Odločba z dne 4. 8. 2022, ki je bila v skladu ZUP pravilno fiktivno vročena je pravnomočna, ker se toženec zoper njo ni pritožil. Pravno relevantno je zgolj dejstvo, kot izpostavlja sodišče v 13. točki, da toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal oziroma ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 239,95 EUR utemeljeno ugodilo.
Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo nadurnega dela, torej je uveljavljala denarni tožbeni zahtevek, pri katerem dokazno breme ni obrnjeno. To pomeni, da bi morala tožnica dokazati, da je opravila delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo v okviru delovnega razmerja pri toženki, šele če bi to dokazala, pa bi nato toženka morala dokazati, da ji je za opravljeno nadurno delo plačala. Sodišče prve stopnje je v obsežni in zadosti argumentirani dokazni oceni ustrezno presodilo izvedene dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica nadurnega dela v okviru delovnega razmerja s toženko ni opravljala, temveč je administrativne storitve v zvezi z epidemijo Covid-19 opravljala skupaj s svojim možem D.D. kot ločen projekt za njegovi podjetji.
Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.
Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.
Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.
Sodišče prve stopnje ugovora zastaranja in litispendence ni spregledalo. Če je postopek prekinilo, je zavzelo stališče, da ugovora nista utemeljena, kar bo obrazložilo v končni odločbi.
Ker ugotovitev o redni rabi zajema celotno obdobje od izgradnje stavbe dalje in ker je redna raba po obsegu skladna tudi z urbanističnimi smernicami v obdobju ob in po izgradnji stavbe, je neutemeljena pritožbena graja, da odločitev temelji le na sedanjih potrebah stavbe in njenih etažnih lastnikov.
Do posega v lastninsko pravico nasprotne udeleženke, ki je bila vknjižena le formalno, dejansko pa zaradi prodaje stanovanj in posledičnega prenosa pravice do uporabe funkcionalnega zemljišča na kupce stanovanj te pravice več ni imela, ni moglo priti.
Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil ocenjen in je napredoval v okviru delovnega mesta monter scene mojster. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi VIII Ips 14/2025 je sistem napredovanj mogoč le na delovnem mestu, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi napredovalnega obdobja in delovne uspešnosti, izražene z oceno dela, ki se nanaša na to delovno mesto (16. in 17. člen ZSPJS). Napredovanje se nanaša le na dejansko delovno mesto, ki ga zaseda javni uslužbenec in ni pravne podlage za to, da se pri plačilu za opravljeno višje vrednoteno delo napredovanja prenesejo.
Določba prvega odstavka 8.a člena ZUTD, ki govori o znanju slovenskega jezika, se ne nanaša le na brezposelne osebe, ki se bodo šele vpisale v evidenco brezposelnih oseb, temveč tudi na brezposelne osebe, ki so v tej evidenci že vpisane. Da je temu tako, izhaja tudi iz prehodne določbe (54. člen ZUTD), kjer je urejen začetek uporabe navedene določbe. V prvem odstavku je določeno, da rok iz prvega odstavka novega 8.a člena zakona začne teči 4 mesece od uveljavitve tega zakona. Vsi, ki so vpisani v evidenco brezposelnih, imajo tako dodaten rok 4 + 12 mesecev za predložitev omenjenega dokazila.
Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni urejal vprašanja vračila stroškov izobraževanja, vendar to ne pomeni, da se je tožnica odpovedala svoji pravici iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju, da terja povračilo stroškov izobraževanja. Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen (prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika). Pogodba o izobraževanju ni bila odpovedana in ni prenehala veljati. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi predstavlja ločen pravni posel, kjer sta stranki, na toženkino željo, ki se je dogovorila za zaposlitev drugje, sporazumno dogovorili datum prenehanja delovnega razmerja, nista pa uredili ostalih pravic iz delovnega razmerja. Namen sporazuma o prenehanju delovnega razmerja iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih je določiti prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Običajno delavec in delodajalec v sporazumu uredita tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa to nujno. V tem primeru stranki nista uredili vračila stroškov izobraževanja v sporazumu, vendar se zaradi tega ne šteje, da je toženkina obveznost prenehala.
Sodišče je glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje (tožnik je v tistem obdobju več kot 90 % delovnega časa opravljal svoje delo kontrolorja neporušnih preiskav pri naročnikih toženke v R Avstriji) pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji statusa tožnika kot napotenega delavca in ne delavca na službeni poti.
Svojo odločitev je sodišče prve stopnje dovolj natančno obrazložilo že s pojasnilom, zakaj šteje ustni dogovor glede višine plače za relevanten in upošteven. Nadalje je pravilno štelo, da je tožnik poleg ustno dogovorjene bruto urne postavke 14,00 EUR za vsako opravljeno uro dela v tujini, v kolikor je delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada, dodatno upravičen še do plačila dodatkov k plači za nadurno delo, nočno delo in delo ob nedeljah in praznikih. Glede na ugotovljeno, da je toženka nadure izplačevala mesečno sproti, jih je tako pravilno priznalo tudi sodišče prve stopnje, ne glede na sicer v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno neenakomerno razporeditev delovnega časa. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da so dodatki k plači zakonsko določene minimalne pravice, ki se jim tožnik kot delavec ne more vnaprej odpovedati.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V zvezi s tem so ključna ugotovljena dejstva: družba A. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so tožniku dajali navodila, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbi A. naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik se je moral držati tehnoloških postopkov toženke.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem (A.) preko nezakonitega poslovnega modela toženke zlorabljeno. Družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev. S toženko je imela sklenjeno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti ni opravljala, ampak je le trajno posredovala delavce na delo zgolj toženki. Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Pritožba določno ne izpodbija podrobno obrazloženih ugotovitev in argumentov sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe tožnice, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva povzročil številne nevšečnosti, težave in obremenitve, ki so vzrok za njene duševne bolečine in strah. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožnica v pritožbi ne le navesti dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Brez opredelitve vzroka napačne ugotovitve določenega pravno pomembnega dejstva, ni pritožbenega preizkusa pravilnosti dejanskega stanja.
Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbam predlagateljic in ne izpovedbi nasprotnega udeleženca - dokazna ocena temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v sklepu prepričljivo pojasnilo, katera zatrjevana odločilna dejstva šteje za bolj verjetna.
Prepričljiva je dokazna ocena sodišča v 9. točki obrazložitve, da je v dokaznem postopku ugotovljena zmanjšana delazmožnost tožnice, ki pa ni izgubljena. Predlog sodne izvedenke o omejitvah pri delu je skladen s predlogom lečečega specialista, ki predlaga omejitev dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, ponavljajočega pripogibanja, dvigovanja bremen, hitrih in sunkovitih gibov, hoje po terenu z naklonom, čepenja in preostalih fleksijskih obremenitev kolena.
Gre za neodpravljivo pomanjkljivost, saj se skladno s 336. členom ZPP v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, na kar je bil pritožnik v okviru pravnega pouka izpodbijanega sklepa tudi ustrezno opozorjen.
Za presojo te zadeve je ključno, ali zdravstvena stanja, ki so ugotovljena pri tožniku, predstavljajo telesno okvaro po Seznamu TO. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 11. 2025 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le‑te opredeljene v omenjenem Seznamu TO. Sodišče je poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje strokovno prepričljivo, zato ga je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je vprašanje opravljanja osnovnih življenjskih potreb prav tako razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. fakultete. Tudi v tem primeru je komisija po opravljenem osebnem pregledu podala izvedensko mnenje, da tožnik zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila.
Pravni interes za vsebinsko presojo ugovora ima tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. V predmetni zadevi pa začasna odredba ne velja več in z zahtevano vsebinsko odločitvijo o ugovoru se položaj nasprotnih udeležencev ne more v ničemer spremeniti. Tudi pritožbeno zavzemanje za vsebinsko obravnavo ugovora iz preventivnih razlogov in zaradi (morebitnih) drugih postopkov (odškodninski postopki), pravni interes ni izkazan. Ta se namreč presoja v konkretni zadevi.
Ukrep omejitve starševske skrbi je namenjen pomoči staršema, da družina uspešno zaživi skupaj in preseže okoliščine, ki so botrovale odvzemu. Sodišče je pri presoji nujnosti izrečenega ukrepa izhajalo iz ugotovitev o težavah, s katerimi sta se starša soočala v preteklosti, pri čemer so te v izpodbijanem sklepu ustrezno predstavljene. Gre za okoliščine, ki jih ni mogoče odpraviti hitro in ki jasno kažejo na potrebo po strokovni pomoči, da bi starša okrepila svoje starševske kompetence ter izboljšala partnerski odnos. Prav vsebina pritožbe dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da je - kljub očitnemu napredku staršev, zaradi katerega je bil otrok vrnjen v njuno oskrbo - še vedno potrebna razmeroma blaga omejitev starševske skrbi.
Za upravičenost do plačila nadurnega dela ni odločilno zgolj formalno pisno odrejanje nadur. Če delodajalec delavcu odreja takšen obseg dela, ki ga objektivno ni mogoče opraviti v rednem delovnem času, in ve oziroma mora vedeti, da delavec zaradi izvršitve odrejenih nalog delo opravlja preko polnega delovnega časa, se plačilu tako opravljenega dela ne more uspešno upirati zgolj zato, ker nadurno delo ni bilo posebej formalno odrejeno, kot to sicer predpisuje drugi odstavek 144. člena ZDR-1. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi se delodajalec lahko skliceval na lastno kršitev zakonske obveznosti pisnega odrejanja nadurnega dela in se s tem izognil plačilu dejansko opravljenega dela. Prav to je sodišče prve stopnje ugotovilo v obravnavanem primeru. Tožniku so bile odrejene konkretne vožnje, te pa so glede na dolžino relacij in ob upoštevanju drugih opravil, povezanih s prevozom, terjale delo preko polnega delovnega časa. Pritožbeno vztrajanje, da bi moral tožnik vsako posamezno naduro zatrjevati in dokazati še njeno posebno (formalno) odreditev toženke, je materialnopravno zmotno.
Toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal in ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 93,87 EUR utemeljeno ugodilo ter posledično od 21. 2. 2022 priznalo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izkazana fiktivna vročitev, kot izhaja iz listinske dokumentacije in kot jo določa ZUP.