Sodišče je v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi 1. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj je primarna pristojnost sodišča, uporaba 1. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa je izjema od tega pravila, ki jo je mogoče uporabiti le ob določenih omejitvah, kar pa mora sodišče posebej utemeljiti.
V predsodnem postopku je že tožena stranka razčiščevala dejansko stanje in sprejela odločitev (o odmeri starostne pokojnine), ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Tudi sodišče je v zadevi izpeljalo obširen dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, prič in s pridobitvijo dodatne dokumentacije. Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče zadevo ponovno posredovalo toženi stranki v upravno odločanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno razsoditi o sporni zadevi.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je sodelavcu, brez računov in brez takojšnjega prejema plačila, izdala blago. Prodajalkam je bilo dovoljeno izdati blago vsem zaposlenim, brez računa ter z odlogom plačila. Tožnica je sama sanirala dolg, ki je nastal zaradi neplačila dolga sodelavca. Takšno izdajanje blaga je bilo dopustno, zato ne gre za kršitev delovnih obveznosti, ki tudi, če bi obstajala, ne bi pomenila dovolj resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožeča stranka s svojim ravnanjem tako ni kršila niti določb 31. in 35. člena ZDR, prav tako pa je ravnala v skladu s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje, zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZZavar ne ureja razmerij med posrednikom in zavarovalnico kot naročiteljem. Ta zakon med drugim vsebuje nekaj določil, ki urejajo razmerja med posrednikom in zavarovalcem. Posredniško pogodbo (med posrednikom: tožnikom in naročnikom: toženo stranko) pa ureja OZ.
Kršitev dolžnosti, predpisanih v 221. do 226. členu, ZZavar sankcionira kot prekršek. Nima pa kršitev teh določil za poledico razbremenitve obveznosti zavarovalnice, ki so dogovorjene v pogodbi o posredovanju.
Bistvo zavarovalniške dejavnosti je v tem, da zavarovalnica izplačuje zavarovancem odškodnino oziroma zavarovalnino v primeru nastanka škodnega dogodka, sredstva za ta poplačila pa predstavljajo premije oziroma prispevki, ki jih prejema od skleniteljev zavarovanj oziroma zavarovalcev. Zato tretjega člena Pogodbe ni mogoče tolmačiti tako, da je posrednik upravičen samo do tistega odstotka provizije, ki jo plača zavarovalec, ne pa od tistega odstotka premije, ki skladno z 9. členom Pogodbe odpade na vrsto in višino plačane premije.
spor majhne vrednosti – dimnikarske storitve – večstanovanjska stavba – upravnik – uporabnik storitev dimnikarske službe
Uporabnik storitev dimnikarske službe je oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik. V večstanovanjski stavbi je uporabnik dimnikarskih storitev za male kurilne naprave, pomožne naprave, dimne vode in zračnike, ki so skupni deli stavbe, upravnik stavbe, če ne dokaže, da je v skladu s prejšnjim odstavkom uporabnik druga oseba.
Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka tožeči stranki odpravnine ni izplačala, zato je tožeča stranka upravičena do odpravnine na podlagi določil 109. člena ZDR.
ZDR člen 73, 73/1, 73/2. Direktiva 2001/23/ES člen 1.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja
Med vrtcem in delodajalcem tožeče stranke je prišlo do prevzema dejavnosti čiščenja in trajnega prevzema delavcev skladno s 1. in 2. odstavkom 73. člena ZDR. S pogodbo o čiščenju prostorov sklenjeno med Vrtcem in toženo stranko pa ni prišlo ne do prevzema dela dejavnosti, ne do prevzema sredstev in tudi ne do prevzema delavcev. Med delodajalcem tožeče stranke in toženo stranko ni bil sklenjen noben pravni posel. Zato med toženo stranko in delodajalcem tožeče stranke, kakor tudi med toženo stranko in vrtcem, ni prišlo do prevzema dejavnosti in prevzema delavcev. Ker do prenosa oziroma prevzema delavcev ni prišlo, tožena stranka v tem sporu nima pasivne legitimacije, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in na ugotovitev, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, neutemeljen.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62. OZ člen 82, 82/1. ZPP člen 334, 334/3.
pogodbena kazen
V sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih sta pravdni stranki dogovorili, da delodajalec (tožena stranka) in delavec (tožnik) izrecno izjavljata, da po izpolnitvi obveznosti iz tega sporazuma nimata več nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma obveznosti iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi niti iz naslova sodbe sodišča prve stopnje (s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in mu delovno razmerje ni prenehalo, pač pa še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delu ter mu izplačati vse plače do ponovnega nastopa dela). Tožnik se je s podpisom tega sporazuma odpovedal vsem terjatvam, ki jih je uveljavljal zoper toženo stranko iz naslova delovnega razmerja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot tudi iz naslova sodbe sodišča prve stopnje, vključno s plačilom pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Zato je odpadla podlaga za uveljavljanje pogodbene kazni.
Tožnik se sicer pravici pred dospelostjo ne more odpovedati, vendar sta se pravdni stranki v sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih med drugim izrecno dogovorili, da se s podpisom tega sporazuma delodajalec (tožena stranka) zavezuje, da bo vložil vlogo o umiku svoje pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na takšen dogovor pravdnih strank ob podpisu sporazuma in dejstvu, da se umik pritožbe ne more preklicati, zaradi česar postane sodba, ki je bila s pritožbo izpodbijana, ob umiku pritožbe pravnomočna (3. odstavek 334. člena ZPP), je tožnik že ob podpisu vedel oziroma bi moral vedeti za nastalo upravičenje do pogodbene kazni na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi.
invalidska pokojnina - delna invalidska pokojnina - plačilo prispevkov - prispevki - invalid III. kategorije - delo s skrajšanim delovnim časom
ZPIZ-1 v 1. odstavku 159. člena v zvezi s 1. odstavkom 93. člena določa, da se zavarovancu, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Za odgovor na vprašanje, ali je tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine, je glede na citirano določbo 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 bistvenega pomena, ali je tožnica na delu izvršne direktorice pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ne pa ali so na dan pričetka dela oziroma ob vložitvi zahteve za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine plačani prispevki, ob dejstvu, da tožnica izpolnjuje zahtevane pogoje pokojninske dobe, določene v 66. členu ZPIZ-1.
Glede na to, da je tožnica pričela delati s krajšim delovnim časom od polnega, ji je potrebno priznati pravico do izplačila delne invalidske pokojnine.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 5, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/2, 23. ZIZ člen 17, 17/1, 55.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - ugovori - vezanost sodišča na izvršilni naslov
V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. UEIN v 5. členu določa, da se sodba, ki je bila potrjena kot evropski nalog za izvršbo (EIN) v državi članici izvora, prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora proti njenemu priznanju. To pomeni, da v državi izvršitve nista potrebna dodatno priznanje in potrditev izvršljivosti (odprava eksekvature). Sama izvršba na podlagi EIN se vodi po pravilih države izvršbe. Pri tem je EIN v celoti izenačen z domačimi izvršilnimi naslovi. Po 2. točki 21. člena UEIN pa se sodba ali njena potrditev kot EIN v državi članici izvršbe pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, zato so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi po 17. členu ZIZ je v izvršilnem postopku sodišče vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi (načelo stroge formalne legalitete), zato ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega ter vanj posegati.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - upoštevanje plačila za delo preko polnega delovnega časa po prejšnjih predpisih
V obravnavanem primeru gre za redno organizirano delo, ki se je opravljalo tudi preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno delo, ki bi bilo nepričakovano oziroma izjemne narave. Tožniku in ostalim delavcem je bilo tudi vnaprej znano, da bo to delo potekalo daljši čas in sicer vse dokler delo v določenem roku ne bo opravljeno. Takšnega dela zato ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, kot je bil opredeljen v delovnopravnih predpisih (v spornem obdobju - od leta 1970 do leta 1977 - je bilo delovno razmerje urejeno s Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci), s tem pa torej tudi ni izpolnjen pogoj določen v 407. členu ZPIZ-1, da bi se tožniku pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
prijava terjatve v stečajni postopek - priznana terjatev- pravni interes - zavrženje tožbe - stroški postopka - pripoznava
Glede na pravočasno prijavo upnikove terjatve v stečajnem postopku, kot izhaja iz končnega seznama preizkusnih terjatev in sklepa o preizkusu terjatev, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, saj je prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje pravde v tej terjatvi.
Priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, saj se tako v pravdnem postopku kot stečajnem postopku odloča o obstoju iste terjatve.
Procesni pobotni ugovor je v pravnem smislu izjava, naslovljena na sodišče in sodišče mora ugotoviti (ne)obstoj obeh terjatev, kar izhaja tako iz tretjega odstavka 319. člena ZPP (če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna) in tretjega odstavka 324. člena ZPP (izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota). Kolikor pa sodišče ugotovi, da obstoji le tožnikova terjatev, pobotna terjatev pa ne, potem izrek ni več tričlenski, ampak sodišče 1. ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in 2. ugotovi, da ne obstoji toženčeva terjatev. Če pa sodišče ugotovi, da tožnikova terjatev ne obstoji, zgolj zavrne tožnikov zahtevek in se o pobotnem ugovoru ne izreka.
avtorski honorar – predelava etiket – samostojno avtorsko delo
V obeh etiketah se kot osrednji lik pojavlja Apolon, ki pomeni njeno bistveno razpoznavnost. Zato je že na podlagi te primerjave mogoče materialnopravno sklepanje, da zaradi predelave 4. etikete v primerjavi s 3. etiketo, tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožeča stranka namreč v postopku ni zatrjevala in dokazala pravno veljavnega prenosa avtorske pravice od prvega avtorja nanjo. Ves čas postopka je vztrajala pri dejstvu, da se etiketa Donat bistveno razlikuje od drugih etiket in je samostojno avtorsko delo zato, ker ne predstavlja predelave.
Za odločitev o stroških je odločilno vprašanje, ali je tožnik uspel v postopku glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz izreka sodbe izhaja, da je tožnik le delno uspel. Sodišče prve stopnje je namreč odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožnik pa ni uspel z zahtevkom na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila tožba potrebna, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v postopku uspel v višini 50 %.
ZPIZ-1 člen 94, 163, 390, 397. ZPIZ člen 123, 124.
čakanje na zaposlitev na drugo ustrezno delo - nadomestilo po ZPIZ/92 – ustavitev izplačevanja nadomestila
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je zavarovancu istočasno priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – STVARNO PRAVO
VSL0070333
ZIZ člen 65, 65/3. ZZK-1 člen 8, 8/1, 8/2. SPZ člen 23.
tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – pridobitev hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi – lastninska pravica v pričakovanju – priposestvovanje - dobra vera – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – stvarna legitimacija – procesna legitimacija
Prednost pred nevknjiženim lastnikom ima le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.
okoliščine, ki narekujejo nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist
Pri odločanju o predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo obsojenčeve obsežne predkaznovanosti za kazniva dejanja in je utemeljeno zaključilo, da glede na težo in nevarnost kaznivega dejanja, ne glede na količino prepovedane droge, ki jo je obsojenec prodal (kar je bilo sicer upoštevano pri višini odmerjene kazni), alternativna izvršitev zaporne kazni ne bi dosegla namena kaznovanja in obsojenca odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj.
neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem – predhodno odločanje o storitvi kaznivega dejanja v pravdi na povrnitev škode
Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici zaradi prehoda premoženja nastala škoda, je denarno terjatev presojalo kot terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. To pomeni, da je njen obstoj ugotovilo na osnovi drugačnega dejstvenega substrata od tistega, ki bi utemeljeval obstoj odškodninske terjatve. Za denarno terjatev pa je navedeno vsebinskega pomena. Zato je zmotna uporaba določil OZ, ki se nanašajo na zastaranje odškodninskih terjatev.
Ker v postopku tudi ni bilo zatrjevano, da bi bila toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za uporabo 353. člena OZ ne bi bilo podlage niti v primeru, če bi tožnica zatrjevala obstoj odškodninske terjatve zoper toženko. Sodišče druge stopnje navedeno zaključuje tudi ob upoštevanju načelne možnosti odločanja o obstoju kaznivega dejanja, s katerim je bila povzročena škoda, kot o predhodnem vprašanju v pravdi, če v zvezi s takšnim kaznivim dejanjem kazensko sodišče ni izdalo nobene odločbe, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano.