Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, saj je toženka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze. Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila.
Sodišče prve stopnje je stranki z dopisom seznanilo s pravno podlago in presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno, pa tudi, da bo narok za glavno obravnavo opravilo le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka na ta dopis (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala trditvam tožnice, ki prav tako ni zahtevala obravnave, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. člen ZPP).
Za odkritje napake, od katerega je začel teči enomesečni rok za grajanje napak, ni bilo potrebno, da bi bila toženka gotova, da rastline ne rastejo zaradi neustrezno izdelane zemlje, temveč je rok začel teči od takrat, ko je prejela reklamacije svojih kupcev zemlje, ne glede na to, da takrat še ni bila z gotovostjo prepričana, da so reklamacije kupcev tudi res utemeljene.
Ker je toženka reklamacije zemlje prejela s strani več različnih kupcev, tako manjših kupcev kot tudi velikih trgovin, je bila s tem izpolnjena zadostna verjetnost, da je napaka prav v zemlji (in ne morebiti v rastlinah ali semenu), da je treba šteti, da je bila napaka odkrita in je začel teči rok za grajanje napake tožnici. Toženka bi morala čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema reklamacij, ki jih je prejela s strani svojih kupcev, ki so navajali, da rastline ne rastejo, o reklamacijah obvestiti tožnico.
Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna.
Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Drži, da SPZ ne predpisuje obveznih sestavin zapisnika sestanka etažnih lastnikov, vendar pa določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. Za podelitev veljavnega pooblastila za sklenitev pogodbe o upravljanju, kot posla rednega upravljanja, bi torej morali glasovati etažni lastniki, ki imajo skupaj več kot polovico solastniških deležev.
Glede na določbe SPZ ni nujno, da so ti podatki razvidni iz liste prisotnih (kot to določa Stanovanjski zakon), bistveno je, da je mogoče preveriti, ali je bil sklep veljavno (torej z zadostno večino) sprejet.
Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila.
Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sicer res, da tožena stranka ni uveljavljala izrecno, da ne gre za pritiklino, vendar je ves čas trdila, da lastninska pravica na nobeni podlagi ni prešla na tožečo stranko, kar je moralo sodišče prve stopnje presojati z vseh upoštevnih materialnopravnih vidikov, kar je tudi storilo, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.
V tej zadevi sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.
Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja, presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna.
Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.
Plačilo zneska po računu vsekakor pomeni zelo nedvoumno pripoznavo dolga, če hkrati s plačilom ni pojasnjen kak drug namen.
V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.
Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da do delovne nesreče ni prišlo zaradi kršitev ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke, temveč je bil za to odgovoren delavec sam.
Noben delovodja ne more biti na vseh straneh delovišča in od njega ni mogoče pričakovati, da bo lahko preprečil vsako nezgodo. Ravno zato je tako pomembno, da so o ukrepih varstva pri delu seznanjeni tudi delavci, ki so dolžni paziti tako nase kot na druge, vsekakor pa ne smejo sami ustvarjati nevarnih situacij, v katerih lahko pride do delovne nezgode, če je to v nasprotju z varnostjo. To velja tudi v primeru, da je na delovišču tudi oprema, ki sicer ni primerna za dostop v višje etaže.
Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami.
Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).
Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih poslovanja poleg izpolnitvenega denarnega zahtevka, ki ji ga nudi zakon tudi za primer kršitve posredniške pogodbe, neupravičeno izposlovala še pogodbeno kazen zaradi enake ali iste kršitve. Ker izpolnitveni zahtevek za plačilo posredniške provizije zapade z dnem sklenitve kupoprodajne pogodbe med naročiteljem in tretjo osebo, je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od neplačane provizije od dneva sklenitve te pogodbe, ki po mnenju zakonodajalca zadostijo tudi zahtevi po kaznovalni funkciji pogodbene kazni.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v celoti in v skladu z ZNPosr opravila vse potrebne posredniške aktivnosti, toženi stranki preskrbela vso potrebno dokumentacijo, opravila ogled, spravila torej toženo stranko v stik s prodajalcem in ji pri tem nudila vse zahtevane in potrebne informacije, vseh nadaljnjih storitev pa ni opravila izključno iz razloga na strani tožene stranke, ki je z njo prenehala komunicirati in sama nadaljevala pogajanja s prodajalcem. V takšnem primeru tožena stranka kot naročitelj ni upravičena do znižanja provizije, pač pa ima nepremičninska družba že po zakonu pravico do celotnega plačila za posredovanje, ne glede na to, da ni opravila vseh storitev, ki bi jih, če tožena stranka ne bi prekinila sodelovanja z njo (četrti odstavek 25. člena ZNPosr).
V določbah ZGD-1 posebnega procesnega določila, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotnega udeleženca založiti dodatni predujem za stroške izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja ni. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe.
Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja.
Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe.
Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija.
Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.
Ne pogodba o opremljanju ne 78. člen ZPNačrt ne predvidevata pobotanja plačila za izgradnjo nove komunalne opreme investitorja z nasprotnim zahtevkom občine za plačilo komunalnega prispevka in poračun preostanka vrednosti (če je višina plačila za izgradnjo nove komunalne opreme višja od komunalnega prispevka), ampak domnevo, da se šteje, da je na ta način investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Strošek izgradnje nove komunalne opreme je lahko višji, tudi za znesek DDV kot v konkretnem primeru, kar pa je tveganje in breme na strani investitorjev.
Sodišče ni vezano na pravno mnenje drugega državnega organa (DORS, FURS), saj gre za vprašanje uporabe prava, za kar je pristojno sodišče.
V razmerju med pravdnima strankama je treba upoštevati med njima sklenjeno pogodbo o opremljanju, iz katere ne izhaja, da bi bila toženka dolžna tožnici povrniti znesek DDV od prenesene komunalne opreme (potem ta prenos ne bil več brezplačen). Morebitna možnost vračila DDV od države, enako kot tudi možnost odbitka DDV, na to ne vpliva, kar velja tako za toženko kot za tožnico. Možnost odbiti ali zahtevati vračilo DDV ne spremeni dejstva, da je prenos komunalne opreme med pravdnima strankama po pogodbi brezplačen.