ZPP člen 104, 104/1, 104/2, 108, 108/5, 111, 111/4.
starostna pokojnina - zavrženje tožbe - jezik - nerazumljive vloge
Po določbi 1. odstavka 104. člena ZPP morajo stranke v postopku pred sodiščem vlagati tožbe v slovenskem jeziku. Če pa stranka vloži vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, mora sodišče ravnati po določbah 108. člena tega zakona, ki veljajo za nerazumljive vloge, kot to določa zakon v 2. odstavku 104. člena. Sporna vloga ni napisana v slovenskem jeziku. Zato jo je sodišče prve stopnje vrnilo vložniku, da jo dopolni tako, da jo dostavi sodišču v roku 30 dni, prevedeno v slovenski jezik ter ga podučilo, kako mora postopati v primeru, da se bo zastopal sam ali v primeru, da ga bo zastopal pooblaščenec. Hkrati ga je opozorilo na posledice, če ne bo ravnal po sklepu sodišča. Ker vložnik sodišču ni dostavil vloge, prevedene v slovenski jezik, jo je bilo potrebno skladno z določbo 5. odstavka 108. člena ZPP (po kateri sodišče vlogo zavrže, če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo) zavreči.
KZ-1 člen 86, 86/7. ZIKS-1 člen 13, 18. ZUP člen 135, 135/4.
izvršitev kazni - ustavitev postopka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Obsojencu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v M., opr. št. V Kr 11797/2009 z dne 29.8.2013, pravnomočen 13.9.2013, zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da v predmetnem postopku (trenutno) niso podani pogoji za nadaljnjo vodenje postopka za izvršitev kazni zapora, saj mora obsojenec v skladu s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) namesto zaporne kazni, opraviti 360 ur družbeno koristnega dela, ki ga izvršuje in nadzira pristojni center za socialno delo (13. člen ZIKS-1).
Ker je bila tožnici v določenem obdobju izplačevana starostna pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, s strani toženca pa je prejemala polni dodatek k starostni pokojnini, je nastalo preplačilo, saj tožnica v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti.
ZPP člen 140, 141, 142, 142/7, 355. ZDR člen 87, 87/2, 87/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je tožena stranka tista, ki mora dokazati pravilno osebno vročitev odpovedi tožniku.
Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, in sicer le priporočeno po pošti, kar ni v skladu s pravili o osebnem vročanju (140, 141 in 142. čl. ZPP).
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer mogoče veljavno vročiti pooblaščencu glede na to, da 87. člen ZDR nalaga delodajalcu osebno vročitev po pravilih pravdnega postopka, po sedmem odstavku 142. člena ZPP pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno tudi, če je pisanje vročeno pooblaščencu.
predlog za obnovo postopka - obnovitveni razlog - trditve o ponarejenem podpisu nasprotne stranke na pooblastilu odvetniku
Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP meri na nepravilnost tistega dejstvenega sklopa, na katerem temelji izpodbijana sodna odločba. Pritožnika pa s trditvami o ponarejenem podpisu toženca na pooblastilu odvetniku ne merita na nepravilnost dejanske podlage sodne odločitve, ampak na nepravilnost toženčevega zastopanja oziroma na uveljavljanje obnovitvenega razloga po 4. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek lahko obnovi, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila za zastopanje. Na takšno kršitev pa se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.
Tožena stranka tožnici in ostalim delavkam ni izplačevala vseh ur, ki so jih le-te opravile. Pri toženi stranki se je delalo tudi ob sobotah in nedeljah, če je šlo za uvoz ali inventuro. Takrat je delala tudi tožnica. Nadur se ni izplačevalo, ampak jim je bilo rečeno, da bodo nadure koristile, pri čemer jih niso nikoli koristile, ker ni bilo dovolj zaposlenih. Zato je tožena stranka dolžna tožnici plačati vtoževani dodatek za nadurno delo.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - suspenz pogodbe o zaposlitvi - plača
Tožnik je zahteval plačilo neizplačane plače in regresa za letni dopust za določeno obdobje (to je do učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ker meni, da je suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi odrejenega pripora lahko trajal največ 6 mesecev od uvedbe pripora. Določbe prvega odstavka 51. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da lahko suzpenz traja le 6 mesecev. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ne more opravljati dela 6 mesecev ali manj, zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek zaradi katerega ne more opravljati dela. Gre za zaščitno določbo v primeru, ko je delavec pravnomočno obsojen z navedenimi kaznimi, sankcijami oziroma ukrepi na čas do vključno 6 mesecev. V teh primerih delodajalec delavcu zaradi prestajanja kazni, ki onemogoča izvrševanje pogodbenih obveznosti ne more iz tega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon suspenza pogodbe o zaposlitvi časovno ne omejuje. Trajanje suspenza pogodbe o zaposlitvi je vezano na razlog suspenza. Zakon določa, da se mora delavec vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz. Določbe ZDR o rokih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tem nimajo nobenega vpliva. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi pravice iz pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirujejo, zato delavcu v tem času plača oziroma nadomestilo plače in regres ne pripadata. Zato tožnik ni upravičen do plačila plače in regresa za letni dopust za čas od poteka 6 mesecev pripora do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZSPV člen 1. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 213. ZPIZ-1 člen 39, 39/4 72, 93, 94.
obračun davka in prispevkov - prispevki za socialno varnost
Z ZSPV je določeno, da se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere zavezanec za plačilo je delodajalec, kakor tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj dejansko izvede delodajalec. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu oziroma v njegovem imenu odvesti prispevke. Zato z izdajo obrazca REK-1, to je obračuna prispevkov (ne glede na dejansko plačilo), ne preneha obveznost delodajalca do delavca iz tega naslova. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima namreč tudi neposreden vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Zato je nesprejemljivo stališče, da je delodajalec prost obveznosti do delavca, s samim obračunom prispevkov in izdelavo obrazca REK 1, ne glede na to, ali so ti prispevki tudi dejansko plačani.
Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Navedeni zakon sicer o nezavarovanih terjatvah za plačilo prispevkov v prisilni poravnavi posebej ne govori, vendar ni nobenega utemeljenega razloga, da bi terjatve iz naslova prispevkov v stečajnem postopku delile drugačne usodo kot terjatve iz naslova prispevkov v postopku prisilne poravnave. Celo več, če so terjatve iz naslova prispevkov varovane v stečajnem postopku, morajo biti še toliko bolj varovane tudi v postopku prisilne poravnave. Pri tem je potrebno upoštevati, da bi v nasprotnem primeru delavce postavili v neenakopraven položaj. Zato je tožnikovo terjatev iz naslova prispevkov treba obravnavati kot prednostno terjatev.
ZPP člen 242. ZBPP člen 26, 26/5. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 13, 13/1, 13/2.
priča - nadomestilo plače - brezplačna pravna pomoč
Tožniku je bila v skladu s 5. odstavkom 26. člena ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč tudi v obliki oprostitve plačila stroškov postopka, med katere sodijo stroški zaslišane priče. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom plačilo teh stroškov zmotno naložilo tožniku.
Davčni organ je z odločbo ugotovil, da je tožeča stranka (delodajalec) toženi stranki (delavcu) zagotavljala varstvo privatne hiše kot predsedniku upravnega odbora, pri čemer navedena ugodnost ni bila upoštevana pri obračunu plač kot boniteta, zato je izdalo odločbo, da se zavezancu - tožeči stranki odmeri za navedene mesece plačilo prispevkov, ki jih plača delojemalec. Plačilo obveznosti bremeni delojemalca in ne delodajalca. Po določilih ZDoh-2 je zavezanec za plačilo delojemalec in se dohodnina plača iz njegovega dohodka, pri čemer je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino kot plačnik davka, tako da je bila odločba izdana v breme tožene stranke. Navedeno pa seveda ne pomeni, da je delodajalec dolžan plačati davek. Enako velja za prispevke za socialno varnost, ki se plačujejo iz plače, po določilih ZPSV, pri čemer 3. člen ZPSV določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami. Zato je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke iz naslova stroškov varovanja njene zasebne hiše, davčni organ pa je terjatev terjal od tožeče stranke.
Tožnica je zaradi negotovosti glede obstoja pogodbenega razmerja med njo in tožencem gotovo omejena v možnosti nastopanja v pravnem prometu z drugimi in je s tem ogrožen njen pravni položaj. Ugotovitvena tožba je zato primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, saj tožnica nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj položaj.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
Dejstvo, da delovno mesto pomočnika ni bilo ustrezno sistemizirano, oziroma da direktor po statutu ni imel pristojnost določitve tožnika za izvajanje takšnega dela, nima odločilne teže pri odločanju o tožnikovem zahtevku na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Za presojo o statusa tožnika v spornem času je namreč odločilno, da je takrat nepretrgoma delal v prostorih ter pod okriljem tožene stranke in v tem svojstvu izvajal potrebne zadolžitve v obsegu dejavnosti tožene stranke. Tožnik je za takšno delo dobil plačilo, skladno z dogovorom med njim in direktorjem. Med pravdnima strankama je tako obstajalo delovno razmerja skladno z določbo 4. člena v zvezi s 16. členom ZDR, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je imel v spornem času status samostojnega podjetnika, ki je za toženo stranko opravljal po pogodbi strokovne naloge in za takšno sodelovanje dobil plačilo. Takšna tožnikova samozaposlitev v obliki podjetništva ne vpliva na elemente delovnega razmerja oziroma status delavca v odnosu do delodajalca, ki je opredeljen v določbah ZDR. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se ne izključujeta.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka (letalska družba) je tožnici (stevardesi - vodji kabinskega osebja v posadki) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je na letu prodala 11 „štek“ cigaret, čeprav je bil let odpovedan, kar predstavlja carinski prekršek. Istega dne na istem letu je tožnica prodala še 45 „štek“ cigaret. Tožnica je v svoji prtljagi po opravljeni delovni obveznosti na letu posedovala večje število cigaret, prodajo beležila kot prodajo potnikom in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Z opisanim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila delovne obveze, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožeča stranka je v tem delovnem sporu izpodbijala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je s toženo stranko po vložitvi tožbe sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero jo je delodajalecobdržal v delovnem razmerju, je tožbo umaknila. Tožena stranka ni nasprotovala umiku tožbe, ampak je vanj privolila, s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko pa odpravila posledice, ki bi nastale na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške. Tožeča stranka namreč ni umaknila tožbe zato, ker bi ugotovila, da ta ni dopustna ali pa da ni utemeljena, ampak zato, ker za vodenje spora ni imela več interesa, saj je z novo zaposlitvijo dosegla, kar je zahtevala s tožbo.
Upravičenje upnika do poplačila iz zastavljene nepremičnine pridobljeno z ustavitvijo prisilne hipoteke je sicer enako upravičenju, ki ga pridobi upnik s pogodbeno (prostovoljno) hipoteko (141. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), vendar je pri pogodbeni hipoteki najprej potrebna hipotekarna tožba, s katero upnik zahteva, da se njegova terjatev poravna s prodajo zastavljene nepremičnine
Tožnica je vložila t.i. direktno tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri ima njen delodajalec sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Delodajalec ni stranka v postopku. Po vsebini gre tako za spor iz premoženjskih razmerij, za take spore pa so stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti.
ZDR člen 29, 72. ZTFI člen 469, 469/1. ZJA člen 5, 5/3, 6, 6/4. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1.
dodatek za povečan obseg dela - stvarna pristojnost - delovno sodišče - javna agencija - upravno sodišče - delodajalec
Tožnik je v tožbi zahteval od RS, ki jo zastopa Vlada RS, odpravo sklepov Vlade RS, ki se nanašajo na tožnikov mesečni dodatek za povečan obseg dela v višini do 20 % njegove osnovne plače. Tožnik je bil v času izdaje spornih sklepov v delovnem razmerju z Agencijo, s katero je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, ne pa z Republiko Slovenijo. To pomeni, da je potrebno šteti, da je bila tožnikov delodajalec Agencija, ki je imela z ozirom na določbe ZTFI in ZJA samostojno pravno osebnost (člen 469/1 ZTFI, člen 6/4 ZJA). Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da tožnik v tem sporu izpodbija sklepe, ki jih ni izdal njegov delodajalec. Ker torej spor med tožnikom in Republiko Slovenijo (ki jo zastopa Vlada RS) ni spor med delavcem in delodajalcem (5/1. čl ZDSS-1), za odločitev v tem sporu ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Za odločanje v tem sporu je pristojno Upravno sodišče RS.
Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom.
Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde.
Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka.
Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opraviti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074686
OZ člen 280, 435. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - prodajna pogodba - veljavnost izpolnitve – izpolnitev tretjemu - dovoljeni pritožbeni razlogi
Praviloma se mora obveznost izpolniti kupcu oziroma naročniku, vendar je veljavna izpolnitev tretjemu namesto upniku, če ta za prejemnika izpolnitve določi tretjo osebo.
Tožena stranka je izdala ugotovitveno odločbo, s katero je odločila, koliko mesečno znaša starostna pokojnina tožnika od določenega datuma dalje. Ugotovitvena odločba ima tudi pouk o pravnem sredstvu, po katerem lahko pritožnik zoper odločbo vloži pritožbo pri območni enoti zavoda v 15 dneh od vročitve odločbe. Tožnik je vložil pritožbo zoper ugotovitveno odločbo. Tožena stranka o pritožbi tožnika zoper ugotovitveno odločbo še ni odločala, tako da navedena odločba še ni dokončna niti pravnomočna. Tožba je tako preuranjena, zato jo je bilo treba na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavreči, saj ni izpolnjena procesna predpostavka, določena v 63. členu ZDSS-1.