ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.
Zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da jo zanjo sporno pogodbeno določilo veže še za obdobje 2 let, zaradi minimalne zamude pri odpovedi (2 dni), na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati. Dejstvo je, da je tožena stranka 30-dnevni odpovedni rok zamudila, pri tem pa ni bistveno, za koliko je ta rok prekoračila.
Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je toženka dolžna plačati sodno takso v 15 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora). Takšno opozorilo je skladno s sedmim odstavkom 34.a člena ZST-1. Če je zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper plačilni nalog vložena pritožba, pa pritožba sama po sebi zadrži tek izpolnitvenega roka, saj ima suspenzivni učinek (prvi odstavek 364. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Izrek izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora) tako ni v nasprotju z razlogi (obrazložitvijo).
Sodišče prve stopnje je navedlo vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih lahko toženka preveri višino dolžne sodne takse. V prilogi 1 ZST-1 je objavljena višina taks s količnikom 1,0 po tabeli iz 16. člena tega zakona. Iz nje izhaja, da za navedeno vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša sodna taksa s količnikom 1,0 znesek 1.625 EUR, trikratnik tega zneska (glede na količnik 3,0 po tarifni številki 1121 ZST-1) pa je 4.875,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje toženki pravilno odmerilo sodno takso. Za preverbo višine sodne takse zadošča navedba tarifne številke (v konkretnem primeru 1121), saj je v njej naveden količnik za odmero sodne takse, sklicujoč se na 16. člen ZST-1; skladno s tem členom pa so višine taks pri vseh vrednostih spornega predmeta (s količnikom 1,0) navedene v prilogi 1, ki je sestavni del tega zakona. Nadaljnja prevedba zneska s količnikom 1,0 v znesek sodne takse s količnikom 3,0 je stvar enostavne matematične operacije (množenja x 3).
Tožena stranka razlogom odločitve v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi se zavzema za ustavitev postopka, ker je obveznost, ki ji je bila naložena s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2024 tožeči stranki v celoti poravnala. S tovrstno pritožbeno grajo ne more biti uspešna. Prvič zato, ker je tožena stranka, ob dejstvu, da ni bila oproščena plačila sodne takse, dolžna plačati sodno takso za pritožbo, pri kateri vztraja, in drugič zato, ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato morebitno kasnejše plačilo obveznosti na pravilnost in zakonitost odločitve v sodbi ne more vplivati.
Iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe nadalje izhaja, in tega v pritožbi ne izpodbija, da na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim vtoževanim računom) kljub pozivu sodišča toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej priznane. Priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče zmotno izdalo sodbo brez kakršnihkoli dokazil, da s strani tožnice ni priloženih nobenih dokazil in ni nobene pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma naročilnice, kar da dokazuje, da so resnične trditve toženke in ne tožnice.
Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno).
Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.
Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati.
Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.
Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe.
Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih, a ne takrat, ko je odločanje o določenih vprašanjih v družbi (z namenom) prepuščeno skupščini. Podelitev prokure, s tem pa tudi njen preklic je (zaradi možnega nasprotja interesov med organi družbe) v pristojnosti skupščine in ne poslovodje.
Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.
V primeru ko stranke podajo konkretne pripombe zoper izvedensko mnenje, je dolžnost sodišča, da se do takih pripomb ustrezno opredeli in po potrebi dodatno razčisti sporna vprašanja, na katere opozarjajo stranke. Z utemeljitvijo pojasni svoje razloge za odločitev, hkrati pa strankam pokaže, da njihove pripombe niso ostale prezrte.
Nejasnih, predvsem pa izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo celoten dokazni postopek (prebralo listine, zaslišalo priče in po potrebi še sodno izvedenko), se opredelilo do nekaterih bistvenih navedb strank ter nato samo presodilo v zadevi in napisalo sodbo. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz ugotovljenega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja tožeče stranke ne izhaja, da tožeča stranka ne bi imela sredstev za plačilo dolžne sodne takse v znesku 255,00 EUR in jih tudi ne bi mogla zagotoviti oziroma jih ne bi mogla zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
V pritožbi zoper izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu tožeče stranke za taksno oprostitev, očitkov, ki se nanašajo na nastanek taksne obveznosti in odmero sodne takse, ni mogoče uveljavljati.
Sodišče prve stopnje ni dolžno pribavljati podatkov, ki jih lahko stranka sama pribavi in predloži sodišču. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da zahtevane listine sama ne more pridobiti. Pri tem ni moč mimo dejstva, da bi si lahko tožena stranka kadarkoli pribavila podatke, ki zadevajo njen transakcijski račun.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki.
Subjektivna identiteta (istovetnost strank) ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov (ki ji je bila podeljena sposobnost biti stranka v pravdnem postopku) v konkretnem primeru ne predstavljala iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu.
V primeru obstoja naročnika pogreba ta po zakonu in podzakonskih predpisih nosi tudi stroške 24-urne dežurne službe.
Morebitna dolžnost toženke za plačilo stroškov 24-urne dežurne službe ne more temeljiti na okoliščini, da so jo svojci pokojnikov (naročniki pogreba) pooblastili za organizacijo pogreba. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi izvajalec tržne pogrebne dejavnosti zgolj zato, ker za naročnike pogreba organizira pogreb, sam postal neposredni dolžnik izvajalca javne službe.