Sodišče prve stopnje pritožnika ni prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem, ko naj bi bilo upoštevalo dodatna dokazila, ki naj bi jih bila toženka predložila šele na glavni obravnavi (že tudi zato, ker ni preciziral, katera, očitek ni utemeljen). Za možnost, da se o teh dokazilih izreče, pritožnika ni prikrajšalo sodišče, pač pa jo je zapravil sam, ko se kljub pravilnemu vabilu ni udeležil obravnave.
Zahteva 394. člena OZ, da se solidarnost odkloni izrecno, izključuje uporabo drugega odstavka 82. člena OZ.
Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.
Sodišče prve stopnje je povzelo kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja tožeča stranka v nasprotni tožbi: da je dolžna tožena stranka izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - izbrisno dovoljenje, da izrecno in nepogojno dovoljuje pri nepremičninah vknjižbo izbrisa maksimalne hipoteke.
Tožeča stranka utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek nanaša na izbris zastavne pravice. Ta ugotovitev implicira, da gre v zadevi za spor o stvarnih pravicah. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zahtevek postavljen kot dajatveni na izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine, da gre za obligacijski zahtevek in ne za zahtevek v sporu o stvarni pravici.
Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da zgolj določilo o podaljšanju pogodbe v razmerje za nedoločen čas v primeru, da ni odpovedana, ne more vplivati na soglasje o času trajanja pogodbe. Prav navedeno določilo namreč bistveno spreminja čas trajanja pogodbe.
Glede na to, da najemna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena tudi v pisnem predlogu vsebovano pogodbeno določilo oziroma klavzula o višji sili za stranki ni mogla veljati.
Sodišče prve stopnje ni štelo, da sta se stranki veljavno dogovorili o višini najemnine, pač pa o nadomestilu za uporabo parkirišča brez sklenjenega najemnega razmerja. Tega je upoštevalo pri določanju višine tržne najemnine, pri čemer pa to ne pomeni, da je štelo pogodbo v tem delu za veljavno.
Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. V pojem zakrivljenega ravnanja spada tudi neprivolitev toženke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek.
Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne.
Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje drugega izvedenca.
Na podlagi pooblastil so imeli možnost glasovati nekateri družbeniki, ki niso bili vabljeni, so pa bili obveščeni o skupščini na drug način, da so lahko dali pooblastila pridobitelju deležev, drugi družbeniki pa možnosti glasovanja niso imeli. Nepravilno vabljenje se zato izkaže kot manever za možnost špekulacije pri glasovanju, zato je tudi pravilno stališče, da v konkretnem primeru ničnostna sankcija ni preostra.
Tudi če toženka ne bi kršila svoje pogodbene obveznosti, bi tožnici stroški popravila motorja nastali. Medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi toženka morala zamenjati zablokiran bat na motorju, pa je izvedenec potrdil, da je možno popravilo takega motorja samo z zamenjavo motorja. Vračila stroška drugega motorja zato tožnici v tej zadevi ni mogoče priznati, saj tudi ni v vzročni zvezi z nepravilno izpolnitvijo toženke.
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ker je napaka v motorju kljub menjavi turbine in hladilnika še vedno obstajala, servis z menjavo turbine in visokotlačnega hladilnika ni bil potreben. Tudi v primeru, da bi toženka ustrezno izvedla servisiranje z mehanskim pregledom elementov motorja in morebiti zamenjala celoten motor, sta bila, kar med pravdnima strankama prav tako sploh ni bilo sporno, turbina in visokotlačni hladilnik prav tako v okvari in torej potrebna popravila. S popravilom teh elementov toženka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, nasprotno, v tem delu jo je pravilno izpolnila.
Prvostopenjsko sodišče je dejstva, zatrjevana v dopolnitvi tožbe, pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), pri čemer priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Posledično tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženi stranki ni bila omogočena udeležba v sodnem postopku oziroma da se njene navedbe in dokazi niso upoštevali (uveljavljanje kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Če pride do pripoznave zahtevka, to pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek. Sodišče zato (razen zelo omejenega vprašanja, ali gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo) ni več niti dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila sicer dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v tožbi, resnična, in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (zato sodišče "brez nadaljnjega obravnavanja" izda sodbo).
Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP), zaradi česar pritožbene navedbe že iz tega razloga niso utemeljene.