izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe - protipravna premoženjska korist - znesek protipravne premoženjske koristi - sodba se opira na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi - dokazna ocena - celovita presoja izvedenih dokazov - kršitev pravice obdolženca do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - prekoračitev obtožnega predloga
Sodišče prve stopnje je prekoračilo obtožni predlog s tem, ko je v izreku glede višine premoženjske koristi, ki si jo je obdolženi pridobil, dodalo besedo „najmanj“, saj s takšnim dostavkom v škodo obdolženca posega v kriminalno količino, torej znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki se obdolžencu z obtožnim predlogom očita.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - nepremoženjska škoda - krivdna odgovornost
Do škode je prišlo, ko je tožnik izvrševal nalogo prenosa palet na voz. Do kraja, kjer bi moral palete naložiti na voz, je prišel tako, da je najprej prečkal voz, ki je miroval ter se potem po samem robu voza premikal vzdolžno, da bi prišel do točke, od koder bi potem skupaj s sodelavcem naložila palete na voz. Tožnik ni imel na voljo dovolj prostora, da bi se lahko med paletami in vozom varno gibal, zato je padel. Do udarca je prišlo zgolj zaradi tega, ker palete niso bile toliko odmaknjene od voza, da bi se bilo mogoče varno gibati. Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana v tem, da je kljub drugačnim predpisom dopuščala prečkanje voza. S tem je ravnala malomarno, saj je vedela oziroma bi morala vedeti, da je prečkanje voza povezano s tveganjem za nastanek poškodb, pa je to kljub temu dopuščala. Zato tožena stranka tožniku krivdno odgovarja za vtoževano nepremoženjsko škodo.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZDR člen 114, 114/2, 114/2-1. ZPIZ-1 člen 8, 36, 36/1, 193.
brezposelnost - denarno nadomestilo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - izključitveni razlog - krivda zavarovanca - starejši delavec - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starostna pokojnina - pokojninska doba
Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.
Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato kot starejši delavec ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. in 9. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
ZPIZ-1 člen 94, 163, 390, 397. ZPIZ člen 123, 124.
čakanje na zaposlitev na drugo ustrezno delo - nadomestilo po ZPIZ/92 – ustavitev izplačevanja nadomestila
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je zavarovancu istočasno priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0076728
ZPP člen 154, 154/1, 457, 457/3. ZFPPIPP člen 60, 60/1, 60/3, 60/4, 61, 61/1. OZ člen 378.
spor majhne vrednosti – obrazloženost odločbe – v stečaju prerekana terjatev – zamudne obresti – stroški pravdnega postopka
Standard obrazloženosti je v primeru sporov majhne vrednosti bistveno nižji, kot pa je v primeru drugih sporov.
Tožeča stranka je že v prijavi terjatve zadostila predpisani vsebini prijave terjatve skupaj s predložitvijo listinskih dokazov, zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 4. odstavka 60. člena ZFPPIPP in tožečo stranko bremeniti s stroški pravdnega postopka.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 209, 209/2, 209/5251.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - policist - kaznivo dejanje ponarejanje listin - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zagovor
Tožnik (policist) je v določenem obdobju na več obrazcih v nasprotju z navodili delodajalca popravil datume prekrška in datume vročitve na plačilnih nalogih ter tako storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Določenega dne je od, tujega državljana, kateremu je izrekel globo zaradi kršitve cestno prometnih predpisov, preje denar, razdolžil oz. dodal pa je samo določen denarni znesek ter tako storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/5 v zvezi s členom 209/2 KZ-1. V določenem obdobju je nepravočasno razdolžil več obrazcev, ki jih je zadolžil pri nadrejenem ter gotovino, ki jo je izterjal v postopkih. Glede na opisana ravnanja je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, navedenih v 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR.
Tožnik tožbe kljub pozivu ni popravil tako, da bi bila primerna za obravnavo. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Za obravnavanje je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je potrebno tožbo v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP zavreči.
ZDR člen 73, 73/1, 73/2. Direktiva 2001/23/ES člen 1.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja
Tožena stranka in tožničin delodajalec nista v nobenem pogodbenem odnosu, med njima ni prišlo niti do prenosa zaposlenih niti do prenosa delovnih sredstev niti do prenosa dejavnosti. Med obema navedenima pravnima subjektoma ni prišlo do pravnega prenosa podjetja oziroma dela podjetja, ki bi ohranilo ekonomsko entiteto, zato s prevzemom čiščenja vrtca s strani tožene stranke ni prišlo do spremembe tožničinega delodajalca v smislu 73. člena ZDR oziroma Direktive sveta 2001/27 ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov. Ker do prenosa oziroma prevzema delavcev ni prišlo, tožena stranka v tem sporu nima pasivne legitimacije, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in na ugotovitev, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, neutemeljen.
Sodišče je v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi 1. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj je primarna pristojnost sodišča, uporaba 1. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa je izjema od tega pravila, ki jo je mogoče uporabiti le ob določenih omejitvah, kar pa mora sodišče posebej utemeljiti.
V predsodnem postopku je že tožena stranka razčiščevala dejansko stanje in sprejela odločitev (o odmeri starostne pokojnine), ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Tudi sodišče je v zadevi izpeljalo obširen dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, prič in s pridobitvijo dodatne dokumentacije. Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče zadevo ponovno posredovalo toženi stranki v upravno odločanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno razsoditi o sporni zadevi.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
ZZavar ne ureja razmerij med posrednikom in zavarovalnico kot naročiteljem. Ta zakon med drugim vsebuje nekaj določil, ki urejajo razmerja med posrednikom in zavarovalcem. Posredniško pogodbo (med posrednikom: tožnikom in naročnikom: toženo stranko) pa ureja OZ.
Kršitev dolžnosti, predpisanih v 221. do 226. členu, ZZavar sankcionira kot prekršek. Nima pa kršitev teh določil za poledico razbremenitve obveznosti zavarovalnice, ki so dogovorjene v pogodbi o posredovanju.
Bistvo zavarovalniške dejavnosti je v tem, da zavarovalnica izplačuje zavarovancem odškodnino oziroma zavarovalnino v primeru nastanka škodnega dogodka, sredstva za ta poplačila pa predstavljajo premije oziroma prispevki, ki jih prejema od skleniteljev zavarovanj oziroma zavarovalcev. Zato tretjega člena Pogodbe ni mogoče tolmačiti tako, da je posrednik upravičen samo do tistega odstotka provizije, ki jo plača zavarovalec, ne pa od tistega odstotka premije, ki skladno z 9. členom Pogodbe odpade na vrsto in višino plačane premije.
povračilo prevoznih stroškov - potni stroški v zvezi z uveljavljanjem oz. uživanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Sklep o povračilu potnih stroškov določa, da ZPIZ povrne zavarovancem potne stroške v zvezi z uveljavljanjem oz. uživanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primerih, ko jih zavod napoti ali pokliče v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav in podaje mnenj izvedencev in je kraj, kamor so napoteni, oddaljen najmanj 15 km, ali kadar jih zavod napoti v drug kraj zaradi poklicne rehabilitacije. Tožnik v zvezi s pridobitvijo novejše medicinske dokumentacije s strani tožene stranke ni bil napoten v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav. Zato pogoji za priznanje potnih stroškov po citiranem predpisu niso podani.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - daljši odpovedni rok
Za razliko od izredne odpovedi delodajalca, kjer je kot pogoj za zakonitost takšne odpovedi izrecno določeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zakon v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga določa odpovedni rok. Po četrtem odstavku 92. člena ZDR je v primeru odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določen le minimalni odpovedni rok 30 dni. Določitev daljšega roka zato ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavcu.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sprememba delodajalca - delovnopravna kontinuiteta
Tožnik je prešel na delo k toženi stranki po postopku spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR. Zato je potrebno prehod tožnika od njegovega prejšnjega delodajalca k toženi stranki obravnavati upoštevaje 73. člen ZDR. To pa pomeni, da je podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnika pri obeh delodajalcih. Ker je tožnik pri obeh delodajalcih dopolnil 18 let delovne dobe, je upravičen do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 3. alineji člena 109/2 ZDR v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki in njegovemu prejšnjemu delodajalcu.
V izreku odločbe je prišlo do očitne pisne napake pri zapisu datuma, od kdaj naprej ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Pravilen datum med strankama ni sporen. Tožena stranka je pisno napako pravilno odpravila s sklepom o popravi, saj sme organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih (223. čl. ZUP). Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo tega sklepa ni utemeljen.
Opomin je tudi tožba, saj v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izven sodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost.
Glede na podano trditveno podlago v zvezi z „nestandardnostjo stopnice“ je presoja o tem, da ne gre za nevarno stvar, na mestu. Tožnica je s pojmom „nestandardnosti“ mislila slabo vidnost in neoznačenost stopnice ter pomanjkanje opozorilnih napisov. To pa, niso lastnosti stopnice kot take, marveč posledica opustitvenih ravnanj toženke.
Toženka se profesionalno ukvarja z gostinsko dejavnostjo, zato mora pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo - po pravilih stroke in po običajih. Stopnice predstavljajo takšen element v prostoru, ki poveča nevarnost škodnega dogodka, zaradi česar mu mora subjekt, ki opravlja gostinsko dejavnost, izkazati posebno pozornost. Toženka bi zato morala stopnico narediti vidnejšo, po potrebi postaviti tudi ustrezno opozorilo.
ZPP člen 7, 212, 214, 214/5, 216. OZ člen 198. dokument : VSL0063595.
prosta presoja dokazov –uporaba tuje stvari v svojo korist – višina uporabnine – dokazno breme – splošno znano dejstvo – odločanje po prostem preudarku
V skladu s sodno prakso je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Ta je po uveljavljenem stališču v sodni praksi enaka višini tržne najemnine enakovredne nepremičnine kot najbolj objektivnemu merilu višine obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani.
Splošno znana so tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Višina najemnine za zemljišče določene velikosti, določenih lastnosti in na določeni lokaciji, pa ne more biti znana pretežni večini ljudi.
Sodišče lahko institut odločanja po prostem preudarku uporabi le, če se višina uporabnine ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, torej samo pod pogojem, da bi tožeča stranka, ki nosi dokazno breme, ponudila druge dokazne predloge, česar patožeča stranka ni storila.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - prometna nesreča s smrtnim izidom, povzročena pod vplivom alkohola
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da teža storjenega kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ne dopuščajo izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Odločilnega pomena pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, da je kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), torej prometne nesreče, ki je imela za posledico smrt človeka, obsojenec storil pod vplivom alkohola, kar kaže na negativen odnos storilca kaznivega dejanja do obstoječih pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki predlaganega načina izvršitve zaporne kazni ne dopuščajo.