odločitev o pravdnih stroških - odvetniška storitev - davek na dodano vrednost (DDV) - povračilo odbitka vstopnega DDV
Bistvo ni, da odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV, ne bi smel svoji stranki obračunati tudi davka. Pač pa stranka, ki je svojemu odvetniku morala plačati DDV, ni upravičena, da prejme povrnitev tega dela lastnih stroškov od nasprotne stranke, če je sama upravičena do njegovega odbitka kot vstopnega DDV. Tedaj to z vidika ZPP ni potreben strošek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076736
ZIZ člen 239, 272, 272/1. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3. OZ člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba - bančna garancija - zloraba pravic iz bančne garancije - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - bančna garancija brez ugovora - načelo prepovedi zlorabe pravic - ugovor zoper sklep o zavarovanju
Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.
V tej zadevi je bila Pogodba o cesiji v svojem zapisu jasna: ne po tem zapisu, ne po kontekstu, v katerem je bil ta zapis izoblikovan, ni bila objektivno sporna. Ni mogoče prebijati v celoti jasnega besedila te pogodbe in v njej videti prevzem dolga zgolj na podlagi poznejše okoliščine, da je toženka podpisala Predlog za medsebojno kompenzacijo. Tudi če se ne razišče do konca toženkine teze, da je šlo za nenameren lapsus, je edini še možen zaključek ta, da do pobotanja s toženkinim podpisom tega tožničinega predloga pač ni prišlo, ne pa da je tista pogodba nekaj drugega kot to, kakor se glasi.
Izpodbojna tožba ni sklepčna. Prvič, gre za pogodbo med tretjimi, izpodbojna pa so samo dejanja stečajnega dolžnika. In drugič, navedena pogodba je ustvarila pogoje, da družba A. pride v položaj, da bodisi sama s cedirano terjatvijo za plačilo najemnine pobota (kar ji glede na zgoraj opisani lapsus ni uspelo) tožničino terjatev za plačilo kupnine bodisi da se ta pobot zgodi samodejno kot pravna posledica začetka stečajnega postopka. To (oboje) pa je dovoljeno.
Ker so bile kompenzacije časovno povsem blizu nakupom, je ob odsotnosti toženkinih navedb o stvarno utemeljenem in razumnem poslovnem razlogu za nakup žage za les, stroja za električno varjenje in treh različnih vrst kablov utemeljeno sklepati, da so bili navidezni ločeni nakupi in poboti kupnine z najemnino sestavni deli prikritih nadomestnih izpolnitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00076958
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 22, 22/2-6, 81, 81/1. OZ člen 198, 360, 361, 361/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - aktivna legitimacija - zastaranje - zadržanje zastaranja - epidemija
Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.
V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi.
Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v načelo do enakega varstva pravic.
V okviru nelojalne konkurence so prepovedana tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Torej je dejanje nelojalne konkurence lahko le dejanje podjetja. Zato dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Torej je tožba nesklepčna v delu, ko se toženki očitajo dejanja nelojalne konkurence, ki naj bi jih storila preden je postala samostojna podjetnica posameznica.
Toženki je lahko prepovedan takšen način pridobivanja strank, ki ga zakon opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (torej dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice), ne pa opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti same, na prepoved česar meri zahtevek tožnice.
Splošno zatrjevanje, da je neka kategorija podatkov zaupna oziroma strogo zaupna, samo po sebi ne omogoča pravnega sklepanja, da se bodisi celotna kategorija podatkov bodisi posamičen podatek iz te kategorije prilega kriterijem iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, torej, da gre za podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, kot tudi, da je oseba, odgovorna za izdajo takšnih podatkov, vedela ali bi morala vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek 39. člena ZGD-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078360
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - aktivna legitimacija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19
Dobesedna razlaga 4. člena ZKUASP glede oblike zastopanja je pri presoji tožničine aktivne legitimacije v nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja.
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Upoštevajoč primerljivost položajev imetnikov pravic, za katere veljajo materialnopravni prekluzivni in materialnopravni zastaralni roki, zatrjevanje konkretnih okoliščin, ki so v tem obdobju predstavljale nepremagljive ovire za sodno zahtevo izpolnitve obveznosti, zato ni potrebna.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
Solidarna obveznost stroškovnih dolžnikov mora biti razvidna iz izreka in se ne domneva. Zato sprememba odločitve o solidarni obveznosti tožnic ni očitna pisna ali računska pomota, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. Vsebinskih napak ali pomanjkljivosti namreč sodišče s popravnim sklepom ne more odpraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00076962
OZ člen 275. ZPP člen 8.
spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - etažni lastnik - pogodbena podlaga - verzija - plačilo dobaviteljem - dokazovanje plačila - zakonita subrogacija - ključ delitve stroškov - denarni tok - aktivna legitimacija - načelo proste presoje dokazov - sodna praksa kot pravni vir - ustaljena sodna praksa
Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica.
Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.
Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne SPZ ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.
nepopolna ali nerazumljiva tožba - poziv na dopolnitev tožbe - prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge - podaljšanje sodnega roka - izkazanost opravičenih razlogov - zavrnitev predloga za podaljšanje sodnega roka
Tožeča stranka si ni prizadevala za podaljšanje roka v ožjem smislu, pač pa je skušala iztek sodnega roka odložiti do odločitve o pravnem sredstvu, ki ga je vložila v drugem pravdnem postopku. Takšno vsebinsko in časovno odprto podaljševanje sodnega roka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZPP ni dopustno.
Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek).
Višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku iz kompleksnega in trajajočega pravnega razmerja odločeno celovito nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o njem dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu oziroma glede katerih posamičnih ravnanj, ki so se v njegovem okviru zgodila.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - dokazovanje nevarnosti - neznatna škoda - pravni standard neznatne škode - obremenjena nepremičnina - poseg v lastninsko pravico - posebne okoliščine - okoliščine konkretnega primera - trditveno in dokazno breme
V skladu z ustaljeno sodno prakso vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožnica to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje, in sicer, da je nepremičnina, ki je zaobsežena z začasno odredbo, že obremenjena, po mnenju višjega sodišča, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode izpolnjen. Sam obstoj hipoteke namreč ne zožuje toženkinih lastninskih upravičenj na nepremičninah v primeru razpolaganja s to nepremičnino. S prepovedjo obremenitve in odtujitve, kot jo zahteva tožnica, pa bi se toženki prepovedalo vsakršno razpolaganje z nepremičnino, kar je hud poseg v lastninsko pravico.
Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato mora tožnica, ki nosi trditveno in dokazno breme, z navedbo specifičnih okoliščin konkretnega primera verjetno izkazati, da je večina argumentov v prid njeni trditvi, da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela zgolj neznatno škodo.
ZPP člen 285, 285/1, 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - sklepčnost tožbe po višini - pravočasnost navedb - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje se o takšnem predlogu tožnice, ki mu je toženka nasprotovala, (sploh) ni izreklo, pa čeprav bi se moralo. Enostavno je zaključilo, da je glede na obrazložen ugovor toženke, podan na prvem naroku za glavno obravnavo, tožba glede višine nesklepčna. S tem je brez dvoma kršilo pravico tožnice do izjave oziroma enakega obravnavanja pred sodiščem. Zaradi takšnega načina sojenja se sodišče druge stopnje tudi ni izreklo glede uporabe tretjega odstavka 286. člena ZPP, iz katerega med drugim izhaja, da lahko stranke tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.
ZGD-1 člen 256, 276, 276/1. ZLS člen 51c. ZPP člen 125.
imenovanje članov nadzornega sveta - svobodna gospodarska pobuda - sklep o imenovanju članov sveta - načelo kontradiktornosti
Imenovanje organov vodenja družbe je stvar družbenikov v okviru njihove pravice do svobodne gospodarske pobude. Sodna intervencija pri imenovanju članov nadzornega sveta je zato le izjema in pride v poštev samo takrat, kadar je sicer ogroženo delovanje družbe. Presoja o tem, katere okoliščine utemeljujejo, da gre za nujen primer, mora biti restriktivna.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 451. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 12, 12/5, 12/6.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja - komunalni odpadki - epidemija - nedovoljene pritožbene novote - neizvedba dokazov
Kot del toženkine trditvene podlage ni bilo mogoče upoštevati njenih navedb v odgovoru na pritožbo upnika (tožeče stranke) zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Odgovor na pritožbo je bil vložen v ločenem pritožbenem postopku in je bil namenjen zgolj odgovoru na pritožbo upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in ne širjenju trditvene podlage iz ugovora zoper sklep o izvršbi.
Dejanska zasedenost turističnega objekta tožene stranke ni odločilna ne za višino okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda in ne za višino stroškov zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov, prav tako ni pravne podlage za oprostitev plačila vtoževanih računov zaradi epidemije koronavirusa.
Točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastalih procesnih stroškov pred uvedbo stečaja toženke v višini 2.361,00 EUR s pripadki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala in nima pravnega interesa za izpodbijanje te (zavrnilne) odločitve.
Toženka ni uveljavljala procesni pobotni ugovor, ampak materialni pobotni ugovor. Z ugotovitvijo neobstoja nasprotne terjatve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, to je odločitvijo, ki bi lahko pridobila učinke pravnomočnosti, je sodišče prve stopnje preseglo domet ugovora toženke in s tem, kot pravilno izpostavlja toženka, prekoračilo "postavljeni zahtevek".
Pravno nerelevantno je razmerje med upravičencem iz garancije in naročnikom garancije (toženko). Pritožbeno poudarjanje pravic in dolžnosti naročnika in podjemnika v zvezi z odpravljanjem napak je povsem odvečno. Enako je za predmetni spor nerelevantno njuno razmerje v primeru neupravičeno unovčenih (dveh) bančnih garancij in pritožbeno izpostavljanje dveh pravd, v katerih upravičenec z zahtevki zoper toženko iz naslova domnevnih napak ni bil uspešen.
Nenazadnje bi bila skladno s sodno prakso (glej npr. odločbo VSRS III Ips 138/2014 z dne 22.4.2014) toženka v tej pravdi lahko uspešna le v primeru, če bi izkazala tako imenovani unfair calling (neupravičen poziv za plačilo). O njem je v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za izplačilo garancije, da bi jo lahko banka (tožnica) tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo. Do takšnega primera pa upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje evidentno ni prišlo. Tožnica ni imela na razpolago nobenih opravičljivih argumentov, da bi lahko zavrnila izplačilo garancije. O pravdnih stroških (nastalih pred in po stečaju toženke) sodišče odločiti enotno in z dajatveno odločbo, ki bo plačana kot strošek stečajnega postopka.
podjemna pogodba - stvarne napake - skrite napake - pravica do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov - obvestilo o napakah - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - sklepčnost tožbe - neodpravljiva nesklepčnost - neprava (zavrnilna) zamudna sodba
Za sklepčnost tožbe, s katero tožnica zaradi skritih napak uveljavlja jamčevalni zahtevek na povrnitev stroškov odprave napake v skladu z določili OZ o podjemni pogodbi, morata biti izpolnjena dva pogoja: obvestilo o napaki v enem mesecu od njenega odkritja in vložitev tožbe v enem letu od obvestila o napaki.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožničina tožba neodpravljivo nesklepčna, kar pomeni, da tožnica nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.
Rok iz prvega odstavka 635. člena OZ je prekluzivni rok materialnega prava, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
stroški postopka - stroškovna odločitev - povrnitev pravdnih stroškov - uspeh strank v postopku - sorazmerno majhen uspeh
Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela v višini 29,64 EUR, kar glede na postavljeni tožbeni zahtevek oziroma vrednost spornega predmeta (440,92 EUR) predstavlja 6,7 %. Pri odločanju o temelju povrnitve pravdnih stroškov je zato potrebno uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00076867
ZGD-1 člen 81, 81/3, 503, 503/4. ZFPPIPP člen 131, 131/2-3, 354, 354/1. ZPP člen 154, 154/1, 163, 163/4.
družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) - družbeniška tožba - actio pro socio - tožba družbenika v svojem imenu in za račun družbe - obveznosti iz družbeniškega razmerja - predujem za stroške postopka - izterjava - stečajni postopek - stroški stečajnega postopka - udeležba v postopku - izdaja sklepa - kriterij uspeha strank
Ker je družbeniška tožba vložena za račun družbe in je cilj tožbe izpolnitev v korist družbe, je zakonodajalec breme stroškov postopka naložil družbi, ki bi sicer sama morala skrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov. Predujem je namenjen kritju stroškov, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in vključujejo stroške taks, zastopanja, prič in izvedencev. Sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in če družba predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Višino predujma sodišče določi glede na lastno oceno višine predvidenih pravdnih stroškov.
Pritožbena navedba, da je pritožničina obveznost iz naslova založitve predujma za kritje stroškov družbeniške tožbe nastala z vložitvijo tožbe, je zmotna. Pritožnica do izdaje sklepa o predujmu ni bila udeležena v predmetnem pravdnem postopku po nasprotni tožbi. Njena obveznost založitve predujma za stroške postopka na račun sodišča prve stopnje je nastala z izdajo sklepa o predujmu, s katerim je sodišče prve stopnje tudi določilo višino predujma, ki ga je pritožnica dolžna založiti. Ker je bil sklep o predujmu izdan po začetku stečajnega postopka nad pritožnico, je pritožničina obveznost iz naslova založitve predujma nastala po začetku stečajnega postopka in predstavlja strošek stečajnega postopka.
SPZ člen 106, 115. ZPP člen 7, 212, 224, 337, 458, 458/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - stroški upravljanja in obratovanja - delitev stroškov s strani upravnika - ključ delitve - solastniški delež - nekonkretizirane navedbe - trditveno in dokazno breme glede ključa delitve - nedovoljene pritožbene novote
Tožeča stranka ni dokazala, da je uporabila pravilen ključ delitve (pravilen solastniški delež tožene stranke) glede na zakonsko ureditev, zato ni bilo mogoče preveriti, ali je pravilno obračunala stroške, ki odpadejo na toženo stranko.
Šesti odstavek 268. člena ZFPPIPP jasno in izrecno določa, da mora druga pogodbena stranka stečajnega dolžnika svojo terjatev za povrnitev škode iz petega odstavka (to je škode, ki jo je imela zaradi razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice) prijaviti v stečajnem postopku in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Rok za prijavo te terjatve je določen v petem odstavku 59. člena ZFPPIPP, in sicer mora upnik svojo terjatev za povrnitev škode prijaviti v enem mesecu po prejemu izjave stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice.
Do razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice ni prišlo šele z vložitvijo tožbe v zadevi XI Pg 1143/2020 na vračilo kupnine, niti s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 1143/2020. Tožba na vračilo kupnine v zadevi XI Pg 1143/2020 je bila samo posledica razveze pogodbe, kot je določena v drugem odstavku 111. člena OZ. Škoda je nastala že pred razvezo pogodbe, ko je imela toženka po navedbah tožnikov nepremičnino v posesti in naj bi jo s svojimi ravnanji razvrednotila, tožnika pa sta pravico za povrnitev škode pridobila z odstopom od pogodbe s strani stečajnega upravitelja toženke.
Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Tožnika sta bila z obvestilom stečajnega upravitelja z dne 14. 2. 2020 seznanjena tako s stečajem toženke kot z odstopom od pogodbe.