Tožba na razveljavitev sklepov upravnega odbora in sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino iz javnega razpisa ne upošteva dejstva, da je bila prodajna pogodba za sporno nepremičnino že sklenjena z drugim ponudnikom. Ponovna izbira najugodnejšega ponudnika bi bila brez smisla, saj je v uveljavljanem razpisu prodajano nepremičnino tožena stranka že odsvojila. Zato tudi prodajne pogodbe s tožečo stranko ne more več skleniti, ker bi bila sicer odgovorna za pravne napake prodane stvari. Pričakovane obveznosti tožena stranka torej ne more več izpolniti, dokler jo veže sklenjena prodajna pogodba. Ker pa zahtevek po izpodbijanju te pogodbe v smislu pravnega pravila člena 111. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR s tožbo ni bil postavljen, niti po tem, ko je bila tožeča stranka s prodajno pogodbo seznanjena (to pa je bilo s sprejemom ugovora dolžnika proti začasni odredbi), zato nobeden ob obeh tožbenih zahtevkov ni formuliran tako, da bi bilo mogoče z njim toženo stranko pravnoveljavno zavezati.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - razlogi za ugovor - prenehanje terjatve
Po naravi stvari je mogoče izročiti nepremičnino v izključno posest z izročitvijo ključev, s čimer je omogočen ne le dostop vanjo, temveč v celoti izvrševanje posesti na njej. Zato s strani dolžnika zatrjevana ravnanja, da je hišo izpraznil, vrata pa pustil odprta, te zahteve še ne izpolnjujejo.
ZTLR člen 23, 24. ODZ paragraf 1175. ZOR člen 73. ZPP-77 člen 223.
družbena pogodba - pridobitev lastninske pravice - skupna gradnja - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika (realizacija) - deleži na skupni zgradbi - ugotovitev velikosti deležev na solastnem premoženju - prosti preudarek - odločanje o stroških postopka - kdo plača stroške postopka - izvedba dokaza z izvedencem - stroški strank s prihodom na sodišče - pričnina - nagrada odvetnika - odgovor na tožbo - nagrada za posvet s stranko
Zmotno je sicer pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na 23. in 24. členu ZTLR. V konkretnem primeru namreč ne gre ne za spojitev ali pomešanje stvari, niti za gradnjo na tujem zemljišču, marveč za skupno gradnjo. In ker so se stranke (tožnik in toženki) dogovorile za skupno vlaganje (dela, denarja in drugega premoženja) zaradi realizacije skupne koristi (zgraditev hiše), je podlaga pridobitve lastninske pravice na zgrajeni hiši pravni posel - družbena pogodba. Kljub temu, da ta pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki (145. člen Zakona o stanovanjskih zadrugah, ki je veljal ob začetku gradnje, je namreč za družbeno pogodbo predpisoval pisno obliko), je spričo realizacije vendarle veljavna (73. člen ZOR).
Družbeniki (graditelji) pridobijo (so)lastninsko pravico na zgrajeni stavbi v skladu z deleži, ki so jih določili v pogodbi. Če pa se o tem niso dogovorili, se deleži določijo v skladu s prispevki graditeljev. In ker v konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da bi se bile o tem dogovorile - ne izrečno niti konkludentno (npr. s fizično delitvijo uporabe hiše), je sodišče prve stopnje (kljub sicer zmotnemu sklicevanju na določbe ZTLR o spojitvi in pomešanju ter o gradnji na tujem zemljišču) vendarle pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višino solastninskih deležev določilo na podlagi prispevkov strank pri gradnji hiše.
Glede na to, da so stranke gradile od leta 1984 do leta 1990, ter da so ves čas živele v skupnem gospodinjstvu, in da so v gradnjo vlagale ne le zaslužek, marveč tudi svoje delo, prihranke, premoženje ipd., česar vsega ni mogoče natančno ugotoviti, zlasti pa ne izraziti v številu denarnih enot (to še toliko bolj, ker je gradnja potekala v času izjemno visoke inflacije), je ocena njihovih prispevkov mogoča le z uporabo prostega preudarka (223. člen ZPP). To pomeni, da se njihovi prispevki ne preračunavajo matematično, marveč se vrednotijo globalno. Sodišče prve stopnje je sicer marsikatero obliko vlaganj ugotovilo oz. izrazilo tudi s številom enot takratne (in sedanje) valute. Vendar je treba vzeti to le ilustrativno, ne pa kot edino relevantno podlago za izračun prispevkov pri gradnji in s tem deležev na hiši.
delniška družba - razdelitev dobička - razdelitev dobička - udeležba na dobičku - udeležba delavcev na dobičku
Pravica delničarja do deleža na dobičku delniške družbe je kot njegova temeljna premoženjska pravica, opredeljena v določbi člena 228 Zakona o gospodarskih družbah, ki v tretjem odstavku to pravico definira: delničarji imajo pravico do deleža na dobičku, razen če je po skupščinskem sklepu o uporabi dobička, sprejetem na podlagi zakona ali statuta, dobiček izvzet iz razdelitve med delničarje. Šesti odstavek 228. člena pa omogoča delničarjem, da v statutu določijo tudi drugačne načine razdelitve dobička. Prav na tak način se lahko zagotovi soudeležba na dobičku tudi članom uprave družbe za njihovo delo (člen 252/1 ZGD) in zaposlenim delavcem. Brez take regulacije v statutu je po ZGD delitev dobička zagotovljena samo delničarjem na podlagi vloženega kapitala v družbo.