Dediči so se dedovanju odpovedali, kar pomeni, da so se odpovedali tudi za svoje potomce, to pa pomeni, da v obravnavanem primeru po zapustnici ne bodo dedovali, zato je sodišče prve stopnje, ko je dediča, ki je sprejel dediščino, napotilo, da vloži tožbo tudi zoper dediče, ki so se dedovanju odpovedali, ravnalo zmotno. Takšni dediči namreč ne morejo biti toženci v postopku ugotovitve, da nepremičnine, ki so predmet dedovanja, ne sodijo v zapuščino.
soglasje k plačilu stroškov – strošek cenitve nepremičnin
Pritožnica sicer dvomi v število ur, ki jih je navedel ocenjevalec, ker je po njenem stališču glede na obseg in zahtevnost opravljenega dela previsoko, vendar svoje pritožbe ne podpre s tako trdnimi dokazi, na podlagi katerih bi lahko sodišče samo, brez ustreznega mnenja strokovnjaka, določilo konkretnemu pooblaščenemu ocenjevalcu drugačen čas, ki ga je potreboval za izdelavo ocenjevanja vrednosti nepremičnin.
Davčni organ je z odločbo ugotovil, da je tožeča stranka (delodajalec) toženi stranki (delavcu) zagotavljala varstvo privatne hiše kot predsedniku upravnega odbora, pri čemer navedena ugodnost ni bila upoštevana pri obračunu plač kot boniteta, zato je izdalo odločbo, da se zavezancu - tožeči stranki odmeri za navedene mesece plačilo prispevkov, ki jih plača delojemalec. Plačilo obveznosti bremeni delojemalca in ne delodajalca. Po določilih ZDoh-2 je zavezanec za plačilo delojemalec in se dohodnina plača iz njegovega dohodka, pri čemer je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino kot plačnik davka, tako da je bila odločba izdana v breme tožene stranke. Navedeno pa seveda ne pomeni, da je delodajalec dolžan plačati davek. Enako velja za prispevke za socialno varnost, ki se plačujejo iz plače, po določilih ZPSV, pri čemer 3. člen ZPSV določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami. Zato je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke iz naslova stroškov varovanja njene zasebne hiše, davčni organ pa je terjatev terjal od tožeče stranke.
Tožnica je zaradi negotovosti glede obstoja pogodbenega razmerja med njo in tožencem gotovo omejena v možnosti nastopanja v pravnem prometu z drugimi in je s tem ogrožen njen pravni položaj. Ugotovitvena tožba je zato primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, saj tožnica nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj položaj.
ZDR člen 29, 72. ZTFI člen 469, 469/1. ZJA člen 5, 5/3, 6, 6/4. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1.
dodatek za povečan obseg dela - stvarna pristojnost - delovno sodišče - javna agencija - upravno sodišče - delodajalec
Tožnik je v tožbi zahteval od RS, ki jo zastopa Vlada RS, odpravo sklepov Vlade RS, ki se nanašajo na tožnikov mesečni dodatek za povečan obseg dela v višini do 20 % njegove osnovne plače. Tožnik je bil v času izdaje spornih sklepov v delovnem razmerju z Agencijo, s katero je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, ne pa z Republiko Slovenijo. To pomeni, da je potrebno šteti, da je bila tožnikov delodajalec Agencija, ki je imela z ozirom na določbe ZTFI in ZJA samostojno pravno osebnost (člen 469/1 ZTFI, člen 6/4 ZJA). Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da tožnik v tem sporu izpodbija sklepe, ki jih ni izdal njegov delodajalec. Ker torej spor med tožnikom in Republiko Slovenijo (ki jo zastopa Vlada RS) ni spor med delavcem in delodajalcem (5/1. čl ZDSS-1), za odločitev v tem sporu ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Za odločanje v tem sporu je pristojno Upravno sodišče RS.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Med strankama je trajalo delovno razmerje do določenega datuma, skladno z dogovorom med strankama ter datumom v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnik podpisal ob nastopu dela. Tožnik po izteku dogovorjenega trajanja delovnega razmerja ni ostal na delu pri toženi stranki. Šele takšen razlog bi utemeljeval transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas, vendar to v konkretnem primeru ni izkazano.
Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom.
Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde.
Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka.
Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opraviti.
Upravičenje upnika do poplačila iz zastavljene nepremičnine pridobljeno z ustavitvijo prisilne hipoteke je sicer enako upravičenju, ki ga pridobi upnik s pogodbeno (prostovoljno) hipoteko (141. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), vendar je pri pogodbeni hipoteki najprej potrebna hipotekarna tožba, s katero upnik zahteva, da se njegova terjatev poravna s prodajo zastavljene nepremičnine
KZ-1 člen 86, 86/7. ZIKS-1 člen 13, 18. ZUP člen 135, 135/4.
izvršitev kazni - ustavitev postopka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Obsojencu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v M., opr. št. V Kr 11797/2009 z dne 29.8.2013, pravnomočen 13.9.2013, zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da v predmetnem postopku (trenutno) niso podani pogoji za nadaljnjo vodenje postopka za izvršitev kazni zapora, saj mora obsojenec v skladu s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) namesto zaporne kazni, opraviti 360 ur družbeno koristnega dela, ki ga izvršuje in nadzira pristojni center za socialno delo (13. člen ZIKS-1).
Tožena stranka je izdala ugotovitveno odločbo, s katero je odločila, koliko mesečno znaša starostna pokojnina tožnika od določenega datuma dalje. Ugotovitvena odločba ima tudi pouk o pravnem sredstvu, po katerem lahko pritožnik zoper odločbo vloži pritožbo pri območni enoti zavoda v 15 dneh od vročitve odločbe. Tožnik je vložil pritožbo zoper ugotovitveno odločbo. Tožena stranka o pritožbi tožnika zoper ugotovitveno odločbo še ni odločala, tako da navedena odločba še ni dokončna niti pravnomočna. Tožba je tako preuranjena, zato jo je bilo treba na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavreči, saj ni izpolnjena procesna predpostavka, določena v 63. členu ZDSS-1.
ZDR člen 82, 82/1, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. ZPP člen 5, 5/1, 113, 113/2. URS člen 22.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazno breme - izvedba dokaza - zaslišanje pravdnih strank
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve in se izjavi o vseh bistvenih dokazih in navedbah toženke. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja res na strani delodajalca, vendar citirane določbe zakona ni mogoče razumeti tako, da nasprotna stranka zato nima možnosti dokazovanja, da dejstva, ki jih zatrjuje in dokazuje stranka, na kateri je dokazno breme, niso resnična. Po 212. členu ZPP mora (in sme) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na to je sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza kršilo pravice tožnika do izjavljanja, s čimer je prišlo do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-6, 125, 125/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo
Strokovna komisija, ki je spremljala tožnikovo delo, je utemeljeno sprejela negativno oceno poskusnega dela. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi te ocene utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (6. alineja prvega odstavka 111. čl. ZDR).
zavrženje tožbe - sodno varstvo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - suspenz pogodbe o zaposlitvi - plača
Tožnik je zahteval plačilo neizplačane plače in regresa za letni dopust za določeno obdobje (to je do učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ker meni, da je suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi odrejenega pripora lahko trajal največ 6 mesecev od uvedbe pripora. Določbe prvega odstavka 51. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da lahko suzpenz traja le 6 mesecev. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ne more opravljati dela 6 mesecev ali manj, zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek zaradi katerega ne more opravljati dela. Gre za zaščitno določbo v primeru, ko je delavec pravnomočno obsojen z navedenimi kaznimi, sankcijami oziroma ukrepi na čas do vključno 6 mesecev. V teh primerih delodajalec delavcu zaradi prestajanja kazni, ki onemogoča izvrševanje pogodbenih obveznosti ne more iz tega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon suspenza pogodbe o zaposlitvi časovno ne omejuje. Trajanje suspenza pogodbe o zaposlitvi je vezano na razlog suspenza. Zakon določa, da se mora delavec vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz. Določbe ZDR o rokih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tem nimajo nobenega vpliva. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi pravice iz pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirujejo, zato delavcu v tem času plača oziroma nadomestilo plače in regres ne pripadata. Zato tožnik ni upravičen do plačila plače in regresa za letni dopust za čas od poteka 6 mesecev pripora do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZSPV člen 1. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 213. ZPIZ-1 člen 39, 39/4 72, 93, 94.
obračun davka in prispevkov - prispevki za socialno varnost
Z ZSPV je določeno, da se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere zavezanec za plačilo je delodajalec, kakor tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj dejansko izvede delodajalec. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu oziroma v njegovem imenu odvesti prispevke. Zato z izdajo obrazca REK-1, to je obračuna prispevkov (ne glede na dejansko plačilo), ne preneha obveznost delodajalca do delavca iz tega naslova. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima namreč tudi neposreden vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Zato je nesprejemljivo stališče, da je delodajalec prost obveznosti do delavca, s samim obračunom prispevkov in izdelavo obrazca REK 1, ne glede na to, ali so ti prispevki tudi dejansko plačani.
Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Navedeni zakon sicer o nezavarovanih terjatvah za plačilo prispevkov v prisilni poravnavi posebej ne govori, vendar ni nobenega utemeljenega razloga, da bi terjatve iz naslova prispevkov v stečajnem postopku delile drugačne usodo kot terjatve iz naslova prispevkov v postopku prisilne poravnave. Celo več, če so terjatve iz naslova prispevkov varovane v stečajnem postopku, morajo biti še toliko bolj varovane tudi v postopku prisilne poravnave. Pri tem je potrebno upoštevati, da bi v nasprotnem primeru delavce postavili v neenakopraven položaj. Zato je tožnikovo terjatev iz naslova prispevkov treba obravnavati kot prednostno terjatev.
ZZdr-1 člen 1, 1/3, 23, 25, 25/1, 25/2. ZIL-1 člen 18, 123, 123/1, 123/2, 123/3, 123/5, 123/7. Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini člen 8, 8/3, 10, 10/1.
patent - kršitev patenta - pravice iz patenta - upravni postopek - upravni organ - dovoljenje za promet z zdravilom - generična zdravila - začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - namen zavarovanja
Od dolžnice se je zahtevalo, da doseže določen uspeh pri sicer od nje neodvisnem državnem organu, vendar s takšno začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja, ker se domnevnemu kršilcu ne nalagajo takšne obveznosti, na katere bi lahko vplival izključno sam.
23. in 25. člen ZZdr-1 se nanašata na upravni postopek v zvezi z dovoljenjem za promet z zdravilom. Njun namen ni kakorkoli posegati v pridobljene pravice iz patenta. Te so urejene v ZIL-1.
ZPP člen 95, 95/1, 282, 282/3, 286a. ZOdv člen 16, 16/2.
ponovno vročanje – tek roka ob dvakkratni vročitvi - substitut – preložitev naroka – obveščanje o preložitvi naroka po faksu
S ponovnim vročanjem pisanja, ki je bilo stranki že pravilno vročeno, rok za odgovor na tožbo ne začne teči znova oziroma na tak način ni mogoče podaljšati roka, ki ga skladno z 286.a členom ZPP določi sodišče za vložitev vloge.
Možnost prenosa pooblastila za posamezna pravdna dejanja na drugega odvetnika (substitut) izhaja iz samega pooblastila za pravdo, ki ga da stranka pooblaščencu, razen če to možnost v pooblastilu izrecno izključi.
Sodišče strank o zavrnitvi predloga za preložitev naroka sploh ni dolžno obveščati.
plačilo razlike plače - razporeditev na formacijsko dolžnost - plačilo za dejansko opravljeno delo
Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno sicer razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti, ne glede na to, da je ta dolžnost sicer formalno že zasedena. Tožnik je določeno obdobje, kljub formalni razporeditvi na formacijsko dolžnost “nižji vojaški uslužbenec - skrbnik strelišča, vadbišča in športnih objektov” in kasneje na formacijsko dolžnost “nižji javni uslužbenec - administrator”, opravljal dela, ki sodijo v delokrog podčastniške dolžnosti “podčastnik za šport - vodja skupine”, na katero je bil kasneje formalno razporejen njegov nadrejeni. Zato je tožnik upravičen do razlike v plači med plačo, za zahtevnejše delo, ki ga je dejansko opravljal in plačo, ki jo je v spornem obdobju prejel za delovno mesto, na katerega je bil formalno razporejen.
ZOFVI člen 49, 49/1, 49/1-4, 49/1-9, 49/1-13, 49/1-18, 59, 59/2. ZKP člen 145. Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja člen 28. ZZ člen 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4, 38/3.
ravnatelj - razrešitev - plačilo razlike plače - javni zavod
Tožnik (ravnatelj osnovne šole) bi moral potem, ko je bil s strani sodelavk obveščen o neprimernem obnašanju učitelja do učenke, podati prijavo pristojnim organom kazenskega pregona v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca - učitelja. Takšna dolžnost izrecno izhaja iz določbe 28. člena Pravilnika o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja, ki v 1. odstavku določa, da so ravnatelj oziroma pooblaščeni delavci, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost učenca, dolžni v skladu z zakonom o socialnem varstvu o tem obvestiti center za socialno delo na svojem področju. Drugi odstavek tega člena pa določa, da je šola dolžna zaščititi učenčeve koristi in v ta namen pristojne organe kazenskega pregona (policija oziroma državno tožilstvo) obveščati o primerih, ko strokovni delavci zvedo za primere telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja, izkoriščanja ali spolnih zlorab. Splošna dolžnost za naznanitev kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, za državne organe in organizacije z javnimi pooblastili pa izhaja tudi iz določbe 145. člena ZKP. Tožnikovo nezakonito ravnanje v zvezi z opustitvijo prijave kazenskega pregona pristojnim organom v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca predstavlja razrešitveni razlog v smislu 3. in 4. alinee 2. odstavka 38. člena ZZ.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 89, 116.
pravice do zdravstvenih storitev - inkontinenca urina - plenice - hlačne predloge
Toženec je tožniku priznal pravico do 90 kosov plenic na mesec, kar je največje možno število plenic na mesec, ki ustreza potrebam zelo težke inkontinence. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan na tri mesece izdati potrdilo za nakup dodatnih plenic, neutemeljen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 261, 261/2. ZPIZ-1 člen 5, 12, 12/1, 249. URS člen 14, 158.
starostna pokojnina - nova odmera pokojnine - pravnomočna odločba - zavrženje zahteve za novo odmero – novo dejstvo
Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnice o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici.
Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera, le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.
Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj ob odmeri pokojnine očitno ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine.