vrnitev v prejšnje stanje - vročanje - utemeljen razlog
Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je neutemeljen, ker domnevno nepravilno vročena tožba v odgovor ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Če tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, tožena stranka ni mogla zamuditi nobenega pravnega dejanja, nepravilna vročitev tožbe v odgovor pa se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
ZDR člen 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257, 257/4, 257/3, 258.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – nevestno delo v službi
Tožnica (ravnateljica gimnazije) je zlorabila pooblastila za to, da je sebi pridobila premoženjsko korist, čeprav bi morala v funkciji ravnateljice zastopati premoženjske koristi tožene stranke, tako da je v določenem obdobju pod pretvezo vzajemne pomoči med zaposlenimi vzela delodajalčeva denarna sredstva, drugim zaposlenim pa protipravno izplačala določeno denarno vsoto. S tem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 3. in 4. odstavka 257. člena KZ-1, zato podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
ZDR člen 88. ZZVZZ člen 78, 78/1, 80, 81. ZVZD člen 36. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev člen 5, 5/2, 5/2-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja – preventivni zdravstveni pregled
Glede na to, da se tožnica po pozivu na delo ni vrnila in se na delu ni zglasila, je tožena stranka pravilno, na podlagi 2. točke drugega odstavka 10. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih (ki določa, da predhodni preventivni zdravstveni pregled opravi delavec po prenehanju opravljanja določenega dela na določenem delovnem mestu za več kot 12 mesecev) tožnico napotila na ustrezen preventivni pregled, da bi ugotovila, ali tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto šivilje.
V opisu delovnega mesta šivilje je med drugim določeno, da delo ni primerno za delavce z okvaro hrbtenice, ker gre za sedeče delo. Ker tožnica torej posebnega pogoja, zapisanega v opisu delovnega mesta za delovno mesto šivilje ni izpolnjevala, istočasno pa pomeni tudi, da je takšno delo nevarno za njeno zdravje, kar je v nasprotju s predpisi o varstvu in zdravju pri delu, tožnica ne more več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zato je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 92, 92/2, 92/2-4, 109, 109/1, 109/2, 109/2-3, 109/4. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 56, 56/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – odpovedni rok – odpravnina – kontinuiteta delovnega razmerja – stečaj
Ker tožnik od leta 1972 do 1996 ni imel prekinitve v delovni knjižici (prekinitev je imel le v obdobju med 25. 9. 1996 in 13. 10. 1996, ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje), je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1972 do 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Čeprav je bil tožnik v vmesnem obdobju prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – nagrada za postopek
Tar. št. 3101 ZOdvT določa, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na 0,8, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge s katero se izvede postopek; pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku (v konkretnem primeru zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik) preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. Znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takšnih primerih (zamudna sodba; sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) se odvetniku prizna nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal.
Ker tožnik, sicer invalid III. kategorije od leta 1979 dalje, ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002 (do uveljavitve določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju), in tudi ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, ne izpolnjuje za pogojev za priznanje pravic po ZPIZ-1, torej pravice do nadomestila za invalidnost.
ZPIZ-1 člen 39, 71, 72/2, 187, 397, 406. ZPIZ člen 202. Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (1964) člen 21, 22, 125, 126, 129. Zakon o pokojninskem zavarovanju (1958) člen 49, 49/1, 49/1-2. Uredba o določanju in prevedbi pokojnin in invalidnin (1952) člen 23, 23/2. Zakon o zdravstvenem zavarovanju (1962) člen 16.
vajeništvo – pokojninska doba
Vajeniška doba, dopolnjena v letih od 1964 do 1976, se ni štela v zavarovalno dobo, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu delo v rudniku pred 18 letom starosti, ko je obiskoval šolo za rudarje, šteje za odmero pokojnine.
Tožeča stranka je tožbo vložila pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je bilo potrebno pravdni postopek med pravdnima strankama zaradi začetka stečaja nad toženo stranko prekiniti.
javni uslužbenec – plača – prevedba plače – dejansko delo – sodelovanje sindikata – mnenje sindikata – splošni akt delodajalca
Tožena stranka pred sprejemom tabele primerljivih delovnih mest ni bila dolžna pridobiti mnenje sindikata pri toženi stranki. Navedena tabela ni splošni akt v smislu določbe 8. člena ZDR. Gre zgolj za pomožno gradivo, prevedba pa je bila v celoti opravljena v skladu z metodologijo, kakršna je predvidena v ZSPJS in Aneksu k zavodski kolektivni pogodbi.
Tožnikova delovna zmožnost za poklica kuharja in avtomehanika je zmanjšana za več kot 50 % in je zmožen za opravljanje drugega dela z omejitvami, poklicna rehabilitacija pa ni potrebna. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 60, 67, 67/1, 91, 91/1, 91/1-3, 163, 163/2.
invalidnost
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, saj je še zmožen opravljati drugo ustrezno delo z dodatnimi razbremenitvami, zato je še nadalje invalid III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
odškodnina zaradi opravljanja konkurenčne dejavnosti – kršitev prepovedi konkurence – zastaranje
V tretjem odstavku 42. člena ZGD-1 je določeno, da terjatve družbe iz prvega in drugega odstavka zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba zve za kršitev in kršilca, najpozneje pa v petih letih od kršitve. O tem vprašanju (začetku teka zastaralnega roka) je stališče zavzelo že VS RS v odločbi III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007, ko pravi, da je tretji odstavek 42. člena ZGD-1 treba razlagati tako, da kršitev ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (npr. udeležba iste osebe v dveh potencialno konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel), dejanje, ki je povzročilo konkretno škodo. Subjektivni trimesečni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 začne teči od trenutka, ko družba zve za kršitelja in za dejanje (posel), ki je povzročilo škodo, objektivni petletni zastaralni rok pa od trenutka, ko je bilo storjeno konkretno dejanje (sklenjen posel), ki je povzročilo konkretno škodo (stališče VS RS povzema tudi odločba sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve).
Izvedenski mnenji invalidskih komisij, da pri tožniku ni invalidnosti, nista v skladu z medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da tožnik ne sme biti izpostavljen negodni mikroklimi (prahu, prepihu, lepilu, dražečim snovem, laku, smukcu), zato je potrebno ugotoviti, ali je pri tožniku glede na svoj poklic (pomožni delavec, delavec v gozdarstvu) podana invalidnost.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2. ZDSS-1 člen 58, 63, 81.
državna štipendija – stroški postopka – brezplačna pravna pomoč
Tožnika, ki v sporu ni uspel, je zastopal odvetnik, dodeljen po brezplačni pravni pomoči. Tožnik je stroške postopka priglasil, toženec pa ne. Stroški postopka zato bremenijo proračun, o višini stroškov pa bo odločala služba za brezplačno pravno pomoč.
Tožena stranka je za opravljanje tožničinega dela zaposlila dva nova delavca in v skladu s 88/3 čl. ZPP ni preverila ali bi bilo tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za opravljanje drugega dela, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.
ZOR člen 10, 108. OZ člen 91. ZPP člen 154, 158, 158/1.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – načelo uspeha – ničnost – odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe
Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi neutemeljenost zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov postopka izhajala iz odškodninske odgovornosti, določene v 91. členu OZ oz. 108. člena ZOR. V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožnici, ker tožnica ni bila pogodbena stranka KP tožene stranke.
Za obe podpisnici KP tožene stranke (torej tudi za sindikat) je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določeno v 10. členu takrat veljavnega ZOR. V skladu s to določbo, udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljavljati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno, zato pritožbeno stališče, da naj bi bila za ničnost določbe KP tožene stranke o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, ni utemeljeno. Sicer pa tožnica v tem sporu ni postavila niti odškodninskega zahtevka in tudi ne opredeljene zahteve za povrnitev stroškov postopka.
Tožnice so tožbo umaknile, tožena stranka pa je z umikom soglaša. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve kolektivne pogodbe očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnice so zato toženi stranki dolžne povrniti pravdne stroške po načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.
Tožnik je vložil nerazumljivo in nepopolno tožbo, zato ga je sodišče pozvalo na njeno dopolnitev. Ker tožnik ni ravnal po sklepu sodišča in tožbe ni dopolnil, jo je sodišče utemeljeno zavrglo.