V konkretnem primeru ni podano nobeno od dejanskih stanj iz 53. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je ob izpolnjevanju ostalih pogojev mogoče vdovi pravico do vdovske pokojnine med drugim priznati le: če je do moževe smrti bila popolnoma nezmožna za delo, ali; če je popolnoma nezmožna za delo postala v enem letu po njegovi smrti, oz. če je popolnoma nezmožna za delo postala med trajanjem pravice do vdovske pokojnine kot uživalka pravice ob otroku, do katerega je imela dolžnost preživljanja.
plačilo izvedenca - izdelovalec mnenja, ki ni sodni izvedenec
Pritožba nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške D. d.o.o. obračunati skladno s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Pravice in obveznosti med pravnimi subjekti lahko nastanejo le na podlagi zakona ali pravnega posla, zato Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je podzakonski predpis za primere, kadar sodišče zaupa izvedensko delo subjektu, ki ni imenovan za sodnega izvedenca, ni mogoče uporabiti niti po analogiji.
Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in tudi količino takšnega dela (VIII Ips 191/2018). Zato je zmotno stališče pritožbe, da se dokazno breme glede števila opravljenih nadur v primeru odsotnosti evidence o času nadurnega dela enostavno prevali na delodajalca. V premoženjskem delovnem sporu, kakršen je predmetni, ni predpisano pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu.
ZObr člen 98c, 98c/2.. OZ člen 165, 246, 299, 299/1.
neizrabljen tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - zakonske zamudne obresti
Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, do katerih je bil tožnik upravičen.
Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Upoštevajoč določbo 165. člena OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).
ZDR-1 člen 74, 74/3, 85, 85/2, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-2.. ZGD-1 člen 515.
vodilni delavec - pogodba o zaposlitvi za določen čas - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - razrešitev
Čeprav je bila določitev vodilnih delavcev pri toženi stranki pomanjkljivo urejena oziroma pomanjkljiva, saj je imenovanje in razrešitev v pravilniku o organizaciji tožene stranke izrecno predvideno le za delavce nižje vodstvene ravni od izvršilnih direktorjev (ti predstavljajo drugo vodstveno raven, pod njimi pa so še tri vodstvene ravni), to kaže le na pomanjkljivost ureditve, ne pa na nemožnost razrešitve.
Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.
sosporništvo - solastništvo - tožba na ugotovitev lastninske pravice
Narava uveljavljane lastninske pravice ni deljiva in ne omogoča različne odločitve za vsakega posameznega solastnika. Tožnik namreč zahteva (so)lastninsko pravico na realnem delu sporne nepremičnine (medetažnem delu s podstrešjem), zato so solastniki nepremičnine neločljivo povezani.
Dejstvo, ki ga poudarja toženka v pritožbi, da je imel njen zavarovanec družba A. d. o. o., z družbo B. d. o.o., sklenjeno kooperantsko pogodbo in da sta družbi sklenili sporazum o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na skupnem delovišču, dodatno potrjuje ugotovitev, da tožnik ni bil napoten delavec, družba A. d. o. o., pa ne delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Tožnik je kot delavec družbe A. d. o. o., opravljal delo na (skupnem) delovišču, na katerem je bil s sporazumom o organiziranju in izvajanju varstva pri delu na skupnem delovišču kot odgovorna oseba za koordiniranje varnega dela določen C.C.. Pravilno je ugotovilo tudi, da se je s sporazumom tudi družba A. d. o. o., torej tožnikov delodajalec in toženkin zavarovanec, zavezala imenovati odgovorne osebe za vodenje posameznih del, razporejanje delavcev in izvajanje varnostnih ukrepov v skladu s predpisi, pa te zaveze ni izpolnila.
odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - materialno pravni ugovor - predobravnalni narok
Ugovor pravne narave je lahko sestavni del ugovora zoper obtožnico, ki ga je obdolženi B.V. vložil 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje pa ga je že s sklepom I Ks 52458/2010 z dne 8. 10. 2013, kot neutemeljenega zavrnilo. Lahko pa je tudi sestavni del odgovora na obtožbo, vendar šele po predstavitvi obtožnice, ko se je torej glavna obravnava že začela (prvi odstavek 321. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena ZKP).
Kdaj sta odredba za hišni preiskavo in odredba iz prvega odstavka 156. člena ZKP v zadostni meri obrazloženi, je dejansko vprašanje, odvisno od okoliščin posameznega primera.
Pritožnikova pripomba o identičnosti vsebine in obrazložitev, bržkone odredb za hišne preiskave, je sicer točna, vendar mora biti hkrati upoštevana nespremenjenost kaznivih dejanj, njihovih osumljencev in končno, da so bile hišne preiskave odrejene na različnih naslovih. V takšnem primeru kakšna posebna ali dodatna individualizacija, kolikor je sploh mogoča, ni potrebna.
Po 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je svoj poklic delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Svoj poklic torej poleg dela na delovnem mestu, na podlagi katerega je bila oseba vključena v zavarovanje, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja
Tožena stranka je iz utemeljenih razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ob upoštevanju določbe prvega odstavka 109. člena ZDR‑1 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč delavcem vročala nove pogodbe o zaposlitvi in za vročitev teh pogodb nekaterim delavcem, ki jih niso želeli prevzeti, pooblastila vodjo projekta. Ta je tožniku že dvakrat pred spornim dogodkom poskušal vročiti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi oziroma poziv, da naj se zglasi v kadrovski službi in to pogodbo prevzame, kar je tožnik odklonil. Spornega dne mu je na 12. redni seji sveta delavcev znova želel vročiti ta poziv, a ga je tožnik verbalno napadel.
odpoved najemne pogodbe - rok za odpravo kršitev - najemna pogodba za nedoločen čas - neplačilo najemnine - osebni stečaj
Glede na to, da tožnica pred vložitvijo zahtevka na odpoved najemne pogodbe toženca ni opozorila na kršitev in mu tudi ni določila načina in roka za odpravo navedene kršitve, kar je predpostavka za odpoved najemne pogodbe po 3. odstavku 15. člena Najemne pogodbe (enako določilo vsebuje tudi 3. odstavek 103. člena SZ-1), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo in v točki 20 obrazložilo, da tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe ni utemeljen in posledično, ker najemna pogodba za nedoločen čas ni odpovedana, tudi ni utemeljen zahtevek na izselitev toženca iz predmetnega stanovanja, zato je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
delo s krajšim delovnim časom - denarno nadomestilo
Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje je podana v 1. odstavku 82. člena v zvezi s 86. členom ZPIZ‑2. Po slednji določbi ZPIZ-2 se zavarovancem s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko zagotavlja pravica do delnega nadomestila (1. odstavek), v nadaljnjih odstavkih pa urejen način in odstotki odmere denarne dajatve. Vendar je za rešitev konkretnega primera bistven tudi 1. odstavek 122. člena ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.
Seveda je potrebno ločiti pogoje za priznanje pravice do delnega nadomestila in pogoje za izplačevanje navedene denarne dajatve. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ti niso vedno identični.
zamudna sodba - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odjava iz zavarovanj
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožba (razen v delu, glede katerega je tožbo zavrglo) sklepčna oziroma, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na nezakonito prenehanje delovnega razmerja, po materialnem pravu utemeljen, saj tožniku delovno razmerje (zgolj z odjavo iz zavarovanja) ni prenehalo na katerega od zakonitih načinov (77. člen ZDR-1), zlasti pa ne na podlagi njegove odpovedi.
zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - alternativni način izvršitve kazni zapora - kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - kaznivo dejanje prisiljenja
Tako je sodišče prve stopnje poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin upoštevalo tudi težo kaznivega dejanja, okoliščine storitve kaznivega dejanja, obsojenčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju in v tej zvezi tudi njegovo nekritičnost do storjenega kaznivega dejanja (4. točka izpodbijanega sklepa). Prav te pa so tiste okoliščine, ki ne dopuščajo načina izvršitve kazni zapora le ob vikendih oziroma z delom v splošno korist.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo - nosečnost delavke
Tožnica je o svoji nosečnosti v njenem drugem mesecu dne 21. 3. 2018 povedala zakonitemu zastopniku tožene stranke in njegovi ženi. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 13. 4. 2018 do 30. 4. 2018, tožena stranka pa ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 20. 4. 2018. Tožnica je toženo stranko tudi pisno obvestila o nosečnosti dne 23. 4. 2018. Glede na to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 20. 4. 2018, jo je prejela v času nosečnosti, kar je v nasprotju s 115. členom ZDR-1, ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti.
ponovna odmera starostne pokojnine - rok za vložitev zahteve - materialni prekluzivni rok - notranji odkup delnic
Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnik je zahtevo vložil 14. 2. 2017, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla. V zvezi z naravo tega roka, torej da gre za prekluzivni materialni rok po preteku katerega pravica ugasne, se je pritožbeno sodišče že izjasnilo v več zadevah. V sporni zadevi revizija podjetja, ki ga navaja tožnik do izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS ni bila opravljena. V tem primeru pa je bilo potrebno, da sama stranka v roku 60 dni po objavi ustavne odločbe, torej do 29. 6. 2015 zahteva revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter zahteva ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Po izteku navedenega roka, kot je to podano tudi v sporni zadevi pa tožnik ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Za ponovno odmero pokojnine tudi niso izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2, saj je od vročitve dokončne odločbe tožniku o priznanju pravice do starostne pokojnine pa do vložitve zahteve za ponovno odmero pokojnine preteklo več kot deset let.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00024993
OZ člen 18, 18/2, 50, 564, 565. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
prodajna pogodba - nična pogodba - navidezna prodajna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - pogodba o ustanovitvi služnosti - pogodba o preužitku - svobodna in resna volja - dokazna ocena - odločitev o pravdnih stroških - obrazloženost odločitve o stroških postopka
Sodišče prve stopnje je po izvdenem dokaznem postopku utemeljeno podvomilo o tožbeni tezi, da je sporna pogodba fiktivna in zato nična (pravilno: brez pravnega učinka). Tožnica je ob ponovnem zaslišanju celo sama priznala, da je toženec pogodbo očitno vzel resno, ona sama pa ne. Za veljaven nastanek pogodbe mora biti izjava pogodbene volje svobodna in resna (drugi dostavek 18. člena OZ). Če pogodbenik v resnici nima namena podati zavezujoče izjave, pogodba ni sklenjena, vendar to pravilo velja le takrat, kadar je takšna volja navzven zaznavna in tako znana sopogodbeniku. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnica niti ne trdi, da bi moralo biti tožencu glede na okoliščine sklepanja pogodbe jasno, da se v resnici tožnica ne želi zavezati k prodaji svojih nepremičnin.
Kadar tožnik zahteva ugotovitev ničnosti celotne pogodbe, sodišče pa ugotovi, da je nično samo posamezno pogodbeno določilo, s takšno ugotovitvijo ostane znotraj okvira tožbenega zahtevka, saj tožniku dejansko prisodi manj od zahtevanega in ne nekaj drugega, kot meni sodišče prve stopnje.
Za pravilno izpolnitev svoje pojasnilne dolžnosti bi morala banka tožnikom predstaviti kredit v tuji valuti na razumljiv način in ob upoštevanju splošnega znanja povprečnega potrošnika, tako da bi tožniki lahko ocenili celoten strošek posojila. Pojasniti bi jim morala, da s sklenitvijo pogodb prevzemajo nase tečajno tveganje, zaradi česar se lahko zgodi, da bo njihova obveznost odplačila kredita v domači valuti zaradi spremembe tečaja lahko višja kot ob sklenitvi pogodbe in da tega bremena morda ne bodo zmogli, pa tudi, da se dolgoročno kredit v CHF kljub nižji obrestni meri lahko izkaže za manj ugodnega od kredita v EUR. Glede na navedeno ni dovolj, da sta bila v pogodbi navedena valuta in vrsta tečaja. Tudi ni odločilno, da toženka ni oglašala kreditov v CHF, da je tožnikom najprej ponudila kredit v EUR in da je prva tožnica nato sama zahtevala kredit v CHF. Prav zato, ker ni bila kreditno sposobna za kredit v domači valuti, bi jo morala toženka še bolj skrbno in natančno opozoriti na posledice prevzema tečajnega tveganja. Informacije bi morala tožnikom ponuditi ne glede na njihov izraženi interes, pri tem pa se ne bi smela zanašati na njihove izkušnje in izobrazbo. Dejstvo, da banka ni mogla natančno predvideti bodočega gibanja tečaja, nima nobenega vpliva na njeno pojasnilno dolžnost. S tožniki bi morala deliti vse informacije, ki so bile pomembne za sklenitev pogodbe, vključno s tveganji, ki jih pogodba prinaša.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00024007
ZKP člen 491. KZ člen 72, 81.
mladoletniki - vzgojni ukrepi in sankcije za mladoletnike - predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - vzgojni ukrep oddaje mladoletnika v zavod za usposabljanje - ustavitev kazenskega postopka
Državna tožilka je zoper mladoletnika po končanem pripravljalnem postopku na podlagi 491. člena ZKP vložila predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu, čeprav se te določbe nanašajo na "obdolženca", torej na polnoletne osebe. V 72. členu KZ je jasno določeno, da se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa tudi denarna kazen ali mladoletniški zapor, ob teh kaznih pa kot stranski kazni tudi prepoved vožnje motornega vozila ali izgona tujca iz države. Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj se lahko izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor. Zoper mladoletnika bi torej državna tožilka morala vložiti predlog za izrek vzgojnega ukrepa oddaje v zavod za usposabljanje.