V predmetni zadevi tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje (naložbeni sklad), kar priznava tudi toženka, zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno po mnenju sodišča predstavlja ustreznico kolektivnemu prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Tudi tožnikova navedba, da plačevanje v sklad UNJSPF za zaposlene pri OZN ni obvezno, ampak je skladno z vsakokratnim dogovorom zaposlenega pri OZN, pri čemer določeni zaposleni pri OZN do tega niti niso niti upravičeni, po presoji sodišča kaže na to, da ne gre za dohodek iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Toženka tudi ne zanika, da se lahko dohodek iz sklada UNJSPF izplača kot mesečno izplačilo, upravičenci pa imajo možnost, da izberejo tudi drugačen način izplačila in da lahko takoj prejmejo polno pokojnino ali pa 1/3 pokojnine takoj, ostalo pa kot rento. Navedeno po presoji sodišča kaže na to, da obravnavani dohodek tožnika po vsebini ni del obveznega pokojninskega zavarovanja, temveč je lahko opredeljen le kot dohodek iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.

O zahtevi za sodno varstvo odloča sodišče v sodnem postopku. Drži sicer, da se zahteva za sodno varstvo vloži pri prekrškovnem organu, ki opravi tudi njen predhodni preizkus, vendar pa je v primeru zavrženja zahteve z zakonom predpisana vložitev nove zahteve za sodno varstvo, o kateri prekrškovni organ ne more več odločiti, pač pa o njej odloča sodišče. Enako velja tudi v primeru, če prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo ravna skladno s petim odstavkom 63. člena ZP-1 in odločbo o prekršku nadomesti z novo odločbo - zoper to je dovoljena nova zahteva za sodno varstvo, o kateri vselej odloča sodišče. Prekrškovni organ mora v primeru, ko je zahteva za sodno varstvo pravočasna in dovoljena, odločbe o prekršku pa sam ne odpravi ali nadomesti, to posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. V takšnem primeru torej ne pride do vložitve nove zahteve za sodno varstvo (ali do njenega dopolnjevanja), pač pa se sodni postopek vodi na podlagi prvotno vložene zahteve za sodno varstvo. Vse navedeno pomeni, da je vložitev zahteve za sodno varstvo namenjena sodnemu varstvu pred sodiščem splošne pristojnosti in je po presoji sodišča tako del sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP, za katerega je mogoče dodeliti BPP. Ker je obvezen predpogoj za vložitev zahteve za sodno varstvo predhodna vložitev napovedi vložitve te zahteve, je enako stališče treba zavzeti tudi glede tega dejanja - tudi vložitev napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo se nanaša na sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP, za katerega je mogoče dodeliti BPP.