Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
Načelna zavezanost poslovodje k skrbnemu ravnanju pri vodenju družbe ne pomeni, da družba zoper sopogodbenika ne more uveljavljati ugovora navideznosti pogodbe, ki jo je sklenil njen poslovodja.
V kolikor bi se izkazalo, da je direktorica toženke res sklenila navidezno pogodbo (ali več njih) in je s tem kršila svoje dolžnosti poslovodje ter toženki povzročila škodo, bo toženka njeno odškodninsko odgovornost lahko uveljavljala v ločenem sodnem postopku, v katerem se bo med drugim presojalo, ali je direktorica pri izpolnjevanju svojih nalog ravnala v nasprotju z merilom vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1.
Družbe kot pravne osebe voljo oblikujejo preko svojega personalnega substrata, zato se pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.
Izključno v domeni gospodarskega subjekta je odločitev, za katero pravno možnost se bo odločil, da bo dosegel poplačilo svoje terjatve zoper svojega dolžnika v primeru, ko ne razpolaga z izvršilnim naslovom, ki bi mu sicer na tej podlagi omogočal neposredno izterjavo v izvršilnem postopku (kot na primer, če bi sklenil posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov). V kolikor se gospodarski subjekt odloči za vložitev izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mu zgolj zato ni moč očitati zlorabe postopka.
Upnik oziroma naša tožena stranka je zadostila zakonskim določbam ZFPPIPP s predložitvijo izvršilnega naslova (kar predstavlja tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), zato mu ni mogoče očitati, da je podal nepopolno prijavo in posledično povzročil tožeči stranki stroške postopka zaradi vložene tožbe in bi ga bilo na ta način potrebno sankcionirati z uporabo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.
Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.
Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.
Ker je, kot je pojasnjeno zgoraj, šlo za neprimeren dokaz, je zadostovala obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica s predlaganim zaslišanjem sklenitve prodajne pogodbe ne more dokazati. Pritožnica zato neutemeljeno trdi, da gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Ta je podana le v primeru, da sodišče prve stopnje zavrne predlagani dokaz z obrazložitvijo, da se je iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Iz zgornjega je razvidno, da ne gre za tak primer.
Upnica v pritožbi ponavlja podatke iz bilance stanja in izkazov poslovnega izida, ki pa ne morejo biti odločilni za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Slab finančni položaj dolžnice namreč sam po sebi še ne izkazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, pač pa so njena konkretna ravnanja tista, ki povzročijo to nevarnost.
V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodo, saj omejuje njegovo upravičenje, da s stvarjo prosto razpolaga. Zato v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, bi morala to upnica utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.
Nepravilno ravnanje zaposlenega samo po sebi še ne pomeni, da delodajalec ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Ob dejstvu, da je viličar deloval brezhibno in da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih kršitev delodajalca (niti pomanjkljivega nadzora), tožencu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, torej njegove opustitve izvajanja dolžnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu. Odgovornosti delodajalca zato ni mogoče utemeljiti na določbi 191. člena ZPIZ-2, kajti ta pride v poštev samo, če je sam delodajalec krivdno opustil izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje njegovih zaposlenih, in je v sodnem postopku potrjeno, da je prav zaradi navedenega njegov zaposleni utrpel poškodbo. Pač pa je podana odgovornost delodajalca na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena ZPIZ-2, kjer gre za objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno.
Oddaja nepremičnine v najem predstavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja, ki je vsebovano v lastninski pravici lastnika nepremičnine. Enako velja tudi za odpoved najemnega razmerja in zahtevo za izselitev najemnikov.
V okviru tožbenega zahtevka, s katerim tožnice zasledujejo vzpostavitev prvotnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, je dopustno z regulacijsko začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje na način, da se toženi stranki do dokončne rešitve spora v sodnem postopku prepoveduje izvrševanje posameznih upravičenj, ki so vsebovana v lastninski pravici. Vsebina in učinek začasne odredbe ostajata v mejah tožbenega zahtevka.
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je izpolnjena ena izmed predpostavk, določenih v drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Tožena stranka sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. S tem uveljavlja očitek relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.
Stečajni dolžnik z začetkom stečajnega postopka pridobi pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (prvi odstavek 267. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP kot relevantnega naslovnika odstopne izjave predvideva nasprotno pogodbeno stranko, torej subjekt, ki je na drugi strani vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in je nosilec nasprotne izpolnitve.
Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog.
Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).
ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.
Zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da jo zanjo sporno pogodbeno določilo veže še za obdobje 2 let, zaradi minimalne zamude pri odpovedi (2 dni), na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati. Dejstvo je, da je tožena stranka 30-dnevni odpovedni rok zamudila, pri tem pa ni bistveno, za koliko je ta rok prekoračila.
Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je toženka dolžna plačati sodno takso v 15 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora). Takšno opozorilo je skladno s sedmim odstavkom 34.a člena ZST-1. Če je zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper plačilni nalog vložena pritožba, pa pritožba sama po sebi zadrži tek izpolnitvenega roka, saj ima suspenzivni učinek (prvi odstavek 364. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Izrek izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora) tako ni v nasprotju z razlogi (obrazložitvijo).
Sodišče prve stopnje je navedlo vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih lahko toženka preveri višino dolžne sodne takse. V prilogi 1 ZST-1 je objavljena višina taks s količnikom 1,0 po tabeli iz 16. člena tega zakona. Iz nje izhaja, da za navedeno vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša sodna taksa s količnikom 1,0 znesek 1.625 EUR, trikratnik tega zneska (glede na količnik 3,0 po tarifni številki 1121 ZST-1) pa je 4.875,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje toženki pravilno odmerilo sodno takso. Za preverbo višine sodne takse zadošča navedba tarifne številke (v konkretnem primeru 1121), saj je v njej naveden količnik za odmero sodne takse, sklicujoč se na 16. člen ZST-1; skladno s tem členom pa so višine taks pri vseh vrednostih spornega predmeta (s količnikom 1,0) navedene v prilogi 1, ki je sestavni del tega zakona. Nadaljnja prevedba zneska s količnikom 1,0 v znesek sodne takse s količnikom 3,0 je stvar enostavne matematične operacije (množenja x 3).
Tožena stranka razlogom odločitve v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi se zavzema za ustavitev postopka, ker je obveznost, ki ji je bila naložena s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2024 tožeči stranki v celoti poravnala. S tovrstno pritožbeno grajo ne more biti uspešna. Prvič zato, ker je tožena stranka, ob dejstvu, da ni bila oproščena plačila sodne takse, dolžna plačati sodno takso za pritožbo, pri kateri vztraja, in drugič zato, ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato morebitno kasnejše plačilo obveznosti na pravilnost in zakonitost odločitve v sodbi ne more vplivati.
Iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe nadalje izhaja, in tega v pritožbi ne izpodbija, da na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim vtoževanim računom) kljub pozivu sodišča toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej priznane. Priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče zmotno izdalo sodbo brez kakršnihkoli dokazil, da s strani tožnice ni priloženih nobenih dokazil in ni nobene pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma naročilnice, kar da dokazuje, da so resnične trditve toženke in ne tožnice.
Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.