odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi skaženosti
Trajnejša življenjska skupnost je pravni standard in po določbi tretjega odstavka 180. člena OZ zakonsko predpisan pogoj za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata ali sestre.
oprostitev plačila sodne takse – revizija – odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks kot predhodno vprašanje
Vprašanje, ali sta tožnici oproščeni plačila sodnih taks ali ne, predstavlja predhodno vprašanje v zvezi z odločitvijo, ali sta tožnici dolžni plačati sodno takso za revizijo ali ne.
Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom.
Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde.
Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka.
Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opraviti.
plačilo vrtca - znižanje plačila - meja dohodkov za ugotavljanje višine plačila vrtca - dohodkovni razredi - dohodek iz študentskega dela
Ker tožnica v tekočem in preteklem letu ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino, odločitev tožene stranke, ki je pri izračunu plačila za vrtec upoštevala dohodke iz predpreteklega leta, torej dohodke prejete iz naslova dela preko študentskega servisa, ni pravilna. Pri določitvi dohodka v letu 2010 je zato potrebno upoštevati otroški dodatek, denarno socialno pomoč in preživnino ter upoštevaje, da gre za dve osebi izračunati, da dohodek na eno osebo znaša 231,11 EUR, kar predstavlja 23,90 % neto povprečne mesečne plače v RS. Upoštevaje 24. člen ZUPJS je tako tožnico potrebno razvrstiti v II. dohodkovni razred (nad 18 % do 30 %), kar pomeni, da tožnica plača zgolj 10 % cene programa vrtca in ne 30 %, kot je to določila tožena stranka.
Tožena stranka tožnici in ostalim delavkam ni izplačevala vseh ur, ki so jih le-te opravile. Pri toženi stranki se je delalo tudi ob sobotah in nedeljah, če je šlo za uvoz ali inventuro. Takrat je delala tudi tožnica. Nadur se ni izplačevalo, ampak jim je bilo rečeno, da bodo nadure koristile, pri čemer jih niso nikoli koristile, ker ni bilo dovolj zaposlenih. Zato je tožena stranka dolžna tožnici plačati vtoževani dodatek za nadurno delo.
ZDR člen 29, 72. ZTFI člen 469, 469/1. ZJA člen 5, 5/3, 6, 6/4. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1.
dodatek za povečan obseg dela - stvarna pristojnost - delovno sodišče - javna agencija - upravno sodišče - delodajalec
Tožnik je v tožbi zahteval od RS, ki jo zastopa Vlada RS, odpravo sklepov Vlade RS, ki se nanašajo na tožnikov mesečni dodatek za povečan obseg dela v višini do 20 % njegove osnovne plače. Tožnik je bil v času izdaje spornih sklepov v delovnem razmerju z Agencijo, s katero je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, ne pa z Republiko Slovenijo. To pomeni, da je potrebno šteti, da je bila tožnikov delodajalec Agencija, ki je imela z ozirom na določbe ZTFI in ZJA samostojno pravno osebnost (člen 469/1 ZTFI, člen 6/4 ZJA). Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da tožnik v tem sporu izpodbija sklepe, ki jih ni izdal njegov delodajalec. Ker torej spor med tožnikom in Republiko Slovenijo (ki jo zastopa Vlada RS) ni spor med delavcem in delodajalcem (5/1. čl ZDSS-1), za odločitev v tem sporu ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Za odločanje v tem sporu je pristojno Upravno sodišče RS.
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179. ZVZD člen 5,6.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – nevarna dejavnost - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu - soprispevek - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnica (čistilka) je čistila stopnišče v prostorih drugotožene stranke (tožničinega delodajalca). Kritičnega dne se je voziček, ki ga je tožnica uporabljala pri čiščenju za prevoz vode in čistil (vedro s čistili), začel premikati po stopnici, zaradi česar je tožnica skočila, da bi vedro zadržala, pri tem pa ji je spodrsnilo in je z levim kolenom močno udarila ob tla in si poškodovala koleno. Drugotožena stranka ni predpisala navodil za uporabo vozička in navodil za čiščenje. Tožnica je uporabljala voziček, glede katerega ni izkazano, da je skladen z varnostnimi zahtevami, ki veljajo za proizvode v EU. Drugotožena stranka je dopuščala, da tožnica uporablja neprimerno obutev. Zaradi navedenih okoliščin je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici. Glede na to, da tožnica v času nezgode ni nosila primerne obutve, čevljev z gumijastim podplatom, temveč je imela obute ortopedske natikače, je tožnica prispevala k nastanku nezgode v višini 10%.
ZPP člen 242. ZBPP člen 26, 26/5. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 13, 13/1, 13/2.
priča - nadomestilo plače - brezplačna pravna pomoč
Tožniku je bila v skladu s 5. odstavkom 26. člena ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč tudi v obliki oprostitve plačila stroškov postopka, med katere sodijo stroški zaslišane priče. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom plačilo teh stroškov zmotno naložilo tožniku.
ZZdr-1 člen 1, 1/3, 23, 25, 25/1, 25/2. ZIL-1 člen 18, 123, 123/1, 123/2, 123/3, 123/5, 123/7. Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini člen 8, 8/3, 10, 10/1.
patent - kršitev patenta - pravice iz patenta - upravni postopek - upravni organ - dovoljenje za promet z zdravilom - generična zdravila - začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - namen zavarovanja
Od dolžnice se je zahtevalo, da doseže določen uspeh pri sicer od nje neodvisnem državnem organu, vendar s takšno začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja, ker se domnevnemu kršilcu ne nalagajo takšne obveznosti, na katere bi lahko vplival izključno sam.
23. in 25. člen ZZdr-1 se nanašata na upravni postopek v zvezi z dovoljenjem za promet z zdravilom. Njun namen ni kakorkoli posegati v pridobljene pravice iz patenta. Te so urejene v ZIL-1.
ZDR člen 130. ZJU člen 92, 92/1. ZPSDP člen 8. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 2, 2/1, 2/2, 6, 7.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - javni uslužbenci
Določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Kadar ima zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javno finančno sprejemljiva, pri tem pa ni relevantno, s katerim prevoznim sredstvom javni uslužbenec dejansko prihaja na delo.
Uredba ureja zgolj način obračunavanja in povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza, ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometirne za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Tožnik za del poti (od prebivališča do železniške postaje Poljčane) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv. Zato je tožniku treba priznati kilometrino le za del poti, na katerem ni možen javni prevoz.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je nepooblaščeno prevzel službeno vozilo in se z njim odpeljal po neslužbenih opravkih. To je storil neupravičeno, saj ni imel potnega naloga in brez vednosti skrbnika vozila. S tem je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožeča stranka je zbornica, ki ni izrecno našteta med osebami iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, prav tako pa tudi po objektivnem kriteriju v tej zadevi ne gre za gospodarski spor.
KZ-1 člen 86, 86/7. ZIKS-1 člen 13, 18. ZUP člen 135, 135/4.
izvršitev kazni - ustavitev postopka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Obsojencu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v M., opr. št. V Kr 11797/2009 z dne 29.8.2013, pravnomočen 13.9.2013, zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da v predmetnem postopku (trenutno) niso podani pogoji za nadaljnjo vodenje postopka za izvršitev kazni zapora, saj mora obsojenec v skladu s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) namesto zaporne kazni, opraviti 360 ur družbeno koristnega dela, ki ga izvršuje in nadzira pristojni center za socialno delo (13. člen ZIKS-1).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti - rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi - nastanek utemeljenega razloga
Delodajalec mora po določbi 6. odst. 88. člena ZDR podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Nastanek utemeljenega razloga je trenutek, ko prične teči prekluzivni rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti. Podpis pogodbe o zaposlitvi ni ta trenutek, saj tožnik nikoli ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona in je na novo podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katero sploh nikoli ni izpolnjeval zakonskih pogojev in torej tudi ni mogel in smel opravljati dela reševalec iz vode.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - suspenz pogodbe o zaposlitvi - plača
Tožnik je zahteval plačilo neizplačane plače in regresa za letni dopust za določeno obdobje (to je do učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ker meni, da je suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi odrejenega pripora lahko trajal največ 6 mesecev od uvedbe pripora. Določbe prvega odstavka 51. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da lahko suzpenz traja le 6 mesecev. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ne more opravljati dela 6 mesecev ali manj, zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek zaradi katerega ne more opravljati dela. Gre za zaščitno določbo v primeru, ko je delavec pravnomočno obsojen z navedenimi kaznimi, sankcijami oziroma ukrepi na čas do vključno 6 mesecev. V teh primerih delodajalec delavcu zaradi prestajanja kazni, ki onemogoča izvrševanje pogodbenih obveznosti ne more iz tega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon suspenza pogodbe o zaposlitvi časovno ne omejuje. Trajanje suspenza pogodbe o zaposlitvi je vezano na razlog suspenza. Zakon določa, da se mora delavec vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz. Določbe ZDR o rokih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tem nimajo nobenega vpliva. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi pravice iz pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirujejo, zato delavcu v tem času plača oziroma nadomestilo plače in regres ne pripadata. Zato tožnik ni upravičen do plačila plače in regresa za letni dopust za čas od poteka 6 mesecev pripora do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZSPV člen 1. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 213. ZPIZ-1 člen 39, 39/4 72, 93, 94.
obračun davka in prispevkov - prispevki za socialno varnost
Z ZSPV je določeno, da se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere zavezanec za plačilo je delodajalec, kakor tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj dejansko izvede delodajalec. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu oziroma v njegovem imenu odvesti prispevke. Zato z izdajo obrazca REK-1, to je obračuna prispevkov (ne glede na dejansko plačilo), ne preneha obveznost delodajalca do delavca iz tega naslova. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima namreč tudi neposreden vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Zato je nesprejemljivo stališče, da je delodajalec prost obveznosti do delavca, s samim obračunom prispevkov in izdelavo obrazca REK 1, ne glede na to, ali so ti prispevki tudi dejansko plačani.
Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Navedeni zakon sicer o nezavarovanih terjatvah za plačilo prispevkov v prisilni poravnavi posebej ne govori, vendar ni nobenega utemeljenega razloga, da bi terjatve iz naslova prispevkov v stečajnem postopku delile drugačne usodo kot terjatve iz naslova prispevkov v postopku prisilne poravnave. Celo več, če so terjatve iz naslova prispevkov varovane v stečajnem postopku, morajo biti še toliko bolj varovane tudi v postopku prisilne poravnave. Pri tem je potrebno upoštevati, da bi v nasprotnem primeru delavce postavili v neenakopraven položaj. Zato je tožnikovo terjatev iz naslova prispevkov treba obravnavati kot prednostno terjatev.
prevedba - uvedba novega plačnega sistema - javni uslužbenci - dejansko delo
Skladno z avtentično razlago 49.a člena ZSPJS je bilo ob uvedbi novega plačnega sistema pri prevedbi tožnikovega delovnega mesta potrebno izhajati iz zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za prevedbo je bil namreč nominalni znesek tožnikove osnovne plače in delovnega mesta, ki je bil določen v individualnem pravnem aktu, ne pa dejansko delo, ki ga je opravljal.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
Dejstvo, da delovno mesto pomočnika ni bilo ustrezno sistemizirano, oziroma da direktor po statutu ni imel pristojnost določitve tožnika za izvajanje takšnega dela, nima odločilne teže pri odločanju o tožnikovem zahtevku na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Za presojo o statusa tožnika v spornem času je namreč odločilno, da je takrat nepretrgoma delal v prostorih ter pod okriljem tožene stranke in v tem svojstvu izvajal potrebne zadolžitve v obsegu dejavnosti tožene stranke. Tožnik je za takšno delo dobil plačilo, skladno z dogovorom med njim in direktorjem. Med pravdnima strankama je tako obstajalo delovno razmerja skladno z določbo 4. člena v zvezi s 16. členom ZDR, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je imel v spornem času status samostojnega podjetnika, ki je za toženo stranko opravljal po pogodbi strokovne naloge in za takšno sodelovanje dobil plačilo. Takšna tožnikova samozaposlitev v obliki podjetništva ne vpliva na elemente delovnega razmerja oziroma status delavca v odnosu do delodajalca, ki je opredeljen v določbah ZDR. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se ne izključujeta.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka (letalska družba) je tožnici (stevardesi - vodji kabinskega osebja v posadki) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je na letu prodala 11 „štek“ cigaret, čeprav je bil let odpovedan, kar predstavlja carinski prekršek. Istega dne na istem letu je tožnica prodala še 45 „štek“ cigaret. Tožnica je v svoji prtljagi po opravljeni delovni obveznosti na letu posedovala večje število cigaret, prodajo beležila kot prodajo potnikom in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Z opisanim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila delovne obveze, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Ker je bila tožnici v določenem obdobju izplačevana starostna pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, s strani toženca pa je prejemala polni dodatek k starostni pokojnini, je nastalo preplačilo, saj tožnica v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti.