Glede na to, da se je obdolžencu v uvodu očitalo, da je hudo ponižal več oseb, vendar je iz opisa v nadaljevanju izhajalo, da bi naj ponižal le oba oškodovanca, je pritožbeno sodišče očitek o hudem ponižanju več oseb iz izreka izpustilo, pri čemer se kvalifikacija obravnavanega kaznivega dejanja ni spremenila, saj se je obdolžencu, poleg že navedenega očitalo tudi, da je drugega, konkretno S.G., tudi lahko telesno poškodoval, tako da v izreku opisano ravnanje obdolženca še vedno ustreza kvalifikaciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zavrnitvi zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust pravilno upoštevalo stališče, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU C- 396/13, po katerem se šteje, da se regres kot pravica iz delovnega razmerja uresničuje po enovitem pravnem sistemu. Tožnik je pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in regresa utemeljeval na slovenskih predpisih, in sicer na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 ter Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo kot oviro za priznanje regresa, saj je tožnik zgoraj omenjeno razliko v plači, kar je bil bistveni del tega spora, uveljavljal po avstrijskem pravu. Kljub pravilu, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), to ne velja neodvisno od navedb strank, ki morajo biti tudi pravočasno podane (286. člen in prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne zadostuje torej zgolj pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče poznati tudi tuje pravo po uradni dolžnosti, ko pa je v postopku na prvi stopnji izrecno uveljavljal po slovenskih predpisih ter z navedbami, ki ustrezajo tej materialnopravni podlagi. Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti mimo navedb strank ugotavljati, ali morda obstajajo še kakšna relevantna dejstva, niti iskati dokazov zanje. Nenazadnje tožnik niti v pritožbenem postopku ni podal trditev o pogojih za odmero oziroma izračun sorazmernega dela regresa za letni dopust po relevantnih avstrijskih predpisih. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporni leti.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Navedeni člen torej določa, da pristojni organ (CSD) o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči odloča po prostem preudarku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah je trenutna materialna ogroženost pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran. CSD ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico CSD, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Postopki, ki tečejo v zvezi z izpraznitvijo stanovanja oziroma iz bivalne enote, ne morejo biti odločilni pri odločanju o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali gre pri tožniku za materialno ogroženost oziroma ali izkazuje izredne stroške, kot je to določeno v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre, ne pa, ali ima ustrezen prostor kamor bi lahko namestil pralni stroj.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 25, 25/2, 25/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnika spremljati neprekinjeno v obdobju 30 dni. Drugi odstavek 25. člena KPND določa, da je delavčevo delo treba spremljati najmanj 30 dni, pri tem pa ne določa, da se spremljanja ne sme prekiniti. Namen te določbe kolektivne pogodbe je v tem, da preprečuje delodajalcu, da bi delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi prehitro oziroma po krajšem obdobju opravljanja dela s strani delavca. Prekinjeno obdobje spremljanja takšnemu namenu ne nasprotuje in je delavcu kvečjemu v korist. V konkretnim primeru se je prekinitev spremljanja izkazala za upravičeno tudi zaradi izrabe letnega dopusta najprej s strani tožnika in nato še s strani njegovega nadrejenega, ki je spremljal tožnikovo delo. Glede na določbo drugega odstavka 25. člena KPND, da se za čas spremljanja šteje samo prisotnost delavca na delu, pa spremljanje tožnikovega dela v času izrabe letnega dopusta s strani tožnika niti ne bi bilo dopustno.
V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.
Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.
Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.
Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.
SPZ člen 77, 77/1. ZEN člen 30, 30/2. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 3, 3/6.
določitev meje med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni - javno dobro - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - potek meje po podatkih zemljiškega katastra - zadnja mirna posest
Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lastni upoštevati stanje v katastru. Ker meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti, so pritožbene navedbe predlagatelja o dolgoletni mirni, dobroverni in lastniški posesti, za odločitev o poteku sporne meje irelevantne.
sodna določitev vrednosti predmeta postopka - izpodbijanje sklepov skupščine - nepremoženjski spor - prosti preudarek
Izhodišča za določitev vrednosti spornega predmeta ne morejo predstavljati predvideni stroški izvedbe sodnega postopka, saj je smisel opredelitve spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na katerega se nato vežejo (nadaljnje) procesne posledice, med drugim tudi odmera taksne obveznosti in predvideni sodni stroški.
ZLNDL člen 2. ZGO-1 člen 197. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 43, 46.
družbena lastnina - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - način prenosa pravice uporabe - neobstoj pogodbe (odločbe) o prenosu pravice uporabe za gradnjo - priposestvovanje - garaža - garaža na zemljišču v družbeni lastnini
Kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na sporni nepremičnini, na kateri stoji garaža.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža
Tožnica svojega ravnanja ne more opravičiti s pravno zmoto, češ da ni vedela, da ravnanje predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se je tožnica morala zavedati, da je treba izhode evidentirati (to določajo interni akti toženke).
Tožnica je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ker izhodov ni evidentirala oziroma je en izhod evidentirala napačno, ker je bila neupravičeno odsotna z dela v spornem času in ker je v času bolniškega staleža z udeležbo na turnirju ravnala v nasprotju z navodili zdravnika. Toženka je zaradi navedenega utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico.
ZPP člen 80. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 376, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj pravdne stranke - omejena procesna sposobnost stranke - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - naknadna odobritev procesnih dejanj - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Stečajni dolžnik, proti kateremu teče osebni stečaj glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne sposobnosti. S tem tudi nima procesne sposobnosti. Od začetka stečajnega postopka pa vse do sklepa o končanju stečajnega postopka (245. člen in 376. člen ZFPPIPP) ga zastopa stečajna upraviteljica. Ker stečajna upraviteljica ni odobrila pritožbe, ki jo je vložil pritožnik, pritožba ni dovoljena, saj v tem delu pritožnik ni imel procesne sposobnosti. Zato je prvo sodišče pritožbo pravilno zavrglo, saj mora na procesno sposobnost paziti po uradni dolžnosti.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15. ZD člen 176, 177.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost - krajevna pristojnost - običajno prebivališče zapustnika - stalno prebivališče - začasno prebivališče - prebivališče dediča - središče življenjskih interesov
Pri razlagi pojma običajno prebivališče zapustnika ob smrti je treba izhajati iz avtonomne opredelitve, ki jo določbi daje pravo EU. Na podlagi Uredbe se navezna okoliščina običajnega prebivališča uporabi za celotno zapuščino. To pomeni, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče, upoštevajoč več meril, ki so primeroma našteta v 23. in 24. točki besedila preambule Uredbe. Za določitev običajnega prebivališča mora organ, ki obravnava dedovanje, oceniti vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer mora upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bil v zadevni državi, pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Običajno prebivališče mora izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik dejansko središče življenjskih interesov glede na družino in svoje družabno življenje.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - sporno dejansko vprašanje - gradnja daljnovoda - priposestvovanje služnosti v javno korist - omejitev lastninske pravice na nepremičnini - pravila ODZ
Če lastnika kdo protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice lahko zahteva prenehanje vznemirjanja, prepoved bodočih posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja.
Vznemirjanje lastninske pravice tožnikov ni protipravno, ker je v zvezi s spornim daljnovodom, ki poteka po zemljišču tožnikov, pravni prednik drugega toženca že leta 1976 priposestvoval služnost v javno korist.
Pritožbeno stališče, da služnosti v javno korist sploh ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, je zmotno. To lahko velja le za tiste primere nedobrovernega priposestvovanja, ko nosilec takšne služnosti samovoljno zasede tujo nepremičnino in se s tem izogne ustreznemu dogovoru z lastnikom nepremičnine ali izvedbi razlastitvenega postopka.
Služnost v javno korist pomeni omejitev lastninske pravice oziroma delno razlastitev, ta pa je po 69. členu Ustave dopustna samo, kadar to terja javna korist, pod pogoji, ki jih določa zakon in proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini.
Ob nespornem dejstvu, da se daljnovod, ki poteka preko zemljišča tožnikov, uporablja od leta 1956, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je priposestvovalna doba potekla leta 1976, torej v času, ko je bilo služeče zemljišče še v lasti pravnih prednikov tožnika. Za pritožnika sporno pa ostaja vprašanje dobrovernosti posesti graditelja in takratnega upravljalca daljnovoda. Ker se dobra vera posestnika domneva, bi morala to domnevo izpodbiti tožnika. V ta namen ne zadošča dejstvo, da sporna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. V takratnih družbenih razmerah namreč zemljiška knjiga in načelo zaupanja v zemljiško knjigo nista imela takega pomena kot od leta 1995 dalje, ko je začel veljati Zakon o zemljiški knjigi. Breme dokazovanja, da posest pravnega prednika tožencev ni bila dobroverna, je zato ostalo na tožnikih.
OZ člen 131, 179, 186, 186/1. ZPP člen 216. ZVZD člen 3, 3-1.
krivdna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za poškodbo pri delu - pojem delodajalca - protipravno ravnanje delodajalca - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - navodila za varno delo - solidarna odškodninska odgovornost - neskrbno ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - strah - poškodba roke - poškodba zapestja - huda telesna poškodba - odškodnina za premoženjsko škodo - tuja pomoč in nega - strošek tuje pomoči in nege - prosti preudarek
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o odgovornosti zavarovanke tožene stranke kljub temu, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugi družbi - agenciji, ki ga je napotila na delo k zavarovanki tožene stranke. Nepomembno je, kdo je tožniku plačeval plačo. Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delal pri zavarovanki tožene stranke, da je bila ona (in ne agencija) tista, ki je organizirala in nadzorovala delovni proces ter odrejala delo tožniku.
Zavarovanka tožene stranke, ki je od tožnika pričakovala pomoč sodelavcu pri prenosu težke gredi z rezili, ob tem, ko nobenega od njiju ni poučila o tem, kako je treba delo opraviti, je odgovorna za škodo, ki mu je ob tem nastala. Res mora tudi delavec sam prispevati k varnemu delu, a to dolžnost je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in ob razpoložljivih varnostnih ukrepih, ki jih v tem primeru ni bilo. Ravnanje delavca, ki je lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Ob stopnji tožnikove usposobljenosti in načinu organizacije dela pri zavarovanki tožene stranke o neskrbnem ravnanju tožnika ni mogoče govoriti. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožnik ni opazil (z zaščitnim pokrovom pokritega) noža na desni strani, ki ga je ob odlaganju stroja nazadnje porezal (ob vseh zgoraj izpostavljenih okoliščinah), ne predstavlja neskrbnega ravnanja, ki bi bilo lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti tožene stranke.
URS člen 11.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 357a.. ZJRS člen 1, 14, 14/1.. ZGD-1 člen 11.
regres za letni dopust - tuj državljan - bistvena kršitev določb postopka - prevod listin v slovenski jezik - poslovanje sodišč v slovenskem jeziku - voznik tovornjaka
V delovnem sporu ne more biti delavec tisti, ki bi bil dolžan zagotoviti prevod listin delodajalca, čeprav jih sam predloži kot dokaz. Sodišče je s tem, ko je prevod listin delodajalca naložilo delavcu, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s svojim postopanjem, ko teh listin ni upoštevalo, tožniku onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00026697
ZDSS-1 člen 43, 43/4.. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/4.
premestitev na drugo delovno mesto - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - napotitev na delo
Glede na vsebino predloga gre za regulacijsko začasno odredbo, saj se v bistvu vsebina predloga pokriva s tožbenim zahtevkom oziroma ker naj bi začasna odredba urejala (sicer le začasno) sporno pravno razmerje. Za izdajo takšne regulacijske začasne odredbe je pristop restriktiven in je njena izdaja utemeljena izključno zaradi razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik izpolnitev tega razloga utemeljuje, kar pa ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo že zaradi neizkazanega temeljnega pogoja, to je verjetnosti obstoja terjatve, kot ga zahteva prvi odstavek 272. člena ZIZ.
Omejitve, določene v 24. členu KPND, lahko veljajo le v primeru premestitve na drugo delovno mesto (razporeditve), ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00023531
EZ-1 člen 473, 473/5, 473/6. OZ člen 306. ZNP-1 člen 203, 203/1.
služnost v javno korist - odškodnina zaradi razlastitve - višina denarne odškodnine - sodni depozit - sporazum o višini odškodnine
Sodni depozit je le ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa položitev zneska s strani razlastitvenega upravičenca v (enostransko) določeni višini (še oz. že) prenehanja njegove obveznosti iz naslova odškodnine zaradi ustanovljene služnosti. Takšno plačilo je skladno s splošnimi obligacijskopravnimi določbami o prenehanju obveznosti mogoče upoštevati le kot delno izpolnitev obveznosti na račun (v tedanji fazi postopka) še nedoločene odškodnine.
plačilo razlike plače - zdravnik - javni uslužbenec - napredovanje
Pritožbeno sodišče meni, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS, ki kot najvišji plačni razred za plačne poskupine C1 do J3 določa 57. plačni razred, ni v nasprotju z Ustavo.
Drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne daje pravice javnemu uslužbencu, da doseže 10 napredovanj. Takšno tolmačenje je zmotno. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov, in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz že povzete določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPD1 in višji zdravnik specialist PPD1 je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do 57. plačnega razreda, kot ga je tožnik tudi dosegel.
odločitev o stroških pravdnega postopka - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - kriterij uspeha v pravdi
Sodna praksa v določenih primerih kljub enakemu uspehu pravdnih strank dopušča odstop od navedenega pravila. Ena od okoliščin, ki utemeljuje odstop, je bistveno neravnotežje v višini (upravičenih) stroškov pravdnih strank. Takšno neravnotežje je podano tudi v konkretnem primeru. Tožnik je plačal sodno takso, poleg tega je pravni laik in je bil za enakovredno nastopanje v postopku primoran pooblastiti odvetnika. Njegovi stroški tako znatno odstopajo od stroškov tožene stranke, odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pa bistveno bolj bremeni njega in ne odraža enakega uspeha pravdnih strank. Pravilna uporaba 154. člena ZPP zato terja, da sodišče izračuna stroške ene in druge stranke, jih pobota in presežek naloži v plačilo toženi stranki.