pravna opredelitev kaznivega dejanja - kaznivo dejanje tatvine - kaznivo dejanje velike tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - enotna kriminalna dejavnost - izvršitvene oblike - istovrstnost kaznivih dejanj - vlomna tatvina - tatvina na predrzen način - sostorilstvo
Očitana dejanja ne pomenijo enotne dejavnosti v smislu enega samega nadaljevanega kaznivega dejanja, saj gre za različne izvršitvene oblike sicer istovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer je eno od dejanj storjeno v sostorilstvu, kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 izreka sodbe, je obtoženec izvršil sam in z vdorom prišel v zaprt prostor, pod točko 3 opisano kaznivo dejanje velike tatvine, ki je ostalo pri poskusu, pa je obtoženec poskusil storiti na posebno predrzen način.
nagrada in stroški izvedenca - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem
Pri presoji, ali je izvedenec opravil delo, ki mu ga je naložilo sodišče, ni pomembno ali se stranke oziroma udeleženci postopka z njim strinjajo. Nepomembno je tudi to, ali bo sodišče ugotovitve izvedenca sprejelo ali ne. Bo pa v zvezi s tem moralo sodišče prve stopnje, ko bo osnovno cenilno poročilo dopolnjeno, pretehtati, ali je dopolnitev posledica strokovno pomanjkljivo opravljene naloge (v tem primeru izvedenec do dodatnega plačila ne bo upravičen) ali pa gre za nalogo, ki s prvim sklepom izvedencu ni bila naložena.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1 - 2. KZ-1 člen 174, 174/1.
zahteva za izločitev predsednika senata - dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepristranskost sodnika - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba neutemeljeno trdi, da bi se moral predsednik senata v predmetni kazenski zadevi izločiti iz sojenja in da je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka člena 371 ZKP. Drži sicer, da je predsednik senata podpisal odločbo opr. št. Bpp 1323/2014 z dne 18. 9. 2014, s katero je bila obtoženčeva prošnja za brezplačno pravno pomoč v postopku preiskave pred Okrožnim sodiščem v Celju (opr. št. I Kpr 19176/2014) zavrnjena kot neutemeljena. Iz citirane odločbe namreč izhaja, da sicer obstaja utemeljen sum za začetek preiskave zoper obtoženca, kot prosilca za brezplačno pravno pomoč, iz nadaljnje obrazložitve te odločbe pa še, da v fazi preiskave niso podane nobene takšne okoliščine, ki bi kazale na to, da je obtoženec, kot prosilec potreboval strokovno pomoč zagovornika že v tej fazi, pri čemer je bil le-ta tudi poučen o tem, da pa v primeru, če bo zoper njega vložena obtožnica, bo prosilec lahko ponovno zaprosil za brezplačno pravno pomoč, kar pa se sicer v nadaljevanju ni zgodilo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da se je predsednik senata že kot podpisnik citirane odločbe seznanil z bistvom zadeve in sprejel že stališče glede obravnavane kazenske zadeve, saj obdolženčevi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči sploh ni bilo ugodeno, zaradi česar organ za dodelitev Bpp tudi ni presojal okoliščin in dejstev zadeve, v zvezi s katero je prosilec vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ni sprejemal nobenih razlogov v skladu s členom 24 ZBPP. Po povedanem pritožbeni očitek o kršitvi 2. točke prvega odstavka člena 371 ZKP ni utemeljen.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 420, 420/1, 420/1-2. ZGD-1 člen 402, 402/1, 402/1-3, 402/1-4, 402/1-9, 403, 403/3, 404, 404/2, 404/3, 404/5, 521, 522. ZPP člen 108, 108/1, 365, 365-3. ZDavP-2 člen 143, 146.
postopek prisilne likvidacije - nedelovanje poslovodstva - nedelujoče poslovodstvo - prenehanje družbe - razlogi za prenehanje - predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - upravičeni predlagatelj - začetek postopka po uradni dolžnosti - status upnika - postopek davčne izvršbe - nepopoln predlog - poziv sodišča na dopolnitev predloga
Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je postopek prisilne likvidacije iz tega razloga (da poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev) mogoče začeti le na predlog upravičenega predlagatelja, ne pa tudi po uradni dolžnosti.
Peti odstavek 404. člena ZGD-1 ne spreminja v tretjem odstavku 404. člena ZGD-1 določene legitimacije za predlog za prisilno likvidacijo. Ob upoštevanju navedenih določb ZGD-1 pa je po oceni višjega sodišča logičen in pravilen le sklep, da sodišče iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sklep o začetku postopka prisilne likvidacije izda zgolj na predlog upravičenega predlagatelja.
Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da z začasno odredbo sodišče ne more posegati v odločitev izvršilnega sodišča in mu prepovedati izdajo sklepa o izvršbi, vendar slednje tožnica niti ne zahteva.
Tako tožnica ni zatrjevala nevarnosti, da bo zaradi aktivnih ravnanj prvotoženca kot dolžnika po vložitvi tožbe onemogočena oziroma otežena uveljavitev vtoževane terjatve tožnice.
Res je sicer, da so zasebna tožilca in C. C. v svojih izpovedbah navajali v izreku izpodbijane sodbe navedene besede, ki naj bi jih izrekel obdolženec. Vendar je za nedvomno in gotovo sklepanje o tem, ali je obdolženec te besede dejansko izrekel in v zvezi s tem oceno verodostojnosti izpovedb zasebnih tožilcev, nujno potrebno presoditi vse dejanske okoliščine obravnavanega dogodka. To po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe pomeni tudi kdaj in v katerem prostoru naj bi obdolženec izrekel očitane besede (ali torej takoj ob prihodu zasebnih tožilcev na dvorišče, ali ob podpisovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi v poslovnih prostorih, ali pa ob njihovem odhodu) ter tudi, komu od navedenih naj bi obdolženec te besede sploh izrekel. Okvir oziroma podlaga za presojo teh dejstev in okoliščin, je opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, in se nanaša na konkretiziran čas izvršitve (okrog 7.30 ure, ob vstopu na dvorišče) in v zvezi s tem konkretiziran kraj oziroma mesto, kjer naj bi obdolženec žalil zasebna tožilca (na dvorišču), ter komu je obdolženec očitane besede izrekel (v njuni prisotnosti C. C.).
Glede na neskladne izpovedbe zasebnih tožilcev in C. C. o teh okoliščinah, so slednje postale bistvene za presojo, ali je obdolženec očitane besede dejansko sploh izrekel. Zato se ni mogoče strinjati s pooblaščencem, da je sodišče tem okoliščinam dalo preveliko težo in se z njimi povsem nepotrebno ukvarjalo.
odpust obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - obveščanje upravitelja - zahteva za razrešitev stečajnega upravitelja
Pritožnica ne more uspeti s stališčem, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njene navedbe, ki jih je dala v odgovoru na upraviteljev ugovor proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje je njene trditve upoštevalo, saj se je do njih opredelilo, vendar jih je v določenem delu štelo za neutemeljene (glede plače), v določenem delu pa za nedokazane (glede razkritja obstoja skupnega premoženja).
SPZ člen 146, 170, 171, 171/1, 171/2, 171/3, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 177/1. OZ člen 418, 418/1. ZZK-1 člen 6. Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (2004) člen 21.
Za takšen učinek prenosa terjatve, glede na določbo 418. člena OZ (torej brez zavarovanja), bi se stranke pogodbe o odstopu terjatve morale izrecno dogovoriti, takšen dogovor pa po oceni sodišča druge stopnje iz 12. člena pogodbe ne izhaja.
Nadalje je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje iz 14. točki obrazložitve, da je za prehod registrske neposestne zastavne pravice potreben vpis novega zastavnega upnika v register in se pri tem sklicuje na pravno teorijo.
Sporazum ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnin (drugi in tretji odstavek 171. člena SPZ).
Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja pa ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon namreč določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka (418. člen OZ). Vpis v zemljiško knjigo pa je potreben zaradi publicitetnih učinkov (6. člen ZZK-1).
ZFPPIPP člen 14, 14/4, 14/4-2, 152, 152/1, 221, 221/3, 221h, 221j, 221v, 221z. ZGD-1 člen 55.
prekinitev stečajnega postopka - ponovna prisilna poravnava - predhodni postopek prisilne poravnave - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka
Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da vsota terjatev upnikov predlagateljev upniške ponovne prisilne poravnave dosega 50 odstotkov vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Ni pojasnjeno, kakšno je razmerje med terjatvami upnikov predlagateljev ponovne prisilne poravnave v razmerju vseh preizkušenih ter priznanih in verjetno izkazanih terjatev po sklepu o preizkusu terjatev. Pritožnikova terjatev je bila v postopku prisilne poravnave priznana.
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1. Sodni red člen 77, 77/2.
zavrženje obtožnega predloga - konkretizacija zakonskih znakov - dejanje ni kaznivo dejanje - Sodni red - sedežni red - kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlago prvostopenjskega sodišča, ki upošteva presojo Ustavnega sodišče RS, sprejeto v sklepu številka U-I-317/05-9 z dne 4. 12. 2018, da določba drugega odstavka 77. člena Sodnega reda ne ureja položaja strank v kazenskem postopku, pač pa ureja le to, na kateri strani (na levi ali desni strani sodnika) sta na glavni obravnavi v razpravni dvorani mesti strank v postopku. Gre za določbo, ki je po svoji pravni naravi neke vrste "hišno pravilo", ki določa sedežni red v razpravni dvorani, ne pa določba, ki ureja pravice strank v postopku.
sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - razlog smotrnosti - plačilo kupnine - sporno dejstvo - trditveno in dokazno breme
Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogoma sodišča prve stopnje, da gre za spremembo tožbe (za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP)) in da je dopuščena sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Sicer ni mogoče soglašati z dodatnim razlogom sodišča prve stopnje, da toženka spremembi tožbe ni nasprotovala, saj pasivnost toženke nima takšnih pravnih posledic (glej 185. člen ZPP), vendar je sprememba vsekakor smotrna, zato je odločitev o njeni dopustitvi pravilna. Sprememba je ekonomična, ker je bilo mogoče izkoristiti že zbrano procesno gradivo in dokončno urediti razmerje med pravdnima strankama. In skladna z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi morala tožnica sicer, kot tudi sama izpostavlja v odgovoru na pritožbo, vložiti novo tožbo.
Da je bila terjatev plačana, je ugovor toženke, glede katerega je toženka (in ne tožnica) tista, ki zanj nosi trditveno in dokazno breme.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00026231
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 132, 132/3. ZIZ člen 170. SPZ člen 143.
sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - pravno vprašanje - prekinitev izvršilnega postopka zaradi začetka stečajnega postopka - pričakovalna pravica - nesporno dejansko stanje - začetek stečajnega postopka nad toženo stranko - nastanek prisilne hipoteke - pridobitev zastavne pravice na podlagi sklepa o izvršbi - pridobitev zastavne pravice na nepremičnini - pridobitev ločitvene pravice - zaznamba izvršbe - vpis plombe v zemljiški knjigi
Izpodbijani sklep je pravilen že zato, ker sodišče ni sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, kar je pogoj za prekinitev postopka. Višje sodišče pa se strinja tudi s tem, da gre zgolj za pravno vprašanje, ki niti ni posebej zapleteno in ga zato lahko samo reši sodišče prve stopnje.
Tako iz 170. člena ZIZ kot iz 143. člena SPZ izhaja, da nastane hipoteka na podlagi sodne odločbe - sklepa o izvršbi - z vpisom v zemljiško knjigo. Ker torej sklep o izvršbi ni bil predložen zemljiškoknjižnemu sodišču zaradi vpisa zaznambe izvršbe, s katerim bi tožeča stranka pridobila hipoteko na nepremičninah, že pred začetkom stečajnega postopka, tožeča stranka na navedenih nepremičninah ni pridobila zastavne pravice. S tem tudi ni pridobila pravice do prednostnega poplačila iz določenega premoženja dolžnika, kar pomeni, da nima ločitvene pravice v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZFPPIPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00026391
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3, 294, 294/1. URS člen 37.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelsko združevanje - hudodelska združba - pripravljalno dejanje kot posebno kaznivo dejanje - razmerje subsidiarnosti - navidezen stek - sostorilstvo - pomoč - izločitev dokazov - komunikacijska zasebnost - telefonska številka - prikriti preiskovalni ukrepi
Podatek o telefonski številki je operativni podatek, ki ne posega v število in vsebino komunikacij kot tudi lokacij in vrsto komunikacij, tako da ne pomeni posega v pravico do komunikacijske zasebnosti imetnika telefonske številke. V prid navedenemu pravnemu naziranju govorita tako odločba Ustavnega sodišča R Nemčije IBvR 256/08, IBvR 586/08 in IBvR 263/08 z dne 2. 3. 2010, ki pri telefonski številki razlikuje oziroma ločuje sam podatek o imetniku telefonske številke od same vsebine pogovorov oziroma podatka o opravljenih pogovorih, kakor tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Benedik proti Sloveniji št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018, iz katere smiselno izhaja, da je statični IP naslov mogoče primerjati s telefonsko številko, ki ne spada med podatke o prometu, tako da za njegovo pridobitev ni potrebna sodna odredba - tretji odstavek 149.b člena ZKP, za razliko od dinamičnega IP naslova, ki pa je neločljivo povezan z načinom uporabe interneta na nekem računalniku, torej s podatki o prometu, za pridobitev katerega pa je potrebna sodna odredba (prvi odstavek 149.b člena ZKP). Predmet varstva komunikacijske zasebnosti so vsi prometni podatki kot sestavni del komunikacije posameznika. Vendar pa podatek o imetniku statičnega IP, ki ga je po oceni pritožbenega sodišče mogoče primerjati s podatkom o telefonski številki, lahko operater ugotovi tudi brez pregledovanja njegovega komunikacijskega udejstvovanja v svetovnem spletu t.j. brez pregledovanja ustavno varovanih podatkov o „prometu“. Ta postopek pa ne predstavlja posega v ustavno varovano tajnost občil po 37. členu Ustave RS. Za pridobitev podatka o imetniku statičnega IP naslova zato ni potrebna odredba sodišča (prvi odstavek 149.b člena ZKP), temveč ga lahko po tretjem odstavku 149.b člena ZKP pridobi policija neposredno od operaterja.
Pri kaznivem dejanju hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1 gre za inkriminacijo pripravljalne faze k pozneje izvršenim oz. poskušenim kaznivim dejanjem, kot posebnega oz. samostojnega kaznivega dejanja (delictum sui generis). Vendar pa tako član kot tudi organizator hudodelske združbe v poznejših fazah s kaznivimi dejanji uresničujeta hudodelski načrt kot storilca oziroma sostorilca. Predhodna faza, to je ustanovitev hudodelske združbe in sodelovanje v njej v smislu pripravljalnih dejanj, izgubi svojo samostojnost, če storilec v hudodelski združbi izvrši (oziroma poskusi izvršiti) kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila hudodelska združba ustanovljena, in sicer zaradi razmerja subsidiarnosti. Zaradi razmerja subsidiarnosti namreč hudodelsko združevanje kot predhodna faza k pozneje izvršenim kaznivim dejanjem, izgubi svojo samostojnost in se vključi v izvršeno oziroma poskušano kaznivo dejanje, ki je storjeno v hudodelski združbi kot njegov naravni in pravni sestavni del po pravilu "Lex primaria derogat legi subsidiariae". V obravnavanem primeru sicer ne gre za „tipičen šolski“ primer, ko član hudodelske združbe izvrši najprej dejanje v smislu priprave za storitev kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, nato pa to dejanje poskusi izvršiti oziroma ga izvrši. So pa podane okoliščine, da je šlo za isto hudodelsko združbo, saj so jo sestavljali isti člani – obtoženci, z enakimi vlogami in enakim načinom delovanja ter da med delovanjem hudodelske združbe, ki je opredeljeno kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, ter delovanjem hudodelske združbe, ki je opredeljeno kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, praktično ni časovne distance, ki po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo, da pripravljalna dejanja ni mogoče opredeliti kot samostojnega kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, saj so zaradi odnosa subsidiarnosti izgubila svojo samostojnost in so se vključila v storjeno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 kot njegov naravni in pravni sestavni del.
Če stranka umakne pritožbo, preden je sodišče druge stopnje o njej odločilo, sodišče druge stopnje ugotovi umik pritožbe (drugi odstavek 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), ne da bi jo meritorno obravnavalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00030111
ZKP člen 5, 76, 76/3, 254, 254/2, 344, 345, 352, 352/1, 355, 355/2, 380. ZDT-1 člen 21, 21/6. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/3, 213, 213/1, 235, 235/2, 257, 257/3.
dokazna vrednost dokazov - privilegij zoper samoobtožbo - predložitev dokazov - zavrženje obtožnice - zloraba uradnega položaja - opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazloženost sodbe - sprememba in razširitev obtožbe - pravica do obrambe - goljufija - posojilno razmerje - najvišja dovoljena obrestna mera - višina dolga - spravljanje v zmoto - izsiljevanje - pomoč h kaznivemu dejanju - ponarejanje poslovnih listin
Nedopustnost spremembe obtožbe vidi sodišče prve stopnje v tem, da so bila dejstva, na katera se nanašajo tudi kaznivi dejanji zlorabe položaja, znana že ob vložitvi obtožbe in drugič, da so bila določena dejstva razkrita z izvajanjem obrambe, konkretno P. B.. Takšna razlaga pa ni pravilna. Ne glede na to, ali so bila določena dejstva znana ali ne, je pomembna ocena tožilstva, da presoja na glavni obravnavi izvedenih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje. To drugačno oceno pa je državna tožilka na glavni obravnavi tudi zelo podrobno opisala. Povsem utemeljeno pa pritožba navaja, da se pomen in dokazna vrednost posameznega dokaza spreminja tekom postopka in se ocenjuje tudi z drugimi dokazi, ki so izvedeni, kakor tudi s tistimi, ki so bili naknadno pridobljeni po vloženi obtožbi. Dokazi zoper obtoženo P. B. so se pričeli izvajati šele na glavni obravnavi glede na to, da je bila zoper njo vložena neposredna obtožba, dvoma pa tudi ni, da je bil dokazni postopek zelo obširen in da so se dokazi, kot rečeno, pridobivali tudi tekom dokaznega postopka. Ker je tožilka na podlagi vseh na obravnavi izvedenih dokazov ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje terja spremembo obtožbe, ki se je nanašala na ista izvršitvena dejanja kot po prvotni obtožbi, je bila do posega v obtožbo tudi upravičena.
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni moč razbrati, čemu se modificirana obtožba ne bi smela opirati na dejstva, ki so bila razkrita z izvajanjem obrambe obtožencev. Teh dejstev v sodbi razen tiste, ki so navedene v opombi pod točko 4, sodišče tudi ni podrobneje navedlo, je pa moč razbrati, da naj bi bil kršen privilegij zoper samoobtožbo glede na to, da je obtožena B. listine predložila v potrditev svojega zagovora češ, da kaznivega dejanja po prvotni obtožbi, ni storila. Pritrditi pa gre državni tožilki, da predložitev dokaznega gradiva s strani obrambe s procesnega vidika ne more biti sporno, kakor tudi ne, da se isti dokazi s strani strank v postopku lahko tolmačijo različno. Pravica predložitve dokazov v svojo korist predstavlja temeljno pravico do obrambe v smislu 29. člena Ustave RS, o čemer mora biti obdolženec v smislu 5. člena ZKP poučen že ob prvem zaslišanju. Glede na načelo proste ocene dokazov tudi ni nobene ovire, da sodišče, kar enako velja tudi za tožilca, tistih dokazov, ki jih je obtoženec predloži v svojo korist, ne bi smelo dokazno oceniti v njegovo škodo. Pravilo iz drugega odstavka 355. člena ZPP, da mora sodišče vestno presoditi vsak dokaz posebej in zvezi z ostalimi dokazi, velja enako za vse dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, ne glede na to, ali so bili predloženi s strani strank ali pribavljeni po uradni dolžnosti. Zato izpodbijano stališče o nedopustnosti razširitve obtožnice na podlagi s strani obrambe predstavljenih dejstev, ni pravilno.
URS člen 2, 23. ZIZ člen 3, 32, 32/2, 32/2-4, 40, 40/3, 46, 46/3, 55, 55/1, 55/1-7, 79, 79/2.
omejitev izvršbe - opravljanje javne službe - pravica do izvršbe - pravico do sodnega varstva - načelo sorazmernosti - izvršba na premičnine
Sodišče prve stopnje je določilo 4. točke drugega odstavka 32. člena ZIZ, ki opredeljuje izjemo, da objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe, ne smejo biti predmet izvršbe, razlagalo preširoko in z zavrnitvijo celotne predlagane premičninske izvršbe prekomerno poseglo v upnikovo pravico do izvršbe (23. člen Ustave RS).
Vnaprejšnja posplošena ocena sodišča prve stopnje, da so vse premičnine javnega zdravstvenega zavoda izvzete iz izvršbe, ker bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo zdravje in življenje ljudi, zgreši bistvo ozke razlage izjeme, kjer je potrebno tehtno presoditi, ali prodaja konkretnega predmet pomeni ogrožanje javne službe do te mere, da je brez njega ni mogoče opravljati.