Zakona res ni mogoče razlagati zgolj formalistično, zato je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati vse okoliščine zadeve in opraviti tehtanje med pomenom in namenom določb o zastaranju in o pretrganju zastaranja na eni strani in posegom v pravico do sodnega varstva na drugi strani. Po mnenju pritožbenega sodišča pa okoliščine predmetne zadeve niso take narave, da bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Tožeča stranka je bila aktivna v kazenskem postopku (vložila je celo pritožbo), na pravdo je bila napotena že v sodbi sodišča prve stopnje z dne 28.2.2022 (in ne šele z odločbo o pritožbi). V kazenskem postopku je postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je moral biti po vsebini bolj ali manj enak odškodninski tožbi (oškodovanec mora obrazloženo navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in postaviti zahtevek po višini), zaradi česar priprava tožbe ne zahteva kakšnih posebnih naporov. Do dejanske seznanitve z oprostilno sodbo je prišlo že po desetih dneh, kar ni bistveno vplivalo na možnost pravočasne vložitve tožbe in torej ni šlo za položaj, ko bi bil razkorak med datumom pravnomočnosti in datumom dejanske seznanitve s sodbo tako velik, da bi praktično onemogočal pravočasno vložitev tožbe in da ne bi bil že pojmovno vključen v določbo 367. člena OZ. Pravila so bila za vse stranke pravnega razmerja znana vnaprej. Tožeča stranka je relativno velika družba, ki razpolaga z ustreznim aparatom, poleg tega pa ima še strokovno pomoč odvetniške družbe. Kakšnih drugih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno odločitev, pa tožeča stranka ni navedla.
Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni torej njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse).
Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov nastane šele z izdajo sklepa o stroških, ne glede na to, kdaj so stranki stroški, do povrnitve katerih je upravičena, nastali. Odločitev o stroških je namreč odvisna od uspeha v pravdi in šele s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (glede temelja) in nato še s pravnomočnostjo odločitve o višini priznanih stroškov nastane terjatev v razmerju med pravdnima strankama.
Pri vprašanju možnosti sodne intervencije pri imenovanja članov nadzornega sveta ni mogoče uporabiti analogije z določbami ZGD-1.
Delodajalec, agencija, ne more biti v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega.
Vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo.
Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve (npr. plačilo celotne ali dela obveznosti), nastala pa so po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Tožena stranka pa lahko ta dejstva uveljavlja v izvršbi na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je ugovorni razlog (delno) prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.
Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.
V okviru nelojalne konkurence so prepovedana tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Torej je dejanje nelojalne konkurence lahko le dejanje podjetja. Zato dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Torej je tožba nesklepčna v delu, ko se toženki očitajo dejanja nelojalne konkurence, ki naj bi jih storila preden je postala samostojna podjetnica posameznica.
Toženki je lahko prepovedan takšen način pridobivanja strank, ki ga zakon opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (torej dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice), ne pa opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti same, na prepoved česar meri zahtevek tožnice.
Splošno zatrjevanje, da je neka kategorija podatkov zaupna oziroma strogo zaupna, samo po sebi ne omogoča pravnega sklepanja, da se bodisi celotna kategorija podatkov bodisi posamičen podatek iz te kategorije prilega kriterijem iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, torej, da gre za podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, kot tudi, da je oseba, odgovorna za izdajo takšnih podatkov, vedela ali bi morala vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek 39. člena ZGD-1).