Ni dovolj, da stranka, ki opravlja gospodarsko dejavnost, navede samo odstotek DDV in zahteva povračilo odvetniških stroškov z vključenim DDV. Da bi s svojim zahtevkom za povračilo stroška DDV v breme svoje pravdne nasprotnice lahko uspela, mora - po isti logiki kot v zadevi II Ips 1075/2007, vendar z ozirom na to, da gre tukaj za negativno dejstvo - trditi vsaj še, da sama nima pravice do odbitka tega DDV. Trditi torej mora, da je ali davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV, ali pa da je davčni zavezanec, ki je sicer identificiran za namene DDV, vendar ne izpolnjuje pogojev za odbitek DDV od te transakcije.
Predlagatelj se utemeljeno sklicuje na priloženo sliko poštnega nabiralnika in navaja, da je na njem pojasnilo, da subjekt vpisa ne posluje več na tem naslovu oziroma je neznan ter da naj se pisanja ne vročajo za podjetja, ki niso navedena na nabiralniku, saj na tem naslovu ne poslujejo več.
Listini se ne nanašata na subjekt vpisa. Slednji ni sopodpisal zapisnika o primopredaji poslovnega prostora, temveč druga pravna oseba, za katero predlagatelj navaja, da je izvajala storitve virtualne pisarne za subjekt vpisa. Iz teh listin tako ne izhaja, da subjekt vpisa ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register.
Podizvajalec podizvajalca (podizvajalec drugega reda) nima neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ do naročnika ali glavnega izvajalca.
Dokazni postopek je pokazal tudi, da je imela toženka možnost z gotovostjo preveriti, ali so utemeljeni njeni dvomi v to, da je do loma nosilca motorja prišlo prav v tej prometni nezgodi, a se te možnosti ni poslužila. Odgovor na to vprašanje bi namreč dala ugotovitev, ali je lomna površina na problematičnem delu nosilca motorja sveža ali stara oz. korodirana, pri čemer bi lahko sveža poškodba izvirala iz obravnavanega škodnega dogodka (kar je potrdil tudi v postopku imenovani izvedenec za avtomobilsko stroko). Tako bi toženka z gotovostjo lahko dokazala, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). To trditveno in dokazno breme je bilo v njeni sferi. Razlog, da do takšnega pregleda ni prišlo, je na strani same toženke, ki takega pregleda ni opravila, čeprav je že pred tem postopkom angažirala (svojega) izvedenca, ki ji je možnosti za ugotovitev, ali poškodba na motorju izvira iz tega škodnega dogodka, tudi pojasnil. Ugotovitev, da ni vzročne zveze med trkom in škodo, ki jo zatrjuje tožnica, je torej preprečila sama toženka, ki ni ugodila predlogu (svojega) izvedenca, da opravi demontažo hladilnika in ventilatorja motorja.
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
Agencija za zavarovalni nadzor je neodvisni regulatorni organ, ki nadzira slovenski zavarovalni trg. ZZavar-1 ji z namenom zagotavljanja strokovne usposobljenosti članov nadzornih svetov zavarovalnic podeljuje določene pristojnosti, med drugim pristojnost izdaje odločbe o prepovedi opravljanja funkcije, če ugotovi, da član nadzornega sveta ne izpolnjuje pogojev iz 66. člena ter prvega in drugega odstavka 67. člena ZZavar-1.
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.