KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00025707
KZ-1 člen 216, 216/1. ZKP člen 319, 319/1, 371, 371/1, 371/2.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - navzočnost pooblaščenca - navzočnost oškodovanca med zagovorom obdolženca - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - neupravičena izvršba - zloraba izvršbe - standard obrazloženosti prvostopenjske sodbe - krivda - opredelitev do dokazov - zavrženje pritožbe kot prepozne
Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Citirana določba pa ne določa, da bi moral biti iz sodne dvorane napoten tudi pooblaščenec oškodovanca.
Ključno vprašanje pri presoji obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe je namreč, ali je obdolženec kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, ali za izterjavo teh denarnih sredstev obstoji veljavni pravni naslov, kot je naveden verodostojni listini, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo.
Obdolženec je kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, da za uveljavljanje teh zahtevkov društvo ni imelo veljavnega pravnega naslova, zaradi česar sta bila zahtevka neupravičena. Četudi je občni zbor društva na seji sprejel odločitev, da se bodo ta sredstva prisilno izterjala, pa to obdolženca ne razbremeni kazenske odgovornosti, saj je bistveno, da je bil kot predstavnik oziroma kot predsednik društva seznanjen s tem, da za izterjavo tega denarja nima ustrezne pravne podlage.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - dvom o nepristranosti
Predsednik sodišča je pravilno poudaril, da sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, niti njegove strokovne odločitve, ne morejo biti odklonitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, pri čemer se je utemeljeno skliceval na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v citirani odločbi. Obdolženec pa ne zatrjuje obstoja okoliščin, ki bi kazale na sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na pristranski odnos do strank postopka - konkretno obdolženca, v smislu povezave sodnika s predmetom oziroma vsebino odločanja ali strankami postopka. Zavzeto stališče v izpodbijanem sklepu je torej pravilno.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - uporaba evropskega naloga za prijetje in predajo
Seveda obstaja možnost odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo kot navaja pritožba, vendar tako procesno dejanje samo po sebi ne izključuje obstoja begosumne nevarnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00027397
ZKP člen 344, 344/1, 429.
sprememba obtožnega predloga - pravica do obrambe - kraj in čas storitve kaznivega dejanja
Na dopustnost spremembe obtožnega predloga tudi ne vpliva, če je tožilec dejansko stanje drugače ocenil (tudi) zaradi navedb obrambe, primarno sicer uperjenih v zavračanje očitka zoper obdolženca. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, da je v izpodbijani sodbi odločilo na podlagi spremenjenega obtožnega predloga. Pri tem obdolženec v pravici do obrambe ni bil prikrajšan, saj je bil z obema spremembama seznanjen in je imel tudi možnost, da se zoper (spremenjeni) očitek brani.
poučitev o procesnih pravicah - opozorilo stranki - vložitev vloge na nepristojno sodišče - izjema - očitna pomota stranke - neizpolnitev pogoja - nevednost vložnika, ki nima pooblaščenca - odgovor na tožbo - vloga, vezana na rok
V tem primeru ni mogoče uporabiti desetega odstavka 112. člena ZPP. Tožena stranka je bila namreč pravilno in izrecno poučena, na katero sodišče mora vlogo vložiti, to je na Okrožno sodišče v Ljubljani. Tega pa ni storila, pač pa je vlogo ne le poslala, ampak tudi naslovila na Okrajno sodišče v Ljubljani. Za očitno pomoto pa po ustaljeni sodni prakse ne gre v primeru, ko je vloga tako naslovljena, kot tudi poslana na nepristojno sodišče.
Drugi odstavek izreka prvostopenjske sodbe je bil glede povrnitve stroškov očitno pomotno zapisan. V njem je bilo zapisano, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Nasprotno pa je bilo v obrazložitvi sodbe na r. št. 7 jasno zapisano, da je tožeča stranka tista, ki mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Tudi iz zadnjega stavka v tem odstavku je jasno razvidno, da je tožena stranka tista, ki je upravičena do povrnitve stroškov. To je v skladu z njenim uspehom v pravdnem postopku. S popravnim sklepom je torej prvostopenjsko sodišče le uskladilo ta del izreka prvostopenjske sodbe z obrazložitvijo, odločitev pa je po svojem smislu ostala enaka.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zavrnitvi zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust pravilno upoštevalo stališče, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU C- 396/13, po katerem se šteje, da se regres kot pravica iz delovnega razmerja uresničuje po enovitem pravnem sistemu. Tožnik je pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in regresa utemeljeval na slovenskih predpisih, in sicer na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 ter Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo kot oviro za priznanje regresa, saj je tožnik zgoraj omenjeno razliko v plači, kar je bil bistveni del tega spora, uveljavljal po avstrijskem pravu. Kljub pravilu, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), to ne velja neodvisno od navedb strank, ki morajo biti tudi pravočasno podane (286. člen in prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne zadostuje torej zgolj pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče poznati tudi tuje pravo po uradni dolžnosti, ko pa je v postopku na prvi stopnji izrecno uveljavljal po slovenskih predpisih ter z navedbami, ki ustrezajo tej materialnopravni podlagi. Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti mimo navedb strank ugotavljati, ali morda obstajajo še kakšna relevantna dejstva, niti iskati dokazov zanje. Nenazadnje tožnik niti v pritožbenem postopku ni podal trditev o pogojih za odmero oziroma izračun sorazmernega dela regresa za letni dopust po relevantnih avstrijskih predpisih. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporni leti.
Pri vtoževanih zneskih tožnice gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Delavec je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel v delovnem razmerju. Pri prikrajšanju je zato treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju za opravljeno delo, torej tudi prejemke na podlagi civilnih pogodb. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo razliko med pripadajočo plačo za 36. plačni razred in prejemki, ki jih je tožnica v tem obdobju že prejela, je pri reparacijskem zahtevku pravilno upoštevalo plačila, ki jih je tožnica prejela po civilnih pogodbah.
Tožeča stranka in stranska intervenientka na strani tožeče stranke nista uspeli v sporu. V tem primeru pa tožena stranka upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, niti tožeči stranki niti stranski intervenientki ni dolžna povrniti stroškov postopka.
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
zavrženje obtožnega predloga - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - večja škoda - delo sodnika
Tako je tudi v obravnavani zadevi bila odločitev razpravljajoče sodnice, sedaj obdolžene, podvržena pritožbenemu preizkusu, ki pa ni pokazal nobenih kršitev ali nepravilnosti in je bil postopek, ki ga je vodila obdolženka pravilen in zakonit, pravilne in zakonite pa so bile tudi odločitve, ki jih je obdolžena v tej zadevi sprejela.
I. kategorija invalidnosti - svoj poklic - popolna izguba delovne zmožnosti - izvedensko mnenje
Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.
ZDR-1 člen 126.. ZSPJS člen 23, 23/1.. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-5, 39/2, 39/3.
učitelj - dodatek za posebne obremenitve - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Poučevanje trobente, pozavne in tube ter vodenje pihalnega orkestra in komorne igre, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve po 5. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, saj ne gre za poučevanje treh ali več po vsebini različnih predmetov.
Samo dejstvo, da so trobenta, pozavna in tuba ter ostala konična trobila različni inštrumenti z različnimi pristopi poučevanja v učnih načrtih, pri čemer gre pri teh za izvajanje individualnega pouka, pri vodenju pihalnega orkestra in komorni igri pa gre za izvajanje skupinskega pouka, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve v obravnavanem primeru.
Glede na to, da se je obdolžencu v uvodu očitalo, da je hudo ponižal več oseb, vendar je iz opisa v nadaljevanju izhajalo, da bi naj ponižal le oba oškodovanca, je pritožbeno sodišče očitek o hudem ponižanju več oseb iz izreka izpustilo, pri čemer se kvalifikacija obravnavanega kaznivega dejanja ni spremenila, saj se je obdolžencu, poleg že navedenega očitalo tudi, da je drugega, konkretno S.G., tudi lahko telesno poškodoval, tako da v izreku opisano ravnanje obdolženca še vedno ustreza kvalifikaciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.
V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, zato tožnik pri bruto zneskih plač ne razpolaga neposredno s celotnim zneskom, temveč deloma razpolaga posredno prek uporabe javnih storitev, ki se financirajo iz davkov. Tožnik tudi sam v pritožbi navaja, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po plačilu bruto plač iz pravnomočne sodbe. Morebitno prikrajšanje, do katerega je prišlo pri enkratnem izplačilu, pa izhaja iz veljavne dohodninske zakonodaje, na kar pa sta tako tožena stranka kot sodišče vezana.
Ker je bila odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up‑1169/12-24 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60-dnevni rok za vložitev zahtev potekel 29. 6. 2015. Zahteve, vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica uveljavljanja revizije podatkov.
plačilo sodne takse - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga
Skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane taksna obveznost takrat, ko je sodna odločba vročena stranki.
Tožnik je priglasil strošek sodne takse po poteku 15-dnevnega roka po nastanku taksne obveznosti. Njegov predlog za priglasitev stroškov postopka je zato prepozen.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6‑urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
plačilo razlike plače - zadrževanje in pobot izplačila plače - soglasje delavca
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in sicer o višini osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, kot to določa kolektivna pogodba. Delavcu poleg osnovne plače, skladno z določbo drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 pripada tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Tožnik v pogodbah o zaposlitvi, na podlagi katerih mu je tožena stranka zadržala del plače, ni imel določenega plačila za poslovno uspešnost, tožena stranka mu je zadržala del osnovne bruto plače, kar pa je v tem primeru nedopustno. Po določbah ZDR-1 in ZDR iz 136. člena lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična.