlej, dokler ni plačila najemnine od nje zahteval novi lastnik. Kaj se je tožeča stranka z drugo stranko menjalne pogodbe (E. d.d.) dogovorila glede izročitve spornih poslovnih prostorov v last in posest oziroma glede vstopa v pravice in obveznosti iz najemne pogodbe, se tožene stranke ne tiče, saj ni bila stranka menjalne pogodbe. Zato se na določila menjalne pogodbe ne more sklicevati.
Predmet najema je lahko tudi tuja stvar, vstop pridobitelja v pravice in obveznosti najemodajalca (31. člen ZPSPP) pa ne nastane po volji najemnika temveč najemodajalca in pridobitelja. Zato je tožena stranka za plačevanje najemnine ostala zavezana tožeči stranki tudi potem, ko je tožeča stranka z E. d.d. dne 21. 6. 1995 sklenila menjalno pogodbo, in sicer vse do takrat, ko jo je novi lastnik z dopisom z dne 30. 5. 1996 obvestil, da mora najemnino (za čas od 21. 1. 1996) dalje plačevati njemu.
Tožena stranka je v vlogi z dne 4. 11. 1999 poleg ugovora glede višine zahtevka podala tudi ugovor litispendence. Gre za negativno procesno predpostavko, na kar mora sodišče med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (četri odstavek 189 člena ZPP), zato mora tudi ves čas postopka upoštevati v tej smeri podane ugovore. To pa pomeni, da mora tudi nasprotna stranka ves čas postopka imeti možnost, da se ne glede na določbe 286. člena ZPP o takih ugovorih izjavi, sodišče pa mora take izjave upoštevati. Tako je v obravnavanem primeru storila tudi tožeča stranka, sodišče pa je ravnalo pravilno, ko je njene navedbe glede ugovora litispendence upoštevalo.
Glede odločitve sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru (da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji) tožena stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da se je z novim lastnikom najetih prostorov dogovorila o povrnitvi svojih vlaganj. Ta trditev je neupoštevna. Že sodišče prve stopnje je o tem zavzelo pravilno stališče, da se dogovori s pridobiteljem ne tičejo razmerja med pravdnima strankama.
zahteva za denacionalizacijo - obvezne sestavine vloge - listine - identifikacijsko potrdilo
Katere formalne sestavine mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, primeroma določa 62. člen Zakona o denacionalizaciji. Ker iz citiranega predpisa ne izhaja izrecna zahteva, da mora predlagatelj predložiti tudi indentifikacijsko potrdilo, je odgovor na vprašanje, ali to v konkretnem primeru predstavlja sestavino, brez katere se vloga ne more obravnavati, odvisen od tega, ali je ta listina potrebna za ugotavljanje upravičenosti zahteve v smislu 4. odstavka 62. člena ZDen.
Soposestnik, ki je v soposest nasprotne stranke posegel tako, da je nasprotno stranko iz soposesti izključil, ne uživa posestnega varstva zoper nasprotno stranko, ki je takoj reagirala in odstranila tisto, kar ji je oviralo prehod.
ZNVP člen 60, 62, 63. ZIZ člen 163a, 163b, 163c. ZIZ-A člen 64.
izvršilni postopek - premet izvrše - nematerializirani vrednostni papirji
Kadar so predmet izvršbe nematerializirani vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi, sodelovanje izvršitelja pri njihovi prodaji ni predvideno in tudi ni potrebno.
pristojnost - spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - ugotovitev vrednosti spornega predmeta
Po 39. členu ZPP je za določitev vrednosti spornega predmeta bistvena samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi višina pravdnih stroškov in drugih postranskih terjatev. S tem, ko je sodišče s tožbo uveljavljene zahtevke samo pravilno opredelilo kot glavne in postranske, o zadevi še ni odločalo vsebinsko in meritum, temveč je odločalo le o vprašanju ugotovitve vrednosti spornega predmeta zaradi ugotovitve stvarne pristojnosti.
ZZZDR člen 102, 105, 105/2, 102, 105, 105/2. ZPP člen 410, 410.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - odločitev o preživljanju skupnih otrok - dodelitev otroka - sprememba odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka - otrokova želja
Osnovno vodilo sodišču pri odločitvi o varstvu in vzgoji oziroma v konkretnem primeru pri odločitvi o spremembi dosedanje odločitve o varstvu in vzgoji, sprejete ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank, so otrokove koristi. Gre za pravni standard, katerega vsebina je začrtana že z določbami ZZZDR (zlasti 4. in 6. členom ter tretjim delom zakona, ki opredeljuje razmerja med starši in otroci). Pri tem so pomembne tako okoliščine, ki se tičejo materialnih razmer, v katerih bo otrok živel, kot osebnostna primernost staršev oziroma njuna sposobnost, da otroku nudita normalne oziroma čim boljše pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člena ZZZDR) in nenazadnje želja otroka.
obligacijsko pravo - pogodbeno pravo - civilno procesno pravo
VSL04480
ZOR člen 26, 27, 28, 26, 27, 28.
dolžnost kontrahitranja - tožbeni zahtevek
1. Če zakon predpiše kontrahirno dolžnost, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene (1. odst. 27. čl. ZOR). V primeru odklonitve te zahteve zainteresirana oseba uveljavi svojo pravico do sklenitve pogodbe v pravdnem postopku. V tem se odloča, ali bi morala tožena stranka podati izjavo volje, na podlagi katere bi s tožečo stranko sklenila pogodbo (prim. 28. čl. ZOR), glede katere obstoji kontrahirna dolžnost. Predmet spora je v tovrstnih primerih tako izjava volje tožene stranke. Zato mora biti sporna izjava volje konkretno opredeljena v sodbenem izreku.
2. Če je predmet spora izjava volje, tožbeni zahtevek pa je utemeljen, je sodba oblikovalna: manjkajočo in neupravičeno odklonjeno izjavo volje nadomesti sodba (prim. 238. čl. ZIZ).
V kolikor ni podana absolutna nepristojnost slovenskega sodišča za obravnavanje spora z mednarodnim elementom, bi tožeča stranka, če bi hotela, da se zadeva obravnava pred dogovorjenim avstrijskim sodiščem, morala pravočasno uveljavljati ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča. Pravočasnost takšnega ugovora pa se presoja po določilih ZPP, skladno s katerimi se določbe o krajevni pristojnosti hkrati uporabljajo tudi za določitev pristojnosti slovenskega sodišča v tovrstnih sporih. Za presojo pravočasnosti ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča je zato potrebno uporabiti 22. člen ZPP, ki določa, da se sodišče lahko izreče za nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo do razpisa glavne obravnave.
ZD člen 136, 136/2, 221, 221/1, 136, 136/2, 221, 221/1.
pozneje najdeno premoženje
Če se je dedič odpovedal dediščini v korist določenega dediča, ni mogoče o pozneje najdenem premoženju odločiti z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ker ni znano, ali bi se tudi temu premoženju dedič odpovedal, če bi zanj vedel.
Pomembno indikatorno dejstvo, ki v celoti potrjuje pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi, je tudi način življenja tožene stranke, ki kaže na večjo možnost preživninskega zavezanca za preživljanje od zatrjevane. Na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz izpovedi samega toženca stranke (na primer lastništvo konj, preživljanje počitnic), si je sodišče prve stopnje lahko ustvarilo trdno prepričanje, da uživa nadpovprečni življenjski standard. V načelu je res, da mora sodišče pri določanju preživnine upoštevati tudi potrebne stroške, ki nastajajo pri roditelju, kateremu otrok ni dodeljen, v času medsebojnih osebnih stikov. Ločiti je treba prispevke za različne nakupe in prostočasne dejavnosti, ki v odsotnosti soglasja staršev ne pomenijo preživnine, in stroške za običajne družinske izdatke (na primer za prehrano in bivanje), ki so prispevek k preživnini. Glede slednjih pa je trditveno gradivo tožene stranke v pritožbi tako skopo, da ne more vplivati na drugačno materialnopravno porazdelitev preživninske obveznosti med oba zavezanca.
prepoved razpolaganja - ničnost pogodbe - špekulativni oziroma fiktivni pravi akti in posli
88. čl. ZDen od uveljavitve zakona prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Namen tega določila je torej začasna ustavitev prometa s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. Razpolaganje v smislu navedenega določila, za katerega zakon tudi predvideva ničnostno sankcijo, pa pomeni sklenitev pogodbe, ki ustvarja med pogodbenima strankama določene pravice in obveznosti (med drugim obveznost izročitve predmeta prodaje tako, da bo kupec na njem pridobil lastninsko pravico - 1. odst. 454. čl. ZOR). Takšnega razpolaganja ne pomeni zgolj realizacija že prej veljavno sklenjene pogodbe. Kasnejše ravnanje pogodbenih strank na veljavnost pogodbe nima vpliva: tako je bila kupnina plačana v 60 dneh v skladu z določilom 119. čl. SZ, prijava pogodbe davčnemu organu zaradi odmere davka in overovitev podpisa prodajalca pa prav tako nista pogoj za njeno veljavnost, temveč pomenita le realizacijo zahtev javnopravnega značaja in zahtev, ki jih mora izpolnjevati listina, da bo mogoč na njeni podlagi tudi ustrezen vpis v zemljiško knjigo - gre le za ravnanja, ki predstavljajo realizacijo oziroma izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe, ne pa razpolaganje po 88. čl. ZDen.
Ne glede na način pridobitve lastninske pravice, 21. člen ZZK kot pogoj za njeno vknjižbo zahteva predložitev javne ali zasebne listine, ki vsebuje veljaven pravni temelj pridobitve pravice ter oznako nepremičnine s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Če stranka takšne listine ne predloži, niso izpolnjeni pogoji za vpis.