javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
Ker toženec ni pravočasno odgovoril na tožbo, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da mora toženec tožniku vrniti štipendije, kot je bilo to dogovorjeno s poravnavo.
Tožniku je že bila dokončno in pravnomočno priznana pravica do invalidske pokojnine, zato je toženec zahtevo za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrgel.
prekluzija – materialno procesno vodstvo – priposestvovanje stvarne služnosti – omejitev priposestvovanja – družbeno sredstvo družbene pravne osebe
Ker je služeča nepremičnina do omenjenega datuma predstavljala družbeno sredstvo družbene pravne osebe (do takrat se zato stvarna služnost ni mogla priposestvovati), do dne, ko je toženka pričela nasprotovati izvrševanju služnosti (8. 11. 2006), pa tudi ni mogla preteči niti 10-letna priposestvovalna doba, ki je eden izmed pogojev za priposestvovanje služnosti, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Do prekluzije ne more priti, če je sodišče opustilo (dolžno) materialno procesno vodstvo na prvem naroku. V tem primeru je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze.
Omejitev priposestvovanja, ki jo je določala kogentna določba 55. člena ZTLR (v skladu s katero se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, stvarna služnost ne more priposestvovati), predstavlja tako pomembno materialnopravno omejitev, da dopušča materialno procesno vodstvo in s tem naknadno navajanje dejstev ter dokazov.
določitev odškodnine – odškodnina za prenos pravice uporabe na poslovnem prostoru – pravno nasledstvo – aktivna legitimacija – zastaranje
Odločba o prenosu pravice uporabe z dne 21. 1. 1987 je bila izdana na podlagi tedaj veljavne določbe 37. člena ZPSPP, ki je določala pravico do odškodnine, zato jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se je glasila.
Predlagatelj v tej zadevi zahteva odškodnino za z odločbo državnega organa prenešeno pravico uporabe, torej kot nadomestilo zaradi odvzema pravice uporabe. Takšna pravica do odškodnine pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali s poravnavo že določene odškodnine.
priprave za glavno obravnavo – vodstvo glavne obravnave – združenje pravd za skupno obravnavanje – procesno vodstvo
Sklep o združitvi postopkov, sprejet med pripravami na glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo, ima značaj procesnega vodstva. Sprejme ga sodnik, če to narekujejo razlogi smotrnosti, ekonomičnosti in koncentracije glavne obravnave.
vloge - zadostno število izvodov – odgovor na tožbo – zamudna sodba
Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s pozivom sodišča prve stopnje, saj v postavljenem roku ni predložila še enega izvoda odgovora na tožbo, sodišče prve stopnje njenega odgovora na tožbo ne bi smelo upoštevati, ampak bi moralo šteti, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe.
ZPUOOD člen 18. ZFPPIPP člen 442, 442/1, 442/1-2, 496. ZPP člen 80, 81, 81/5, 184, 187, 207.
zavrženje tožbe – izbris iz sodnega registra – odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – procesna predpostavka
V primerih, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po 17. 11. 2011 (uveljavitev ZPUOOD), ni mogoče več uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb po določilih šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ker ta več ne obstaja (oziroma je mogoče uveljavljati njihovo odgovornost le še na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti).
Po določbi 80. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Z dnem izbrisa je tožena stranka prenehala obstajati, zato je bil postopek prekinjen. Pravna oseba, ki je prenehala obstajati in nima pravnega naslednika, ne more biti pravdna stranka in se prekinjeni postopek zoper družbenike izbrisane pravne osebe ne more več nadaljevati.
ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/1. ZPP člen 319, 319/2.
oprostitev plačila sodnih taks – obročno plačilo sodnih taks – pravnomočna odločitev o predlogu – nov predlog – identiteta predloga
Pravnomočen sklep preprečuje vnovično odločanje o istem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje mora zato ob vložitvi novega predloga presoditi, ali je ta identičen prejšnjemu predlogu, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.
Glede na to, da dolžnik v kasnejšem predlogu ni ponovno predlagal oprostitve plačila sodnih taks, ampak je vložil predlog za obročno plačilo sodne takse, njegovega predloga ni mogoče šteti za identičnega predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.
Stanovanjska pravica se na podlagi stanovanjskega zakona ni sama po sebi spremenila v najemno razmerje. Da je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju pridobil status najemnika, sta morala lastnik stanovanja in imetnik stanovanjske pravice skleniti najemno pogodbo.
Ker najemna pogodba ni bila sklenjena niti v ustni obliki, oziroma ker med vsakokratnim lastnikom spornega stanovanja in tožnico ni bilo v zavesti, da imata sklenjeno najemno pogodbo, ta ni mogla postati veljavna na podlagi konvalidacije.
ZDR člen 83, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118, 118/2, 166. Direktiva 2003/88/ES člen 7, 7/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - nadaljevanje delovnega razmerja – zagovor - odškodnina za neizrabljen letni dopust – regres za letni dopust
Tožena stranka ni spoštovala določbe 83. čl. ZDR, ki se nanaša na omogočanje zagovora v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Delavcu je pravica do zagovora zagotovljena, če se po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan ter ob pogoju, da se je kljub nespoštovanju tega roka lahko ustrezno zagovarjal. Ti pogoji v konkretnem primeru niso podani. Tožnik je imel za pripravo zagovora zgolj dva in ne tri delovne dni časa. Že na zagovoru je navajal, da je imel premalo časa za zagovor, zato bi mu tožena stranka morala omogočiti dodatni dan za pripravo zagovora, saj je bila utemeljena njegova navedba, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka – nova dejstva novi dokazi – kriva izpovedba priče
Tožnik je v predlogu za obnovo postopka navedel, da je izvedel za nove dokaze, ki potrjujejo njegovo izpoved, da kritičnega dne ni nikomur zaračunal vožnje oz. ni od nobenega potnika zahteval plačila za vožnjo, ker so vsi imeli mesečne vozovnice, ter da sta dve priči v prvem postopku krivo pričali. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno zaključilo, da tožeča stranka uveljavlja le obnovitveni razlog po 5. točki 394. člena ZPP (če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče ali izvedenca ). Ker ni odločalo o obstoju obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP (če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku) je preuranjeno zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka.
Odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka ni bila izpodbijana in je že postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer v preostalem delu ugodilo tožeči stranki, upoštevaje že pravnomočno odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, pa znaša uspeh tožeče stranke glede na vtoževani znesek 48,14%.
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmožen za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine neutemeljen.
Konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na podlagi neupravičene obogatitve je obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja (190. člen OZ).
V tem sporu je bil ugotovljen prehod premoženja tožeče stranke med premoženje toženke (toženka je izvršila nakazila vtoževanih zneskov iz računa tožeče stranke na svoj račun). Vrnitvena obveznost zaradi neupravičene obogatitve je nastala, ker za takšen prehod premoženja ni bilo pravnega temelja. Toženka v tem sporu ni zatrjevala, da ima sporen prehod premoženja temelj v morebitni pogodbi, ki bi jo imela sklenjeno s tožečo stranko oziroma v zakonu ali drugem pravnoveljavnem aktu, zato so bili prenosi sredstev na račun toženke (ki jih je ta izvršila brez soglasja in vedenja direktorja tožeče stranke z nakazili zneskov iz računa tožeče stranke na svoj račun) izvršeni brez pravnega temelja. To pa pomeni, da je nastala njena vrnitvena obveznost zaradi neupravičene pridobitve. Če pa bi bila sporna izplačila toženki izplačana ob soglasju direktorja v okviru njegovih pristojnosti, kar trdi toženka v tem sporu, pa ne bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo z vidika toženke za izplačilo brez pravne podlage.
ZTPDR člen 15. SKPgd člen 15. ZDR člen 109, 109/2.
odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
Za ugotavljanje delovnopravne kontinuitete in s tem povezanega upoštevanja delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu je po ustaljenem stališču sodne prakse bistveno, ali je delavec po spremembi delodajalca nadaljeval z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi. Tožnik je od 1. 7. 1991 opravljal delo v istih prostorih in na istem delu (brizganje plastike). Med delodajalci je podano pravno nasledstvo kot kontinuiteta v delovnopravnem smislu v zaposlitvi od 1. 7. 1991 dalje, zato je potrebno tožniku do odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznati delovno dobo, kot da ni spremenil zaposlitve. Tožena stranka je zato v skladu z določbo tretje alineje drugega odstavka 109. člena ZDR dolžna tožniku izplačati vtoževano razliko v odpravnini.
Z Dogovorom je bilo določeno znižanje izhodiščnih plač, kakor so v količnikih določene v tarifni prilogi k panožni KP. Kadar se v kolektivni pogodbi (v konkretnem primeru v Dogovoru, ki ima značaj kolektivne pogodbe) spremenijo količniki za določitev izhodiščne plače, ki so bili povzeti v pogodbah o zaposlitvi, zaradi takšne spremembe ni potrebno spreminjati pogodb o zaposlitvi, temveč se pri obračunu plače neposredno uporabljajo določbe kolektivne pogodbe o znižanju izhodiščne plače.
Okoliščina, da predlagatelj (sindikat) ni sodeloval pri sklepanju Dogovora, ne vpliva na njegovo veljavnost. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da v skladu z 11. členom ZKolP kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če jo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov. ZKolP v primerih, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Izpodbijani Dogovor je zato veljaven in zavezuje vse zaposlene v družbah, ki so podpisnice Dogovora, saj je bil ta sklenjen ne le z enim, temveč devetimi reprezentativnimi sindikati.
ZJU člen 6, 17,147, 147/1, 147/2, 149, 149/1. ZSPJS člen 28.
dodatek za dvojezičnost - premestitev
Za presojo zakonitosti premestitve je bistveno, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.