V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, zato tožnik pri bruto zneskih plač ne razpolaga neposredno s celotnim zneskom, temveč deloma razpolaga posredno prek uporabe javnih storitev, ki se financirajo iz davkov. Tožnik tudi sam v pritožbi navaja, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po plačilu bruto plač iz pravnomočne sodbe. Morebitno prikrajšanje, do katerega je prišlo pri enkratnem izplačilu, pa izhaja iz veljavne dohodninske zakonodaje, na kar pa sta tako tožena stranka kot sodišče vezana.
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b, 123/2-c. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50.
regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - neugodne posledice izdaje začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neposredna uporaba trips
Vprašanje težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe je odprt pravni pojem, ki ga je treba v konkretnem primeru zapolniti.
Sodišče druge stopnje se je doslej v sodni praksi že opredelilo do vprašanja, ali zadošča, da sodišče opre merilo o nastanku težko nadomestljive škode le na denarnem merilu. Odgovor na navedeno zastavljeno vprašanje je negativen.
Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ostalimi upnikovimi trditvami, ki jih je sicer pravilno povzelo v točki 23 razlogov izpodbijanega sklepa. Upnik je namreč zatrjeval še druge okoliščine o nastanku težko nadomestljive škode. Dovolj konkretizirano in izčrpno je navedel trditveno podlago, ki pa je sodišče prve stopnje z izjemo trditev v zvezi z dosežnimi prihodki upnika na svetovni ravni in v RS in trditev, da kršitev patenta posega tudi v upnikove moralne pravice, ni obravnavalo. Zato je ostala trditvena podlaga glede vseh ostalih trditev upnika, povzetih v 23. točki razlogov izpodbijanega sklepa, v postopku pred sodiščem prve stopnje, neizčrpana.
Sporazum TRIPS, ki ureja uveljavljanje pravic industrijske lastnine v primeru njihove kršitve na mednarodni pravni ravni, je prvo mednarodno zavezujoča pogodba, ki vsebuje pomembna določila tako v civilno pravnem kot tudi v kazensko pravnem varstvu pravic intelektualne lastnine in določa minimalne vsebinske standarde njihovega uveljavljanja. Vendar sta cilj sporazuma krepitev in harmonizacija, ne pa unifikacija prava intelektualne lastnine v nacionalnih pravnih redih držav, članic svetovne trgovinske organizacije (WTO). Zato lahko države prosto izbirajo metode za izvajanje vsebine njegovih členov, ne smejo pa spreminjati v njem določenih obveznosti, razen če to sam dopušča.
V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.
Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.
Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.
Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.
Iz 10. člena ZBPP, v katerem so našteti možni upravičenci, izhaja, da tožena stranka ne more biti upravičena do oprostitve stroškov postopka, saj gre za pravno osebo, ki je v sodni register vpisana kot družba z omejeno odgovornostjo. Zato je sodišče prve stopnje že iz tega razloga predlog tožene stranke za oprostitev stroškov izvedenca utemeljeno zavrnilo.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Navedeni člen torej določa, da pristojni organ (CSD) o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči odloča po prostem preudarku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah je trenutna materialna ogroženost pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran. CSD ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico CSD, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Postopki, ki tečejo v zvezi z izpraznitvijo stanovanja oziroma iz bivalne enote, ne morejo biti odločilni pri odločanju o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali gre pri tožniku za materialno ogroženost oziroma ali izkazuje izredne stroške, kot je to določeno v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre, ne pa, ali ima ustrezen prostor kamor bi lahko namestil pralni stroj.
plačilo razlike plače - zdravnik - javni uslužbenec - napredovanje
Pritožbeno sodišče meni, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS, ki kot najvišji plačni razred za plačne poskupine C1 do J3 določa 57. plačni razred, ni v nasprotju z Ustavo.
Drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne daje pravice javnemu uslužbencu, da doseže 10 napredovanj. Takšno tolmačenje je zmotno. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov, in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz že povzete določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPD1 in višji zdravnik specialist PPD1 je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do 57. plačnega razreda, kot ga je tožnik tudi dosegel.
ZLNDL člen 2. ZGO-1 člen 197. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 43, 46.
družbena lastnina - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - način prenosa pravice uporabe - neobstoj pogodbe (odločbe) o prenosu pravice uporabe za gradnjo - priposestvovanje - garaža - garaža na zemljišču v družbeni lastnini
Kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na sporni nepremičnini, na kateri stoji garaža.
ZPP člen 80. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 376, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj pravdne stranke - omejena procesna sposobnost stranke - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - naknadna odobritev procesnih dejanj - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Stečajni dolžnik, proti kateremu teče osebni stečaj glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne sposobnosti. S tem tudi nima procesne sposobnosti. Od začetka stečajnega postopka pa vse do sklepa o končanju stečajnega postopka (245. člen in 376. člen ZFPPIPP) ga zastopa stečajna upraviteljica. Ker stečajna upraviteljica ni odobrila pritožbe, ki jo je vložil pritožnik, pritožba ni dovoljena, saj v tem delu pritožnik ni imel procesne sposobnosti. Zato je prvo sodišče pritožbo pravilno zavrglo, saj mora na procesno sposobnost paziti po uradni dolžnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža
Tožnica svojega ravnanja ne more opravičiti s pravno zmoto, češ da ni vedela, da ravnanje predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se je tožnica morala zavedati, da je treba izhode evidentirati (to določajo interni akti toženke).
Tožnica je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ker izhodov ni evidentirala oziroma je en izhod evidentirala napačno, ker je bila neupravičeno odsotna z dela v spornem času in ker je v času bolniškega staleža z udeležbo na turnirju ravnala v nasprotju z navodili zdravnika. Toženka je zaradi navedenega utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico.
Za odločitev o stroških pri umiku tožbe ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna le od tega, ali je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka ali ne.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - sporno dejansko vprašanje - gradnja daljnovoda - priposestvovanje služnosti v javno korist - omejitev lastninske pravice na nepremičnini - pravila ODZ
Če lastnika kdo protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice lahko zahteva prenehanje vznemirjanja, prepoved bodočih posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja.
Vznemirjanje lastninske pravice tožnikov ni protipravno, ker je v zvezi s spornim daljnovodom, ki poteka po zemljišču tožnikov, pravni prednik drugega toženca že leta 1976 priposestvoval služnost v javno korist.
Pritožbeno stališče, da služnosti v javno korist sploh ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, je zmotno. To lahko velja le za tiste primere nedobrovernega priposestvovanja, ko nosilec takšne služnosti samovoljno zasede tujo nepremičnino in se s tem izogne ustreznemu dogovoru z lastnikom nepremičnine ali izvedbi razlastitvenega postopka.
Služnost v javno korist pomeni omejitev lastninske pravice oziroma delno razlastitev, ta pa je po 69. členu Ustave dopustna samo, kadar to terja javna korist, pod pogoji, ki jih določa zakon in proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini.
Ob nespornem dejstvu, da se daljnovod, ki poteka preko zemljišča tožnikov, uporablja od leta 1956, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je priposestvovalna doba potekla leta 1976, torej v času, ko je bilo služeče zemljišče še v lasti pravnih prednikov tožnika. Za pritožnika sporno pa ostaja vprašanje dobrovernosti posesti graditelja in takratnega upravljalca daljnovoda. Ker se dobra vera posestnika domneva, bi morala to domnevo izpodbiti tožnika. V ta namen ne zadošča dejstvo, da sporna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. V takratnih družbenih razmerah namreč zemljiška knjiga in načelo zaupanja v zemljiško knjigo nista imela takega pomena kot od leta 1995 dalje, ko je začel veljati Zakon o zemljiški knjigi. Breme dokazovanja, da posest pravnega prednika tožencev ni bila dobroverna, je zato ostalo na tožnikih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00024330
ZGD-1 člen 402, 402/1, 402/1-9, 404, 404/3, 404/4, 404/6, 522, 684. ZPP člen 108, 337, 337/1. ZFPPIPP člen 121, 121/1, 419, 420.
prenehanje družbe - prisilna likvidacija - nedelovanje poslovodstva - predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - upravičeni predlagatelji - nadzorni organ - davčni organ - nedovoljen predlog - poziv na dopolnitev predloga - status upnika - neuspešna izvršba - nedovoljene pritožbene novote
Predlagateljica kot organ nadzora nad izvajanjem zakona ni procesno legitimirana za vložitev predloga za začetek likvidacijskega postopka zaradi nedelovanja poslovodstva družbe.
V primeru, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, vloži na sodišču predlog za prisilno likvidacijo upnik ali vsak delničar.
Če bi želela predlagateljica utemeljiti svojo legitimacijo za vložitev predloga na statusu upnice in ne nadzornega organa, bi morala navesti vsaj še, da z izvršbo ni bila uspešna. V konkretnem primeru glede na navedbe v predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnico, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo, če je menilo, da upnica ni nadzorni organ, predlagateljico še pozivati, da dopolni trditve, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da ima predlagateljica, kljub opravljeni davčni izvršbi še vedno neporavnane terjatve do dolžnice.
ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če bi za terjatev v KM, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, dovolilo izvršbo v EUR. Pri določitvi terjatve izterjave je treba upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00024067
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 23, 24.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - dogovor o valutni klavzuli - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nejasno pogodbeno določilo - nepoštenost pogodbenega določila - Direktiva Sveta 93/13/EGS - valutno tveganje - dobra vera ob sklepanju pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pomanjkljiva dokazna ocena
Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj.
Na vprašanje, kateri kredit je ugodnejši (EUR/CHF), mogoče odgovoriti šele po poteku odplačilne dobe, saj je to odvisno od treh spremenljivk (gibanja menjalnega tečaja ter referenčnih obrestnih mer - EURIBOR in CHF LIBOR), ki so izven nadzora toženke. Poleg tega je za presojo ničnosti relevantno le stanje ob sklenitvi kreditne pogodbe in ni odvisno od razvoja (nepredvidljivih) dogodkov po njeni sklenitvi.
Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti, ali je bil dogovor o valutni klavzuli dogovorjen posamično ali pa je šlo za enostransko pripravljeni pogodbeni pogoj. Če bo ugotovilo, da je šlo za enostransko pripravljeni pogodbeni pogoj, bo moralo odpraviti ugotovljene procesne kršitve in po celoviti dokazni oceni presoditi, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Če bo ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, bo moralo ponovno opraviti presojo nepoštenosti obravnavanega glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo treba ugotoviti, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje.
URS člen 11.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 357a.. ZJRS člen 1, 14, 14/1.. ZGD-1 člen 11.
regres za letni dopust - tuj državljan - bistvena kršitev določb postopka - prevod listin v slovenski jezik - poslovanje sodišč v slovenskem jeziku - voznik tovornjaka
V delovnem sporu ne more biti delavec tisti, ki bi bil dolžan zagotoviti prevod listin delodajalca, čeprav jih sam predloži kot dokaz. Sodišče je s tem, ko je prevod listin delodajalca naložilo delavcu, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s svojim postopanjem, ko teh listin ni upoštevalo, tožniku onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem.
ZZdrS člen 25. ZZdrS-D člen 6. URS člen 155, 155/1. OZ člen 190.
financiranje iz javnih sredstev - zdravniška specializacija - zahteva za povrnitev stroškov - povrnitev stroškov - povratna veljava predpisov - prepoved retroaktivnosti - neupravičena obogatitev
V času, ko je bila toženi stranki odobrena specializacija, ZZdrS ni določal obveznosti povrnitve stroškov specializacije za primer zavrnitve zaposlitve v regijo, za katero je bila specializacija odobrena. Med trajanjem toženkine specializacije je bil zakon spremenjen tako, da je za takšne situacije uzakonil dolžnost povrnitve stroškov specializacije. Bistvo spora v konkretni zadevi torej je, ali naj sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči na podlagi določil zakona, kot so veljale v trenutku, ko je bila toženi stranki specializacija odobrena, ali na podlagi določil zakona, ki je bil medtem, ko je opravljala specializacijo spremenjen.
Specializant, ki se je specializiral za potrebe javnega zdravstva, je pridobil pravico, da se stroški plačujejo iz javnih sredstev na podlagi zakona, ko mu je zbornica specializacijo odobrila. Zato je tožena stranka s trenutkom odobritve specializacije pridobila tudi pravico do „brezplačne“ specializacije. Z odločbo zbornice je bila toženi stranki priznana pravica do plačila stroškov specializacije za celoten čas trajanja specializacije, zato bi bilo z uporabo novele ZZdrS - D, ki je nastopila kasneje, poseženo v načelo zaupanja v pravo.
spori iz družinskega razmerja - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - največja otrokova korist - stiki otroka s staršem - določitev preživnine - potrebe otroka in zmožnosti staršev - sposobnosti in zmožnosti staršev
Psihologinja in sodna izvedenka zaključujeta, da je pri materi podanih več potrebnih starševskih kapacitet ter da njene osebnostne značilnosti otrokoma v večji meri zagotavljajo varnost, predvidljivost in stabilnost, ker se je prostovoljno vključila v psihološko pomoč, bo okrepila tudi sposobnosti v zvezi z vzgojo otrok.
OZ člen 131, 179, 186, 186/1. ZPP člen 216. ZVZD člen 3, 3-1.
krivdna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za poškodbo pri delu - pojem delodajalca - protipravno ravnanje delodajalca - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - navodila za varno delo - solidarna odškodninska odgovornost - neskrbno ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - strah - poškodba roke - poškodba zapestja - huda telesna poškodba - odškodnina za premoženjsko škodo - tuja pomoč in nega - strošek tuje pomoči in nege - prosti preudarek
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o odgovornosti zavarovanke tožene stranke kljub temu, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugi družbi - agenciji, ki ga je napotila na delo k zavarovanki tožene stranke. Nepomembno je, kdo je tožniku plačeval plačo. Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delal pri zavarovanki tožene stranke, da je bila ona (in ne agencija) tista, ki je organizirala in nadzorovala delovni proces ter odrejala delo tožniku.
Zavarovanka tožene stranke, ki je od tožnika pričakovala pomoč sodelavcu pri prenosu težke gredi z rezili, ob tem, ko nobenega od njiju ni poučila o tem, kako je treba delo opraviti, je odgovorna za škodo, ki mu je ob tem nastala. Res mora tudi delavec sam prispevati k varnemu delu, a to dolžnost je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in ob razpoložljivih varnostnih ukrepih, ki jih v tem primeru ni bilo. Ravnanje delavca, ki je lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Ob stopnji tožnikove usposobljenosti in načinu organizacije dela pri zavarovanki tožene stranke o neskrbnem ravnanju tožnika ni mogoče govoriti. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožnik ni opazil (z zaščitnim pokrovom pokritega) noža na desni strani, ki ga je ob odlaganju stroja nazadnje porezal (ob vseh zgoraj izpostavljenih okoliščinah), ne predstavlja neskrbnega ravnanja, ki bi bilo lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti tožene stranke.
prodajna pogodba - podjemna pogodba - stvarna napaka - znižanje kupnine - ugovor znižanja kupnine - trditveno in dokazno breme - spor majhne vrednosti
Toženka ni podala nobenih navedb glede vrednosti stvari in dela brez napake in vrednosti stvari in dela z neodpravljenimi napakami, zato sodišče ne more uporabiti določbe 478. člena OZ in kupnine na njen ugovor ustrezno znižati.