Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo popolno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo.
V verigi pogodb za prenos lastninske pravice na nepremičninah morajo vse pogodbe same zase imeti naravo popolne oziroma perfektne listine, torej vsebovati tudi notarsko overjeno zemljiško knjižno dovolilo (prim. drugi odstavek 150. člena ZZK-1). V obravnavnem primeru tožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na popolnost listine med A. in C., če hkrati ne zatrjuje popolnosti naslednje prodajne pogodbe v verigi, to je med C. in njo samo.
Zato tožnica v času, ko je toženka na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi pridobila hipoteko na nepremičninah (12. 4. 2013), ni imela lastninske pravice v pričakovanju, na podlagi katere bi lahko preprečila izvršbo na te nepremičnine. Pritožnica ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da je lastninsko pravico na nepremičninah pridobila šele s sklepom o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic v stečaju nad B. (z dne 7. 9. 2016), na podlagi katerega se je vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, z začetkom učinkovanja vpisa 4. 4. 2017. Lastninsko pravico je zato pridobila potem, ko je toženka v svojo korist že imela vpisano zastavno pravico. Zato velja načelo vrstnega reda vpisov v zemljiško knjigo (10. člen ZZK-1), po katerem se vrstni red pridobitve stvarne pravice določi po trenutku, od katerega začne učinkovati vpis te pravice. V skladu s 170. členom ZIZ upnik z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiško knjigo pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Tožnica je zato postala lastnica nepremičnine, obremenjene z zastavno pravico v korist toženke, saj je slednja zastavno pravico pridobila, preden je tožnica postala lastnica.
Pritožbena teza, da je tožena stranka pri spornem poslu nastopala v svojem imenu (posredno zastopanje), ker naj bi bila v komunikaciji s tožečo stranko, sama grajala napake pri izvedbi del in sama nakazovala pogodbena plačila po predhodnih dveh računih, ne more vzdržati kritične pravne presoje. Tožena stranka je navedena dejanja opravljala v okviru izvajanja svoje upravniške funkcije zastopanja etažnih lastnikov v pravnem poslu s tretjo osebo, kar pa ne pomeni, da je sama z lastnimi sredstvi odgovorna za njihove pogodbene obveznosti.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k pogodbi s tretjo osebo, to še ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov.
Registrsko sodišče glede na naravo vpisa spremembe družbenika v sodni register in glede na to, da subjekti vpisa pogosto vpisa sprememb v sodni register ne priglašajo ažurno, res ne more samo ugotavljati, ali se čistopis družbene pogodbe v vsem ujema z dejanskim stanjem. V kolikor pa udeleženec postopka oziroma pritožnik na neskladja opozori, se registrsko sodišče s tem mora ukvarjati, zlasti če je bil predlog za vpis podatkov, ki jih vsebuje čistopis družbene pogodbe, že pravnomočno zavrnjen (kot v danem primeru), pa četudi ti vpisi niso v povezavi z vpisom, ki je predmet izpodbijanega sklepa.
Zmotno je prepričanje, da morajo biti izvršilni stroški, ki so bili priznani v razveljavljenem sklepu o izvršbi ob prehodu v pravdo, avtomatično obravnavani kot del končnega zahtevka.
Zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še neprisojene izvršilne stroške postopka in jih vračunavati v delna plačila glavnice po 288. členu OZ je tako zgrešen.
Dolžina primarnega roka za grajanje napak je odvisna od okoliščin konkretnega primera, med drugim tudi od narave dobavljenega blaga. Če gre za hitro pokvarljivo blago, mora kupec reagirati hitreje kot pri nepokvarljivem blagu. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi glede na to, da je bilo predmet dobave meso (svinjski jeziki), ki je pokvarljivo, morala toženka zatrjevane pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga grajati takoj oziroma brez odlašanja, in sicer ne glede na to, ali je bilo blago zamrznjeno ali ne.
Če sodišča niso prepričali argumenti in do tedaj izvedeni dokazi tožeče stranke, potem v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo (glede na njeno dokazno breme) izvesti še njen nadaljnji predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca.
Določba 44. člena ZDDV-1 o oprostitvi plačila DDV od najemnine je izjema od splošne določbe prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, po katerem so predmet DDV transakcije opravljanja storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Določba 45. člena ZDDV pa je izjema od izjeme.
Sodišče prve stopnje pritožnika ni prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem, ko naj bi bilo upoštevalo dodatna dokazila, ki naj bi jih bila toženka predložila šele na glavni obravnavi (že tudi zato, ker ni preciziral, katera, očitek ni utemeljen). Za možnost, da se o teh dokazilih izreče, pritožnika ni prikrajšalo sodišče, pač pa jo je zapravil sam, ko se kljub pravilnemu vabilu ni udeležil obravnave.
Zahteva 394. člena OZ, da se solidarnost odkloni izrecno, izključuje uporabo drugega odstavka 82. člena OZ.
Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.
Sodišče prve stopnje je povzelo kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja tožeča stranka v nasprotni tožbi: da je dolžna tožena stranka izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - izbrisno dovoljenje, da izrecno in nepogojno dovoljuje pri nepremičninah vknjižbo izbrisa maksimalne hipoteke.
Tožeča stranka utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek nanaša na izbris zastavne pravice. Ta ugotovitev implicira, da gre v zadevi za spor o stvarnih pravicah. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zahtevek postavljen kot dajatveni na izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine, da gre za obligacijski zahtevek in ne za zahtevek v sporu o stvarni pravici.