plačilo sodne takse - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga
Skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane taksna obveznost takrat, ko je sodna odločba vročena stranki.
Tožnik je priglasil strošek sodne takse po poteku 15-dnevnega roka po nastanku taksne obveznosti. Njegov predlog za priglasitev stroškov postopka je zato prepozen.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6‑urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo govora o tem, kdaj naj bi se izvedla prva uskladitev plač. Uskladitev plač z inflacijo je izpogajal predlagatelj, nasprotni udeleženec pa je na tako določbo pristal zato, da je zaključil pogajanja in se izognil tveganju nadaljnje stavke. Na podlagi tega je zaključilo, da gre v primeru, če je nasprotni udeleženec zato, da je pogajanja zaključil, soglašal z besedilom 109. člena KP, pri tem pa ni hotel, da pravne posledice te določbe nastopijo že v letu 2017, za miselni pridržek nasprotnega udeleženca, ki ne more biti v škodo predlagatelju in ne vpliva na nastanek pravnih posledic. Volja, ki je bila izjavljena in zapisana v besedilu 109. člena KP, ustvarja enake posledice, kot če miselnega pridržka ne bi bilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je končno besedilo 109. člena na predlog predlagatelja pripravila nasprotna udeleženka. Zato so pritožbene navedbe o miselnem pridržku na strani predlagatelja povsem neutemeljene.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
odločitev o pravdnih stroških - sprememba predpisa
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri višine stroškov postopka uporabiti novo Odvetniško tarifo, ki v prvem odstavku 13. člena določa, da znaša vrednost točke 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških postopka v izpodbijanem delu sklepa odločilo 10. 4. 2019, tj. že po uveljavitvi spremembe Odvetniške tarife dne 6. 4. 2019. Čeprav so bila procesna dejanja v tem individualnem delovnem sporu opravljena pred uveljavitvijo spremembe Odvetniške tarife, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena nove (in stare) Odvetniške tarife). Takšno je tudi stališče iz sodne prakse.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. Gre za institut izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v t.i. nepravi obnovi postopka, uzakonjeni le v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ga ZUP ne pozna. Po 183. členu ZPIZ-2 tako lahko pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, če je bila z njo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. O nepravi obnovi postopka je mogoče odločati v 10‑ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (2. odst.), odločba pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).
Ker je bila odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up‑1169/12-24 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60-dnevni rok za vložitev zahtev potekel 29. 6. 2015. Zahteve, vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica uveljavljanja revizije podatkov.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je sistem obračuna plač pri toženi stranki ugodnejši za zaposlene in je tako tožnik prejel več, kot bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je dokazoval obstoj nadur in njihovo neplačilo zgolj s sklicevanjem na računalniško evidenco, iz katere naj bi izhajal saldo (nad)ur, tožena stranka pa je v postopku dokazala, da podatek iz te listine pod nazivom "saldo" ne izkazuje števila opravljenih, a neplačanih nadur tožnika ter da je tožniku vse opravljene ure plačala.
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b, 123/2-c. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50.
regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - neugodne posledice izdaje začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neposredna uporaba trips
Vprašanje težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe je odprt pravni pojem, ki ga je treba v konkretnem primeru zapolniti.
Sodišče druge stopnje se je doslej v sodni praksi že opredelilo do vprašanja, ali zadošča, da sodišče opre merilo o nastanku težko nadomestljive škode le na denarnem merilu. Odgovor na navedeno zastavljeno vprašanje je negativen.
Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ostalimi upnikovimi trditvami, ki jih je sicer pravilno povzelo v točki 23 razlogov izpodbijanega sklepa. Upnik je namreč zatrjeval še druge okoliščine o nastanku težko nadomestljive škode. Dovolj konkretizirano in izčrpno je navedel trditveno podlago, ki pa je sodišče prve stopnje z izjemo trditev v zvezi z dosežnimi prihodki upnika na svetovni ravni in v RS in trditev, da kršitev patenta posega tudi v upnikove moralne pravice, ni obravnavalo. Zato je ostala trditvena podlaga glede vseh ostalih trditev upnika, povzetih v 23. točki razlogov izpodbijanega sklepa, v postopku pred sodiščem prve stopnje, neizčrpana.
Sporazum TRIPS, ki ureja uveljavljanje pravic industrijske lastnine v primeru njihove kršitve na mednarodni pravni ravni, je prvo mednarodno zavezujoča pogodba, ki vsebuje pomembna določila tako v civilno pravnem kot tudi v kazensko pravnem varstvu pravic intelektualne lastnine in določa minimalne vsebinske standarde njihovega uveljavljanja. Vendar sta cilj sporazuma krepitev in harmonizacija, ne pa unifikacija prava intelektualne lastnine v nacionalnih pravnih redih držav, članic svetovne trgovinske organizacije (WTO). Zato lahko države prosto izbirajo metode za izvajanje vsebine njegovih členov, ne smejo pa spreminjati v njem določenih obveznosti, razen če to sam dopušča.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.
Pomeni, da se tožniku, invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznajo v primeru takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. oziroma uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
Glede na to, da se je obdolžencu v uvodu očitalo, da je hudo ponižal več oseb, vendar je iz opisa v nadaljevanju izhajalo, da bi naj ponižal le oba oškodovanca, je pritožbeno sodišče očitek o hudem ponižanju več oseb iz izreka izpustilo, pri čemer se kvalifikacija obravnavanega kaznivega dejanja ni spremenila, saj se je obdolžencu, poleg že navedenega očitalo tudi, da je drugega, konkretno S.G., tudi lahko telesno poškodoval, tako da v izreku opisano ravnanje obdolženca še vedno ustreza kvalifikaciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.
Tožnik je uspel z 86 % svojega zahtevka, toženkin uspeh pa je 14 %. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa s tem niso nastali posebni stroški. Tožnik ni uspel z 9,57 EUR, zaradi tega posebni stroški postopka niso nastali, zato je tudi po stališču pritožbenega postopka tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00025448
ZDSS-1 člen 43, 43/4.. ZIZ člen 272, 272/2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 24, 24/4.. ZODPol člen 67.. ZJU člen 149, 149/2.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - regulacijska začasna odredba - policist
V prvem in drugem odstavku 67. člena ZODPol je pojasnjen pojem začasne premestitve in pojem napotitve - medtem ko se začasna premestitev (starejši izraz je razporeditev) nanaša na drugo delovno mesto, se napotitev nanaša na drugo določeno območje ali področje dela, z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma organizacijsko enoto na območju policijske postaje, za kar je šlo v tožnikovem primeru.
Iz vsebine 24. člena KPND izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave (drugi odstavek). O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih (tretji odstavek). Navedeno pomeni, da omejitve, določene v 24. členu KPND, veljajo le v primeru začasne premestitve na drugo delovno mesto po 67. členu ZODPol, ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.
Iz 10. člena ZBPP, v katerem so našteti možni upravičenci, izhaja, da tožena stranka ne more biti upravičena do oprostitve stroškov postopka, saj gre za pravno osebo, ki je v sodni register vpisana kot družba z omejeno odgovornostjo. Zato je sodišče prve stopnje že iz tega razloga predlog tožene stranke za oprostitev stroškov izvedenca utemeljeno zavrnilo.
V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.
Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.
Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.
Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Navedeni člen torej določa, da pristojni organ (CSD) o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči odloča po prostem preudarku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah je trenutna materialna ogroženost pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran. CSD ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico CSD, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Postopki, ki tečejo v zvezi z izpraznitvijo stanovanja oziroma iz bivalne enote, ne morejo biti odločilni pri odločanju o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali gre pri tožniku za materialno ogroženost oziroma ali izkazuje izredne stroške, kot je to določeno v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre, ne pa, ali ima ustrezen prostor kamor bi lahko namestil pralni stroj.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 104, 104/2, 104/2-1, 226. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/1, 7/2.
stečajni postopek - nagrada upravitelja - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - razdelitev posebne razdelitvene mase
Upravitelj ima pravico, da ob vsakokratni predložitvi končnega načrta zahteva plačilo nadomestila za unovčenje in za razdelitev; glede na določbo tretje alineje 1. točke drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP vsakokrat do sorazmernega dela nadomestila iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP. Pri tem sešteti sorazmerni deli nadomestila v skladu s 7. členom Pravilnika ne smejo znesti več od nadomestila, ki gre upravitelju glede na višino celotnega zneska, ki je bil v določenem stečajnem postopku predmet razdelitve.
ZKP ne razlikuje med različnimi vrstami pooblaščencev. Za pooblaščenko zasebne tožilke se uporabljajo vse določbe ZKP, ki se nanašajo na pooblaščenca zasebnega tožilca, vključno z določbami o vročanju, čeprav je bilo njeno pooblastilo omejeno zgolj na vročanje sodnih pošiljk v predmetni kazenski zadevi, saj ne predstavlja posebnega poštnega pooblaščenca, kot to zmotno navaja zasebna tožilka.
Če ima zasebni tožilec pooblaščenca, je treba določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo tretjega odstavka 121. člena ZKP. Kot datum, od katerega prične teči 15 dnevni rok za vložitev zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve, šteje datum, ko je bilo obvestilo preiskovalne sodnice o končanju preiskave vročeno pooblaščenki zasebne tožilke. Kdaj se je slednja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, pa je stvar internega pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 235, 235/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovne listine
Tožena stranka je tožniku očitala, da v določenih primerih v spornem obdobju stranki na bencinskem servisu, kjer je delal kot pomočnik poslovodje, ni izdal in vročil računa za opravljen nakup, temveč je po odhodu stranke neupravičeno posegel v nezaključen račun in ga spremenil tako, da je evidentiral kartico zvestobe in s tem znižal ceno artikla, šele nato je izdal račun. Na enak način je pri odprtem računu evidentiral vrednostne bone dobroimetja za plačilo WC. S tem je ustvaril gotovinske viške v skupni vrednosti 12,22 EUR. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pogoj za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi, če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.