Ločitvena pravica upnice do zapustnice je bila vpisana v zemljiško knjigo. S smrtjo zapustnice se je prenesla lastninska pravica na nepremičnini.
V zemljiško knjigo ostane vpisan po smrti še nekaj časa zapustnik. S smrtjo zapustnice je tako postal nepravilen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo glede lastninske pravice na nepremičnini zapustnice. Vendar pa to ni razlog za to, da bi moral biti upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja ločitvene pravice. Dedič po zapustnici je namreč znan: to je stečajni dolžnik. Tako je jasno, da upnikova ločitvena pravica v razmerju do dediča lahko obstaja, četudi dedič še ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik.
Toženka je dokazala, da je zaradi pospešitve in poenostavitve delovnih procesov ukinila tožnikovo delovno mesto, torej je potreba po njegovem delu postala nepotrebna, čeprav je bil v času reorganizacije še upravičeno odsoten z dela.
Zaradi kasnejšega dokončnega poplačila dolga in posledičnega upničinega umika izvršilnega predloga ni več podan pravni interes dolžnika za vsebinsko odločanje o samem ugovoru po roku, kar pa ne pomeni, da utemeljenosti ugovora ni treba presoditi za potrebe odločitve o stroških upničinega odgovora na ugovor. Zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje ugovor po roku vročilo upnici v odgovor, in pravila, da v primeru pasivnosti upnika v ugovornem postopku velja domneva resničnosti ugovornih navedb, namreč še ni mogoče zaključiti, ali so bili stroški konkretnega upničinega odgovora na ugovor po roku z dne 8. 4. 2024 objektivno potrebni, ali ne. Da bi to ugotovilo, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bi bil ugovor po roku, če ne bi bilo nato umika izvršilnega predloga zaradi kasnejšega plačila dolga, utemeljen ali ne.
Pri presoji (ne)potrebnosti stroškov za delni umik je treba razlikovati med primerom, ko upnik utesni izvršbo zaradi dolžnikovega prostovoljnega plačila, za katerega sodišče ne more vedeti že na podlagi podatkov v spisu, in primerom, ko gre za prisilno poplačilo, s strani dolžnikovega dolžnika oziroma izvršitelja. V zadnjem primeru stroškov delnega umika načeloma ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo, vendar pa po naravi stvari to lahko velja le, če gre za prisilno poplačilo v sami izvršilni zadevi, v kateri je bil podan delni umik.
Dolžnik pa v obravnavani zadevi v pritožbi ne izpodbija, da je upnica delni umik z dne 1. 10. 2024 za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR podala zaradi prisilnega poplačila, opravljenega v drugi izvršilni zadevi, in sicer v zadevi I 133/2023. V navedeni izvršilni zadevi I 133/2023 je namreč prišlo do preplačila za znesek 54,68 EUR in je zato to preplačilo upnica upoštevala v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024 ter na ta račun podala delni umik. Ker je bil torej konkretni delni umik z dne 1. 10. 2024 sicer res vložen zaradi prisilnega poplačila, a ne v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024, temveč v zadevi I 133/2023, je treba v zvezi s to vlogo nastale stroške šteti kot potrebne stroške v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Brez navedene upničine vloge namreč sodišče samo ne bi moglo šteti, da naj se po volji upnice prisilno preplačilo iz zadeve I 133/2023 upošteva v predmetni zadevi I 18/2024, dolžnik pa bi moral navedeno plačilo, če ne bi bilo delnega umika, uveljavljati z ugovorom, s čimer bi nastali le dodatni stroški. Bistveno je torej, da če upnica delnega umika ne bi podala, sodišče preplačila v zadevi I 133/2023 ne bi moglo samoiniciativno upoštevati kot delnega plačila terjatve, uveljavljane v predmetni zadevi I 18/2024.
Ker je bila v tem primeru pritožba vložena po izteku zakonskega roka, je sodišče prve stopnje tožnikovo pritožbo, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, utemeljeno kot prepozno zavrglo.
Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da delovni mesti analitika in višjega policijskega inšpektorja nista sorodni delovni mesti v smislu prvega odstavka 20. člena ZSPJS in tako tožnik ni upravičen do prenosa oziroma ohranitve dveh plačnih razredov napredovanj.
Pritožnik poudarja tudi, da je ves čas postopka sodeloval s FURS ter tudi stečajno upraviteljico in da je po predhodnih pojasnilih ter odsotnosti nadaljnjih zahtev sklepal, da je zahteva že obravnavana oziroma zaključena, kar za odločitev sodišča druge stopnje ni bistveno glede na to, da se mu očita kršitev iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Ne le s kršitvijo navodil osebne zdravnice in opravljanjem pridobitnega dela, tožnik je bolniški stalež kršil že s tem, ko je odpotoval iz kraja bivanja. Dejstvo, da je odpotoval (v Bosno in Hercegovino) s strani tožnika ni bilo sporno, sporno je bilo le s kakšnim namenom. Prav tako ni bilo sporno, da tožnik dovoljenja za odpotovanje, preden je odšel, ni imel. Za odpotovanja iz kraja bivanja je vedno, kot so izrecno določala Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 233. členu in kot je v sodni praksi že poudarilo Vrhovno sodišče RS (za vsak odhod), potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika.
Prisilna izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dom, je sicer nedvomno zelo invaziven poseg v položaj tretjega. Vendar to samo zase še ne more biti argument za odlog izvršbe. Zgolj dejstvo, da je tretji slabega zdravstvenega stanja, odloga izvršbe še ne more utemeljiti, temveč lahko velja celo nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo tretji lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled. V takem primeru namesto odloga izvršbe nastopi takšno delovanje države in udeleženih v postopku, da se tretjemu pomaga z namestitvijo. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz izvida, pravzaprav izhaja, da izboljšanja zdravstvenega stanja tretjega morda celo ni mogoče pričakovati, odlog izvršbe pa na račun upnika ne more trajati v nedogled. Ob tem tretji izrecno trdi, da sploh ni prišlo do kakršnekoli spremembe terapije, ki bi tretjega lahko pripravila na opravo izvršbe. Kadarkoli bo izvršba opravljena, bo tretji očitno slabega duševnega in fizičnega zdravja, brez zatrjevanih izgledov za izboljšanje. Kvečjemu pa takšno dejansko stanje ne bi pomenilo argumenta za odlog izvršbe, saj kot že povedano odlog izvršbe ne more trajati v nedogled, v času, ko bi se zdravstveno stanje tretjega samo še poslabševalo in poslabševalo. Izgledov za izboljšanje zdravstvenega stanja pa tretji nikjer ne zatrjuje in izkazuje.
Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.
Popravilo poškodovane stvari ima značilnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in sicer ne glede na to, ali ga opravi odgovorna oseba ali pa oškodovanec zagotovi, da popravilo opravi druga oseba. Navadno bo oškodovanec popravilo zaupal drugi osebi, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, da lahko takšno popravilo ustrezno opravi. V takšnem primeru bo oškodovančev premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, samo če prejme denarno odškodnino, ki je enaka višini dejanskih stroškov popravila stvari in denarne odškodnine za škodo zaradi morebitne manjvrednosti (popravljene) stvari.
Opustitev pravice od zagovora je upravičena (le), če gre za hujše konfliktne situacije, ki nastanejo iz razlogov na strani delavca samega (fizično nasilje, grožnje in podobno). Prav za takšne situacije, ki so nastale iz razlogov na strani delavca, je šlo v tožnikovemu primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugotovljeno dejstvo tožnikovega večkratnega posega v telesno nedotakljivost zaposlenih pri toženki, vključno s toženko kot njegovim delodajalcem, ki je predhodno kot ženska že utrpela nedostojna ravnanja spolne narave s strani tožnika, prestavlja takšno okoliščino, zaradi katere bi bilo neupravičeno pričakovati, da mu pred odpovedjo omogoči zagovor. Izredna odpoved je zakonita, čemur pritrjuje pritožbeno sodišče.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 29. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi dovolj obrazložena. Iz odpovedi izhaja, da so razmere na trgu toženko prisilile v izvedbo ekonomskih in organizacijskih sprememb, in sicer v reorganizacijo dela z zmanjšanjem števila zaposlenih prodajalk v poslovni enoti B. v nakupovalnem centru C., kjer je delala tožnica. Iz tega razloga je prenehala potreba po tožničinem delu, toženka pa bo z ostalimi zaposlenimi na delovnem mestu prodajalka zadostila potrebam po delu v tej trgovini. Toženka je pojasnila, kako bo reorganizirala delo v prodajalni, da bo zmanjšala število zaposlenih prodajalk za eno (tožnico) in delo opravila s preostalimi prodajalkami. Iz odpovedi sicer ne izhajajo razmere na trgu in ekonomski razlogi, je pa v zadostni meri obrazložen organizacijski razlog, čeprav skopo, zato se iz odpovedi razbere, kaj je razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice.
Podaja odpovedi iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni pogojena niti s predhodno seznanitvijo delavca z očitki niti z obveznostjo delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Napačno je nasprotno stališče, ki ga pritožba utemeljuje z navedbo, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 85. člena ZDR-1 na podlagi analogije za zapolnitev neustavne pravne praznine. V citirani določbi je dolžnost predhodne pisne seznanitve z očitki in možnost zagovora predpisana le za odpoved iz razloga nesposobnosti, iz krivdnega razloga in za izredno odpoved. Teh dolžnosti ZDR-1 za postopek odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ne določa, zato izostanka takšne ureditve ni mogoče šteti v škodo delodajalca.
Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.
Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in kasneje ustavljena. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vnesla odločba VSRS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v primeru, kadar upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi in ga je potrebno razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. V odločbi II Ips 332/2011 je v 7. točki navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti, ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodni izvedenec do nagrade za študij dokumentacije ni upravičen. V 1. alineji prvega odstavka 38. člena je določeno, da za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pripada sodnemu izvedencu za manj obsežno (do vključno 100 strani) 51 EUR. Iz podanega dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da je sodni izvedenec res preučil že predloženo medicinsko dokumentacijo ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja, vendar pa so bila sodnemu izvedencu postavljena dodatna vprašanja, kjer je bilo potrebno ponovno preštudirati že predloženo medicinsko dokumentacijo, med drugim tudi psihiatrično dokumentacijo, kot to izhaja tako iz dopolnilnega izvedenskega mnenja kot tudi iz pojasnila sodnega izvedenca. V tem primeru je sodišče utemeljeno priznalo 51 EUR za študij dokumentacije do 100 strani.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je začasna odredba objektivno neizvršljiva zato, ker naj bi otroci dejansko prebivali v Banjaluki. Zgolj prijava začasnega prebivališča v Bosni in Hercegovini še ne dokazuje njihovega dejanskega oziroma običajnega prebivanja tam. Iz podatkov, na katere opozarja predlagatelj v odgovoru na pritožbo, izhaja, da je pristojni CSD v Banjaluki v letu 2025 dvakrat obiskal naslov, na katerem naj bi družina prebivala, vendar je tam ni našel, starša pa se kljub pozivu ob prihodu v Banjaluko tamkajšnjemu CSD nista javila. Nasprotna udeleženca tako z zatrjevanjem bivanja otrok v tujini, ne da bi obenem izkazala njihovo dejansko vključitev v tamkajšnji izobraževalni sistem, ne moreta izpodbiti ugotovitve o njihovi ogroženosti niti doseči izključitve ukrepov za varstvo njihovih koristi. Poleg navedenega je A. A. po materi kot zakoniti zastopnici sprožila postopek zaradi zavrnitve vpisa v srednješolski program v Sloveniji in pri zahtevi za vpis vztraja. To je težko uskladljivo s pritožbeno tezo, da družina z vidika izobraževanja otrok dejansko ni več vezana na Republiko Slovenijo.
Sodišče je v 2. točki obrazložitve pojasnilo, da se je na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v Ljubljani seznanilo, da je bil uveden postopek zaradi postavitve tožnika pod skrbništvo, ki še ni zaključen. Upoštevajoč citirana določila je bilo sodišče zavezano k prekinitvi postopka.