Glede na to, da se je obdolžencu v uvodu očitalo, da je hudo ponižal več oseb, vendar je iz opisa v nadaljevanju izhajalo, da bi naj ponižal le oba oškodovanca, je pritožbeno sodišče očitek o hudem ponižanju več oseb iz izreka izpustilo, pri čemer se kvalifikacija obravnavanega kaznivega dejanja ni spremenila, saj se je obdolžencu, poleg že navedenega očitalo tudi, da je drugega, konkretno S.G., tudi lahko telesno poškodoval, tako da v izreku opisano ravnanje obdolženca še vedno ustreza kvalifikaciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.
plačilo razlike plače - zadrževanje in pobot izplačila plače - soglasje delavca
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in sicer o višini osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, kot to določa kolektivna pogodba. Delavcu poleg osnovne plače, skladno z določbo drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 pripada tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Tožnik v pogodbah o zaposlitvi, na podlagi katerih mu je tožena stranka zadržala del plače, ni imel določenega plačila za poslovno uspešnost, tožena stranka mu je zadržala del osnovne bruto plače, kar pa je v tem primeru nedopustno. Po določbah ZDR-1 in ZDR iz 136. člena lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična.
V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.
Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.
Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.
Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.
Tožeča stranka in stranska intervenientka na strani tožeče stranke nista uspeli v sporu. V tem primeru pa tožena stranka upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, niti tožeči stranki niti stranski intervenientki ni dolžna povrniti stroškov postopka.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024000
SPZ člen 131, 136, 137, 137/2. OZ člen 302, 306. ZIZ člen 107, 107/2, 119, 119/1.
zastava terjatve - realizacija zastavne pravice - prednostno načelo - trditveno breme - sodni depozit - obstoj predmeta zastave - dvakratno plačilo - položitev pri sodišču
Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne.
Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - res iudicata - res iudicata pri izdaji začasne odredbe - identiteta zahtevka
V delu, v katerem je predlagana začasna odredba v novem predlogu enaka prvemu predlogu, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je predlog nedovoljen in ga je treba zavreči.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00023531
EZ-1 člen 473, 473/5, 473/6. OZ člen 306. ZNP-1 člen 203, 203/1.
služnost v javno korist - odškodnina zaradi razlastitve - višina denarne odškodnine - sodni depozit - sporazum o višini odškodnine
Sodni depozit je le ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa položitev zneska s strani razlastitvenega upravičenca v (enostransko) določeni višini (še oz. že) prenehanja njegove obveznosti iz naslova odškodnine zaradi ustanovljene služnosti. Takšno plačilo je skladno s splošnimi obligacijskopravnimi določbami o prenehanju obveznosti mogoče upoštevati le kot delno izpolnitev obveznosti na račun (v tedanji fazi postopka) še nedoločene odškodnine.
zavarovalna pogodba - osebno zavarovanje - nezgodno zavarovanje - pogodbena izključitev nevarnosti - fizični obračun - sodelovanje v pretepu - grdo ravnanje
Še tako nepomembno ravnanje posameznika more prispevati k odločitvi soseda, s katerim sta že dalj časa v sporu, da ga poškoduje, tako široke izključitve kritja pa povprečno skrbna oseba ob sklenitvi nezgodnega zavarovanja ni mogla imeti v mislih. Tako široka interpretacija obravnavane določbe tako ni mogla predstavljati skupnega namena pogodbenih strank. Določba predpostavlja časovno in krajevno povezanost zavarovančevega ravnanja in ravnanja osebe, ki ga je poškodovala.
prodajna pogodba - podjemna pogodba - stvarna napaka - znižanje kupnine - ugovor znižanja kupnine - trditveno in dokazno breme - spor majhne vrednosti
Toženka ni podala nobenih navedb glede vrednosti stvari in dela brez napake in vrednosti stvari in dela z neodpravljenimi napakami, zato sodišče ne more uporabiti določbe 478. člena OZ in kupnine na njen ugovor ustrezno znižati.
stroški postopka - dokazovanje z izvedencem - nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo
Izvedenec, ki na zahtevo sodišča v dokaznem postopku poda svoj izvid in mnenje, pridobi pravico do nagrade in do povračila materialnih stroškov, ko opravi svojo nalogo.
ZZdrS člen 25. ZZdrS-D člen 6. URS člen 155, 155/1. OZ člen 190.
financiranje iz javnih sredstev - zdravniška specializacija - zahteva za povrnitev stroškov - povrnitev stroškov - povratna veljava predpisov - prepoved retroaktivnosti - neupravičena obogatitev
V času, ko je bila toženi stranki odobrena specializacija, ZZdrS ni določal obveznosti povrnitve stroškov specializacije za primer zavrnitve zaposlitve v regijo, za katero je bila specializacija odobrena. Med trajanjem toženkine specializacije je bil zakon spremenjen tako, da je za takšne situacije uzakonil dolžnost povrnitve stroškov specializacije. Bistvo spora v konkretni zadevi torej je, ali naj sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči na podlagi določil zakona, kot so veljale v trenutku, ko je bila toženi stranki specializacija odobrena, ali na podlagi določil zakona, ki je bil medtem, ko je opravljala specializacijo spremenjen.
Specializant, ki se je specializiral za potrebe javnega zdravstva, je pridobil pravico, da se stroški plačujejo iz javnih sredstev na podlagi zakona, ko mu je zbornica specializacijo odobrila. Zato je tožena stranka s trenutkom odobritve specializacije pridobila tudi pravico do „brezplačne“ specializacije. Z odločbo zbornice je bila toženi stranki priznana pravica do plačila stroškov specializacije za celoten čas trajanja specializacije, zato bi bilo z uporabo novele ZZdrS - D, ki je nastopila kasneje, poseženo v načelo zaupanja v pravo.
ZZZDR člen 51/2, 52/1. OZ člen 190. SPZ člen 48, 48/1.
skupno premoženje - vlaganja v nepremičnino tretjega - obogatitveni zahtevek - aktivna legitimacija
Toženka je z nasprotno tožbo uveljavljala terjatev, ki spada v skupno premoženje, ki sta ga ustvarila toženka in njen (sedaj že bivši) izvenzakonski partner (sin obeh tožnikov) v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti.
V nasprotni tožbi pa toženka ni zatrjevala, da sta toženka in bivši izvenzakonski partner že razdelila to njuno skupno premoženje. Dokler pa skupno premoženje toženke in njenega bivšega izvenzakonskega partnerja ni razdeljeno, pa nihče od njiju ni samostojno legitimiran za vtoževanje terjatve, ki spada v njuno skupno premoženje. Toženka in izvenzakonski partner imata le skupno materialnopravno upravičenje za uveljavljanje terjatve, ki spada v njuno skupno premoženje.
SPZ člen 77, 77/1. ZEN člen 30, 30/2. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 3, 3/6.
določitev meje med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni - javno dobro - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - potek meje po podatkih zemljiškega katastra - zadnja mirna posest
Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lastni upoštevati stanje v katastru. Ker meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti, so pritožbene navedbe predlagatelja o dolgoletni mirni, dobroverni in lastniški posesti, za odločitev o poteku sporne meje irelevantne.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata - trajnejša življenjska skupnost - izselitev
Trajnejša življenjska skupnost je okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi. Že pojmovno je zato lahko življenjska skupnost le ena.
Za odločitev o stroških pri umiku tožbe ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna le od tega, ali je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka ali ne.
Prav zaradi prekinitve je pri sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi prišlo do sklenitve nove pogodbe, pri kateri za uvrstitev v plačni razred velja določilo prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki določa, da se ob zaposlitvi javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je sklenjeno delovno razmerje. To pa pomeni, da se eventuelne predhodne zaposlitve pred prekinitvijo ne morejo upoštevati in je s sklenitvijo sporne pogodbe o zaposlitv napredovalno obdobje začelo znova teči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024124
SPZ člen 43, 43/2, 269, 269/2. ZTLR člen 28, 28/2. ZPP člen 8. ZOR člen 73.
tožba na izpraznitev stanovanja - zavrnitev tožbenega zahtevka - lastninska pravica na stanovanju - pravica do uporabe stanovanja - dokazna ocena - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - zakonita in dobroverna posest - domneva dobre vere - ustni dogovor - konvalidacija ustno sklenjene in realizirane pogodbe - navidezni kupec - pravica do odkupa stanovanja
Med pravdnima strankama in toženkinim bivšim možem (tožničinim sinom) je bil že ob nakupu spornega stanovanja v letu 1993 sklenjen dogovor, da bosta stanovanje dejansko kupila toženka in njen bivši mož. Ta dogovor je bil realiziran s plačilom vseh mesečnih obrokov kupnine s stranki toženke in njenega bivšega moža ter s prepustitvijo nepremičnine njima v izključno posest, da se je izvrševala dolgoletna mirna posest. To potrjuje pravilnost zaključka, da je imela toženka zakonito in dobroverno posest, saj tožnica ni dokazala, da so v času potrebne priposestvovalne dobe obstajale okoliščine, ki bi vzbudile dvom, da je toženka postala (so)lastnica nepremičnine.