ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12a, 12a/6, 12b, 12b/2. ZFPPIPP člen 14, 14/5.
pravna oseba - predlog za delno oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodnih taks - podredni zahtevek - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - insolventnost taksnega zavezanca
Predlog za oprostitev plačila sodne takse po večinskem stališču sodne prakse zajema tudi podredni zahtevek za njen odlog ali obročno plačilo. To pomeni, da sodišče ob odločanju o tem predlogu, v kolikor so podani pogoji za odlog ali obročno plačilo takse, lahko ugodi takšni zahtevi. V kolikor pogoji za to niso izpolnjeni in sodišče zavrne predlog za oprostitev plačila sodne takse, pa s tem obenem zavrne tudi predlog za njen odlog in obročno plačilo. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 mora tako za oprostitev kot tudi odlog in obročno plačilo sodne takse predlagatelj izkazati ogrozitev svoje dejavnosti s (takojšnjim in celotnim) plačilom sodne takse. V kolikor njegova dejavnost ni ogrožena, predlagatelj ne more biti upravičen do nobene od prej naštetih olajšav pri plačilu sodne takse.
Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati dejstvo, da se je nad toženo stranko vodil postopek poenostavljene prisilne poravnave, saj je bila ta pravnomočno potrjena in torej velja domneva iz petega odstavka 14. člena ZFPPIPP, da je s tem prenehal toženkin položaj insolventnosti. Omenjena domneva je sicer izpodbojna, vendar pa v tej smeri tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se tudi sicer obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca načeloma ne izključujeta.
Zgolj dejstvo, da tožena stranka nima odprtega nobenega transakcijskega računa, ne izkazuje, da nima sredstev za plačilo takse in da jih tudi ne more zagotoviti, oziroma da jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Izkazuje le, da nima denarnih sredstev na transakcijskem računu in tako predstavlja le indic za slabo likvidnostno stanje prosilke za taksno olajšavo. To pa ob pomanjkanju konkretnih navedb o ostalih okoliščinah slabega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja ne zadostuje za ugoditev njenemu predlogu.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - dvom o nepristranosti
Predsednik sodišča je pravilno poudaril, da sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, niti njegove strokovne odločitve, ne morejo biti odklonitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, pri čemer se je utemeljeno skliceval na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v citirani odločbi. Obdolženec pa ne zatrjuje obstoja okoliščin, ki bi kazale na sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na pristranski odnos do strank postopka - konkretno obdolženca, v smislu povezave sodnika s predmetom oziroma vsebino odločanja ali strankami postopka. Zavzeto stališče v izpodbijanem sklepu je torej pravilno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00027397
ZKP člen 344, 344/1, 429.
sprememba obtožnega predloga - pravica do obrambe - kraj in čas storitve kaznivega dejanja
Na dopustnost spremembe obtožnega predloga tudi ne vpliva, če je tožilec dejansko stanje drugače ocenil (tudi) zaradi navedb obrambe, primarno sicer uperjenih v zavračanje očitka zoper obdolženca. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, da je v izpodbijani sodbi odločilo na podlagi spremenjenega obtožnega predloga. Pri tem obdolženec v pravici do obrambe ni bil prikrajšan, saj je bil z obema spremembama seznanjen in je imel tudi možnost, da se zoper (spremenjeni) očitek brani.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - uporaba evropskega naloga za prijetje in predajo
Seveda obstaja možnost odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo kot navaja pritožba, vendar tako procesno dejanje samo po sebi ne izključuje obstoja begosumne nevarnosti.
poučitev o procesnih pravicah - opozorilo stranki - vložitev vloge na nepristojno sodišče - izjema - očitna pomota stranke - neizpolnitev pogoja - nevednost vložnika, ki nima pooblaščenca - odgovor na tožbo - vloga, vezana na rok
V tem primeru ni mogoče uporabiti desetega odstavka 112. člena ZPP. Tožena stranka je bila namreč pravilno in izrecno poučena, na katero sodišče mora vlogo vložiti, to je na Okrožno sodišče v Ljubljani. Tega pa ni storila, pač pa je vlogo ne le poslala, ampak tudi naslovila na Okrajno sodišče v Ljubljani. Za očitno pomoto pa po ustaljeni sodni prakse ne gre v primeru, ko je vloga tako naslovljena, kot tudi poslana na nepristojno sodišče.
Drugi odstavek izreka prvostopenjske sodbe je bil glede povrnitve stroškov očitno pomotno zapisan. V njem je bilo zapisano, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Nasprotno pa je bilo v obrazložitvi sodbe na r. št. 7 jasno zapisano, da je tožeča stranka tista, ki mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Tudi iz zadnjega stavka v tem odstavku je jasno razvidno, da je tožena stranka tista, ki je upravičena do povrnitve stroškov. To je v skladu z njenim uspehom v pravdnem postopku. S popravnim sklepom je torej prvostopenjsko sodišče le uskladilo ta del izreka prvostopenjske sodbe z obrazložitvijo, odločitev pa je po svojem smislu ostala enaka.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 104, 104/2, 104/2-1, 226. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/1, 7/2.
stečajni postopek - nagrada upravitelja - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - razdelitev posebne razdelitvene mase
Upravitelj ima pravico, da ob vsakokratni predložitvi končnega načrta zahteva plačilo nadomestila za unovčenje in za razdelitev; glede na določbo tretje alineje 1. točke drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP vsakokrat do sorazmernega dela nadomestila iz 3. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP. Pri tem sešteti sorazmerni deli nadomestila v skladu s 7. členom Pravilnika ne smejo znesti več od nadomestila, ki gre upravitelju glede na višino celotnega zneska, ki je bil v določenem stečajnem postopku predmet razdelitve.
Tožeča stranka in stranska intervenientka na strani tožeče stranke nista uspeli v sporu. V tem primeru pa tožena stranka upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, niti tožeči stranki niti stranski intervenientki ni dolžna povrniti stroškov postopka.
Pri vtoževanih zneskih tožnice gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Delavec je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel v delovnem razmerju. Pri prikrajšanju je zato treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju za opravljeno delo, torej tudi prejemke na podlagi civilnih pogodb. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo razliko med pripadajočo plačo za 36. plačni razred in prejemki, ki jih je tožnica v tem obdobju že prejela, je pri reparacijskem zahtevku pravilno upoštevalo plačila, ki jih je tožnica prejela po civilnih pogodbah.
plačilo sodne takse - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga
Skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane taksna obveznost takrat, ko je sodna odločba vročena stranki.
Tožnik je priglasil strošek sodne takse po poteku 15-dnevnega roka po nastanku taksne obveznosti. Njegov predlog za priglasitev stroškov postopka je zato prepozen.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6‑urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je sistem obračuna plač pri toženi stranki ugodnejši za zaposlene in je tako tožnik prejel več, kot bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je dokazoval obstoj nadur in njihovo neplačilo zgolj s sklicevanjem na računalniško evidenco, iz katere naj bi izhajal saldo (nad)ur, tožena stranka pa je v postopku dokazala, da podatek iz te listine pod nazivom "saldo" ne izkazuje števila opravljenih, a neplačanih nadur tožnika ter da je tožniku vse opravljene ure plačala.
ZDR člen 120, 122.. ZJU člen 106, 107.. ZPol člen 67b, 68.. ZODPol člen 45a, 45a/1, 45a/2, 45a/3, 45a/4, 45a/5, 45a/6.
izbira kandidata - policist - pripravništvo
Tožnik ob zaposlitvi kot kandidat za policista očitno še ni imel potrebnih znanj policista. Zaposlil se je ravno zato, da te pogoje pridobi, saj je bila nenazadnje v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2007 predvidena tudi posebna možnost prenehanja delovnega razmerja že s 5. 5. 2008, če pred tem ne bo uspešno opravil praktičnega usposabljanja. Navedeno pa pojmovno izključuje možnost opravljanja pripravništva, saj naj bi delavec že izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, za katerega se zaposli kot pripravnik.
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
zavrženje obtožnega predloga - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - večja škoda - delo sodnika
Tako je tudi v obravnavani zadevi bila odločitev razpravljajoče sodnice, sedaj obdolžene, podvržena pritožbenemu preizkusu, ki pa ni pokazal nobenih kršitev ali nepravilnosti in je bil postopek, ki ga je vodila obdolženka pravilen in zakonit, pravilne in zakonite pa so bile tudi odločitve, ki jih je obdolžena v tej zadevi sprejela.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
Glede na to, da se je obdolžencu v uvodu očitalo, da je hudo ponižal več oseb, vendar je iz opisa v nadaljevanju izhajalo, da bi naj ponižal le oba oškodovanca, je pritožbeno sodišče očitek o hudem ponižanju več oseb iz izreka izpustilo, pri čemer se kvalifikacija obravnavanega kaznivega dejanja ni spremenila, saj se je obdolžencu, poleg že navedenega očitalo tudi, da je drugega, konkretno S.G., tudi lahko telesno poškodoval, tako da v izreku opisano ravnanje obdolženca še vedno ustreza kvalifikaciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo govora o tem, kdaj naj bi se izvedla prva uskladitev plač. Uskladitev plač z inflacijo je izpogajal predlagatelj, nasprotni udeleženec pa je na tako določbo pristal zato, da je zaključil pogajanja in se izognil tveganju nadaljnje stavke. Na podlagi tega je zaključilo, da gre v primeru, če je nasprotni udeleženec zato, da je pogajanja zaključil, soglašal z besedilom 109. člena KP, pri tem pa ni hotel, da pravne posledice te določbe nastopijo že v letu 2017, za miselni pridržek nasprotnega udeleženca, ki ne more biti v škodo predlagatelju in ne vpliva na nastanek pravnih posledic. Volja, ki je bila izjavljena in zapisana v besedilu 109. člena KP, ustvarja enake posledice, kot če miselnega pridržka ne bi bilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je končno besedilo 109. člena na predlog predlagatelja pripravila nasprotna udeleženka. Zato so pritožbene navedbe o miselnem pridržku na strani predlagatelja povsem neutemeljene.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 25, 25/2, 25/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnika spremljati neprekinjeno v obdobju 30 dni. Drugi odstavek 25. člena KPND določa, da je delavčevo delo treba spremljati najmanj 30 dni, pri tem pa ne določa, da se spremljanja ne sme prekiniti. Namen te določbe kolektivne pogodbe je v tem, da preprečuje delodajalcu, da bi delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi prehitro oziroma po krajšem obdobju opravljanja dela s strani delavca. Prekinjeno obdobje spremljanja takšnemu namenu ne nasprotuje in je delavcu kvečjemu v korist. V konkretnim primeru se je prekinitev spremljanja izkazala za upravičeno tudi zaradi izrabe letnega dopusta najprej s strani tožnika in nato še s strani njegovega nadrejenega, ki je spremljal tožnikovo delo. Glede na določbo drugega odstavka 25. člena KPND, da se za čas spremljanja šteje samo prisotnost delavca na delu, pa spremljanje tožnikovega dela v času izrabe letnega dopusta s strani tožnika niti ne bi bilo dopustno.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b, 123/2-c. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50.
regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - neugodne posledice izdaje začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neposredna uporaba trips
Vprašanje težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe je odprt pravni pojem, ki ga je treba v konkretnem primeru zapolniti.
Sodišče druge stopnje se je doslej v sodni praksi že opredelilo do vprašanja, ali zadošča, da sodišče opre merilo o nastanku težko nadomestljive škode le na denarnem merilu. Odgovor na navedeno zastavljeno vprašanje je negativen.
Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ostalimi upnikovimi trditvami, ki jih je sicer pravilno povzelo v točki 23 razlogov izpodbijanega sklepa. Upnik je namreč zatrjeval še druge okoliščine o nastanku težko nadomestljive škode. Dovolj konkretizirano in izčrpno je navedel trditveno podlago, ki pa je sodišče prve stopnje z izjemo trditev v zvezi z dosežnimi prihodki upnika na svetovni ravni in v RS in trditev, da kršitev patenta posega tudi v upnikove moralne pravice, ni obravnavalo. Zato je ostala trditvena podlaga glede vseh ostalih trditev upnika, povzetih v 23. točki razlogov izpodbijanega sklepa, v postopku pred sodiščem prve stopnje, neizčrpana.
Sporazum TRIPS, ki ureja uveljavljanje pravic industrijske lastnine v primeru njihove kršitve na mednarodni pravni ravni, je prvo mednarodno zavezujoča pogodba, ki vsebuje pomembna določila tako v civilno pravnem kot tudi v kazensko pravnem varstvu pravic intelektualne lastnine in določa minimalne vsebinske standarde njihovega uveljavljanja. Vendar sta cilj sporazuma krepitev in harmonizacija, ne pa unifikacija prava intelektualne lastnine v nacionalnih pravnih redih držav, članic svetovne trgovinske organizacije (WTO). Zato lahko države prosto izbirajo metode za izvajanje vsebine njegovih členov, ne smejo pa spreminjati v njem določenih obveznosti, razen če to sam dopušča.