OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074640
OZ člen 458, 480, 480/1, 662, 663, 663/3. ZPP člen 70, 70-6, 247, 247/1, 254, 254/2, 254/3, 286, 286/1.
gradbena pogodba – prodajna pogodba – odgovornost za solidnost gradnje – odprava napak – rok za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov – prevara – izločitev izvedenca – drug izvedenec
Tožena stranka kot investitor in prodajalec ni odgovorna neposredno na podlagi zakona, temveč na podlagi prodajne pogodbe, s katero je prevzela odgovornost za solidnost gradbe.
Potek jamčevalnega roka je upošteven le na podlagi ugovora tožene stranke in nanj sodišče torej ne pazi po uradni dolžnosti.
Izvedenčev zapis ocen, ki v mnenje ne sodijo in navedba več napak, kot jih vtožuje tožeča stranka, ni okoliščina, ki bi zbujala dvom o pristranskosti.
ZJU člen 6, 17,147, 147/1, 147/2, 149, 149/1. ZSPJS člen 28.
dodatek za dvojezičnost - premestitev
Za presojo zakonitosti premestitve je bistveno, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
Z Dogovorom je bilo določeno znižanje izhodiščnih plač, kakor so v količnikih določene v tarifni prilogi k panožni KP. Kadar se v kolektivni pogodbi (v konkretnem primeru v Dogovoru, ki ima značaj kolektivne pogodbe) spremenijo količniki za določitev izhodiščne plače, ki so bili povzeti v pogodbah o zaposlitvi, zaradi takšne spremembe ni potrebno spreminjati pogodb o zaposlitvi, temveč se pri obračunu plače neposredno uporabljajo določbe kolektivne pogodbe o znižanju izhodiščne plače.
Okoliščina, da predlagatelj (sindikat) ni sodeloval pri sklepanju Dogovora, ne vpliva na njegovo veljavnost. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da v skladu z 11. členom ZKolP kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če jo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov. ZKolP v primerih, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Izpodbijani Dogovor je zato veljaven in zavezuje vse zaposlene v družbah, ki so podpisnice Dogovora, saj je bil ta sklenjen ne le z enim, temveč devetimi reprezentativnimi sindikati.
bančna garancija na prvi poziv - abstraktnost - ugovori iz osnovnega posla - neupravičena vnovčitev garancije
Bistvo bančne garancije na prvi poziv je v tem, da banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu kot upniku iz zavarovane obveznosti. V tem smislu je obveznost banke – garanta abstraktna, vendar pa lahko tožnik zahteva vrnitev zneska, ki ga je banka izplačala po abstraktni bančni garanciji, pri tem pa mora dokazati, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih upravičenec iz temeljnega posla ni imel pravice do zneska, ki ga je prejel iz vnovčene bančne garancije.
neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - zagovor
Tožnik se je zagovora pozabil udeležiti. Na vabilo se tudi v primeru, če datumov ne bi pomešal, ne bi odzval. Zdravstvenih razlogov za odsotnost z zagovora tožnik ni dokazal niti ni prosil za njegovo prestavitev. Iz ugotovljenih okoliščin ne izhaja, da se tožnik zaradi razlogov na strani delodajalca ni mogel ustrezno zagovarjati, zato tožniku pravica do zagovora ni bila kršena.
Tožnik o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.
odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – napake volje – nedopustna grožnja – zmota – prevara – prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – ničnost – preklic odpovedi
Tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Tudi, če bi nadrejena tožniku res zagrozila, da bodo zaradi goljufije podali ovadbo na policijo, to ne bi predstavljajo nedopustne grožnje v smislu določbe prvega odstavka 45. člena OZ. Ta določa, da stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Grožnje s podajo ovadbe na policijo ni mogoče šteti za nedopustno.
Na veljavnost sporazuma tudi ne morejo vplivati opustitve zapisa o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.
Tožnikova zmožnost za delo je zmanjšana za več kot 50 %, tako da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. ni več zmožen, zmožen pa je za drugo ustrezno delo z omejitvami, za katerega bi se lahko poklicno prekvalificiral. Razvrsti se ga v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije, ker še ni dopolnil 50 let starosti.
Konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na podlagi neupravičene obogatitve je obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja (190. člen OZ).
V tem sporu je bil ugotovljen prehod premoženja tožeče stranke med premoženje toženke (toženka je izvršila nakazila vtoževanih zneskov iz računa tožeče stranke na svoj račun). Vrnitvena obveznost zaradi neupravičene obogatitve je nastala, ker za takšen prehod premoženja ni bilo pravnega temelja. Toženka v tem sporu ni zatrjevala, da ima sporen prehod premoženja temelj v morebitni pogodbi, ki bi jo imela sklenjeno s tožečo stranko oziroma v zakonu ali drugem pravnoveljavnem aktu, zato so bili prenosi sredstev na račun toženke (ki jih je ta izvršila brez soglasja in vedenja direktorja tožeče stranke z nakazili zneskov iz računa tožeče stranke na svoj račun) izvršeni brez pravnega temelja. To pa pomeni, da je nastala njena vrnitvena obveznost zaradi neupravičene pridobitve. Če pa bi bila sporna izplačila toženki izplačana ob soglasju direktorja v okviru njegovih pristojnosti, kar trdi toženka v tem sporu, pa ne bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo z vidika toženke za izplačilo brez pravne podlage.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep II Pg 1866/2010 z dne 19.11.2012, s katerim je odločilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 31.8.2012 (zoper sodbo II Pg 1866/2010 z dne 19.4.2012) ne ugodi, saj je v takšnih primerih stranka izrecno oproščena plačila sodne takse skladno s četrtim odstavkom 10. člena ZST-1.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
ZPIZ-1 člen 65. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni člen 4. ZPP člen 185, 201, 201/1, 254.
vzrok invalidnosti – poklicna bolezen – izvedensko mnenje
Zaradi nasprotja glede vzroka invalidnosti med pisno podanim izvedenskim mnenjem, ki ga je podal izvedenski organ, ki pri tožnici ne ugotavlja klasičnih kliničnih znakov za nevrološko motnjo povzročeno s svincem, in izpovedbo enega od članov izvedenskega organa, ki so sodelovali pri podaji pisno podanega izvedenskega mnenja, da pri tožnici obstajajo pogoji, da se bolezen prizna kot poklicna bolezen (zastrupitev s svincem in njegovimi spojinami in zmesmi), je treba zaslišati tudi preostala dva člana, ki sta sodelovala pri podaji pisnega izvedenskega mnenja.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zaposlovanje strokovnih delavcev – nadomeščanje začasno odsotnega delavca – prenehanje delovnega razmerja
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto profesor, in sicer za določeno obdobje do vrnitve odsotne delavke. Pogodbo je tožeča stranka podpisala, hkrati pa je podpisala tudi izjavo, da potrjuje, da je prejela v proučitev pisni predlog pogodbe. Druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kjer je bil zapisan določen čas sklenitve in prenehanja (od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012), tožeča stranka ni podpisala, temveč je podpisala le izjavo, da potrjuje, da je prejela v podpis pogodbo o zaposlitvi. Ta (druga) pogodba o zaposlitvi za določen čas tako ni bila podpisana s strani tožeče stranke in zato tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi poteka roka, določenega s to pogodbo. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito in je, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, trajalo do vrnitve odsotne delavke. Za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so odločilne okoliščine, ki so znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.
ZIZ člen 258, 264. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 259, 279.
predhodna odredba – začetek stečajnega postopka – pravne posledice začetka stečaja - ločitvena pravica – pogojna zastavna pravica
Razlika med postopkom izvršbe in postopkom zavarovanja s predhodno odredbo je med ostalim v tem, da gre pri predhodnih odredbah za opravo začetnih faz izvršbe, preden so izpolnjeni pogoji za izvršbo. Zato se postopek zavarovanja s pravnomočnostjo predhodne odredbe izčrpa in se ne zaključi s poplačilom terjatve (kot izvršilni postopek). Opravijo se le tista izvršilna dejanja, ki zavarujejo upnikov položaj, zavarovanje pa velja največ do trenutka, ko se izpolnijo pogoji za izvršbo (oziroma še 15 dni) oziroma do trenutka, ko se izkaže, da se pogoji za izvršbo ne bodo izpolnili. Prisilno poplačilo terjatve, zavarovane s predhodno odredbo, se namreč ne izvede na podlagi predhodne odredbe, temveč na podlagi sklepa o izvršbi. Če ta ni izdan, prehodna odredba preneha (264. člen ZIZ). Ob povedanem je zaključek sodišča prve stopnje, da so zastavne pravice, pridobljene s predhodno odredbo, le pogojne, pravilen.
V predmetni zadevi v trenutku začetka stečaja terjatev, v zvezi s katero je bila izdana predhodna odredba, ni bila pravnomočno ugotovljena in pogoji za izvršbo in s tem za spremembo pogojne zastavne pravice v nepogojno niso bili izpolnjeni. Ureditev, po kateri bi upnik prednost pred ostalimi upniki (kar bi pridobitev nepogojne zastavne pravice namesto pogojne bila) pridobil v času, ko bi bil stečaj že začet, bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli stečajnega postopka.
Ker je RS postala lastnica spornih zemljišč na podlagi zakona, se pritožba neutemeljeno sklicuje na drugačno dejansko stanje vpisov v zemljiški knjigi.
Predlog za določitev vsebine zakupne pogodbe je podala RS, ki se ji je na aktivni strani naknadno pridružil še Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Nov predlagatelj je v celoti odobril vsa pravdna dejanja RS , zato je napačna ugotovitev sodišča, da se je pričel postopek z upravičenim predlagateljem šele 22. 2. 2000 in posledično tudi odločitev glede zastaranja.
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmožen za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine neutemeljen.
vloge - zadostno število izvodov – odgovor na tožbo – zamudna sodba
Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s pozivom sodišča prve stopnje, saj v postavljenem roku ni predložila še enega izvoda odgovora na tožbo, sodišče prve stopnje njenega odgovora na tožbo ne bi smelo upoštevati, ampak bi moralo šteti, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta
Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo prenese na zunanje izvajalce. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest niti ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvo reorganizacije je bilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto tožnice in njeno delo porazdelila med ostale zaposlene. Zaradi tako spremenjenega načina opravljanja dela in ustrezno temu spremenjene organizacija dele oziroma delovnih mest je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
ZOR člen 10, 105, 105/1, 107, 107/2. OZ člen 3, 88, 88/1. ZKolP člen 1, 1/2. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2, 18, 27, 27/1, 27/1-2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust (tudi za delavce tožene stranke), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je nična.