imenovanje posebnega revizorja - predujem za stroške - stroški posebne revizije - kršitev zakona
Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da je izkazan vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta.
pravica do odstopa od pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - upnikove pravice v primerih kadar je obveznost v storitvi
Kot pogodbi zvesta stranka je namreč tožnica smela izbirati med sankcijami za toženkino kršitev pogodbe in toženka tako sploh ni imela pravice do (enostranskega) odstopa. Dejstva, da je tožnica zaradi lastnih (ekonomskih) interesov vztrajala pri realizaciji Prodajne pogodbe, čeprav bi se morebiti v primeru razveze pogodbe lahko izognila določeni škodi, tako ni mogoče šteti v njeno škodo. Prav tako je materialnopravno pravilno sodišče prve stopnje ugotovljena pravno relevantna dejstva podredilo določbi 266. člena OZ1, saj je zaradi toženkine nepravočasne izpolnitve obveznosti, ki je bila v storitvi (pridobitev izbrisnega dovoljenja oz. izbris bremen iz zemljiške knjige), tožnica imela pravico to storiti sama na stroške toženke in je v tej zvezi tudi upravičena do povrnitve nastale škode.
prenehanje pravne osebe - sklep o izbrisu družbe iz registra - sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku
V izpodbijanem sklepu o izbrisu družbe iz sodnega registra je sodišče prve stopnje zgolj ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izbris, to je nevložitev ugovora zoper sklep o prenehanju in prevzemu odgovornosti družbenikov. Tega, kot ugotovljeno, udeleženec ne izpodbija in sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo njegovo pritožbo, v kateri je smiselno zatrjeval, da ni pogojev za prenehanje družbe po skrajšanem postopku.
KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK00068875
ZGD-1 člen 8, 263, 263/2, 263/4, 264, 264/1, 264/2, 527,530, 542, 543, 547, 547/2, 548. ZFPPIPP-UPB8 člen 14, 34-39, 42, 249, 350. OZ-UPB1 člen 433, 168, 352, 353.
prevzem premoženjske celote - dejanski koncern - vodenje in odgovornost pri dejanskih koncernih - spregled pravne osebnosti - odškodninska odgovornost družbenikov in poslovodij
Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote.
Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1.
Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).
podjemna pogodba (pogodba o delu) - pobotni ugovor - skrite napake - odgovornost za stvarne napake - odgovornost podjemnika za napake - predpostavke odgovornosti - pregled izvršenega dela in obvestitev podjemnika - pravočasno grajanje napak - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - sum storitve kaznivega dejanja - identično dejansko stanje - predhodno vprašanje
Šele če so izpolnjene vse predpostavke odgovornosti za stvarne napake, med katere sodi tudi pravočasno obvestilo o napaki, pridobi naročnik jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev druge škode, ki mu je nastala zaradi napake.
tožba na ugotovitev obstoja terjatve - sklep o dedovanju - vsebina sklepa o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - pravna narava dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju - sodna poravnava - učinek sodne poravnave - izpodbijanje sodne poravnave - tožba za razveljavitev sodne poravnave - razpolaganja dedičev - vsebina in obseg dednega dogovora - skupno premoženje zakoncev - postopek osebnega stečaja
Po ustaljeni sodni praksi velja, da lahko dediči z dednim dogovorom razpolagajo tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Predmet sodne poravnave namreč ni nujno enak predmetu zahtevka. Ker ima dedni dogovor učinek sodne poravnave, veže vse stranke dogovora, tako tudi tožnico. Tudi če bi tožnica sicer lahko na nepremičninah uveljavljala stvarnopravni zahtevek na podlagi zakonskih določb o skupnem premoženju zakoncev, je s sklenitvijo dednega dogovora razpolagala tudi s svojim deležem teh nepremičnin. Treba je šteti, da se je z dednim dogovorom tej pravici odpovedala.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nevarnost, da bo izterjava onemogočena ali precej otežena
Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnika nima izvršilnega naslova. Dejstvo, da tožena stranka noče prostovoljno plačati terjatve tožeče stranke in zadržuje s strani tožeče stranke plačani avans na svojem poslovnem računu, ne pomeni „drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena“.
stroški postopka - odločitev o stroških postopka - povrnitev stroškov postopka - delitev stroškov glede na uspeh v postopku - delni uspeh v pravdi - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - višina stroškov postopka - stroški potrebni za pravdo - povrnitev potrebnih stroškov
Polovičen uspeh vsake od pravdnih strank v primeru, ko stroški strank po višini niso primerljivi, ne more imeti za posledico odločitev, naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00067102
ZPP člen 181, 181/3, 185, 185/1, 185/2, 186, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIZ člen 62, 62/2.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - dopolnitev tožbe - sprememba tožbe - privolitev tožene stranke v spremembo tožbe - privilegirana sprememba tožbe - okoliščine, nastale po vložitvi tožbe - pooblastilo sodišča za dovolitev spremembe tožbe - izostanek odločitve sodišča prve stopnje o spremembi tožbe - pravica stranke do izjave v postopku - vročitev dopolnitve tožbe - opustitev odgovora na tožbo - domneva priznanja neprerekanih dejstev - obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih
Tudi če stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo oziroma tožbe računa ne zavrne, se ima v pravdnem postopku plačilu za storitve oziroma blago (v znesku, ki izhaja iz računa) pravico upirati, tako iz razloga, da le-te sploh niso bile opravljene, kot tudi posameznim cenam in količinam le-teh. Vendar mora vsa tovrstna dejstva tudi dokazati, česar tožena stranka v konkretnem primeru ni izkoristila. Račun ni temelj za nastanek obveznosti, kljub temu pa lahko služi kot dokazno sredstvo, še posebej v primeru, ko le-ta po prejemu ni zavrnjen. Če stranka računa ne zavrne, je namreč mogoče povsem utemeljeno sklepati, da so v njem navedena dejstva resnična.
Ker je tožena stranka trditve tožeče stranke zanikala zgolj pavšalno, se z do te mere konkretnimi dejstvi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno ukvarjati in ni imelo naloge, da izpodbijano sodbo obrazloži tako natančno, kot mu v pritožbi očita tožena stranka. Zakaj bi bila toženi stranki v zvezi s temi dejstvi kršena pravica do izjave, pa iz pritožbe ni mogoče izluščiti. Tožena stranka je imela možnost odgovoriti prav na vse trditve in dokaze tožeče stranke. Če te ni izkoristila, mora procesno neaktivnost pripisati sebi in ne sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje se namreč ni dolžno opredeljevati do trditev, ki jih ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00069805
OZ člen 35, 39, 39/2, 39/4, 86, 86/1, 87, 87/1. ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 14/2, 14/2-2, 14/5. ZPP člen 154, 154/3, 339, 339/2, 339/2-8.
ničnost pogodbe - dogovor o pobotu - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - nedopustna kavza - oškodovanje upnikov - namen oškodovanja - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - neobstoječ predmet pogodbe - insolventnost - domneva trajnejše nelikvidnosti - odločitev o pravdnih stroških - obrazložitev odločitve o pravdnih stroških - odmera stroškov na stroškovniku - uspeh stranke v postopku - nagrada za sestavo vloge - potrebnost stroškov za pravdo
S cesijsko pogodbo ni mogoče prenesti neobstoječih terjatev. Pogodba je namreč nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).
To, da se prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov sklicuje na specificiran stroškovnik tožnice v sodnem spisu, ne utemeljuje uveljavljane bistvene kršitve določb postopka. Za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških namreč zadošča, če se sodišče v obrazložitvi sklicuje na stroškovnik v spisu, iz katerega lahko stranke razberejo, kako je sodišče napravilo izračun stroškov.
ZPP člen 7, 8, 274, 274/1, 339, 339/1, 339/2-14. OZ člen 485.
garancija za brezhibno delovanje stvari - strošek kilometrine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo proste presoje dokazov - dokazna ocena - neobrazloženost sodbe - pobotni ugovor - podredno uveljavljana nasprotna tožba
Tožena stranka ni dolžna nositi nobenih stroškov, povezanih z uveljavljanjem zahtevkov iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari.
Tožena stranka je škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nezmožnosti uporabe stroja, uveljavljala v pobot že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pobotni ugovor in nasprotno tožbo vložila istočasno. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora pa tudi sicer ni pravilna. Pobotni ugovor je obrambno sredstvo toženca, s katerim se brani plačilu vtoževane terjatve tožnika, z namenom, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje bi torej pobotni ugovor toženca moralo obravnavati. Le v kolikor bi tožena stranka nasprotno tožbo za iste terjatve, ki jih uveljavlja v pobot, vložila pred vložitvijo pobotnega ugovora, bi sodišče prve stopnje pobotni ugovor lahko zavrglo.
PZ v 939. členu izrecno ureja tudi vprašanje prenehanja predhodne odredbe, vendar le za primere, ko dolžnik izkaže, da terjatev ne obstaja (več) in za primere, ko predlagatelj po izvršljivosti odločbe, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, ne predlaga izvršbe. Ne ureja pa položaja, ko je bila ta odločba razveljavljena, ko torej ni več domače nepravnomočne in neizvršljive sodne odločbe. Drugi odstavek 838. člena PZ v takih primerih smiselno napotuje na ZIZ. Po 76. členu ZIZ sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Ker je bil naslov, na podlagi katerega je bilo dovoljeno zavarovanje s predhodno odredbo, razveljavljen, je torej sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na terjatev v višini 70.577,46 EUR s pripadki.
V preostalem delu (ki se nanaša na terjatev, glede katere je sodba postala pravnomočna)pritožba pravilno opozarja, da pogoji iz 939. člena PZ, oziroma 264. člena ZIZ za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj niso podani. Pogoji za izvršbo so (zaenkrat) izpolnjeni, dolžnik ni z ničemer izkazal, da bi terjatev plačal ali dovolj zavaroval, prav tako pri sodišču ni položil zneska terjatve, upnik pa je pravočasno predlagal izvršbo. Razlaga, da se opravljena dejanja zavarovanja razveljavijo kljub temu, da je sodba, ki je bila podlaga predhodni odredbi in torej tem dejanjem, postala izvršljiva in kljub temu, da je upnik pravočasno predlagal izvršbo, je v nasprotju z namenom zavarovanja. Opravljena dejanja zavarovanja ostanejo v veljavi, dokler ni dovoljena izvršba (oziroma dokler se v izvršilnem postopku ne izkaže, da ni pogojev za izvršbo).
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - nenadna in nepredvidljiva bolezen - načelo proste presoje dokazov - pravica stranke do izjave - pravica do sodnega varstva - preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov - pogoji za preložitev naroka - predložitev zdravniškega opravičila
ZPP v drugem odstavku 115. člena določa pogoje za preložitev naroka v primerih, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride nanj zaradi zdravstvenih razlogov. V takšnem primeru mora oseba, ki na narok ne more priti zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni ali poškodbe, ki ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. V določbah 116. do 120. člena ZPP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje, takšna zahteva ni izrecno zapisana. Stališče sodišča prve stopnje, da se obstoj bolezni praviloma dokazuje z zdravniškim potrdilom, da pa se v skladu z načelom proste presoje dokazov upravičenost vzrokov za zamudo naroka lahko dokazuje tudi na drug način, glede na okoliščine primera, je tako pravilno. Okoliščine danega primera pa takšen drug način nedvomno utemeljujejo. Ob povedanem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, iz katerih je razbrati, da bi bil odločilen dokaz za dokazovanje zdravstvenega stanja A. A. zdravniško potrdilo.
Ne more biti dvoma, da je bila tožena zato, ker se ni mogla udeležiti naroka, prikrajšana v pravici do izjave in s tem pravici do sodnega varstva. Pri tem ni odločilno, kar trdi pritožnica, da na naroku ni podala nobenih novih navedb.
V tem primeru, ko vlaga tožbo samo en tožnik, bi moralo sodišče prve stopnje v primeru utemeljenega procesnega ugovora pomanjkanja pravnega interesa tožnika ter litispendence zavreči tožbo ob predhodnem preizkusu. Ni razloga, da bi prekinjalo postopek in čakalo na odločitev v matičnih postopkih zaradi rešitve predhodnega vprašanja, temveč je bolj ekonomično in racionalno, če takoj odloči o teh ugovorih.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - vročanje po uredbi - Bruseljska uredba - izključitev družbenika - pravno priznana škoda
Škoda je términ obligacijskega prava in za postopek zavarovanja ni bistveno kakšna oblika pravno priznane škode naj bi bila upnikoma z verjetnostjo povzročena, ker to ni predmet tega postopka, temveč ali je dolžnica z verjetnostjo storila takšna ravnanja, ki utemeljujejo razloge, zaradi katerih je lahko izpolnjen zakonski dejanski stan za izključitev družbenika po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1.
Če iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost od izročitve premičnine, in sicer za "obveznost kaj storiti", ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo.
Prvostopenjsko sodišče je toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.
ZPP člen 224, 224/1. ZJN-2 člen 12, 29. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98.
sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - finančni popravek - javna listina - odgovornost države - trditveno in dokazno breme - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti
Revizijsko poročilo, ki ga je v okviru svojih pristojnosti sestavil državni organ, je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.
Področni predpisi in pravila razdeljevanja in nadzora nad porabo kohezijskih sredstev tožeči stranki ne prepovedujejo naknadnega ponovnega preverjanja pravilnosti porabe sredstev in tudi ne strožje kvalifikacije že ugotovljene iste kršitve. Postopek nadzora nad porabo sredstev je večstopenjski, izvajajo ga tako organi EK kot nacionalni organi, pri čemer je zaželeno in smotrno, da delujejo usklajeno.
Škodljive finančne posledice za proračun EU in države so v posledici, da je nepovratna sredstva prejel nekdo, ki ni spoštoval pravil EU in nacionalnih pravil (in bi jih, če ne bi bila dodeljena toženi stranki, dobil nekdo drug, ki bi spoštoval ta pravila). Evropska unija preko strukturnih skladov in kohezijskega sklada financira samo dejavnost, ki se izvaja ob polni skladnosti s pravom EU, zato morajo države članice delno ali v celoti preklicati financiranje iz evropskih sredstev, če ugotovijo nepravilnosti pri uporabi predpisov EU ali nacionalne zakonodaje.
Na opredelitev resnosti kršitve ne vpliva dejstvo, da nobeden od nadzornih organov tožnice ni zaznal navedene kršitve.
Neupravičeno porabo sredstev v konkretnem primeru ni povzročilo pomanjkljivo delovanje sistema pri organu upravljanja oziroma organu nadzora tožeče stranke, pač pa neizpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke.
Finančni popravki, določeni v Smernicah, že sami po sebi upoštevajo in vključujejo oceno narave ugotovljene nepravilnosti, njene resnosti ter finančne izgube zadevnega sklada.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00067184
OZ člen 193, 299, 299/2. Uredba (EU) št. 1298/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 glede dodelitve finančnih sredstev za določene države članice iz Evropskega socialnega sklada člen 98, 98/2, 101.
finančni popravek - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - kršitev pravil javnega naročanja - Evropska komisija - višina tožbenega zahtevka - temelj tožbenega zahtevka - regresna pravica - zakonske zamudne obresti - dajatveni zahtevek - višina finančnega popravka - smernice COCOF - načelo sorazmernosti - resna kršitev pravil Unije - trditveno in dokazno breme - pravnomočnost vmesne sodbe - zastaranje - pravila vračanja - obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega - pobotni ugovor - ugovor zastaranja - zamuda dolžnika
Kot je Vrhovno sodišče v tej zadevi že pojasnilo, ni podlage, da bi lahko država članica od upravičenca v smislu regresa, torej avtomatično in ne glede na okoliščine posameznih primerov, zahtevala vračilo zneska finančnega popravka, ki ga je državi članici v skladu s svojimi smernicami predlagala EK, zgolj zato, ker je tak popravek predlagala EK. V 101. členu Uredba (ES) št. 1083/2006 izrecno določa, da finančni popravek EK ne posega v obveznost države članice, da izterjuje sredstva po drugem odstavku 98. člena Uredbe. Že zaradi navedenega je tako napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki ga je zahtevala EK. Gre namreč za dva ločena postopka, za katera veljajo različna pravila, v postopku pred EK pa upravičenec niti ni stranka.
Da bi naročnik zamudil s tožbo, za uporabo 636. člena in tretjega odstavka 663. člena OZ, podjemnikov naklep ni potreben. Za zavajanje s pomenom iz teh določb je dovolj, da podjemnik z naročnikom sodeluje ne samo pri odpravljanju, temveč že pri odkrivanju vzroka napake, še zlasti v situaciji, kot je zadevna, kadar pri takšnem skupnem raziskovanju ni jasno, ali napaka izvira iz izvajanja gradnje ali iz projekta. To sodelovanje – ki ne izključuje nesoglasij o vzrokih napak, odgovornosti zanje in načinu njihove odprave – osredotoča pozornost vpletenih na to, kako zagotoviti, da bi gradba postala takšna, kakršna bi od začetka morala biti (brezhibna), in dokler poteka, ohranja možnosti, da se napake odpravijo in morebitne nesoglasja v zvezi z njimi razrešijo brez zatekanja k sodiščem
veljavnost začasne odredbe - pravni interes za pritožbo - pravnomočna odločitev o glavni stvari
Izpodbijana začasna odredba je veljala 15 dni po pravnomočni odločitvi o glavni stvari. O glavni stvari je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča druge stopnje. Pritožba udeleženca je bila predložena sodišču druge stopnje v pritožbeno odločanje po poteku veljavnosti začasne odredbe. Zato si s pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.