ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b, 123/2-c. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50.
regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - neugodne posledice izdaje začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neposredna uporaba trips
Vprašanje težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe je odprt pravni pojem, ki ga je treba v konkretnem primeru zapolniti.
Sodišče druge stopnje se je doslej v sodni praksi že opredelilo do vprašanja, ali zadošča, da sodišče opre merilo o nastanku težko nadomestljive škode le na denarnem merilu. Odgovor na navedeno zastavljeno vprašanje je negativen.
Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ostalimi upnikovimi trditvami, ki jih je sicer pravilno povzelo v točki 23 razlogov izpodbijanega sklepa. Upnik je namreč zatrjeval še druge okoliščine o nastanku težko nadomestljive škode. Dovolj konkretizirano in izčrpno je navedel trditveno podlago, ki pa je sodišče prve stopnje z izjemo trditev v zvezi z dosežnimi prihodki upnika na svetovni ravni in v RS in trditev, da kršitev patenta posega tudi v upnikove moralne pravice, ni obravnavalo. Zato je ostala trditvena podlaga glede vseh ostalih trditev upnika, povzetih v 23. točki razlogov izpodbijanega sklepa, v postopku pred sodiščem prve stopnje, neizčrpana.
Sporazum TRIPS, ki ureja uveljavljanje pravic industrijske lastnine v primeru njihove kršitve na mednarodni pravni ravni, je prvo mednarodno zavezujoča pogodba, ki vsebuje pomembna določila tako v civilno pravnem kot tudi v kazensko pravnem varstvu pravic intelektualne lastnine in določa minimalne vsebinske standarde njihovega uveljavljanja. Vendar sta cilj sporazuma krepitev in harmonizacija, ne pa unifikacija prava intelektualne lastnine v nacionalnih pravnih redih držav, članic svetovne trgovinske organizacije (WTO). Zato lahko države prosto izbirajo metode za izvajanje vsebine njegovih členov, ne smejo pa spreminjati v njem določenih obveznosti, razen če to sam dopušča.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
Pri vtoževanih zneskih tožnice gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Delavec je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel v delovnem razmerju. Pri prikrajšanju je zato treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju za opravljeno delo, torej tudi prejemke na podlagi civilnih pogodb. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo razliko med pripadajočo plačo za 36. plačni razred in prejemki, ki jih je tožnica v tem obdobju že prejela, je pri reparacijskem zahtevku pravilno upoštevalo plačila, ki jih je tožnica prejela po civilnih pogodbah.
odločitev o pravdnih stroških - sprememba predpisa
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri višine stroškov postopka uporabiti novo Odvetniško tarifo, ki v prvem odstavku 13. člena določa, da znaša vrednost točke 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških postopka v izpodbijanem delu sklepa odločilo 10. 4. 2019, tj. že po uveljavitvi spremembe Odvetniške tarife dne 6. 4. 2019. Čeprav so bila procesna dejanja v tem individualnem delovnem sporu opravljena pred uveljavitvijo spremembe Odvetniške tarife, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena nove (in stare) Odvetniške tarife). Takšno je tudi stališče iz sodne prakse.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026639
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.. ZVZD-1 člen 5, 11.. ZPP člen 7, 212, 213.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditveno in dokazno breme - soprispevek oškodovanca
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis utrpelih poškodb z medicinskimi izrazi in diagnozami. To ni pogoj za sklepčno tožbo in v navedenem tudi ni podlage za ugotovitev zatrjevanih kršitev, ki jih pritožba neutemeljeno uveljavlja v smeri prekoračitve trditvene podlage. Prav tako je tožnik v zadostni meri opisal svoje subjektivne težave po poškodbi. Sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi ni preseglo okvirov spora, ki je začrtan z navedbami strank. Tožnik je v tožbi navedel obseg in trajanje telesnih bolečin. S tem je bila trditvena podlaga zadostna, obstoj poškodbe prsta pa dokazan z izvedencem medicinske stroke.
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
zavrženje obtožnega predloga - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - večja škoda - delo sodnika
Tako je tudi v obravnavani zadevi bila odločitev razpravljajoče sodnice, sedaj obdolžene, podvržena pritožbenemu preizkusu, ki pa ni pokazal nobenih kršitev ali nepravilnosti in je bil postopek, ki ga je vodila obdolženka pravilen in zakonit, pravilne in zakonite pa so bile tudi odločitve, ki jih je obdolžena v tej zadevi sprejela.
I. kategorija invalidnosti - svoj poklic - popolna izguba delovne zmožnosti - izvedensko mnenje
Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.
ZDR-1 člen 126.. ZSPJS člen 23, 23/1.. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-5, 39/2, 39/3.
učitelj - dodatek za posebne obremenitve - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Poučevanje trobente, pozavne in tube ter vodenje pihalnega orkestra in komorne igre, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve po 5. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, saj ne gre za poučevanje treh ali več po vsebini različnih predmetov.
Samo dejstvo, da so trobenta, pozavna in tuba ter ostala konična trobila različni inštrumenti z različnimi pristopi poučevanja v učnih načrtih, pri čemer gre pri teh za izvajanje individualnega pouka, pri vodenju pihalnega orkestra in komorni igri pa gre za izvajanje skupinskega pouka, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve v obravnavanem primeru.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. Gre za institut izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v t.i. nepravi obnovi postopka, uzakonjeni le v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ga ZUP ne pozna. Po 183. členu ZPIZ-2 tako lahko pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, če je bila z njo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. O nepravi obnovi postopka je mogoče odločati v 10‑ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (2. odst.), odločba pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
ZKP ne razlikuje med različnimi vrstami pooblaščencev. Za pooblaščenko zasebne tožilke se uporabljajo vse določbe ZKP, ki se nanašajo na pooblaščenca zasebnega tožilca, vključno z določbami o vročanju, čeprav je bilo njeno pooblastilo omejeno zgolj na vročanje sodnih pošiljk v predmetni kazenski zadevi, saj ne predstavlja posebnega poštnega pooblaščenca, kot to zmotno navaja zasebna tožilka.
Če ima zasebni tožilec pooblaščenca, je treba določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo tretjega odstavka 121. člena ZKP. Kot datum, od katerega prične teči 15 dnevni rok za vložitev zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve, šteje datum, ko je bilo obvestilo preiskovalne sodnice o končanju preiskave vročeno pooblaščenki zasebne tožilke. Kdaj se je slednja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, pa je stvar internega pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 104, 104/2, 104/2-1, 226. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/1, 7/2.
stečajni postopek - nagrada upravitelja - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - razdelitev posebne razdelitvene mase
Upravitelj ima pravico, da ob vsakokratni predložitvi končnega načrta zahteva plačilo nadomestila za unovčenje in za razdelitev; glede na določbo tretje alineje 1. točke drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP vsakokrat do sorazmernega dela nadomestila iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP. Pri tem sešteti sorazmerni deli nadomestila v skladu s 7. členom Pravilnika ne smejo znesti več od nadomestila, ki gre upravitelju glede na višino celotnega zneska, ki je bil v določenem stečajnem postopku predmet razdelitve.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zavrnitvi zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust pravilno upoštevalo stališče, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU C- 396/13, po katerem se šteje, da se regres kot pravica iz delovnega razmerja uresničuje po enovitem pravnem sistemu. Tožnik je pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in regresa utemeljeval na slovenskih predpisih, in sicer na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 ter Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo kot oviro za priznanje regresa, saj je tožnik zgoraj omenjeno razliko v plači, kar je bil bistveni del tega spora, uveljavljal po avstrijskem pravu. Kljub pravilu, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), to ne velja neodvisno od navedb strank, ki morajo biti tudi pravočasno podane (286. člen in prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne zadostuje torej zgolj pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče poznati tudi tuje pravo po uradni dolžnosti, ko pa je v postopku na prvi stopnji izrecno uveljavljal po slovenskih predpisih ter z navedbami, ki ustrezajo tej materialnopravni podlagi. Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti mimo navedb strank ugotavljati, ali morda obstajajo še kakšna relevantna dejstva, niti iskati dokazov zanje. Nenazadnje tožnik niti v pritožbenem postopku ni podal trditev o pogojih za odmero oziroma izračun sorazmernega dela regresa za letni dopust po relevantnih avstrijskih predpisih. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporni leti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo govora o tem, kdaj naj bi se izvedla prva uskladitev plač. Uskladitev plač z inflacijo je izpogajal predlagatelj, nasprotni udeleženec pa je na tako določbo pristal zato, da je zaključil pogajanja in se izognil tveganju nadaljnje stavke. Na podlagi tega je zaključilo, da gre v primeru, če je nasprotni udeleženec zato, da je pogajanja zaključil, soglašal z besedilom 109. člena KP, pri tem pa ni hotel, da pravne posledice te določbe nastopijo že v letu 2017, za miselni pridržek nasprotnega udeleženca, ki ne more biti v škodo predlagatelju in ne vpliva na nastanek pravnih posledic. Volja, ki je bila izjavljena in zapisana v besedilu 109. člena KP, ustvarja enake posledice, kot če miselnega pridržka ne bi bilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je končno besedilo 109. člena na predlog predlagatelja pripravila nasprotna udeleženka. Zato so pritožbene navedbe o miselnem pridržku na strani predlagatelja povsem neutemeljene.
plačilo sodne takse - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga
Skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane taksna obveznost takrat, ko je sodna odločba vročena stranki.
Tožnik je priglasil strošek sodne takse po poteku 15-dnevnega roka po nastanku taksne obveznosti. Njegov predlog za priglasitev stroškov postopka je zato prepozen.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6‑urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.
Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.
Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.
Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.
ZDR člen 120, 122.. ZJU člen 106, 107.. ZPol člen 67b, 68.. ZODPol člen 45a, 45a/1, 45a/2, 45a/3, 45a/4, 45a/5, 45a/6.
izbira kandidata - policist - pripravništvo
Tožnik ob zaposlitvi kot kandidat za policista očitno še ni imel potrebnih znanj policista. Zaposlil se je ravno zato, da te pogoje pridobi, saj je bila nenazadnje v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2007 predvidena tudi posebna možnost prenehanja delovnega razmerja že s 5. 5. 2008, če pred tem ne bo uspešno opravil praktičnega usposabljanja. Navedeno pa pojmovno izključuje možnost opravljanja pripravništva, saj naj bi delavec že izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, za katerega se zaposli kot pripravnik.