Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene.

Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe.

Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom iz pogodbe. Če bi mu povrnili oboje, bi to vodilo v previsoko povrnitev škode.

V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).

Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.

Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).

Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.

Za odločanje sodišča v postopku izdaje začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. To je tista stopnja materialne resnice, pri kateri so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Temu je tožnica v zvezi z izkazanostjo verjetnosti obstoja terjatve uspela zadostiti.

Dejstvo, da kupnina prvi toženki še vedno ni bila poravnana pomeni, da pogodba v pretežnem delu ni bila realizirana oziroma ni bila realizirana kot prodajna. Zato je pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je to (vsaj do trenutka presoje) rezultiralo v dejanskem zmanjšanju premoženja prve toženke.

S tem, ko je prva toženka razpolagala s premoženjem, ne da bi se na drugi strani ekvivalentno povečalo njeno premoženje, se je znižala čista vrednost njenega premoženja. Prodajna pogodba je namreč dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank.

Terjatev, ki jo je pridobila, ne predstavlja izpolnitve pogodbe s strani druge toženke, niti ekvivalenta izpolnitvi obveznosti prve toženke, ki je ostala brez nepremičnin, kot brez nasprotne izpolnitve. Zato ni mogoče trditi, da je posledica sklenjene prodajne pogodbe ekvivalenten premoženjski položaj prve toženke, kot ga je imela pred tem.