Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep II Pg 1866/2010 z dne 19.11.2012, s katerim je odločilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 31.8.2012 (zoper sodbo II Pg 1866/2010 z dne 19.4.2012) ne ugodi, saj je v takšnih primerih stranka izrecno oproščena plačila sodne takse skladno s četrtim odstavkom 10. člena ZST-1.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
invalidnost – skrajšani delovni čas – delna invalidska pokojnina
Tožnica, ki je zmožna za delo z razbremenitvami (fizično lažje delovno mesto, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez globokega sklanjanja, brez stalne in dolgotrajne prisilne polsklonjene drže telesa), v polovičnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnost in se ji priznata pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno z razbremenitvami pri delu in pravica do delne invalidske pokojnine.
Z Dogovorom je bilo določeno znižanje izhodiščnih plač, kakor so v količnikih določene v tarifni prilogi k panožni KP. Kadar se v kolektivni pogodbi (v konkretnem primeru v Dogovoru, ki ima značaj kolektivne pogodbe) spremenijo količniki za določitev izhodiščne plače, ki so bili povzeti v pogodbah o zaposlitvi, zaradi takšne spremembe ni potrebno spreminjati pogodb o zaposlitvi, temveč se pri obračunu plače neposredno uporabljajo določbe kolektivne pogodbe o znižanju izhodiščne plače.
Okoliščina, da predlagatelj (sindikat) ni sodeloval pri sklepanju Dogovora, ne vpliva na njegovo veljavnost. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da v skladu z 11. členom ZKolP kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če jo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov. ZKolP v primerih, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Izpodbijani Dogovor je zato veljaven in zavezuje vse zaposlene v družbah, ki so podpisnice Dogovora, saj je bil ta sklenjen ne le z enim, temveč devetimi reprezentativnimi sindikati.
ZJU člen 6, 17,147, 147/1, 147/2, 149, 149/1. ZSPJS člen 28.
dodatek za dvojezičnost - premestitev
Za presojo zakonitosti premestitve je bistveno, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
ZPIZ-1 člen 67, 68, 68/2, 191, 198. ZPIZ člen 202, 202/3.
invalidska pokojnina – gostota dobe
Tožnica, ki je do nastanka invalidnosti I. kategorije zaradi bolezni dopolnila 6 let, 11 mesecev in 16 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Dopolniti bi morala 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe.
Obdobje zavarovanja, ko je bila tožnica direktorica in družbenica zasebne družbe, se kot pokojninska doba upošteva le, če je plačan prispevek za obvezno zavarovanje.
spor majhne vrednosti – dovoljeni pritožbeni razlogi – vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljena dejstva – odjem električne energije – posest nepremičnine
Pritožba izpodbija zaključek sodišča s trditvami, ki merijo na napačno ugotovljeno dejansko stanje. Na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje v sporu majhne vrednosti, pa je pritožbeno sodišče vezano.
ZOR člen 10, 105, 105/1, 107, 107/2. OZ člen 3, 88, 88/1. ZKolP člen 1, 1/2. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2, 18, 27, 27/1, 27/1-2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust (tudi za delavce tožene stranke), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je nična.
plačilo za opravljeno delo – vojak – plača – dejansko delo – dodatek k plači
Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.
Skladno z določbo 3. odst. 16. čl. ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. čl. ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
Tožnikova zmožnost za delo je zmanjšana za več kot 50 %, tako da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. ni več zmožen, zmožen pa je za drugo ustrezno delo z omejitvami, za katerega bi se lahko poklicno prekvalificiral. Razvrsti se ga v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije, ker še ni dopolnil 50 let starosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065298
OZ člen 39, 50. SPZ člen 132. ZPP člen 44, 44/2, 44/3.
societas leonina – causa donandi – ničnost pogodbe – lex commissoria – načelo vestnosti in poštenja – navidezna pogodba – dopustna podlaga – določitev vrednosti spornega predmeta – nedenarni zahtevek
Tožnik je svojo lastninsko pravico s „kupoprodajno“ pogodbo prenesel na prvotoženo stranko, pravice do plačila kupnine pa ni dobil. Takšen dogovor je dopusten le, če ima darilno podlago. Če ne, potem je v skladu z 39. členom OZ, ničen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zaposlovanje strokovnih delavcev – nadomeščanje začasno odsotnega delavca – prenehanje delovnega razmerja
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto profesor, in sicer za določeno obdobje do vrnitve odsotne delavke. Pogodbo je tožeča stranka podpisala, hkrati pa je podpisala tudi izjavo, da potrjuje, da je prejela v proučitev pisni predlog pogodbe. Druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kjer je bil zapisan določen čas sklenitve in prenehanja (od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012), tožeča stranka ni podpisala, temveč je podpisala le izjavo, da potrjuje, da je prejela v podpis pogodbo o zaposlitvi. Ta (druga) pogodba o zaposlitvi za določen čas tako ni bila podpisana s strani tožeče stranke in zato tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi poteka roka, določenega s to pogodbo. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito in je, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, trajalo do vrnitve odsotne delavke. Za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so odločilne okoliščine, ki so znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.
določitev odškodnine – odškodnina za prenos pravice uporabe na poslovnem prostoru – pravno nasledstvo – aktivna legitimacija – zastaranje
Odločba o prenosu pravice uporabe z dne 21. 1. 1987 je bila izdana na podlagi tedaj veljavne določbe 37. člena ZPSPP, ki je določala pravico do odškodnine, zato jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se je glasila.
Predlagatelj v tej zadevi zahteva odškodnino za z odločbo državnega organa prenešeno pravico uporabe, torej kot nadomestilo zaradi odvzema pravice uporabe. Takšna pravica do odškodnine pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali s poravnavo že določene odškodnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta
Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo prenese na zunanje izvajalce. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest niti ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvo reorganizacije je bilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto tožnice in njeno delo porazdelila med ostale zaposlene. Zaradi tako spremenjenega načina opravljanja dela in ustrezno temu spremenjene organizacija dele oziroma delovnih mest je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22, 37. ZPIZ-1 člen 67, 177, 177/2.
Sporazum z Bosno - preračun pokojnine
Tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev (starostne pokojnine). Ker pogojev za priznanje invalidske pokojnine ne izpolnjuje, se bosanska pokojnina ne preračuna po 37. členu sporazuma, temveč še naprej ostane obveznost nosilca zavarovanja v BIH.
ZDR člen 83, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118, 118/2, 166. Direktiva 2003/88/ES člen 7, 7/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - nadaljevanje delovnega razmerja – zagovor - odškodnina za neizrabljen letni dopust – regres za letni dopust
Tožena stranka ni spoštovala določbe 83. čl. ZDR, ki se nanaša na omogočanje zagovora v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Delavcu je pravica do zagovora zagotovljena, če se po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan ter ob pogoju, da se je kljub nespoštovanju tega roka lahko ustrezno zagovarjal. Ti pogoji v konkretnem primeru niso podani. Tožnik je imel za pripravo zagovora zgolj dva in ne tri delovne dni časa. Že na zagovoru je navajal, da je imel premalo časa za zagovor, zato bi mu tožena stranka morala omogočiti dodatni dan za pripravo zagovora, saj je bila utemeljena njegova navedba, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - cesija terjatve - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja
Z izdajo izvršilnega sklepa o prenosu terjatve v izterjavo ni bilo pretrgano zastaranje terjatev, ki so bile prenesene, saj takšna posledica ne izhaja ne iz določbe 367. člena OZ, ne iz katerekoli druge določbe 4. odseka 4. oddelka IV. poglavja OZ. Pri tem je pravno pomembno, da na začetek teka zastaranja sam prenos terjatve (na novega upnika) ne vpliva, in da je odločilen datum dospelosti cedirane oz. s sklepom prenesene terjatve.
V konkretnem primeru niso bili podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe (glede zahtevka za plačilo regresa), saj je tožena stranka odgovorila na tožbo in v odgovoru jasno izrazila voljo, da nasprotuje vsem navedbam tožnice, ki jih ni pripoznala, torej tudi navedbam v zvezi z regresom za letni dopust, ter da nasprotuje preostalemu delu tožbenega zahtevka, to je tistemu delu, ki ga ni pripoznala, kar pomeni, da je predlagala zavrnitev tudi tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala plačilo regresa za letni dopust. Pri tem ni bistveno, da tožena stranka tega nasprotovanja vsebinsko ni substancirala, saj za standard obrazloženosti, v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izdajo zamudne sodbe, zadošča tudi nesubstancirano oporekanje tožbenim trditvam.
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmožen za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine neutemeljen.