ZPUOOD člen 18. ZFPPIPP člen 442, 442/1, 442/1-2, 496. ZPP člen 80, 81, 81/5, 184, 187, 207.
zavrženje tožbe – izbris iz sodnega registra – odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – procesna predpostavka
V primerih, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po 17. 11. 2011 (uveljavitev ZPUOOD), ni mogoče več uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb po določilih šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ker ta več ne obstaja (oziroma je mogoče uveljavljati njihovo odgovornost le še na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti).
Po določbi 80. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Z dnem izbrisa je tožena stranka prenehala obstajati, zato je bil postopek prekinjen. Pravna oseba, ki je prenehala obstajati in nima pravnega naslednika, ne more biti pravdna stranka in se prekinjeni postopek zoper družbenike izbrisane pravne osebe ne more več nadaljevati.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
ZPIZ-1 člen 67, 68, 68/2, 191, 198. ZPIZ člen 202, 202/3.
invalidska pokojnina – gostota dobe
Tožnica, ki je do nastanka invalidnosti I. kategorije zaradi bolezni dopolnila 6 let, 11 mesecev in 16 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Dopolniti bi morala 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe.
Obdobje zavarovanja, ko je bila tožnica direktorica in družbenica zasebne družbe, se kot pokojninska doba upošteva le, če je plačan prispevek za obvezno zavarovanje.
Z Dogovorom je bilo določeno znižanje izhodiščnih plač, kakor so v količnikih določene v tarifni prilogi k panožni KP. Kadar se v kolektivni pogodbi (v konkretnem primeru v Dogovoru, ki ima značaj kolektivne pogodbe) spremenijo količniki za določitev izhodiščne plače, ki so bili povzeti v pogodbah o zaposlitvi, zaradi takšne spremembe ni potrebno spreminjati pogodb o zaposlitvi, temveč se pri obračunu plače neposredno uporabljajo določbe kolektivne pogodbe o znižanju izhodiščne plače.
Okoliščina, da predlagatelj (sindikat) ni sodeloval pri sklepanju Dogovora, ne vpliva na njegovo veljavnost. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da v skladu z 11. členom ZKolP kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če jo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov. ZKolP v primerih, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Izpodbijani Dogovor je zato veljaven in zavezuje vse zaposlene v družbah, ki so podpisnice Dogovora, saj je bil ta sklenjen ne le z enim, temveč devetimi reprezentativnimi sindikati.
ZJU člen 6, 17,147, 147/1, 147/2, 149, 149/1. ZSPJS člen 28.
dodatek za dvojezičnost - premestitev
Za presojo zakonitosti premestitve je bistveno, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - razdelitveni narok - zastavni upnik - vrstni red terjatev
Izvršilno sodišče je dolžno povabiti na razdelitveni narok poleg strank tudi tiste, ki imajo po stanju spisa in po podatkih iz zemljiške knjige pravico do poplačila iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnega premoženja (drugi odstavek 207. člena ZIZ). V vabilu mora sodišče te osebe tudi opozoriti, da lahko samo na razdelitvenem naroku izpodbijajo obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red (tretji odstavek 207. člena v zvezi s tretjim odstavkom 201. člena ZIZ).
ustavitev postopka – umik tožbe – stroški postopka - pogodba o pripoznavi in obročnem odplačevanju dolga
Glede na dogovor pravdnih strank, s katerim je tožena stranka pripoznala sporno terjatev ter se obvezala tožeči stranki povrniti že nastale pravdne stroške in dejstvo, da je tožeča stranka tožbo umaknila še preden je tožena stranka navedeno terjatev poplačala, tožena stranka ni upravičena do povračila pravdnih stroškov oziroma sama nosi svoje stroške postopka v obravnavanem primeru.
odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – napake volje – nedopustna grožnja – zmota – prevara – prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – ničnost – preklic odpovedi
Tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Tudi, če bi nadrejena tožniku res zagrozila, da bodo zaradi goljufije podali ovadbo na policijo, to ne bi predstavljajo nedopustne grožnje v smislu določbe prvega odstavka 45. člena OZ. Ta določa, da stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Grožnje s podajo ovadbe na policijo ni mogoče šteti za nedopustno.
Na veljavnost sporazuma tudi ne morejo vplivati opustitve zapisa o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.
Tožniku je že bila dokončno in pravnomočno priznana pravica do invalidske pokojnine, zato je toženec zahtevo za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrgel.
Tožnikova zmožnost za delo je zmanjšana za več kot 50 %, tako da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. ni več zmožen, zmožen pa je za drugo ustrezno delo z omejitvami, za katerega bi se lahko poklicno prekvalificiral. Razvrsti se ga v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije, ker še ni dopolnil 50 let starosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta
Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo prenese na zunanje izvajalce. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest niti ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvo reorganizacije je bilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto tožnice in njeno delo porazdelila med ostale zaposlene. Zaradi tako spremenjenega načina opravljanja dela in ustrezno temu spremenjene organizacija dele oziroma delovnih mest je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
določitev odškodnine – odškodnina za prenos pravice uporabe na poslovnem prostoru – pravno nasledstvo – aktivna legitimacija – zastaranje
Odločba o prenosu pravice uporabe z dne 21. 1. 1987 je bila izdana na podlagi tedaj veljavne določbe 37. člena ZPSPP, ki je določala pravico do odškodnine, zato jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se je glasila.
Predlagatelj v tej zadevi zahteva odškodnino za z odločbo državnega organa prenešeno pravico uporabe, torej kot nadomestilo zaradi odvzema pravice uporabe. Takšna pravica do odškodnine pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali s poravnavo že določene odškodnine.
V konkretnem primeru niso bili podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe (glede zahtevka za plačilo regresa), saj je tožena stranka odgovorila na tožbo in v odgovoru jasno izrazila voljo, da nasprotuje vsem navedbam tožnice, ki jih ni pripoznala, torej tudi navedbam v zvezi z regresom za letni dopust, ter da nasprotuje preostalemu delu tožbenega zahtevka, to je tistemu delu, ki ga ni pripoznala, kar pomeni, da je predlagala zavrnitev tudi tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala plačilo regresa za letni dopust. Pri tem ni bistveno, da tožena stranka tega nasprotovanja vsebinsko ni substancirala, saj za standard obrazloženosti, v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izdajo zamudne sodbe, zadošča tudi nesubstancirano oporekanje tožbenim trditvam.
Odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka ni bila izpodbijana in je že postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer v preostalem delu ugodilo tožeči stranki, upoštevaje že pravnomočno odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, pa znaša uspeh tožeče stranke glede na vtoževani znesek 48,14%.
URS člen 158. ZPIZ-1 člen 249. ZUP člen 260, 260/1, 263, 263/1.
pokojnina – obnova postopka – pravočasnost
Tožnik je predlagal obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o starostni pokojnini, na podlagi plačnih list, pri čemer je bil s podatki o plačah seznanjen že ob vsakokratnem izplačilu plače, s pokojnino in vsemi podatki, ki so bili upoštevani pri odmeri pokojnine, pa že s prejemom odločbe o starostni pokojnini. Ker predlog za obnovo postopka ni bil podan pravočasno (v subjektivnem roku enega meseca od dneva, ki je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze), ga je toženec utemeljeno zavrgel.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zaposlovanje strokovnih delavcev – nadomeščanje začasno odsotnega delavca – prenehanje delovnega razmerja
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto profesor, in sicer za določeno obdobje do vrnitve odsotne delavke. Pogodbo je tožeča stranka podpisala, hkrati pa je podpisala tudi izjavo, da potrjuje, da je prejela v proučitev pisni predlog pogodbe. Druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kjer je bil zapisan določen čas sklenitve in prenehanja (od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012), tožeča stranka ni podpisala, temveč je podpisala le izjavo, da potrjuje, da je prejela v podpis pogodbo o zaposlitvi. Ta (druga) pogodba o zaposlitvi za določen čas tako ni bila podpisana s strani tožeče stranke in zato tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi poteka roka, določenega s to pogodbo. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito in je, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, trajalo do vrnitve odsotne delavke. Za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so odločilne okoliščine, ki so znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep II Pg 1866/2010 z dne 19.11.2012, s katerim je odločilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 31.8.2012 (zoper sodbo II Pg 1866/2010 z dne 19.4.2012) ne ugodi, saj je v takšnih primerih stranka izrecno oproščena plačila sodne takse skladno s četrtim odstavkom 10. člena ZST-1.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.