Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda, saj nastopi stanje upniške zamude (301. člen OZ).
Višje sodišče ne more slediti pritožnici, da drugačno dejansko stanje izhaja iz predloženih fotografij, če pritožnica sama ni navedla, katera dejstva želi dokazovati in s katerimi fotografijami (toženka je vložila večje število fotografij z različnimi datumi). Ni naloga sodišča, sploh pa ne višjega, da s prečesavanjem predloženega dokaznega gradiva nadomešča pomanjkljive navedbe strank. To je v njihovi domeni.
Tožničino ravnanje je protislovno. V prejšnjem postopku je zahtevala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih je imela toženka v najemu. Pri tem je bil tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe nepotreben, ker je po vsebini predstavljal odstop od pogodbe, za kar sodna intervencija ni potrebna. Ker je toženka tožničino zahtevo že tekom prejšnjega postopka realizirala in izpraznila poslovne prostore, toženka ne more zdaj nasprotno trditi, da najemna pogodba ni prenehala in ji toženka še dolguje plačilo najemnine.
Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo dogovorjeno, da bodo nepremičnine izročene tožnici že ob pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin, in da je bilo znano, da bo to mogoče šele, ko bodo nepremičnine najprej vrnjene toženki oziroma njenemu stečajnemu upravitelju v posest. Upravitelj je nepremičnine v posest izročil tožnici takoj po tem, ko je bilo to mogoče, kar niti ni bilo sporno. S tem pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen.
Nestrinjanje stranke z izdelanim izvedenskim mnenjem ne more biti upošteven razlog za odklanjanje pravice do nagrade sodnemu izvedencu.
Ocenjevanje vrednosti nadgradnje tovornega vozila po tem, ko je na slednjem prišlo do požara, brez možnosti ogleda tovornega vozila in njegove nadgradnje tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zelo zahtevno izdelavo pisnega izvida in mnenja ali cenitve.
Sodišče prve stopnje svoje ocene, da je bila tožnikova posest na spornem stanovanju zakonita in dobroverna, ni temeljilo zgolj na navedeni Predpogodbi z dne 4. 11. 1997 in Pogodbi o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998, temveč na vrsti dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo (poleg pogodb, plačila kupnine, dejstva, da toženčevi (posredni) posesti ni nihče nasprotoval, neobstoju etažne lastnine), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena. Dejstvo o njenem obstoju izhaja iz več strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjenih dokazov.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz obeh pogodb, ki ju je tožnik sklenil z B. B., izhaja, da je bila volja pogodbenih strank, da B. B. na tožnika prenese lastninsko pravico na spornem stanovanju ter da je bil tožnik v dobri veri glede lastninske pravice svojega (posestnega) prednika, glede na to, da je ta imel od leta 1992 posest nad spornim stanovanjem. Na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik nad stanovanjem izvrševal lastniško (posredno) posest (ki ima v primeru priposestvovanja enake učinke kot neposredna posest), kar naj bi dodatno potrjevali dejstvi, da je imel pri zavarovalnici od 24. 6. 1998 dalje sklenjeno za stanovanje požarno zavarovanje in da je plačeval stroške, potrebne za obnovo strehe in zamenjavo oken.
Sodišče druge stopnje je v skladu z določilom drugega odstavka 334. člena ZPP, ker je umik pritožbe prejelo pred odločanjem v pritožbenem postopku, le ugotovilo njen umik.
ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo.
Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ.
Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kljub dokončani dokumentaciji s strani toženke po Pogodbi pridobiti še soglasja mejašev za manjši odmik od meje, gotovo sodi med tiste, za katere je toženka vedela ali pa bi kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in je bila pomembna za naročeno delo ter bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ o tem morala seznaniti.
Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona.
Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha.
Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij.