redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta
Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo prenese na zunanje izvajalce. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest niti ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvo reorganizacije je bilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto tožnice in njeno delo porazdelila med ostale zaposlene. Zaradi tako spremenjenega načina opravljanja dela in ustrezno temu spremenjene organizacija dele oziroma delovnih mest je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
ustavitev postopka – umik tožbe – stroški postopka - pogodba o pripoznavi in obročnem odplačevanju dolga
Glede na dogovor pravdnih strank, s katerim je tožena stranka pripoznala sporno terjatev ter se obvezala tožeči stranki povrniti že nastale pravdne stroške in dejstvo, da je tožeča stranka tožbo umaknila še preden je tožena stranka navedeno terjatev poplačala, tožena stranka ni upravičena do povračila pravdnih stroškov oziroma sama nosi svoje stroške postopka v obravnavanem primeru.
ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/1. ZPP člen 319, 319/2.
oprostitev plačila sodnih taks – obročno plačilo sodnih taks – pravnomočna odločitev o predlogu – nov predlog – identiteta predloga
Pravnomočen sklep preprečuje vnovično odločanje o istem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje mora zato ob vložitvi novega predloga presoditi, ali je ta identičen prejšnjemu predlogu, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.
Glede na to, da dolžnik v kasnejšem predlogu ni ponovno predlagal oprostitve plačila sodnih taks, ampak je vložil predlog za obročno plačilo sodne takse, njegovega predloga ni mogoče šteti za identičnega predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.
Stanovanjska pravica se na podlagi stanovanjskega zakona ni sama po sebi spremenila v najemno razmerje. Da je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju pridobil status najemnika, sta morala lastnik stanovanja in imetnik stanovanjske pravice skleniti najemno pogodbo.
Ker najemna pogodba ni bila sklenjena niti v ustni obliki, oziroma ker med vsakokratnim lastnikom spornega stanovanja in tožnico ni bilo v zavesti, da imata sklenjeno najemno pogodbo, ta ni mogla postati veljavna na podlagi konvalidacije.
ZTPDR člen 15. SKPgd člen 15. ZDR člen 109, 109/2.
odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
Za ugotavljanje delovnopravne kontinuitete in s tem povezanega upoštevanja delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu je po ustaljenem stališču sodne prakse bistveno, ali je delavec po spremembi delodajalca nadaljeval z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi. Tožnik je od 1. 7. 1991 opravljal delo v istih prostorih in na istem delu (brizganje plastike). Med delodajalci je podano pravno nasledstvo kot kontinuiteta v delovnopravnem smislu v zaposlitvi od 1. 7. 1991 dalje, zato je potrebno tožniku do odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznati delovno dobo, kot da ni spremenil zaposlitve. Tožena stranka je zato v skladu z določbo tretje alineje drugega odstavka 109. člena ZDR dolžna tožniku izplačati vtoževano razliko v odpravnini.
neupravičena pridobitev - kondikcija - neupravičena obogatitev - plačilo nečesa, za kar ne obstaja dolžnost plačila - zmota pri plačilu nedolga - napačen izračun plače - vračilo preveč izplačanega dela plače - vrnitev preveč izplačane plače
OZ v 191. členu določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni dokazala, da je bilo preplačilo toženkine plače izvedeno po pomoti, kakor tudi ne, da za preplačila ni vedela, prav tako si ni pridržala pravice preplačil zahtevati nazaj, ni pa niti zatrjevala, da jih je plačala, da bi se izognila sili. Zato je zahtevek tožeče stranke na vračilo preveč izplačane plače neutemeljen (191. člen OZ).
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmožen za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine neutemeljen.
Odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka ni bila izpodbijana in je že postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer v preostalem delu ugodilo tožeči stranki, upoštevaje že pravnomočno odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, pa znaša uspeh tožeče stranke glede na vtoževani znesek 48,14%.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065298
OZ člen 39, 50. SPZ člen 132. ZPP člen 44, 44/2, 44/3.
societas leonina – causa donandi – ničnost pogodbe – lex commissoria – načelo vestnosti in poštenja – navidezna pogodba – dopustna podlaga – določitev vrednosti spornega predmeta – nedenarni zahtevek
Tožnik je svojo lastninsko pravico s „kupoprodajno“ pogodbo prenesel na prvotoženo stranko, pravice do plačila kupnine pa ni dobil. Takšen dogovor je dopusten le, če ima darilno podlago. Če ne, potem je v skladu z 39. členom OZ, ničen.
določitev odškodnine – odškodnina za prenos pravice uporabe na poslovnem prostoru – pravno nasledstvo – aktivna legitimacija – zastaranje
Odločba o prenosu pravice uporabe z dne 21. 1. 1987 je bila izdana na podlagi tedaj veljavne določbe 37. člena ZPSPP, ki je določala pravico do odškodnine, zato jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se je glasila.
Predlagatelj v tej zadevi zahteva odškodnino za z odločbo državnega organa prenešeno pravico uporabe, torej kot nadomestilo zaradi odvzema pravice uporabe. Takšna pravica do odškodnine pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali s poravnavo že določene odškodnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077805
ZOR člen 154, 154/1, 206, 206/1, 414, 414/1. ZTLR člen 3.
zmanjšanje premoženja – nedopusten poseg v lastninsko pravico – odškodnina – solidarna odgovornost – delež povzročiteljev škode – višina škode – nezakoniti dokazi
Če škodo povzroči več oseb skupaj, potem odgovarjajo za škodo solidarno. Oškodovanec si lahko prosto izbere, od katerega od povzročiteljev škode bo zahteval povrnitev škode. Pri ugotavljanju škode niti ni potrebno ugotavljati točnih deležev povzročiteljev škode, saj je odgovornost tako ali tako solidarna in ne deljena. To pa za odgovornost tožeče stranke povsem zadošča.
V civilnem postopku se praviloma ne smejo uporabiti nezakonito pridobljeni dokazi. Prepoved uporabe dokazov pa glede na to odločbo ni absolutna.
zapuščinski postopek – napotitev na pravdo – verjetnost pravice – darilo
Če je zapustnik v oporoki ali drugi listini navedel, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek oziroma če je sama stvar predmet darilne pogodbe, ali če je izkazano, da je zapustnik izročil dediču določen denarni znesek, je obstoj takega darila verjetnejše izkazan od zanikanja prejema darila. Na pravdo se v takšnem primeru napoti dediča, ki zanika prejem darila.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE – MEDIJSKO PRAVO
VSL0059966
URS člen 1, 15, 15/3, 34, 35, 39, 40, 59. ZMed člen 6, 26, 42. OZ člen 177, 179. ZPNačrt člen 11, 11/2, 14, 14/5.
svoboda novinarskega izražanja – čast in dobro ime – načelo demokracije – osebnostne pravice – absolutno javna oseba – javni interes – jezikovne figure – resničnost dejstev – odstop od sodne prakse – precedenčni učinek
Tožena stranka (časnik) je razpolagala z gradivom, iz katerega je izhajalo, da je zemljišča, katerih namembnost je občina Ljubljana nameravala spremeniti z OPN, kupila oseba, ki je poslovno povezana s člani županove družine. Ob gradivu, ki ga je tožena stranka (časnik) imela na razpolago in ob splošno znanem dejstvu, da sprememba namembnosti zemljišča z OPN bistveno poveča njegovo vrednost ter upoštevaje dejstvo, da OPN sprejema organ, ki mu načeluje tožnik, se sama po sebi zastavljajo vprašanja, ki smejo biti (z vidika načela demokracije pa tudi morajo biti) predmet javne razprave. Drugačno načelno stališče bi nasprotovalo bistvu svobode novinarskega izražanja in z njim povezanim načelom demokracije.
V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična.
Glede na to, da je tožnik absolutna javna oseba par excellence ter glede na to, da je tema novinarske zgodbe, ki je predmet te pravde, takšna, da zanjo velja utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za omejitev svobode izražanja zaradi varstva tožnikove časti in dobrega imena, izrazito zožen. V bistvu je omejen na škodoželjno poročanje in na izrazito malomarno novinarsko ravnanje.
prekluzija – materialno procesno vodstvo – priposestvovanje stvarne služnosti – omejitev priposestvovanja – družbeno sredstvo družbene pravne osebe
Ker je služeča nepremičnina do omenjenega datuma predstavljala družbeno sredstvo družbene pravne osebe (do takrat se zato stvarna služnost ni mogla priposestvovati), do dne, ko je toženka pričela nasprotovati izvrševanju služnosti (8. 11. 2006), pa tudi ni mogla preteči niti 10-letna priposestvovalna doba, ki je eden izmed pogojev za priposestvovanje služnosti, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Do prekluzije ne more priti, če je sodišče opustilo (dolžno) materialno procesno vodstvo na prvem naroku. V tem primeru je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze.
Omejitev priposestvovanja, ki jo je določala kogentna določba 55. člena ZTLR (v skladu s katero se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, stvarna služnost ne more priposestvovati), predstavlja tako pomembno materialnopravno omejitev, da dopušča materialno procesno vodstvo in s tem naknadno navajanje dejstev ter dokazov.
V konkretnem primeru niso bili podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe (glede zahtevka za plačilo regresa), saj je tožena stranka odgovorila na tožbo in v odgovoru jasno izrazila voljo, da nasprotuje vsem navedbam tožnice, ki jih ni pripoznala, torej tudi navedbam v zvezi z regresom za letni dopust, ter da nasprotuje preostalemu delu tožbenega zahtevka, to je tistemu delu, ki ga ni pripoznala, kar pomeni, da je predlagala zavrnitev tudi tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala plačilo regresa za letni dopust. Pri tem ni bistveno, da tožena stranka tega nasprotovanja vsebinsko ni substancirala, saj za standard obrazloženosti, v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izdajo zamudne sodbe, zadošča tudi nesubstancirano oporekanje tožbenim trditvam.
odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – napake volje – nedopustna grožnja – zmota – prevara – prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – ničnost – preklic odpovedi
Tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Tudi, če bi nadrejena tožniku res zagrozila, da bodo zaradi goljufije podali ovadbo na policijo, to ne bi predstavljajo nedopustne grožnje v smislu določbe prvega odstavka 45. člena OZ. Ta določa, da stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Grožnje s podajo ovadbe na policijo ni mogoče šteti za nedopustno.
Na veljavnost sporazuma tudi ne morejo vplivati opustitve zapisa o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.
bančna garancija na prvi poziv - abstraktnost - ugovori iz osnovnega posla - neupravičena vnovčitev garancije
Bistvo bančne garancije na prvi poziv je v tem, da banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu kot upniku iz zavarovane obveznosti. V tem smislu je obveznost banke – garanta abstraktna, vendar pa lahko tožnik zahteva vrnitev zneska, ki ga je banka izplačala po abstraktni bančni garanciji, pri tem pa mora dokazati, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih upravičenec iz temeljnega posla ni imel pravice do zneska, ki ga je prejel iz vnovčene bančne garancije.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.