stvarna pristojnost - vrednost spornega predmeta - premoženjskopravni zahtevek
Ker tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je zakonita dedinja po pokojnem in gre za premoženjskopravni zahtevek, je za stvarno pristojnost sodišča odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka ocenila z zneskom 1.100.000,00 SIT, zato je okrožno sodišče stvarno nepristojno za reševanje te zadeve.
ZKP člen 199a, 199a/1, 199a/2, 200/2, 199a, 199a/1, 199a/2, 200/2.
odprava pripora - hišni pripor
Sodišče prve stopnje je glede na to, da pripor traja že dve leti in dva meseca, pravilno zaključilo, je zlasti tudi glede na medijsko odmevnost zadeve podana manjša verjetnost, da bi se obtoženca na enak način ukvarjala z nedovoljenimi posli. Zato ni več neogibno potrebno za varnost ljudi in potek kazenskega postopka, da bi bila obtoženca še naprej v priporu in je odreditev hišnega pripora utemeljena.
Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito in lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.
napotitev na pravdo - pravda za nedopustnost izvršbe
Ker je med upnikom in dolžnikom sporno ali je dolžnik izpolnil vse obveznosti po izvršilnem naslovu, mora sodišče napotiti dolžnika naj v danem roku začne pravdo za nedopustnost izvršbe.
Pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 467. člena ZPP ne sme preizkusiti. Zato so neupoštevne navedbe toženca v pritožbi, s katerimi ta izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje.
Preživninski zavezanec se ne more uspešno braniti, da bi bila prodaja proizvodnih sredstev neekonomična. Odločilno za ugotovitev njegovih preživninskih možnosti namreč je, da je lastnik kapitala, s katerim lahko svobodno gospodari ter na ta način tudi plačuje preživnino.
Ker pravdni stranki v kompromisorni klavzuli nista določili, kateri so tisti medsebojni spori, za reševanje katerih je pristojna arbitraža, dogovor ni določen in nima pravne veljave.
Samo namestitev svarilne table z napisom "hud pes" na vhodu na dvorišče, po katerem se pes prosto giblje, zahtevi nadzora po 1320. par. ODZ ne zadosti. Lastnik mora poskrbeti, da pes ne ogroža ljudi, to pa pomeni, da mora ukreniti vse, kar je glede na konkretne razmere za to potrebno. Samo zato, ker je bil otrok napaden na toženčevem dvorišču, za škodo ni soodgovoren.
Dolžnikov ugovor, da dolžniško upniško razmerje med strankama ne obstaja več, ne vsebuje pravno relevantnih dejstev, ki bi preprečevali izvršbo. Iz ugovora namreč niso razvidni razlogi, zakaj naj bi dolžniško upniško razmerje med strankama ne obstajalo več (ali zaradi spremembe upnika ali dolžnika, ali zaradi poplačila terjatve, ali iz kakšnega drugega razloga). Tako pavšalnega ugovora niti v eventuelno sledečem pravdnem postopku ne bi bilo mogoče preizkusiti. Dolžnikov ugovor torej ni obrazložen skladno z 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato ga je prvostopno sodišče pravilno štelo za neutemeljenega.
Dolžnik je v ugovoru oporekal zapadlosti računa, kot jo je navedel upnik s trditvijo, da izterjevani račun zapade v plačilo 30.6.1999. Izpodbijani sklep je bil izdan 2.7.1999, dolžnik pa ga je prejel 8.7.1999, kot izhaja iz povratnice v spisu, torej je glavnica po izterjevanem računu tudi po dolžnikovih lastnih trditvah do izdaje sklepa že zapadla v plačilo. Zatrjevano dejstvo o zapadlosti računa za presojo utemeljenosti ugovora zato ni pravno relevantno, saj ne predstavlja takega dejstva, ki bi preprečeval izvršbo, v kolikor se nanaša na plačilo glavnice po računu. Drugače pa je presojati dolžnikove ugovorne razloge glede zapadlosti računa v zvezi z obračunom obresti, vendar pa dolžnik zatrjevanega dejstva, da je račun zapadel v plačilo šele 30.6.1999, sklicujoč se pri tem na ustni dogovor z upnikom, ni z ničemer dokazoval. Njegove trditve o ustnem dogovoru so tako ostale prepavšalne, da bi jih bilo mogoče v eventuelnem sledečem pravdnem postopku preizkusiti.
ZTLR člen 42, 42/1, 42, 42/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272, 272/2.
začasna odredba - namen začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve
Namen začasne odredbe ni v reševanju spora, ampak v zavarovanju določenega dejanskega, to je obstoječega stanja glede te terjatve. Z začasno odredbo se dovoli le take ukrepe, ki ne posegajo v končno odločitev, torej ničesar takega, kar se bo doseglo na podlagi pozneje izdanega naslova. Ni verjetno izkazan obstoj terjatve, če tožeča stranka opre svojo tožbo na 42. čl. ZTLR, pri tem pa sama navaja, da nihče ne posega v njeno lastninsko pravico, ampak le v njeno poslovanje.
Upnik mora v postopku izdaje začasne odredbe izkazati konkretno ravnanje dolžnika, ki kaže na njegov namen upniku onemogočiti ali otežiti izterjavo terjatve.
Kadar dolžnik plača upniku kakšen drug dolg, ki se ne izterjuje v konkretnem izvršilnem postopku, to plačilo ne predstavlja upoštevnega ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo.
ZD člen 142, 142/1, 142, 142/1. ZIZ člen 17, 17/2-1, 17, 17/2-1.
odgovornost dediča za zapustnikove dolgove
Če so bili dediči s pravnomočno sodbo obsojeni na plačilo določenega zneska, ki predstavlja zapustnikov dolg, se v izvršilnem postopku ne morejo uspešno sklicevati na določbo 142. člena Zakona o dedovanju, po katerem odgovarjajo za dolgove zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja. V takem primeru odgovarjajo na podlagi pravnomočne sodbe z vsem svojim premoženjem.