predlog za prenos krajevne pristojnosti - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov
Okoliščina, da je nasprotna udeleženka okrožna sodnica svétnica na Okrožnem sodišču v Mariboru, ki naj bi v tej zadevi odločalo, bi lahko v javnosti vzbudila dvom v nepristranskost Okrožnega sodišča v Mariboru.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - kazenska ovadba - nezadovoljstvo stranke z delom sodišča - konfliktnost stranke v postopku - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da strankin negativen odnos in nezaupanje do sodišča, ki ga gradi na nezadovoljstvu s postopanjem sodišča v konkretnem postopku, ne pomenita razlogov za delegacijo pristojnosti.
Sodnik mora vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS) in mora biti sposoben objektivno odločati tudi v sporih, v katerih mora nemoten potek postopka in procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi ukrepi.
Kazenska ovadba ali predlog za kazenski pregon zoper sodnika pristojnega sodišča oziroma sodnika tega sodišča zoper stranko postopka je lahko le razlog za izločitev tega sodnika (6. točka 70. člena ZPP) oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, za tako imenovano nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Zato kazenske ovadbe oziroma predlogi za kazenski pregon ne morejo biti hkrati še "drug tehten razlog" za delegacijo pristojnosti v smislu 67. člena ZPP.
Pristojno sodišče ima skladno z letnim razporedom dela na civilnopravnem področju skupni oddelek z Okrajnimi sodišči v Ilirski Bistrici, Sežani in Piranu, ki šteje 15 sodnikov, tako da je videz nepristranskosti v tem postopku vsekakor mogoče zagotoviti z institutom izločitve in ustrezno organizacijo dela.
ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje prošnje - bistveno spremenjene okoliščine - nova dejstva in dokazi - istospolna usmerjenost - strah pred preganjanjem - zamolčanje dejstev - splošno znana dejstva - prekluzija
Pri presoji ponovne prošnje za mednarodno zaščito je relevantno predvsem, ali zatrjevani pritožnikov strah pred posledicami razkritja spolne usmerjenosti v Republiki Sloveniji predstavlja opravičljiv razlog, da tega ni razkril že v postopku odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - vzročna zveza - sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe - oskrba z vodo
Začasna odredba iz 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, naj se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, pomeni tudi, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
Morebiten ukrep, ki se nanaša na odklop vode za kmetijsko stanovanjski objekt kot celote, namreč ni predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Pritožnik pa z ničimer ne pojasni, zakaj je za uporabo kmetijsko stanovanjskega objekta ključna priključitev obravnavanega prizidka (letne kuhinje) na vodo oziroma, kako naj bi prepoved priključitve prizidka na vodovod, ovirala uporabo preostalega dela objekta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - prosilec za mednarodno zaščito - vložitev prošnje - ponovni sprejem prosilca - sistemske pomanjkljivosti - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru gre za odločitev toženke na podlagi ugotovitve, da gre za primer postopka za ponovni sprejem prosilca za mednarodno zaščito. Te postopke ureja Uredba Dublin III v členih od 23 do 25. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z dne 2. 4. 2019 v združeni zadevi C-582/17 in C-583/17 jasno opredelilo razliko med postopkoma za sprejem in za ponovni sprejem. Pritožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, niti ne trdi, da mu v Republiki Hrvaški ne bi bili vzeti prstni odtisi kot prosilcu za mednarodno zaščito, kar je na podlagi podatkov iz baze Eurodac ugotovila toženka. Že to dejstvo zadošča za ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi za primer iz petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, za katerega ta ista uredba v členih od 23 do 25 ureja postopke za zahteve za ponovni sprejem, med drugim tudi oseb iz točke (b) prvega odstavka 18. člena.
Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje. Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o t. i. "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem, običajno neposredno po prijetju na meji.