ZTPDR v 3. odst. 60. čl. kogentno določa, da traja mandat disciplinske komisiji dve leti. Delodajalec je na to vezan in ne more svobodno podaljšati mandata komisiji. Če je v disciplinskem postopku odločala komisija, kateri je mandat že potekel, je podana bistvena kršitev določb postopka, katere ni več mogoče sanirati v sodnem postopku, izrečeni disciplinski ukrep pa je nezakonit.
Tožnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, mora izkazati konkretno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
ZIZ člen 34, 34/3, 168, 168/1, 34, 34/3, 168, 168/1.
sprememba sredstev in predmetov izvršbe - izvršba na nepremičnine
Spričo določbe prvega odstavka 168. člena ZIZ je pomembno le, da je po zemljiškoknjižnih podatkih nepremičnina, na katero je bila z izpodbijanim sklepom dovoljena izvršba, dolžnikova lastnina. Zato je neupoštevno, če je med tem nekdo tretji pridobil od dolžnika pravni naslov za derivativno pridobitev lastninske pravice na isti stvari (primerjaj z določbami 170. člena ZIZ), pri čemer dolžnik za uveljavljanje ugovornega razloga, na katerega se sklicuje, spričo določb 64. člena ZIZ tudi sicer sploh ni legitimiran.
aktivna legitimacija - ugovor toženca - utemeljenost tožbenega zahtevka
Če tožena stranka zatrjuje, da s tožečo stranko ni bila v poslovnem razmerju, ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke. Od obstoja legitimacije tožeče stranke je odvisna presoja (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Iz predložene pogodbe namreč ne izhaja, da bi bila na njeni podlagi tožeča stranka upravičena v svojem imenu nastopati pred sodiščem za plačilo vtoževanih zneskov. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi terjatev na kak način prešla na tožečo stranko.
Izvršbo na podlagi izvršilnega naslova izdanega proti družbi z omejeno odgovornostjo je mogoče uspešno vložiti zoper družbenika, če se družba ni uskladila z določbami ZGD, saj na ta način odgovarja kot družba z neomejeno odgovornostjo.
Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. odstavek 20. člena ZPP, ko se je po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno, je pravilno. Slednji člen namreč določa, da se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno in sicer najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo. Kot izhaja iz tožbenih trditev, temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek na odškodninski odgovornosti toženih strank. Ker v teh primerih ni določena izključna krajevna pristojnost drugega sodišča, kot pa sodišča, ki je prejelo omenjeno tožbo v obravnavno, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 2. odstavka 20. člena ZPP in je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, slednja pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (1. odstavek 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena ZPP).
izpodbijanje pravnih dejanj - objektivni element izpodbojnosti
Za vprašanje ali je prišlo do zmanjšanja stečajne mase ali ne je bistveno tudi, da tožena stranka ni mogla prekiniti dobave električne energije, ker je na tem gospodarskem področju monopolist. Zato je poslovni odnos, ki je potekal med stečajnim dolžnikom in toženo stranko v toliko poseben, ker je tožena stranka morala dobavljati električno energijo, saj ta ves čas priteka po električni žici in je tožena stranka za razliko od drugih dobaviteljev ni mogla prekiniti, ne da bi za to obstojali v splošnih pogojih predpisani pogoji. Glede na splošne pogoje pa tožena stranka, ne glede na to, da je dobila plačano električno energijo na podlagi v tem postopku izpodbijanih pravnih dejanj v zvezi s sklenjenimi pogodbami o asignaciji in cesiji, ne bi mogla ravnati tako, da bi odklonila tak način plačila. Plačila tožeče stranke toženi in neprekinjen tek dobavljene električne energije sta tako povezana, da je tudi glede na dvomesečen zamik pri plačilu energije šlo le za spremembo oblike premoženja pri stečajnem dolžniku. Tožeča stranka je dobivala električno energijo, tožene stranke pa je prejemala plačila zanjo.
Ker dolžnik ugovarja, da gre za zemljišča, ki jih nujno potrebuje za preživljanje sebe in bolne žene, o tem pa tudi predlaga dokaze, mora sodišče prve stopnje o teh navedbah odločiti, saj gre lahko za ugovor iz 7. točke 55. člena ZIZ.
Enotnost (istočasnost) pravnih dejanj pri sestavi pismene oporoke pred pričami - podpisa oporočitelja, njegove izjave, da gre za njegovo oporoko in podpisu obeh oporočnih prič je pogoj za veljavnost oporoke.
S sklenitvijo predpogodbe ne nastanejo obveznosti iz pogodbe, ki jo stranki šele nameravata skleniti, marveč zgolj obveznost za sklenitev te (glavne) pogodbe. Napake volje (in drugi razlogi izpodbojnosti), ki se nanašajo samo na glavno pogodbo, bi se lahko uveljavljale le kot razlog za izpodbijanje te pogodbe. Zato stranki ni mogoče odreči pravice, da v takem primeru odkloni že sklenitev glavne pogodbe, da torej izpodbojnost pogodbe, ki bi šele morala biti sklenjena, uveljavi že s tem, da odkloni njeno sklenitev.
Mesto Ljubljana za odkup stanovanja ni pasivno legitimirano, ker gre za stanovanje, katerega lastnik je po določbi 114. čl. SZ postala Skupnost invalidskega in pokojninskega zavarovanja Slovenije.
izvršilni stroški - potrebni stroški - konferenca s stranko - davek na dodano vrednost
Stroški opomina pred uvedbo sodnega postopka se ne priznajo, če stranka obstoja takega opomina ne izkaže.
Konferenca s stranko pred sestavo izvršilnega predloga ni posebno opravilo, ampak je zajeta v opravilu sestave predloga.
Stroški za fotokopijo in poštnino sodijo med izdatke za stranko in se priznavajo odvetniku v višini 2 % od skupne cene storitve.
Med stroške odvetniškega zastopanja sodijo stroški zastopanja po odvetniški tarifi in odvetnikovi izdatki v zvezi z zastopanjem, med katere sodi tudi davek na dodano vrednost od priznanih stroškov odvetniškega zastopanja.
Ni mogoče zavreči tožbe, če se naslovnik pisanja, z naslova, navedenega na pisanju ni odselil, temveč je le začasno odsoten. V takem primeru je treba uporabiti določbe o fikciji vročitve.
Višina odškodnine za materialno škodo opreme, ki je ostala v lokalu in ki jo je tožena stranka uporabljala, ko je najela lokal, ustreza dejanski vrednosti opreme v tistem času.
Taksni zavezanec sodišču ni predložil potrdila o plačilu dolgovane takse skladno s 1. odst. 30. člena v zvezi s 3. odst. 29. člena Zakona o sodnih taksah - ZST. Po navedeni določbi mora taksni zavezanec v takem primeru plačati kazensko takso v višini 10% dolžne takse, vendar ne več kot 250 točk. To v obravnavanem primeru znaša 708,75 SIT, kar ne presega vrednosti 75 točk, zaradi česar se po določbi 31. člena ZST ta taksa ne izterja.
sklep o izvršbi - predlog za izvršbo - naslov dolžnika
Podatki v spisu zaenkrat ne dajejo podlage za zaključek, da naslov, ki ga je upnik kot dolžnikovega navedel v predlogu za izvršbo, ni pravilen. Iz nobenega od teh zaznamkov namreč ni mogoče razbrati, da bi se dolžnik iz tega naslova odselil oz. da je na tem naslovu neznan, kar je bila podlaga za izdajo sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje upnika pozvalo, da predlog za izvršbo popravi tako, da navede pravilen dolžnikov naslov. Zato tudi ni na mestu sankcija z ustavitvijo izvršbe, ki je bila posledica brezuspešnega poteka roka za predložitev zahtevanega podatka.
tihotapstvo - goljufija - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic
Obtoženci, ki so ravnali kot sostorilci, so ob vstopu blaga v našo državo carinskim organom s ponarejeno dokumentacijo prikazovali, da naloženo blago na tovornjakih in v kontejnerju niso alkoholne pijače in cigarete, torej blago velike vrednosti, za katere je določen obvezen pregled robe, blago pa naj bi bilo tudi v tranzitu namenjeno v druge države, zaradi česar cariniki blaga niso preiskali in so dovolili vstop v našo državo, od koder blago ni odšlo nikamor, na ta način pa so se izognili plačilu carinskih in davčnih obveznosti.
Sodišče prve stopnje je ravnanje obtožencev pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/II KZ, ker naj bi z opisanim lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravili carinske organe v zmoto, da so v škodo proračuna dovolili vstop blaga v našo državo, s čimer je bila povzročena velika premoženjska škoda.
Ravnanje obtoženca, ki je kot carinik v enem primeru potrdil, da je bil odpeljan iz naše države kontejner, za katerega so lažne listine izkazovale prevoz pločevine v tranzitu, čeprav so bile dejansko v njem alkoholne pijače in cigarete, iz naše države pa sploh ni bil odpeljan, je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 261/IV in III KZ.
Pritožbeno sodišče je ravnanje skupine obtožencev pravno ocenilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tihotapstva po čl. 255/I KZ, čeprav so v ravnanju obtožencev podani tudi temeljni elementi goljufije, je podan le navidezen stek, po katerem se šteje, da določba 1. odst. 255. čl.
KZ kot posebni predpis izključuje uporabo 217. čl. KZ kot splošnega predpisa. Ravnanje obtoženca v zvezi s prevozom robe s kontejnerjem, pa je pravno opredelilo kot pomoč h kaznivemu dejanju tihotapstva po čl. 255/I KZ, ker je obtoženec vedel, s čim se ukvarjajo soobtoženci in je s takim ravnanjem prikril njihovo kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pri tem ni prekoračilo obtožbe, ker gre v vseh primerih za iste historične dogodke in isto ravnanje obtožencev, ki tako niso bili v ničemer prikrajšani v svoji obrambi, pravni kvalifikaciji pa sta tudi milejši od prvotnih in s tem obtožencem v korist.
Ker tožnik ni predložil potrdila o premoženjskem stanju, potrdila o dohodkih družinskih članov in o svojih dohodkih ter dokaz o dohodnini, je sodišče prve stopnje po opravljenem pozivu, naj vse to predloži, pravilno zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks.