varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - sklep o preiskavi - pravica do sodnega varstva - izločitev uradne osebe - odklonitveni razlogi - videz nepristranskosti - dvojna vloga odločevalca
Namen instituta izločitve predstojnika oziroma pooblaščene uradne osebe je zagotovitev (subjektivno in objektivno) nepristranskega odločanja in opravljanja posameznih dejanj v postopku. Pri ugotavljanju obstoja nepristranskosti sta odločilna tako subjektivni kriterij (osebno prepričanje uradne osebe, ki odloča v konkretnem primeru), kot tudi objektivni kriterij (izključenost vsakega upravičenega dvoma v nepristranskost odločevalca v smislu zagotavljanja t. i. videza nepristranskosti odločanja).
V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice t. i. „dvojna vloga“ odločevalca (ki v postopku, upoštevaje časovni in vsebinski vidik zadeve, nastopa tako v vlogi odločevalca kot tudi pooblaščenca stranke) lahko vpliva na nepristranskost odločanja oziroma lahko prizadane videz nepristranskosti odločanja.
postopek pred Uradom za varstvo konkurence - preiskava pri tretji osebi - dokaz - nezakonito pridobljen dokaz - elektronsko sporočilo - postopke sodnega varstva - izvedba glavne obravnave - izvedba dokazov
Če se računalnik nahaja v prostorih preiskovane osebe, je dokumentacija, shranjena na njem, predmet preiskave v skladu s sklepom, ki ga je izdal Urad, in za njen pregled ni potrebna sodna odredba. Ne gre namreč za preiskavo pri tretji osebi zgolj zato, ker je določeno elektronsko sporočilo, preden je bilo fizično shranjeno na lokalni računalnik, izviralo iz strežnika v lasti ali najemu tretje osebe. Niti ni pomembno, ali se tako sporočilo (poleg tega, da je fizično shranjeno na določenem računalniku) še vedno nahaja tudi na strežniku (od koder se lahko, na primer, prenese tudi na druge elektronske naprave). Vsa sporočila, shranjena na lokalnem računalniku, so zaobsežena s sklepom Urada o preiskavi, če iz njihove vsebine izhaja, da gre za poslovno komunikacijo, ne glede na to, na kateri elektronski naslov so bila prejeta.
Tožnica je že v postopku pred Uradom predlagala zaslišanje več prič (pri čemer Urad zaslišanja ni opravil), zato njeni dokazni predlogi niso prepozni. Vendar pa to še ne pomeni, da mora sodišče predlagane dokaze v vsakem primeru tudi izvesti. To ni potrebno v primeru, kadar gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev, kot tudi v primeru, ko gre za nesubstancirane, neprimerne ali nepotrebne dokazne predloge (to je, kadar je določeno dejstvo po presoji, ki izključuje razumen dvom, dokazano že na podlagi drugih dokazov). Kadar sodišče ne izvaja dokazov, mu tudi ni treba izvesti glavne obravnave.
ZRev-2 člen 31, 32/2110, 110/2, 110/4, 113, 115. Mednarodni standard revidiranja 240 točka 12. Mednarodni standard revidiranja 230 točka 7, 8. Mednarodni standard revidiranja 500 točka 6.
revidiranje - izrek opomina pooblaščenemu revizorju - nezadostna pridobitev revizijskih dokazov za vrednotenje naložb in za prikaz finančnih tokov
Predpise, ki urejajo ocenjevanje oziroma revidiranje, je treba uporabljati tako, da je zagotovljen resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Tako kot za (skoraj) vse normativne akte je tudi računovodske standarde in standarde revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine, tudi drugače, kot jih razlaga Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija). Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, po drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator (v tem primeru tožena stranka - Agencija), ki je odgovoren za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag oziroma uporaba katerih možnih metod je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi sodišču upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov s strani tožene stranke.
Tožbeni očitek, da je Agencija pri opravljanju nadzora v tem primeru presegla svoja pooblastila, ni utemeljen. Pristojnost v zvezi s preveritvijo dela pooblaščenih revizorjev Agencije je določena v šestem odstavku 74. člena ZRev-2 (ta določa, da se neposredni nadzor nad pooblaščenimi revizorji opravi tako, da se s pregledom celotne revizijske dokumentacije, ki se nanaša na opravljeno revizijo najmanj enega naročnika, v obdobju od zadnjega opravljenega nadzora, preveri kakovost njegovega dela). Na tej pravni podlagi in na podlagi celotne revizijske dokumentacije tožena stranka preverja, ali ima pooblaščeni revizor zadostne in ustrezne dokaze za podporo svojemu mnenju. Pri tem ne opravlja ponovne revizije računovodskih izkazov, temveč preverja, ali je pooblaščeni revizor opravil takšne revizijske postopke, ki so potrebni, da so izpolnjene zahteve MSR in dosežejo revizijski cilji. Agencija torej presoja, ali je pooblaščeni revizor za svoje mnenje, ki ga izda, pridobil takšne dokaze, ki dajejo podlago za tako mnenje.
Tožena stranka v postopku nadzora ne presoja opravljenega dela pooblaščenega revizorja glede na uporabo računovodskih standardov revidiranja družbe oziroma njenega finančnega stanja, ampak je vsebina nadzora delo pooblaščenega revizorja, torej, ali je ta svoje delo opravil skladno s pravili revidiranja. Namen nadzornika torej ni ugotoviti, ali so računovodski izkazi revidirane družbe skladni z računovodskimi standardi. Izbira revizije, ki bo predmet nadzora, zato ni pomembna z vidika finančnega položaja in stanja revidirane družbe, saj se v nadzoru presoja, ali je pooblaščeni revizor pri revidiranju pravilno uporabil mednarodne standarde revidiranja.
Na izrek ukrepa v konkretnem primeru ne vpliva okoliščina, ali je prizadeta oseba v času vodenja postopka oziroma izdaje odločbe agencije imela oziroma ni imela veljavnega dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja.
Predpise, ki urejajo ocenjevanje oziroma revidiranje, je treba razlagati in uporabljati tako, da je zagotovljen resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Tako kot za (skoraj) vse normativne akte je tudi računovodske standarde in standarde revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Sodišče zato ne nasprotuje tožničini tožbeni navedbi, da si stroka ni enotna in da je mogoče standarde razlagati tudi drugače, kot jih razlaga Agencija. Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, po drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag oziroma uporaba katerih možnih metod je pravilna, pa je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence upravni postopek - sklep o preiskavi - izločitev uradne osebe - odklonitveni razlog za izločitev uradne osebe - dvom v nepristranskost uradne osebe - zloraba procesnih pravic
V nasprotju z namenom instituta izločitve bi bilo, da bi stranka, kljub temu da za obstoj odklonitvenih razlogov ve, z njihovim uveljavljanjem lahko čakala do faze postopka, ko bi lahko izključno preko instituta izločitve organu de facto preprečila učinkovito nadaljevanje postopka. Špekulativno ravnanje stranke pri (ne)podajanju zahteve za izločitev zato predstavlja zlorabo procesnih pravic in ne more biti pravno varovano.
Šele po koncu zbiranja dokazov za določeno dejstvo (ter ugotavljanja morebitnih novih dejstev) je mogoče, upoštevaje vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi, opraviti končno subsumpcijo dejstev pod pravno normo ter sprejeti končno odločitev. Šele v tem delu postopka lahko pride do izraza morebitna pristranskost odločevalca, saj njegova seznanjenost z okoliščinami izven nabora dokaznega gradiva ali njegov osebni odnos do stranke lahko vplivata na percepcijo in interpretacijo dokazov.
Za izločitev predstojnika oziroma uradne osebe iz odklonitvenih razlogov podan resen dvom o njeni (subjektivni) nepristranskosti. Upoštevaje nizko stopnjo subjektivne presoje okoliščin, na podlagi katerih se uvedeta postopek in preiskava, bi morala tožnica z visoko stopnjo konkretizacije navesti dejstva, ki naj bi že v tej fazi postopka utemeljevala dvom v nepristranskost uradne osebe.
Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja, da se izreka izpodbijanih odločb v 2. točki pri očitku, ki se nanaša na dano posojilo družbi B., d. o. o., v bistvenem razlikujeta. V odločbi o izreku opomina je v 2. točki izreka namreč navedeno, da naj bi bil nad družbo B., d. o. o., kateri je A., d. d., dal posojilo, v začetku aprila 2011, to je pred izdajo revizorjevega poročila družbi A., d. d. (poročilo je bilo predano 22. 4. 2011), začet postopek prisilne poravnave. Te trditve (oziroma ugotovitve) v odločbi o uvedbi postopka ni. Zato so utemeljeni tožbeni ugovori, da je podana kršitev drugega odstavka 140. člena ZRev-2, saj je tožena stranka odločala o izreku opomina na podlagi listin oziroma drugih dokazov, ki niso bili navedeni v odločbi o začetku postopka, in se tako tožeča stranka do njih ni mogla izjasniti.
ZRev-2 člen 4, 31, 31/1,33, 33/2-1, 53, 53/1-1, 56, 102, 102/2, 109, 10972, 117, 117/2, 140. EZ člen 5, 38.
nadzor dela revizorke - neupoštevanje pravil revidiranja - mednarodni standardi revidiranja - MSR - opomin kot sankcija - kontrola zakonitosti v upravnem sporu - enostopenjski upravni spor
Če se pojavi utemeljen sum, da je revizorka pri revidiranju izkazov družbe delo opravila tako, da ni upoštevala Zakon o revidiranju in MSR, Agencija za javni nadzor nad revidiranjem, izda odločbo o začetku postopka, po izjavi nadziranke pa še (drugo) odločbo.
ZPomK-1 člen 9, 54, 54/2, 57. ZUS-1 člen 96, 96/1-1, 96/1-9, 96/2, 97, 97/1, 100, 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 82. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. ZS-K člen 48.
predlog za obnovo postopka - sodno varstvo zoper odločbo Javne Agencije RS za varstvo konkurence - nova dejstva in novi dokazi - uveljavljanje novih dejstev in dokazov - možnost udeležbe v upravnem sporu - zavrženje predloga za obnovo postopka
V postopku sodnega varstva po določbah ZPomK-1 novih dejstev in novih dokazov ni mogoče uveljavljati niti s predlogom za obnovo postopka.
OZ člen 921. ZZavar člen 2, 2/1, 244, 244/1, 282, 311. ZVPot člen 15b. Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij člen 1, 1-e. ZUS-1 člen 25, 25/4, 63, 63/1.
opravljanje zavarovalnih poslov brez dovoljenja - zavarovalni posli - garancija - rabljena vozila
V primeru, ko so prodajalci rabljenih vozil riziko prenesejo na tretjo osebo, ki je prevzela riziko kritja stroškov odprave garancijskega primera ali pomoči na cesti, gre tudi po presoji Vrhovnega sodišča za zavarovalno pogodbo med to tretjo osebo in prodajalcem rabljenega vozila. V takem primeru predstavlja pogodba med prodajalcem in tožnikom zavarovalno pogodbo, saj je zavarovalni element samostojen pravni posel, in ne za garancijo v smisli ZVPot.
VARSTVO KONKURENCE – UPRAVNI POSTOPEK – USTAVNO PRAVO
VS4002457
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. URS člen 37, 38. ZPomK-1 člen 6, 6/1, 28, 36, 36/4. ZJN-2 člen 44, 44/3.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - upravni postopek - bistvena kršitev določb upravnega postopka - preiskava poslovnih prostorov - varstvo osebnih podatkov - informacijska zasebnost delavcev - načelo kontradiktornosti - omejevalni sporazum - kartelno dogovarjanje
O tem, ali je bilo poseženo v varstvo tajnosti pisem in drugih občil in ali je bilo v postopku, ki ga je vodil toženec, okrnjeno varstvo osebnih podatkov, se v tem postopku ne odloča kot o samostojnem vprašanju. Za ta postopek je relevantno le, ali so bili dokazi, na katere se opira izpodbijana odločba, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic.
Tudi načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno že s samim tem, ker tožnik ni bil zaslišan kot stranka postopka. V postopku pred tožencem se kontradiktornost postopka udejani tako, da se stranka lahko izjavi o Povzetku relevantnih dejstev (v nadaljevanju PRD), kar je bilo tožniku tudi omogočeno (četrti odstavek 36. člena ZPOmK-1). Tudi sicer tožnik ne pojasni, kaj bi lahko izpovedal na zaslišanju, pa tega ni mogel v izjavi o PRD.
Čeprav je treba načeloma vendarle dopustiti možnost, da bi lahko šlo za kršitev prepovedi omejevalnih sporazumov kljub temu, da udeležena podjetja ne bi bila sposobna samostojnega nastopanja na trgu, pa za konkretno uporabo ne zadošča zgolj abstraktna možnost. Potrebna je normativna konkretizacija, ki se opira na konkretna dejstva, ugotovljena v posameznem primeru. Teh pa toženec ni predstavil tako, da bi zadevala prav tožnika.
ZPomK-1 člen 28, 57, 58. ZUP člen 214, 214/1, 217, 217/1. ZJN-1 člen 44, 44/3.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - upravni postopek - kontradiktornost – preiskava - pravica do obrambe - dokazovanje – dokazi - omejevalni sporazum – dogovor ponudnikov v postopku javnega naročanja
Kontradiktornost postopka je po določbi 19. člena ZPOmK-1 zagotovljena tako, da se odločba Agencije ne sme opirati na dejstva in dokaze, glede katerih podjetju, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelju, ni bila dana možnost, da se o njih izjavita. Dejstva in dokazi so bili tožniku predstavljeni v Povzetku relevantnih dejstev. V skladu z določbo četrtega odstavka 36. člena ZPOmK-1 se je lahko in se tudi je izrekel o predstavljenih dejstvih in dokazih. Kontradiktornost postopka zato ni bila okrnjena.
V upravnem postopku se po določbi drugega odstavka 164. člena ZUP uporabi kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka.
Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZJN-2 je gospodarskim subjektom omogočeno, da se, kadar je to primerno, za posamezno naročilo sklicujejo na kapacitete drugih gospodarskih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi. V takem primeru morajo naročniku predložiti dokazilo, da bodo imeli zaradi tega na voljo sredstva, potrebna za izvedbo naročila. Kot dokazilo lahko na primer šteje pisni dogovor teh subjektov, sklenjen za ta namen. Pri posameznem razpisu se potencialni ponudniki torej lahko dogovorijo za skupen nastop.
URS člen 29. ZPomK-1 člen 6, 6/1, 29, 29/2, 36, 36/4. ZUP člen 10, 164, 164/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - upravni postopke - odgovor na - kartelno dogovarjanje - omejevalni sporazum - pravica do izjave v postopku - čas za pripravo obrambe - dokazovanje - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija - izločitev dokazov - preiskava - osebna korespondenca zaposlenih
Ker ima stranka postopka po oceni Ustavnega sodišča zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, kar implicira, da je rok 45 dni iz petega odstavka 36. člena ZPOmK-1 zadosten za pripravo učinkovite obrambe, je treba ugotoviti, da je toženec z določitvijo roka 45 dni za odgovor na PRD ravnal v skladu z zakonsko določbo in ni kršil določb postopka.
Določba druge alineje drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 govori o pregledovanju poslovnih knjig, pogodb, listin, poslovne korespondence, poslovne evidence in drugih podatkov, ki so v zvezi s poslovanjem podjetja, ne glede na nosilec, na katerem so zapisani ali shranjeni (v nadaljnjem besedilu: poslovne knjige in druga dokumentacija). Osebna korespondenca zaposlenih je iz tega izvzeta.
Neizpolnjevanje razpisnih pogojev je le navidezno negativno dejstvo. Tožnik bi moral zatrjevati in dokazovati razpisne pogoje DARS, kar je povsem enostavno in predstavlja pozitivno dejstvo; poleg tega pa še, kako je razpisne pogoje dejansko izpolnjeval, kar je sam najbolje poznal, in tudi predstavlja pozitivno dejstvo; le sklep na podlagi primerjave obeh bi utegnil biti negativen.
Ugotovitev toženca o kartelnem dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju, ki je predstavljalo enotno, dlje časa trajajočo, kompleksno kršitev, ne temelji na enem samem dokazu, npr. „Sporazumu 2000“, pač pa na množici med seboj povezanih indicev, ki vsak zase sicer nima zadostne dokazne moči, vsi skupaj pa jo imajo. Tožnik skuša v obliki komentarja k posameznim ugotovitvam ali dokazilom zanikati pomen posameznih indicev, a neuspešno, saj se zavestno in neprepričljivo izogiba celotni sliki, ki jo indici ustvarjajo.
ZPomK-1 člen 6, 6/1, 15, 36, 36/1. ZUP člen 64, 64/1, 214, 214/1, 237, 237/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - omejevalni sporazum - kartelno dogovarjanje - upravni postopek - dokazovanje - izvedba predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - pomanjkljivosti upravne odločbe - dokazno breme
Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka. Ene in druge mora organ obravnavati enako (nepristransko). V odločbi mora navesti razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj ni bil sprejet zgoraj navedeni dokazni predlog tožnika glede verodostojnosti ključnega dokaza v tej zadevi, in ker ni odgovorjeno na argument tožnika, da ni bil vabljen na naslednje sestanke „kartela“, odločbe ni mogoče preizkusiti.
Izjava o Povzetku relevantnih dejstev ni namenjena le temu, da se prizadeta stranka dobesedno vzeto le „izreče“ o predloženem dokazu v smislu ocene njegove dokazne moči, pač pa je izjava o povzetku (četrti odstavek 36. člena ZPOmK-1) namenjena tudi temu, da stranka sama predlaga nasprotne dokaze.
ZPomK-1 člen 3, 6, 6/1. ZGD-1 člen 679, 679/1, 683. ZUP člen 237, 237/1. ZUS-1 člen 64, 64/1.
varstvo konkurence – kartelno dogovarjanje - postopek pred Uradom za varstvo konkurence – upravni postopek - opredelitev stranke v postopku - oznaka firme - podružnica tujega podjetja
Če je firmi pravne osebe dodana še oznaka podružnice, se to v splošnem razume kot podrobnejša označitev stranke postopka, z namenom, da se večji, organizacijsko razvejani pravni osebi omogoči, da že iz sodnega pisanja prepozna, na kateri del pravne osebe se nanaša pisanje (tožba, odgovor na tožbo, sodna odločba). Ni pa s tem mišljeno, da je v takem primeru stranka postopka namesto pravne osebe njena podružnica.
Podružnica tujega podjetja ni nosilec pravic in obveznosti, o katerih se je odločalo v postopku pred tožencem.
ZPOmK-1 člen 6, 6/1. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZUP člen 164, 164/2.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - ugotovitev dejanskega stanja - upravni postopek - bistvena kršitev določb upravnega postopka - dokazovanje - dokazi - kartelno dogovarjanje
Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi glede na njihov izvor; vseeno je, ali jih je toženec pridobil v okviru preiskave pri tožniku ali kako drugače.
Za kartelno (omejevalno) dogovarjanje zadostuje zgolj soglasje volj udeležencev, za katero pa ni potrebno, da bi izpolnjevalo vse pogoje za nastanek pravnega posla. Zato tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da sporazum ni bil podpisan.
Toženec je pravilno ugotovil, da so se gradbena podjetja s „Sporazumom 2000“ vnaprej dogovorila oziroma uskladila glede deležev, ki pripadajo posameznim podjetjem oziroma skupini podjetij na razpisih avtocestnega programa, kot tudi glede temeljnih mehanizmov oziroma principov delovanja kartela, zlasti glede način usklajevanja pri oddaji ponudb na posamezne razpise naročnika DARS. Ta ugotovitev povsem zadostuje za oceno, da je šlo za prepovedan omejevalni sporazum po določbi prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1 (oziroma prvega odstavka 5. člena ZPOmK), katerega cilj je bil preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS4002459
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102, 267. URS člen 36, 37. ZPomK-1 člen 3, 3-1, 9, 15, 15/3, 36, 36/5, 37, 37/1, 37/2, 54, 56, 57, 59, 61. ZDU-1 člen 23, 24. ZS člen 83, 113a. ZASP člen 147, 147/1-1, 153, 153/1. ZUP člen 215, 223, 223/1. Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - društvo - pojem podjetja - narava dejavnosti pravnega subjekta in uporaba pravil o varstvu konkurence - upravljanje avtorskih pravic - organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic kot podjetje - trg kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del - obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - delitev nadomestil za uporabo avtorskih del - netransparentnost pravil - retroaktivna določitev pravil - avtorski honorarji - kriteriji za višine avtorskega honorarja - delitev avtorskih honorarjev po pondirani dejanski uporabi - delitev članov kolektivne organizacije na redne in izredne - javnost delovanja organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic - vplivi na trgovanje med državami članicami - ukrepi za odpravo kršitev - predhodno vprašanje glede razlage prava EU - pouk o pravnem sredstvu - neodvisnost Urada za varstvo konkurence - skladnost postopka sodnega varstva po Zakonu o omejevanju konkurence z Ustavo - upravni postopek - pravica do obrambe v postopku - procesni roki
Ker ima stranka postopka po oceni Ustavnega sodišča zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, kar implicira, da je 45-dnevni rok iz petega odstavka 36. člena ZPOmK-1 zadosten za pripravo učinkovite obrambe, je treba ugotoviti, da je Urad z določitvijo 45-dnevnega roka za izjavo o povzetku relevantnih dejstev ravnal v skladu z zakonsko določbo in ni kršil določb postopka.
V skladu z določbo 1. točke 3. člena ZPOmK-1 je podjetje subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost. Zato dejstvo, da je tožnik organiziran kot društvo, ni relevantno za presojo o tem, ali je podjetje v smislu konkurenčnega prava.
Ni relevantno niti dejstvo, da tožnikova dejavnost kot taka ni pridobitne narave. Za presojo, da je tožnik kot organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic podjetje v smislu konkurenčnega prava, je namreč odločilno, da kot subjekt, ki mu je zaupano upravljanje avtorskih pravic, sodeluje v trgovinski menjavi med imetniki materialnih avtorskih pravic na eni strani in uporabniki avtorskih del na drugi strani ter se tako ukvarja z gospodarsko dejavnostjo.
Določba 5. člena Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, ki določa pristojnosti nacionalnih organov za varstvo konkurence pri uporabi sedanjih 101. in 102. člena PDEU, med odločbami, ki jih pri uporabi evropskega antitrusta izdajajo nacionalni organi za varstvo konkurence, navaja odločbe, ki zahtevajo odpravo kršitve (prva alineja prvega odstavka 5. člena Uredbe 1/2003). Med te sodijo tudi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe naloženi ukrepi. Zato ne drži tožbeni očitek, da Urad v Uredbi 1/2003 ni imel pravne podlage za ukrepe iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe.
Ukrep iz drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1 je učinkovit, če se odpravi kršitev in njene posledice. V tožnikovem primeru, ko se mu očita zloraba prevladujočega položaja na trgu kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del, je namen tega ukrepa zagotoviti, da bo tožnik razdeljeval zbrana sredstva med avtorje na način, ki ne bo izkrivljal konkurence med njimi. Strukturni ukrep tako odpravlja izkrivljanje konkurence med avtorji.
To, da ZPOmK-1 tožniku izrečenega ukrepa izrecno ne navaja, ni pravno pomembno, saj seznam ukrepov v drugem odstavku 37. člena ZPOmK-1 ni izčrpen, temveč so ukrepi navedeni zgolj primeroma. Z istimi argumenti, s katerimi tožnik nasprotuje izrečenemu ukrepu, bi bilo mogoče nasprotovati tudi ukrepom, ki jih ZPOmK-1 primeroma navaja kot možni strukturni ukrep. Tako bi se lahko podjetje, ki je organizirano kot delniška družba, branilo, da ne more izvršiti naloženega mu ukrepa odprodaje dejavnosti, ker mora to odločitev sprejeti skupščina delničarjev. Jasno pa je, da s tem ne more uspeti. Določbe konkurenčnega prava in v tem smislu tudi z izpodbijano odločbo tožniku naloženi ukrepi so del kogentnega prava, ki se mu mora naslovnik odločbe podrediti.
Iz določb ZASP ne izhaja zahteva po razlikovanju med člani, ki imajo glasovalno pravico na skupščini, in člani, ki te pravice nimajo.
varstvo konkurence - solidarna odgovornost družbe matere – dokazovanje – dokazno breme družbe matere – sodna praksa Sodišča Evropske skupnosti
Po sodni praksi SES ustvarja 100 % kapitalski delež družbe matere v hčerinski družbi izpodbojno domnevo o njenem odločilnem vplivu na poslovanje družbe hčere. Izpodbojnost domneve pomeni, da družba mati nosi dokazno breme, da nima odločilnega vpliva na poslovanje družbe hčere.
ZPOmK-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/4. ZUP člen 164, 214, 214/1-3, 237, 237/2-7.
varstvo konkurence – podjetje – pojem podjetja – gospodujoče podjetje – odvisno podjetje – usklajeno delovanje – kartelno dogovarjanje - doktrina ekonomske enote - ekonomska celota - merila za presojo ekonomske celote - solidarna odgovornost družbe matere
Ne drži, da je odločilnega pomena, kako pojmovati gospodujoče in odvisno podjetje, kar je opredeljeno v ZPOmK-1, ne pa tudi v pravni ureditvi EU. Gre za vprašanje odločilnega vpliva na ravnanje podjetij pri omejevalnih sporazumih oziroma usklajenem ravnanju. V zvezi s tem se je izoblikovala doktrina ekonomske enote, imenovana tudi doktrina „starševske odgovornosti“, ki je v celoti sprejemljiva tudi za slovensko pravo. Če hčerinska družba, ki je samostojna pravna oseba, na trgu ne ravna samostojno, pač pa sledi navodilom materinske družbe, zlasti zaradi poslovnih, organizacijskih in pravnih povezav, je mogoče šteti obe podjetji za eno samo gospodarsko enoto, odgovornost za ravnanje na trgu pa solidarno pripisati obema.
ZPOmK-1 člen 6, 19, 36. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
varstvo konkurence - načelo kontradiktornosti - podjetje - pojem podjetja - ekonomska celota - merila za presojo ekonomske celote
Tožeča stranka vse do izdaje Odločbe ni bila seznanjena z dejstvi in dokazi, ki jih je Agencija štela kot pomembne za zaključek, da v tej zadevi ekonomska celota ne obstaja oziroma da gre za sporazum med neodvisnima podjetjema. S takšnim postopanjem je Agencija tožeči stranki odvzela možnost učinkovite obrambe oziroma možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Za presojo, ali povezani družbi tvorita ekonomsko celoto, je lahko pomembna predvsem okoliščina, kot je vpletenost družbe matere v upravljanje hčerinske družbe.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence – upravni postopek - izvršba upravne odločbe – pravica do vložitve izvršilnega predloga – javni interes – zasebni interes
Upravni postopek, na podlagi katerega je toženka izdala odločbo, se je začel po uradni dolžnosti in se je vodil v javnemu interesu. Vendar pa je tožnik upravičenec iz 4. točke odločbe, bil pa je tudi stranski udeleženec upravnega postopka. Zato je upravičen predlagati izvršbo na podlagi določbe tretjega odstavka 286. člena ZUP. Pri sovpadanju javnega in upravičenčevega interesa se lahko izvršba opravi tako po uradni dolžnosti kakor tudi na podlagi predloga upravičenca, v tem primeru tožnika.