Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZPIZ-1 člen 60, 67, 68.
invalidska pokojnina - preračun pokojnine
Tožnik, ki v BIH prejema invalidsko pokojnino tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe, kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine pri tožencu po ZPIZ-1, zato neutemeljeno uveljavlja njeno priznanje.
ZPIZ-1 člen 51, 51/3, 53, 53/1, 53/3, 178, 180, 392. ZPIZ člen 39.
odmera delne pokojnine – reaktivacija
Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po določbah ZPIZ/92 in se najprej ponovno zavaroval kot odvetnik za opravljanje odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom, nato pa s polovičnim delovnim časom in uveljavil pravico do delne pokojnine. Delna pokojnina se odmeri tako, da se že uveljavljena pokojnina odstotno poveča za naknadno dopolnjeno zavarovalno dobo, ker je to zanj ugodneje kot nova odmera pokojnine (tudi z upoštevanjem plač oziroma zavarovalnih osnov). Povečanje pokojnine po 51. členu ZPIZ-1 zaradi polne delovne dobe in povečanje pokojnine po 53. členu ZPIZ- 1 zaradi polne starosti pri tem ni možno.
Ker je RS postala lastnica spornih zemljišč na podlagi zakona, se pritožba neutemeljeno sklicuje na drugačno dejansko stanje vpisov v zemljiški knjigi.
Predlog za določitev vsebine zakupne pogodbe je podala RS, ki se ji je na aktivni strani naknadno pridružil še Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Nov predlagatelj je v celoti odobril vsa pravdna dejanja RS , zato je napačna ugotovitev sodišča, da se je pričel postopek z upravičenim predlagateljem šele 22. 2. 2000 in posledično tudi odločitev glede zastaranja.
Tožniku je že bila dokončno in pravnomočno priznana pravica do invalidske pokojnine, zato je toženec zahtevo za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrgel.
spor majhne vrednosti – dovoljeni pritožbeni razlogi – vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljena dejstva – odjem električne energije – posest nepremičnine
Pritožba izpodbija zaključek sodišča s trditvami, ki merijo na napačno ugotovljeno dejansko stanje. Na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje v sporu majhne vrednosti, pa je pritožbeno sodišče vezano.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zaposlovanje strokovnih delavcev – nadomeščanje začasno odsotnega delavca – prenehanje delovnega razmerja
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto profesor, in sicer za določeno obdobje do vrnitve odsotne delavke. Pogodbo je tožeča stranka podpisala, hkrati pa je podpisala tudi izjavo, da potrjuje, da je prejela v proučitev pisni predlog pogodbe. Druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kjer je bil zapisan določen čas sklenitve in prenehanja (od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012), tožeča stranka ni podpisala, temveč je podpisala le izjavo, da potrjuje, da je prejela v podpis pogodbo o zaposlitvi. Ta (druga) pogodba o zaposlitvi za določen čas tako ni bila podpisana s strani tožeče stranke in zato tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi poteka roka, določenega s to pogodbo. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito in je, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, trajalo do vrnitve odsotne delavke. Za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so odločilne okoliščine, ki so znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.
ZFPPIPP člen 214, 214/1, 215, 215/1. ZPP člen 343, 343/4.
pravni interes za pritožbo – terjatev, ugotovljena v postopku prisilne poravnave
Ker je bila terjatev tožeče stranke, o kateri je odločeno v izpodbijani sodbi, v postopku prisilne poravnave v celoti ugotovljena, in ker je izpodbijana sodba že po samem zakonu izgubila moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem je prenehala upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo, tožena stranka nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo.
V obravnavanem primeru je bila terjatev, na katero učinkuje prisilna poravnava, v postopku prisilne poravnave že ugotovljena, zato njena utemeljenost ne more biti več predmet preizkusa na podlagi pritožbe, ki jo je vložila tožena stranka zoper sodbo pred začetkom postopka prisilne poravnave.
določitev odškodnine – odškodnina za prenos pravice uporabe na poslovnem prostoru – pravno nasledstvo – aktivna legitimacija – zastaranje
Odločba o prenosu pravice uporabe z dne 21. 1. 1987 je bila izdana na podlagi tedaj veljavne določbe 37. člena ZPSPP, ki je določala pravico do odškodnine, zato jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se je glasila.
Predlagatelj v tej zadevi zahteva odškodnino za z odločbo državnega organa prenešeno pravico uporabe, torej kot nadomestilo zaradi odvzema pravice uporabe. Takšna pravica do odškodnine pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali s poravnavo že določene odškodnine.
URS člen 158. ZPIZ-1 člen 249. ZUP člen 260, 260/1, 263, 263/1.
pokojnina – obnova postopka – pravočasnost
Tožnik je predlagal obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o starostni pokojnini, na podlagi plačnih list, pri čemer je bil s podatki o plačah seznanjen že ob vsakokratnem izplačilu plače, s pokojnino in vsemi podatki, ki so bili upoštevani pri odmeri pokojnine, pa že s prejemom odločbe o starostni pokojnini. Ker predlog za obnovo postopka ni bil podan pravočasno (v subjektivnem roku enega meseca od dneva, ki je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze), ga je toženec utemeljeno zavrgel.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077805
ZOR člen 154, 154/1, 206, 206/1, 414, 414/1. ZTLR člen 3.
zmanjšanje premoženja – nedopusten poseg v lastninsko pravico – odškodnina – solidarna odgovornost – delež povzročiteljev škode – višina škode – nezakoniti dokazi
Če škodo povzroči več oseb skupaj, potem odgovarjajo za škodo solidarno. Oškodovanec si lahko prosto izbere, od katerega od povzročiteljev škode bo zahteval povrnitev škode. Pri ugotavljanju škode niti ni potrebno ugotavljati točnih deležev povzročiteljev škode, saj je odgovornost tako ali tako solidarna in ne deljena. To pa za odgovornost tožeče stranke povsem zadošča.
V civilnem postopku se praviloma ne smejo uporabiti nezakonito pridobljeni dokazi. Prepoved uporabe dokazov pa glede na to odločbo ni absolutna.
zapuščinski postopek – napotitev na pravdo – verjetnost pravice – darilo
Če je zapustnik v oporoki ali drugi listini navedel, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek oziroma če je sama stvar predmet darilne pogodbe, ali če je izkazano, da je zapustnik izročil dediču določen denarni znesek, je obstoj takega darila verjetnejše izkazan od zanikanja prejema darila. Na pravdo se v takšnem primeru napoti dediča, ki zanika prejem darila.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
neupravičena pridobitev - kondikcija - neupravičena obogatitev - plačilo nečesa, za kar ne obstaja dolžnost plačila - zmota pri plačilu nedolga - napačen izračun plače - vračilo preveč izplačanega dela plače - vrnitev preveč izplačane plače
OZ v 191. členu določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni dokazala, da je bilo preplačilo toženkine plače izvedeno po pomoti, kakor tudi ne, da za preplačila ni vedela, prav tako si ni pridržala pravice preplačil zahtevati nazaj, ni pa niti zatrjevala, da jih je plačala, da bi se izognila sili. Zato je zahtevek tožeče stranke na vračilo preveč izplačane plače neutemeljen (191. člen OZ).
ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/1. ZPP člen 319, 319/2.
oprostitev plačila sodnih taks – obročno plačilo sodnih taks – pravnomočna odločitev o predlogu – nov predlog – identiteta predloga
Pravnomočen sklep preprečuje vnovično odločanje o istem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje mora zato ob vložitvi novega predloga presoditi, ali je ta identičen prejšnjemu predlogu, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.
Glede na to, da dolžnik v kasnejšem predlogu ni ponovno predlagal oprostitve plačila sodnih taks, ampak je vložil predlog za obročno plačilo sodne takse, njegovega predloga ni mogoče šteti za identičnega predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.
Stanovanjska pravica se na podlagi stanovanjskega zakona ni sama po sebi spremenila v najemno razmerje. Da je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju pridobil status najemnika, sta morala lastnik stanovanja in imetnik stanovanjske pravice skleniti najemno pogodbo.
Ker najemna pogodba ni bila sklenjena niti v ustni obliki, oziroma ker med vsakokratnim lastnikom spornega stanovanja in tožnico ni bilo v zavesti, da imata sklenjeno najemno pogodbo, ta ni mogla postati veljavna na podlagi konvalidacije.
Tožnikova zmožnost za delo je zmanjšana za več kot 50 %, tako da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. ni več zmožen, zmožen pa je za drugo ustrezno delo z omejitvami, za katerega bi se lahko poklicno prekvalificiral. Razvrsti se ga v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije, ker še ni dopolnil 50 let starosti.
V konkretnem primeru niso bili podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe (glede zahtevka za plačilo regresa), saj je tožena stranka odgovorila na tožbo in v odgovoru jasno izrazila voljo, da nasprotuje vsem navedbam tožnice, ki jih ni pripoznala, torej tudi navedbam v zvezi z regresom za letni dopust, ter da nasprotuje preostalemu delu tožbenega zahtevka, to je tistemu delu, ki ga ni pripoznala, kar pomeni, da je predlagala zavrnitev tudi tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala plačilo regresa za letni dopust. Pri tem ni bistveno, da tožena stranka tega nasprotovanja vsebinsko ni substancirala, saj za standard obrazloženosti, v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izdajo zamudne sodbe, zadošča tudi nesubstancirano oporekanje tožbenim trditvam.
plačilo za opravljeno delo – vojak – plača – dejansko delo – dodatek k plači
Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.
Skladno z določbo 3. odst. 16. čl. ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. čl. ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.