Toženka kot izhaja iz izpodbijane sodbe poškodovanega delavca ni ustrezno usposobila za prižiganje kamina in dolivanje goriva (nevarne kemične snovi), zato je pravilen zaključek o njeni 80 % odgovornosti za nastalo škodo in o 20 % soodgovornosti ne dovolj previdnega delavca, ki je dolival bioetanol v enoto ″eko″ kamina ob gorečih sosednjih enotah. Pritožba glede na povedano povsem neutemeljeno izpostavlja nekakšen argument tako imenovane naravne vzročnosti, ki je v tem, da delavec, če predhodno ne bi kršil prepovedi vožnje iz razloga žleda na cesti (in ne iz razloga prepovedi rokovanja s kaminom in z bioetanolom), ne bi imel možnosti rokovanja z bioetanolom, saj pri toženki tega goriva očitno takrat ni bilo na zalogi, in posledično ne bi prišlo do predmetne poškodbe. Vendar ta argument ne more vplivati na odločitev, saj gre za naravni vzrok, ki je preveč oddaljen od nastanka predmetne nezgode, da bi bil še lahko upošteven kot pravno relevanten vzrok za nastanek nesreče. Da ne gre za pravno upošteven sovzrok k nastali nesreči, je razvidno seveda še iz tega, da se je prepoved nanašala na prepoved vožnje iz razloga žleda na cesti in ne iz razloga prepovedi uporabe bioetanola
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00028158
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 12/1, 12/2
varstvo pri delu - nesreča pri delu - padec delavca - odgovornost delodajalca - deljena odgovornost - samovoljno ravnanje - navodila za varno delo - ukrepi za zagotavljanje varnosti - dokazna ocena sodišča - spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Stanje na 20 do 30 cm široki steni cca. 2,30 m visoko predstavlja očitno grozečo nevarnost za nastanek nesreče, pred katero se mora varovati vsakdo v vsakršnem življenjskem položaju, tudi brez posebnih navodil, ne le delavec pri svojem delu. Delavec se je v konkretnem primeru s tem, ko se je samovoljno povzpel na steno silosa, dela lotil na neprimeren način in s tem ogrožal lastno varnost, česar bi se glede na več letne izkušnje moral zavedati. Zagotavljanje ukrepov za varnost pri delu je sicer naloga delodajalca, vendar sme (in mora) delavec, ki pri delu naleti na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje, o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če bi bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če bi bila vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru bi šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.
Upoštevaje krivdna ravnanja obeh (delavke in prvotožene stranke) torej ni podlage za drugačno presojo in zaradi ravnanj delavke ni prišlo do pretrganja vzročne zveze. Povedano drugače, za nastanek škode sta krivi obe. Delavka je ravnala nespametno, toženka pa je opustila ukrepe iz varstva pri delu, ki jih je bila dolžna izvesti, ki so prispevali k nastanku škode in ki jih je celo sama predvidela v omenjenem načrtu S. d.o.o.. Pritožbeno zavzemanje o nekakšnem hotenem ravnanju delavke (očitno o nekakšni hujši obliki krivde od krivde prvotožene stranke) je zato neutemeljeno, saj tudi prvotoženka ni ravnala skladno z lastnim varnostnim načrtom. Obe, delavka in prvotožena stranka, sta bili namreč dolžni ravnati v smeri, da do predmetne škode ne bi prišlo.
ZPP člen 142, 142/4, 213, 213/1, 224, 224/1, 337, 337/1
zamudna sodba - vročitev tožbe s fikcijo vročitve - trditveno in dokazno breme - povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom - pritožbeni postopek - nova dejstva - novi dokazi - fotografije kot dokaz - pritožbene novote - vročilnica kot javna listina
Tudi v pritožbenem postopku velja povezanost trditvenega in dokaznega bremena.
ZPP člen 199, 199/1. ZIZ člen 104, 104/1, 107, 107/2, 114, 120, 124
stranska intervencija - rubež terjatve - zastavna pravica - izvršilni postopek - prenos terjatve v izterjavo - pravni interes intervenienta
Nedvomno je v primeru, ko je sklep izvršilnega sodišča o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo izdan, podan pravni interes upnika, da se kot intervenient v pravdi pridruži dolžniku, ki vtožuje zarubljeno in preneseno terjatev. Enako pa po presoji pritožbenega sodišča velja tudi v položaju, ko sicer sklep o prenosu terjatve v izterjavo še ni izdan, terjatev pa je bila že zarubljena z vročitvijo sklepa o njenem rubežu dolžnikovemu dolžniku. Predlagatelj intervencije ima namreč v teku izvršbo, katere predmet (kot dovoljeno izvršilno sredstvo) je terjatev, o kateri se odloča v predmetnem pravdnem postopku in na kateri ima zastavno pravico in s tem prednostno pravico do poplačila. Uspešnost predlagateljeve (nadaljnje) izterjave zadevne zarubljene terjatve od tožene stranke (v poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke v izvršilnem postopku) je odvisna tudi od uspeha tožeče stranke v predmetni pravdi in bo tako odločitev vplivala na njegov pravni položaj v izvršilnem postopku.
prijava terjatve v stečaju - prerekanje - napotitev - nadaljevanje prekinjenega postopka - prekluzivni rok - prenehanje terjatve v stečajnem postopku
Vsebinska in pravna prepričanja stečajne upraviteljice nimajo, ne morejo in ne smejo imeti vpliva na njeno (formalno) izjavo o terjatvah (in izločitvenih pravicah), kot se zmotno zavzema pritožnica, ki omenja formalno prerekanje in dodaja, da dejansko ni šlo za prerekanje in da so terjatve dejansko priznane. Povedano drugače, tožničine terjatve (in izločitvene pravice) so (formalno) bile prerekane in tožnica je tista, ki bi morala, če meni, da je bilo formalno prerekanje napačno (oziroma da je dejansko šlo za priznanje terjatev), v zakonskem roku iz ZFPPIPP predlagati nadaljevanje prekinjene pravde. Ker tega ni storila, so njene terjatve (in izločitvene pravice) prenehale in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tožnica v tej fazi postopka oziroma s pritožbo ne more uspešno sanirati svoje pasivnosti s predlogom za nadaljevanje postopka. Šele s predlogom za nadaljevanje postopka, ki ga ni podala, bi se pravdni postopek nadaljeval in šele v njem bi tožnica lahko uspešno uveljavljala vsebinske in pravne razloge v smeri, da je stečajna upraviteljica neutemeljeno prerekala priglašene terjatve (in izločitvene pravice), medtem ko v obravnavani pritožbi s temi razlogi ne more uspeti.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register - pooblastilno razmerje - učinek izbrisa zakonitega zastopnika iz sodnega registra - publicitetni učinek - objava na spletnih straneh ajpes
Vpis zakonitega zastopnika v sodni register nima oblikovalnih učinkov, ko bi bilo šele z vpisom vzpostavljeno pooblastilno razmerje med družbo in njenim zastopnikom oziroma bi šele z izbrisom tako pooblastilno razmerje prenehalo. Gre za vpis podatka v sodni register zaradi publicitetnih učinkov. Z dnem objave v sodni register vpisanega podatka na spletnih straneh AJPES-a ima šele tak vpis pravni učinek nasproti tretjim in je torej navedeni podatek vsakomur znan. S kasnejšim sklepom Srg 2019/18070 je glede na njegovo vsebino in učinke objavljenega sklepa v celoti saniran tudi vpis po sklepu Srg 2019/17603 z dne 30. 4. 2019. Drugačnega učinka, kot je z objavo na spletnih straneh AJPESa posvedočeno dejstvo prenehanja pooblastila pritožnici za zastopanje subjekta vpisa z dnem 29. 6. 2018 namreč pritožnica tudi s pritožbo zoper sklep Srg 2019/17603 z dne 30. 4. 2019 ne bi mogla doseči.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 496, 496/1. ZST-1 člen 8, 12, 12/2
spor majhne vrednosti - posebna pravila v gospodarskih sporih - sodba s skrajšano obrazložitvijo - napoved pritožbe - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - plačilo sodne takse ob napovedi pritožbe - sodba s polno obrazložitvijo - neplačilo sodne takse - domneva umika napovedi pritožbe - gospodarski subjekt
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil toženi stranki plačilni nalog z dne 2. 7. 2018 vročen 19. 7. 2018, tožena stranka pa sodne takse kljub temu, da je bila opozorjena na posledice neplačila, v danem roku ni plačala. Pritožnica teh (pravno relevantnih) ugotovitev sodišča prve stopnje za odločitev v tem pritožbenem postopku ni izpodbijala. Ob takih dejanskih ugotovitvah in dejstvu, da je bil predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne taks zavržen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027185
ASVG paragraf 332. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85a. ZOZP člen 18
prometna nesreča - spor z mednarodnim elementom - odgovornostna zavarovalnica - omejitev višine odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se določba 18. člena ZOZP, ki omejuje obseg zahtevkov nosilcev socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru ne uporablja. Paragraf 332 avstrijskega ASVG določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je slednji plačila dolžan izvesti (brez kakršnihkoli omejitev). Ker določba 85.a člena Uredbe 883/2004 glede zahtevkov nosilcev socialnih zavarovanj napotuje na uporabo nacionalnega prava nosilca, ki uveljavlja zahtevek, v tem delu po načelu primarnosti prava EU in načelu neposredne uporabljivosti uredb nadomešča nacionalno ureditev. To pa pomeni, da je glede omejitve višine tovrstnih zahtevkov nosilcev socialnih zavarovanj relevantno pravo nosilca zavarovanja (v konkretnem primeru avstrijsko pravo), razen če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca do povzročitelja škode po pravu škodnega dogodka.
Sodišče prve stopnje je po vpogledu v evidence zbirk podatkov v skladu z ZST-1 in glede na stanje transakcijskih računov pravilno zaključilo, da bi morala tožeča stranka glede na svoje dobre finančne podatke bolj določno pojasniti ter navesti konkretne razloge, zakaj sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti takoj oziroma zatrjevati in izkazati, kako bi plačilo takse ogrozilo njeno dejavnost. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njeni strani.
Opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter o zadevi meritorno odločilo. Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Prokurist tožene stranke ni njen zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve postopka, ko naroka na podlagi njegovega opravičila ni preložilo.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo opustitvi toženke, in sicer, da ni namestila (oziroma ni zagotovila, da bi to storil izvajalec popravila) fiksne ograde in opozorilnih tabel ter znakov. To je pravilno upoštevalo v smeri, da bi s tem toženka še dodatno zmanjšala možnost hoje po nevarni poti in odvračala tveganje. Prav tako je upoštevalo, da je toženka zagotovila druge (daljše) varne poti, da je bil okrog kinete v popravilu varnostni trak in, kar je bistveno, da se je poškodovani delavec, ki je bil vodja obrata, zavedal nespametnega (malomarnega) ravnanja (nevarnosti prehoda preko kinete v popravilu). Zaradi slednje ugotovitve so pravzaprav vsi preostali tožničini pritožbeni očitki (pomanjkljiv notranji nadzor, pri čemer je šlo za vodilnega delavca, ki je bi sam zadolžen za nadzor nad podrejenimi delavci; da se je „lahko“ hodilo po tej poti; da delavec ni bil praktično usposobljen; da bi morali biti delavci posebej seznanjeni z deli; da bi morala toženka izdelati celo nekakšna posebna navodila, da bi zagotovila varnost; ipd.) nerelevantni, saj ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami ter sporno delovno nezgodo. Povedano drugače, tudi zagotovitev vseh preostalih ukrepov, ki jih tožnica v pritožbi še očita toženki, ne bi vplivala na delavčevo malomarno ravnanje, zato je pravilna presoja, da je za nastalo škodo v višini 80% (pretežno) odgovoren sam delavcev in da je v (manjši) višini 20% zanjo odgovorna toženka, saj bi morala zagotoviti še zgoraj izpostavljene dodatne ukrepe, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, saj bi v še upoštevni meri vplivali, da do nesreče sploh ne bi prišlo.
Pravni pomen in domet instituta je treba ločiti od pomena, ki ga ima na področju dejanskega sklepanja, torej sklepanja o obstoju določenih dejstev, lahko samo dejstvo, da je prišlo do nastanka tega instituta. V okviru ugotavljanja dejanskega stanja lahko torej v določenih okoliščinah dejstvo, da je stranka, ki je na njem navedena kot dolžnik, izpis odprtih postavk (sploh) podpisala oz. potrdila (kot pravilen), predstavlja indic, ki omogoča nadaljnje sklepanje na obstoj drugih dejstev. Zadostuje, da tožeča stranka dokaže, da je tožena stranka blago prejela, pri čemer način ni bil relevanten. Ni pa tožeči stranki poleg prej navedenega treba dokazati še tega, da je to blago dostavila oz. pripeljala do delavcev tožene stranke (torej načina dobave) in da so delavci tožene stranke poleg tega še podpisali dobavnice. Podpisane dobavnice bi dokazovanje prejema blaga zgolj olajšale.
POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSK00027829
ZZVZZ-UPB3 člen 63, 63/2, 64,65, 68
odškodninska odgovornost zaradi kršitve pogodbene obveznosti - poslovno sodelovanje med zavarovalnico in izvajalci zdravstvenih storitev - sprememba cene
Izvajanje zdravstvene dejavnosti je v javnem interesu, zato je funkcioniranje sistema zdravstvenega varstva in zavarovanja urejeno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Pri sklepanju pogodb udeleženci niso prosti, ampak morajo upoštevati zakonske omejitve. Po določbi 63. člena ZZVZZ se Zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci. V tretjem odstavku 9. člena Dogovora je določeno, da spremembo višine elementov, med katerimi je tudi plačni razred, partnerji opredelijo z aneksom k Dogovoru. Zavod zato ni bil dolžan avtomatično, brez ustrezne spremembe Pogodbe in Dogovora, spreminjati cen storitev. Če torej pride do spremembe višine posameznih elementov, se ta sprememba upošteva le, če je sklenjen ustrezen aneks k Dogovoru. V primeru, da je treba izvesti postopek po drugem odstavku 63. člena ZZVZZ, pa tak aneks nadomesti odločitev arbitraže, oziroma na koncu sklep Vlade.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027279
ZPP člen 8, 286, 286/1, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 340, 354, 354/1. URS člen 23. OZ člen 926, 926/5, 937, 937/2, 948, 948/2
pogodba o leasingu - zavarovalna pogodba - kasko zavarovanje - aktivna legitimacija - materialni interes - nastop zavarovalnega primera - pravica do izjave v postopku - zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - enakovrednost dokaznih sredstev - nasprotni dokaz - dokazovanje - premoženjski interes - zavarovalno kritje in nastanek zavarovalnega primera
Ni sporno, da tožeča stranka v času zatrjevanega škodnega dogodka še ni bila pravni lastnik delovnega stroja, nosi pa vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost odtujitve stvari, saj je v pogodbi o leasingu dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, na leasingojemalcu pa je tudi breme vseh obveznosti, ki izvirajo iz uporabe predmeta leasinga. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru odtujitve predmeta leasinga dolžnost plačila obveznosti tožnice kot leasingojemalca ne preneha in je zato materialni oziroma premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, podan tudi pri leasingojemalcu. Ker tožena stranka trdi (in dokazuje), da do zatrjevanega škodnega dogodka ni moglo priti, ker naj bi bil zadevni stroj v nasprotju z določbami pogodbe o leasingu prodan družbi s Kosova, tako da je bil iz Slovenije odpeljan že 19. 7. 2015 in ne kdaj kasneje, lahko tožeča stranka še vedno ovrže aktualni dokazni uspeh tožene stranke glede nenastanka zavarovalnega primera, v kolikor dokaže svoje pravočasne navedbe, da je imela zadevni stroj še v posesti ob sklepanju predmetnega zavarovanja dne 27. 6. 2016. Slednje je tožeča stranka želela dokazovati z zaslišanjem prič J. M. (zaposlenega pri tožeči stranki) in T. Č. (zavarovalnega agenta pravne prednice tožene stranke), pri čemer je pojasnila, da je dne 27. 6 .2016 J. M. predmetni stroj pokazal navedenemu zavarovalnemu agentu, ki si ga je pred sklenitvijo zavarovanja ogledal. Sodišče prve stopnje se do teh pravno relevantnih navedb tožeče stranke sploh ni opredelilo, njena dokazna predloga za zaslišanje prič J. M. in T. Č. pa je zavrnilo zgolj s pojasnilom, da ostali dokazi niso bili potrebni, ker naj bi bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo možnost, da dokaže nasprotno od tistega, kar je zatrjevala tožena stranka in kar je na podlagi izvedenih listinskih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje glede domnevne odtujitve zadevnega delovnega stroja. Sodišče lahko namreč zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Prav tako so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Tožeča stranka je (glede na trditveno podlago tožene stranke o nenastanku zavarovalnega primera) z neizvedenima dokazoma dokazovala ključna, pravno pomembna dejstva glede nastanka zavarovalnega primera. Zavrnitev teh predlaganih dokazov tožeče stranke, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve spora, zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka utemeljeno uveljavlja v pritožbi.
Sklep skupščine je izpodbojen, če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali pogodbo ali če je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali pogodba in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa. Družbeniki se v skladu z določilom osme alineje 505. člena ZGD-1 lahko odločijo, da bodo proti drugemu družbeniki vložili odškodninsko tožbo zaradi povzročitve škode. To izhaja tudi iz točke 4 Družbene pogodbe. Zato sama vsebina odločitve dveh družbenikov, da bo družba proti tretjemu družbeniku vložila odškodninsko tožbo, ni v nasprotju z določili veljavnih predpisov in Družbene pogodbe.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/2, 11/3, 11/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15
sodna taksa - namen plačila sodne takse - pravna oseba - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe
Namen plačila sodne takse ni v tem, da se prepreči nastanek škode, pač pa je namen tega instituta v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča.
Ni mogoče trditi, da se je mandatarjev trud izjalovil, ker le-ta ni sproti oddajal poročil (kot je določeno v pogodbi). Prav tako ne, da pravice do plačila v tem primeru ni pridobil, ker si ni z ustrezno profesionalno skrbnostjo prizadeval, da bi uresničil naročiteljev interes, saj ni vsak mesec pripravil in oddal poročila. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru pravico do plačila pridobila, ker je bilo ugotovljeno, da je v obdobju, za katerega vtožuje plačilo (tožeča stranka), delala in kaj je delala, da je pogodbene aktivnosti izvajala z namenom povečanja prodaje v podjetju, da je poročilo o tem, katera dela in posle je opravila za naročnika za namen optimiziranja postopkov prodaje in marketinga, podala najkasneje na naroku, in da rezultatov poročila - glede na pogodbeno zastavljeno časovno obdobje - niti ne bi mogla vsebovati.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 116, 117, 117/2, 137, 142, 142/8. ZST-1 člen 34, 34/1
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - plačilo sodne takse - upravičen razlog za zamudo - vročitev plačilnega naloga - vročitev pooblaščencu - notranje razmerje med stranko in pooblaščencem - zakrivljena zamuda - prepozno plačilo sodne takse za pritožbo - fikcija umika pritožbe
Sodna praksa je enotna, da je dolžnost pooblaščenca in stranke, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke. Način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem je v celoti prepuščena pooblaščencu in stranki, morebitne težave v komunikaciji (ne glede na to, ali so nastale po krivdi pooblaščenca ali po krivdi stranke ali tretjega) pa gredo v breme stranke in ne morejo predstavljati opravičljivega razloga, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00027560
ZPP člen 8. ZZVZZ člen 87, 87/1
načelo proste presoje dokazov - regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - regresni zahtevek - poškodba delavca pri delu - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - padec na stopnicah
V pravdnem postopku niso predpisana dokazna pravila, pač pa velja načelo proste presoje dokazov. Zato ni mogoče določenim dokazom že vnaprej pripisati večje teže, pač pa je treba dokaze ocenjevati po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.