KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00025707
KZ-1 člen 216, 216/1. ZKP člen 319, 319/1, 371, 371/1, 371/2.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - navzočnost pooblaščenca - navzočnost oškodovanca med zagovorom obdolženca - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - neupravičena izvršba - zloraba izvršbe - standard obrazloženosti prvostopenjske sodbe - krivda - opredelitev do dokazov - zavrženje pritožbe kot prepozne
Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Citirana določba pa ne določa, da bi moral biti iz sodne dvorane napoten tudi pooblaščenec oškodovanca.
Ključno vprašanje pri presoji obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe je namreč, ali je obdolženec kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, ali za izterjavo teh denarnih sredstev obstoji veljavni pravni naslov, kot je naveden verodostojni listini, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo.
Obdolženec je kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, da za uveljavljanje teh zahtevkov društvo ni imelo veljavnega pravnega naslova, zaradi česar sta bila zahtevka neupravičena. Četudi je občni zbor društva na seji sprejel odločitev, da se bodo ta sredstva prisilno izterjala, pa to obdolženca ne razbremeni kazenske odgovornosti, saj je bistveno, da je bil kot predstavnik oziroma kot predsednik društva seznanjen s tem, da za izterjavo tega denarja nima ustrezne pravne podlage.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - dvom o nepristranosti
Predsednik sodišča je pravilno poudaril, da sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, niti njegove strokovne odločitve, ne morejo biti odklonitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, pri čemer se je utemeljeno skliceval na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v citirani odločbi. Obdolženec pa ne zatrjuje obstoja okoliščin, ki bi kazale na sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na pristranski odnos do strank postopka - konkretno obdolženca, v smislu povezave sodnika s predmetom oziroma vsebino odločanja ali strankami postopka. Zavzeto stališče v izpodbijanem sklepu je torej pravilno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00027397
ZKP člen 344, 344/1, 429.
sprememba obtožnega predloga - pravica do obrambe - kraj in čas storitve kaznivega dejanja
Na dopustnost spremembe obtožnega predloga tudi ne vpliva, če je tožilec dejansko stanje drugače ocenil (tudi) zaradi navedb obrambe, primarno sicer uperjenih v zavračanje očitka zoper obdolženca. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, da je v izpodbijani sodbi odločilo na podlagi spremenjenega obtožnega predloga. Pri tem obdolženec v pravici do obrambe ni bil prikrajšan, saj je bil z obema spremembama seznanjen in je imel tudi možnost, da se zoper (spremenjeni) očitek brani.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12a, 12a/6, 12b, 12b/2. ZFPPIPP člen 14, 14/5.
pravna oseba - predlog za delno oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodnih taks - podredni zahtevek - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - insolventnost taksnega zavezanca
Predlog za oprostitev plačila sodne takse po večinskem stališču sodne prakse zajema tudi podredni zahtevek za njen odlog ali obročno plačilo. To pomeni, da sodišče ob odločanju o tem predlogu, v kolikor so podani pogoji za odlog ali obročno plačilo takse, lahko ugodi takšni zahtevi. V kolikor pogoji za to niso izpolnjeni in sodišče zavrne predlog za oprostitev plačila sodne takse, pa s tem obenem zavrne tudi predlog za njen odlog in obročno plačilo. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 mora tako za oprostitev kot tudi odlog in obročno plačilo sodne takse predlagatelj izkazati ogrozitev svoje dejavnosti s (takojšnjim in celotnim) plačilom sodne takse. V kolikor njegova dejavnost ni ogrožena, predlagatelj ne more biti upravičen do nobene od prej naštetih olajšav pri plačilu sodne takse.
Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati dejstvo, da se je nad toženo stranko vodil postopek poenostavljene prisilne poravnave, saj je bila ta pravnomočno potrjena in torej velja domneva iz petega odstavka 14. člena ZFPPIPP, da je s tem prenehal toženkin položaj insolventnosti. Omenjena domneva je sicer izpodbojna, vendar pa v tej smeri tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se tudi sicer obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca načeloma ne izključujeta.
Zgolj dejstvo, da tožena stranka nima odprtega nobenega transakcijskega računa, ne izkazuje, da nima sredstev za plačilo takse in da jih tudi ne more zagotoviti, oziroma da jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Izkazuje le, da nima denarnih sredstev na transakcijskem računu in tako predstavlja le indic za slabo likvidnostno stanje prosilke za taksno olajšavo. To pa ob pomanjkanju konkretnih navedb o ostalih okoliščinah slabega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja ne zadostuje za ugoditev njenemu predlogu.
poučitev o procesnih pravicah - opozorilo stranki - vložitev vloge na nepristojno sodišče - izjema - očitna pomota stranke - neizpolnitev pogoja - nevednost vložnika, ki nima pooblaščenca - odgovor na tožbo - vloga, vezana na rok
V tem primeru ni mogoče uporabiti desetega odstavka 112. člena ZPP. Tožena stranka je bila namreč pravilno in izrecno poučena, na katero sodišče mora vlogo vložiti, to je na Okrožno sodišče v Ljubljani. Tega pa ni storila, pač pa je vlogo ne le poslala, ampak tudi naslovila na Okrajno sodišče v Ljubljani. Za očitno pomoto pa po ustaljeni sodni prakse ne gre v primeru, ko je vloga tako naslovljena, kot tudi poslana na nepristojno sodišče.
Drugi odstavek izreka prvostopenjske sodbe je bil glede povrnitve stroškov očitno pomotno zapisan. V njem je bilo zapisano, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Nasprotno pa je bilo v obrazložitvi sodbe na r. št. 7 jasno zapisano, da je tožeča stranka tista, ki mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Tudi iz zadnjega stavka v tem odstavku je jasno razvidno, da je tožena stranka tista, ki je upravičena do povrnitve stroškov. To je v skladu z njenim uspehom v pravdnem postopku. S popravnim sklepom je torej prvostopenjsko sodišče le uskladilo ta del izreka prvostopenjske sodbe z obrazložitvijo, odločitev pa je po svojem smislu ostala enaka.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 25, 25/2, 25/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnika spremljati neprekinjeno v obdobju 30 dni. Drugi odstavek 25. člena KPND določa, da je delavčevo delo treba spremljati najmanj 30 dni, pri tem pa ne določa, da se spremljanja ne sme prekiniti. Namen te določbe kolektivne pogodbe je v tem, da preprečuje delodajalcu, da bi delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi prehitro oziroma po krajšem obdobju opravljanja dela s strani delavca. Prekinjeno obdobje spremljanja takšnemu namenu ne nasprotuje in je delavcu kvečjemu v korist. V konkretnim primeru se je prekinitev spremljanja izkazala za upravičeno tudi zaradi izrabe letnega dopusta najprej s strani tožnika in nato še s strani njegovega nadrejenega, ki je spremljal tožnikovo delo. Glede na določbo drugega odstavka 25. člena KPND, da se za čas spremljanja šteje samo prisotnost delavca na delu, pa spremljanje tožnikovega dela v času izrabe letnega dopusta s strani tožnika niti ne bi bilo dopustno.
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b, 123/2-c. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50.
regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - neugodne posledice izdaje začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neposredna uporaba trips
Vprašanje težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe je odprt pravni pojem, ki ga je treba v konkretnem primeru zapolniti.
Sodišče druge stopnje se je doslej v sodni praksi že opredelilo do vprašanja, ali zadošča, da sodišče opre merilo o nastanku težko nadomestljive škode le na denarnem merilu. Odgovor na navedeno zastavljeno vprašanje je negativen.
Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ostalimi upnikovimi trditvami, ki jih je sicer pravilno povzelo v točki 23 razlogov izpodbijanega sklepa. Upnik je namreč zatrjeval še druge okoliščine o nastanku težko nadomestljive škode. Dovolj konkretizirano in izčrpno je navedel trditveno podlago, ki pa je sodišče prve stopnje z izjemo trditev v zvezi z dosežnimi prihodki upnika na svetovni ravni in v RS in trditev, da kršitev patenta posega tudi v upnikove moralne pravice, ni obravnavalo. Zato je ostala trditvena podlaga glede vseh ostalih trditev upnika, povzetih v 23. točki razlogov izpodbijanega sklepa, v postopku pred sodiščem prve stopnje, neizčrpana.
Sporazum TRIPS, ki ureja uveljavljanje pravic industrijske lastnine v primeru njihove kršitve na mednarodni pravni ravni, je prvo mednarodno zavezujoča pogodba, ki vsebuje pomembna določila tako v civilno pravnem kot tudi v kazensko pravnem varstvu pravic intelektualne lastnine in določa minimalne vsebinske standarde njihovega uveljavljanja. Vendar sta cilj sporazuma krepitev in harmonizacija, ne pa unifikacija prava intelektualne lastnine v nacionalnih pravnih redih držav, članic svetovne trgovinske organizacije (WTO). Zato lahko države prosto izbirajo metode za izvajanje vsebine njegovih členov, ne smejo pa spreminjati v njem določenih obveznosti, razen če to sam dopušča.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
Pri vtoževanih zneskih tožnice gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Delavec je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel v delovnem razmerju. Pri prikrajšanju je zato treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju za opravljeno delo, torej tudi prejemke na podlagi civilnih pogodb. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo razliko med pripadajočo plačo za 36. plačni razred in prejemki, ki jih je tožnica v tem obdobju že prejela, je pri reparacijskem zahtevku pravilno upoštevalo plačila, ki jih je tožnica prejela po civilnih pogodbah.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo govora o tem, kdaj naj bi se izvedla prva uskladitev plač. Uskladitev plač z inflacijo je izpogajal predlagatelj, nasprotni udeleženec pa je na tako določbo pristal zato, da je zaključil pogajanja in se izognil tveganju nadaljnje stavke. Na podlagi tega je zaključilo, da gre v primeru, če je nasprotni udeleženec zato, da je pogajanja zaključil, soglašal z besedilom 109. člena KP, pri tem pa ni hotel, da pravne posledice te določbe nastopijo že v letu 2017, za miselni pridržek nasprotnega udeleženca, ki ne more biti v škodo predlagatelju in ne vpliva na nastanek pravnih posledic. Volja, ki je bila izjavljena in zapisana v besedilu 109. člena KP, ustvarja enake posledice, kot če miselnega pridržka ne bi bilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je končno besedilo 109. člena na predlog predlagatelja pripravila nasprotna udeleženka. Zato so pritožbene navedbe o miselnem pridržku na strani predlagatelja povsem neutemeljene.
ZKP ne razlikuje med različnimi vrstami pooblaščencev. Za pooblaščenko zasebne tožilke se uporabljajo vse določbe ZKP, ki se nanašajo na pooblaščenca zasebnega tožilca, vključno z določbami o vročanju, čeprav je bilo njeno pooblastilo omejeno zgolj na vročanje sodnih pošiljk v predmetni kazenski zadevi, saj ne predstavlja posebnega poštnega pooblaščenca, kot to zmotno navaja zasebna tožilka.
Če ima zasebni tožilec pooblaščenca, je treba določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo tretjega odstavka 121. člena ZKP. Kot datum, od katerega prične teči 15 dnevni rok za vložitev zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve, šteje datum, ko je bilo obvestilo preiskovalne sodnice o končanju preiskave vročeno pooblaščenki zasebne tožilke. Kdaj se je slednja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, pa je stvar internega pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 235, 235/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovne listine
Tožena stranka je tožniku očitala, da v določenih primerih v spornem obdobju stranki na bencinskem servisu, kjer je delal kot pomočnik poslovodje, ni izdal in vročil računa za opravljen nakup, temveč je po odhodu stranke neupravičeno posegel v nezaključen račun in ga spremenil tako, da je evidentiral kartico zvestobe in s tem znižal ceno artikla, šele nato je izdal račun. Na enak način je pri odprtem računu evidentiral vrednostne bone dobroimetja za plačilo WC. S tem je ustvaril gotovinske viške v skupni vrednosti 12,22 EUR. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pogoj za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi, če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
Pri odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej II. ali III. kategorije invalidnosti je potrebno ločiti med vsebinskimi pravicami, med katere sodijo pravica do poklicne rehabilitacije (členi 70-80), pravica do premestitve (81. člen) in pravica do dela s krajšim delovnim časom, najmanj štiri ure dnevno (82. člen) ter ustreznimi denarnimi dajatvami (začasno nadomestilo; pravica do nadomestila za invalidnost; pravica do delnega nadomestila).
Navedenih določb ZPIZ-2 sodišče prve stopnje, kljub poslabšanju že ugotovljene II. kategorije invalidnosti ni uporabilo. Odredilo je le, da o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost, torej denarni dajatvi odloči toženi zavod, ne da bi glede na izkazano poslabšanje II. kategorije invalidnosti zaradi potrebne dodatne omejitve pri delu, odločilo o pripadajoči vsebinski pravici.
I. kategorija invalidnosti - svoj poklic - popolna izguba delovne zmožnosti - izvedensko mnenje
Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.
ZDR-1 člen 126.. ZSPJS člen 23, 23/1.. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-5, 39/2, 39/3.
učitelj - dodatek za posebne obremenitve - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Poučevanje trobente, pozavne in tube ter vodenje pihalnega orkestra in komorne igre, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve po 5. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, saj ne gre za poučevanje treh ali več po vsebini različnih predmetov.
Samo dejstvo, da so trobenta, pozavna in tuba ter ostala konična trobila različni inštrumenti z različnimi pristopi poučevanja v učnih načrtih, pri čemer gre pri teh za izvajanje individualnega pouka, pri vodenju pihalnega orkestra in komorni igri pa gre za izvajanje skupinskega pouka, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve v obravnavanem primeru.
V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.
Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.
Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.
Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.