pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Med strankama je trajalo delovno razmerje do določenega datuma, skladno z dogovorom med strankama ter datumom v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnik podpisal ob nastopu dela. Tožnik po izteku dogovorjenega trajanja delovnega razmerja ni ostal na delu pri toženi stranki. Šele takšen razlog bi utemeljeval transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas, vendar to v konkretnem primeru ni izkazano.
ZDR člen 29, 72. ZTFI člen 469, 469/1. ZJA člen 5, 5/3, 6, 6/4. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1.
dodatek za povečan obseg dela - stvarna pristojnost - delovno sodišče - javna agencija - upravno sodišče - delodajalec
Tožnik je v tožbi zahteval od RS, ki jo zastopa Vlada RS, odpravo sklepov Vlade RS, ki se nanašajo na tožnikov mesečni dodatek za povečan obseg dela v višini do 20 % njegove osnovne plače. Tožnik je bil v času izdaje spornih sklepov v delovnem razmerju z Agencijo, s katero je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, ne pa z Republiko Slovenijo. To pomeni, da je potrebno šteti, da je bila tožnikov delodajalec Agencija, ki je imela z ozirom na določbe ZTFI in ZJA samostojno pravno osebnost (člen 469/1 ZTFI, člen 6/4 ZJA). Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da tožnik v tem sporu izpodbija sklepe, ki jih ni izdal njegov delodajalec. Ker torej spor med tožnikom in Republiko Slovenijo (ki jo zastopa Vlada RS) ni spor med delavcem in delodajalcem (5/1. čl ZDSS-1), za odločitev v tem sporu ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Za odločanje v tem sporu je pristojno Upravno sodišče RS.
ZPP člen 95, 95/1, 282, 282/3, 286a. ZOdv člen 16, 16/2.
ponovno vročanje – tek roka ob dvakkratni vročitvi - substitut – preložitev naroka – obveščanje o preložitvi naroka po faksu
S ponovnim vročanjem pisanja, ki je bilo stranki že pravilno vročeno, rok za odgovor na tožbo ne začne teči znova oziroma na tak način ni mogoče podaljšati roka, ki ga skladno z 286.a členom ZPP določi sodišče za vložitev vloge.
Možnost prenosa pooblastila za posamezna pravdna dejanja na drugega odvetnika (substitut) izhaja iz samega pooblastila za pravdo, ki ga da stranka pooblaščencu, razen če to možnost v pooblastilu izrecno izključi.
Sodišče strank o zavrnitvi predloga za preložitev naroka sploh ni dolžno obveščati.
ZDR člen 82, 82/1, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. ZPP člen 5, 5/1, 113, 113/2. URS člen 22.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazno breme - izvedba dokaza - zaslišanje pravdnih strank
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve in se izjavi o vseh bistvenih dokazih in navedbah toženke. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja res na strani delodajalca, vendar citirane določbe zakona ni mogoče razumeti tako, da nasprotna stranka zato nima možnosti dokazovanja, da dejstva, ki jih zatrjuje in dokazuje stranka, na kateri je dokazno breme, niso resnična. Po 212. členu ZPP mora (in sme) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na to je sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza kršilo pravice tožnika do izjavljanja, s čimer je prišlo do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 140, 141, 142, 142/7, 355. ZDR člen 87, 87/2, 87/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je tožena stranka tista, ki mora dokazati pravilno osebno vročitev odpovedi tožniku.
Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, in sicer le priporočeno po pošti, kar ni v skladu s pravili o osebnem vročanju (140, 141 in 142. čl. ZPP).
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer mogoče veljavno vročiti pooblaščencu glede na to, da 87. člen ZDR nalaga delodajalcu osebno vročitev po pravilih pravdnega postopka, po sedmem odstavku 142. člena ZPP pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno tudi, če je pisanje vročeno pooblaščencu.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti
Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o preklicu pogojne obsodbe, in na tej podlagi obsojencu utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo, saj obsojenec ni poravnal dolga oškodovancu in tako ni izpolnil pogoja, določenega v okviru pogojne obsodbe. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec oškodovancu obljubljal, da mu bo plačal dolžni znesek, vendar tega ni storil in se je pričel izmikati, kar govori za zaključek, da ima odklonilen odnos do svoje obveznosti. V pritožbi se obsojenec sklicuje na ženino bolezen, vendar ta okoliščina sama po sebi ne predstavlja razloga, ki bi narekoval določitev novega roka za izpolnitev naložene mu obveznosti, kot to v pritožbi predlaga obsojenec.
Tožnica je zaradi negotovosti glede obstoja pogodbenega razmerja med njo in tožencem gotovo omejena v možnosti nastopanja v pravnem prometu z drugimi in je s tem ogrožen njen pravni položaj. Ugotovitvena tožba je zato primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, saj tožnica nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj položaj.
V obravnavani zadevi določbe SZ-1 o upravljanju večstanovanjske hiše niso upoštevne, ker je na objektu nesporno vzpostavljena solastnina in ne etažna lastnina. V primeru solastnine materialnopravno podlago glede upravljanja s stvarjo predstavljajo določbe SPZ.
Kljub temu, da posebna pisna pogodba o upravljanju s toženo stranko ni bila podpisana, pa iz opisanih okoliščin izhaja, da je tožena stranka konkludentno izjavila voljo za imenovanje upravitelja.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka do plačila ni upravičena iz razloga, ker je nastopala kot upravitelj po 67. členu SPZ in ne kot upravnik v smislu SZ-1.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-6, 125, 125/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo
Strokovna komisija, ki je spremljala tožnikovo delo, je utemeljeno sprejela negativno oceno poskusnega dela. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi te ocene utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (6. alineja prvega odstavka 111. čl. ZDR).
Vezave dospelosti na dokončni obračun oziroma sestavo primopredajnega zapisnika ni mogoče razumeti tako, da upnik ne pridobi pravice terjati, vse dokler se o obstoju in višini terjatve ne poravna z dolžnikom. Prav tako ni mogoče zaključiti, da zaradi nepredane dokumentacije tožena stranka del v ugotovljeni vrednosti ni izvršila, zaradi česar bi morala v tej vrednosti tožeči stranki plačati komunalni prispevek.
Navedbe pritožbe o potrebnem pobotu terjatev pravdnih strank niso utemeljene. Stranki sta namreč v Pogodbi dogovorili nadomestno izpolnitev (namesto plačila komunalnega prispevka izgradnja komunalne infrastrukture), ki ne terja podane pobotne izjave in posledično pobota.
ZDR člen 130. ZJU člen 92, 92/1. ZPSDP člen 8. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 2, 2/1, 2/2, 6, 7.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - javni uslužbenci
Določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Kadar ima zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javno finančno sprejemljiva, pri tem pa ni relevantno, s katerim prevoznim sredstvom javni uslužbenec dejansko prihaja na delo.
Uredba ureja zgolj način obračunavanja in povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza, ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometirne za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Tožnik za del poti (od prebivališča do železniške postaje Poljčane) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv. Zato je tožniku treba priznati kilometrino le za del poti, na katerem ni možen javni prevoz.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - suspenz pogodbe o zaposlitvi - plača
Tožnik je zahteval plačilo neizplačane plače in regresa za letni dopust za določeno obdobje (to je do učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ker meni, da je suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi odrejenega pripora lahko trajal največ 6 mesecev od uvedbe pripora. Določbe prvega odstavka 51. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da lahko suzpenz traja le 6 mesecev. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ne more opravljati dela 6 mesecev ali manj, zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek zaradi katerega ne more opravljati dela. Gre za zaščitno določbo v primeru, ko je delavec pravnomočno obsojen z navedenimi kaznimi, sankcijami oziroma ukrepi na čas do vključno 6 mesecev. V teh primerih delodajalec delavcu zaradi prestajanja kazni, ki onemogoča izvrševanje pogodbenih obveznosti ne more iz tega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon suspenza pogodbe o zaposlitvi časovno ne omejuje. Trajanje suspenza pogodbe o zaposlitvi je vezano na razlog suspenza. Zakon določa, da se mora delavec vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz. Določbe ZDR o rokih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tem nimajo nobenega vpliva. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi pravice iz pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirujejo, zato delavcu v tem času plača oziroma nadomestilo plače in regres ne pripadata. Zato tožnik ni upravičen do plačila plače in regresa za letni dopust za čas od poteka 6 mesecev pripora do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je uporabljal električni viličar, čeprav za njegovo uporabo ni bil ustrezno usposobljen in ni imel zahtevanega izpita ter z njim naložil delodajalčevo blago in ga proti pravilom družbe skušal prepeljati izven obrata družbe, s čimer je nezakonito razpolagal s sredstvi delodajalca. S takšnim ravnanjem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 89, 116.
pravice do zdravstvenih storitev - inkontinenca urina - plenice - hlačne predloge
Toženec je tožniku priznal pravico do 90 kosov plenic na mesec, kar je največje možno število plenic na mesec, ki ustreza potrebam zelo težke inkontinence. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan na tri mesece izdati potrdilo za nakup dodatnih plenic, neutemeljen.
Tožeča stranka je v tem delovnem sporu izpodbijala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je s toženo stranko po vložitvi tožbe sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero jo je delodajalecobdržal v delovnem razmerju, je tožbo umaknila. Tožena stranka ni nasprotovala umiku tožbe, ampak je vanj privolila, s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko pa odpravila posledice, ki bi nastale na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške. Tožeča stranka namreč ni umaknila tožbe zato, ker bi ugotovila, da ta ni dopustna ali pa da ni utemeljena, ampak zato, ker za vodenje spora ni imela več interesa, saj je z novo zaposlitvijo dosegla, kar je zahtevala s tožbo.
Ker je bila tožnici v določenem obdobju izplačevana starostna pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, s strani toženca pa je prejemala polni dodatek k starostni pokojnini, je nastalo preplačilo, saj tožnica v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti.
ZSPV člen 1. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 213. ZPIZ-1 člen 39, 39/4 72, 93, 94.
obračun davka in prispevkov - prispevki za socialno varnost
Z ZSPV je določeno, da se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere zavezanec za plačilo je delodajalec, kakor tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj dejansko izvede delodajalec. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu oziroma v njegovem imenu odvesti prispevke. Zato z izdajo obrazca REK-1, to je obračuna prispevkov (ne glede na dejansko plačilo), ne preneha obveznost delodajalca do delavca iz tega naslova. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima namreč tudi neposreden vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Zato je nesprejemljivo stališče, da je delodajalec prost obveznosti do delavca, s samim obračunom prispevkov in izdelavo obrazca REK 1, ne glede na to, ali so ti prispevki tudi dejansko plačani.
Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Navedeni zakon sicer o nezavarovanih terjatvah za plačilo prispevkov v prisilni poravnavi posebej ne govori, vendar ni nobenega utemeljenega razloga, da bi terjatve iz naslova prispevkov v stečajnem postopku delile drugačne usodo kot terjatve iz naslova prispevkov v postopku prisilne poravnave. Celo več, če so terjatve iz naslova prispevkov varovane v stečajnem postopku, morajo biti še toliko bolj varovane tudi v postopku prisilne poravnave. Pri tem je potrebno upoštevati, da bi v nasprotnem primeru delavce postavili v neenakopraven položaj. Zato je tožnikovo terjatev iz naslova prispevkov treba obravnavati kot prednostno terjatev.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 261, 261/2. ZPIZ-1 člen 5, 12, 12/1, 249. URS člen 14, 158.
starostna pokojnina - nova odmera pokojnine - pravnomočna odločba - zavrženje zahteve za novo odmero – novo dejstvo
Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnice o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici.
Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera, le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.
Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj ob odmeri pokojnine očitno ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine.
ZOFVI člen 49, 49/1, 49/1-4, 49/1-9, 49/1-13, 49/1-18, 59, 59/2. ZKP člen 145. Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja člen 28. ZZ člen 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4, 38/3.
ravnatelj - razrešitev - plačilo razlike plače - javni zavod
Tožnik (ravnatelj osnovne šole) bi moral potem, ko je bil s strani sodelavk obveščen o neprimernem obnašanju učitelja do učenke, podati prijavo pristojnim organom kazenskega pregona v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca - učitelja. Takšna dolžnost izrecno izhaja iz določbe 28. člena Pravilnika o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja, ki v 1. odstavku določa, da so ravnatelj oziroma pooblaščeni delavci, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost učenca, dolžni v skladu z zakonom o socialnem varstvu o tem obvestiti center za socialno delo na svojem področju. Drugi odstavek tega člena pa določa, da je šola dolžna zaščititi učenčeve koristi in v ta namen pristojne organe kazenskega pregona (policija oziroma državno tožilstvo) obveščati o primerih, ko strokovni delavci zvedo za primere telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja, izkoriščanja ali spolnih zlorab. Splošna dolžnost za naznanitev kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, za državne organe in organizacije z javnimi pooblastili pa izhaja tudi iz določbe 145. člena ZKP. Tožnikovo nezakonito ravnanje v zvezi z opustitvijo prijave kazenskega pregona pristojnim organom v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca predstavlja razrešitveni razlog v smislu 3. in 4. alinee 2. odstavka 38. člena ZZ.
prevedba - uvedba novega plačnega sistema - javni uslužbenci - dejansko delo
Skladno z avtentično razlago 49.a člena ZSPJS je bilo ob uvedbi novega plačnega sistema pri prevedbi tožnikovega delovnega mesta potrebno izhajati iz zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za prevedbo je bil namreč nominalni znesek tožnikove osnovne plače in delovnega mesta, ki je bil določen v individualnem pravnem aktu, ne pa dejansko delo, ki ga je opravljal.