Sodišče je v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi 1. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj je primarna pristojnost sodišča, uporaba 1. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa je izjema od tega pravila, ki jo je mogoče uporabiti le ob določenih omejitvah, kar pa mora sodišče posebej utemeljiti.
V predsodnem postopku je že tožena stranka razčiščevala dejansko stanje in sprejela odločitev (o odmeri starostne pokojnine), ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Tudi sodišče je v zadevi izpeljalo obširen dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, prič in s pridobitvijo dodatne dokumentacije. Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče zadevo ponovno posredovalo toženi stranki v upravno odločanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno razsoditi o sporni zadevi.
pristojnost sodišča - spor z mednarodnim elementom - izključna pristojnost sodišča - dogovor o pristojnosti sodišča
V primeru dogovora o pristojnosti avstrijskega sodišča, gre na podlagi 23. člena Bruseljske uredbe I za izključno pristojnost tega sodišča oziroma sodišč te države članice in ne pride v poštev prvi odstavek 5. člena Bruseljske uredbe I (ki ureja pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti).
ZDR člen 73, 73/1, 73/2. Direktiva 2001/23/ES člen 1.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja
Med vrtcem in delodajalcem tožeče stranke je prišlo do prevzema dejavnosti čiščenja in trajnega prevzema delavcev skladno s 1. in 2. odstavkom 73. člena ZDR. S pogodbo o čiščenju prostorov sklenjeno med Vrtcem in toženo stranko pa ni prišlo ne do prevzema dela dejavnosti, ne do prevzema sredstev in tudi ne do prevzema delavcev. Med delodajalcem tožeče stranke in toženo stranko ni bil sklenjen noben pravni posel. Zato med toženo stranko in delodajalcem tožeče stranke, kakor tudi med toženo stranko in vrtcem, ni prišlo do prevzema dejavnosti in prevzema delavcev. Ker do prenosa oziroma prevzema delavcev ni prišlo, tožena stranka v tem sporu nima pasivne legitimacije, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in na ugotovitev, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, neutemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - pravica do svobode gibanja - razžalitev dobrega imena in časti - krivdna odgovornost
Tožnik je kot varnostnik odpotoval v Republiko Hrvaško, da bi pri komitentih tožene stranke prevzel gotovino in jo pripeljal na sedež tožene stranke. S strani državnih organov Republike Hrvaške so bili na meji zadržani. Zoper njih so bili sproženi prekrškovni postopki, ker so kot tujci opravljali delo brez ustreznih dovoljenj za delo. Tožena stranka je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi prekrškovnega postopka v Republiki Hrvaški, odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena ZDR in 131. členu OZ, saj ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja svojih del na ozemlju te države, s tem pa je opustila dolžnost, ki ji jo zakon nalaga. Takšno ravnanje je najmanj malomarno, posledica tega ravnanja pa je, da je bil zoper njene delavce v Republiki Hrvaški uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za krive in kaznovani. Zato je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za vtoževano nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja).
Za odločitev o stroških je odločilno vprašanje, ali je tožnik uspel v postopku glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz izreka sodbe izhaja, da je tožnik le delno uspel. Sodišče prve stopnje je namreč odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožnik pa ni uspel z zahtevkom na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila tožba potrebna, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v postopku uspel v višini 50 %.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZDR člen 114, 114/2, 114/2-1. ZPIZ-1 člen 8, 36, 36/1, 193.
brezposelnost - denarno nadomestilo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - izključitveni razlog - krivda zavarovanca - starejši delavec - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starostna pokojnina - pokojninska doba
Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.
Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato kot starejši delavec ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. in 9. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
avtorski honorar – predelava etiket – samostojno avtorsko delo
V obeh etiketah se kot osrednji lik pojavlja Apolon, ki pomeni njeno bistveno razpoznavnost. Zato je že na podlagi te primerjave mogoče materialnopravno sklepanje, da zaradi predelave 4. etikete v primerjavi s 3. etiketo, tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožeča stranka namreč v postopku ni zatrjevala in dokazala pravno veljavnega prenosa avtorske pravice od prvega avtorja nanjo. Ves čas postopka je vztrajala pri dejstvu, da se etiketa Donat bistveno razlikuje od drugih etiket in je samostojno avtorsko delo zato, ker ne predstavlja predelave.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je sodelavcu, brez računov in brez takojšnjega prejema plačila, izdala blago. Prodajalkam je bilo dovoljeno izdati blago vsem zaposlenim, brez računa ter z odlogom plačila. Tožnica je sama sanirala dolg, ki je nastal zaradi neplačila dolga sodelavca. Takšno izdajanje blaga je bilo dopustno, zato ne gre za kršitev delovnih obveznosti, ki tudi, če bi obstajala, ne bi pomenila dovolj resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožeča stranka s svojim ravnanjem tako ni kršila niti določb 31. in 35. člena ZDR, prav tako pa je ravnala v skladu s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje, zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe - protipravna premoženjska korist - znesek protipravne premoženjske koristi - sodba se opira na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi - dokazna ocena - celovita presoja izvedenih dokazov - kršitev pravice obdolženca do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - prekoračitev obtožnega predloga
Sodišče prve stopnje je prekoračilo obtožni predlog s tem, ko je v izreku glede višine premoženjske koristi, ki si jo je obdolženi pridobil, dodalo besedo „najmanj“, saj s takšnim dostavkom v škodo obdolženca posega v kriminalno količino, torej znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki se obdolžencu z obtožnim predlogom očita.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti
Sodišče prve stopnje je storilčevemu predlogu za nadomestitev globe z opravo naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti ugodilo ter s tem v zvezi pozvalo Center za socialno delo, da za storilca pripravi predlog konkretnega dela. Storilec se je na vabilo Centra za socialno delo odzval, opravil je tudi uvodni razgovor v organizaciji, kjer bi delo moral opraviti, udeležil se je tudi usposabljanja iz varnosti in zdravja pri delu ter prejel napotnico za predhodni zdravstveni pregled, dne 21. avgusta 2013, ko bi se moral zglasiti na delo, pa tega ni storil in v opravičilo navedel zdravstvene razloge. Prav tako se ni zglasil na delo na prestavljeni termin 28. avgusta 2013 ter se nato tudi ni odzival vodji organizacije kjer bi moral delo opraviti na telefonske klice. Glede na takšno ravnanje storilca je sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 202.c člena ZP-1 pravilno štelo, da je storilec umaknil predlog za nadomestitev globe in ga zato zavrglo.
Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev in njegovega popravka izhaja, da pritožnik v obravnavanem postopku prisilne poravnave nad dolžnikom ni prijavil nobene terjatve. Upnik, ki ne prijavi terjatve v postopku zaradi insolventnosti, pa v tem postopku ni upravičen opravljati procesnih dejanj.
denarna socialna pomoč - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pri presoji utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova denarne socialne pomoči je potrebno razčistiti dejansko stanje, ali so denarna sredstva na računu tožničinega moža njegovi prihranki in gre tako za premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ali pa so v teh zneskih tudi prihranki tožničine tašče, lastnice kmetije, s katero upravlja njen sin, tožničin mož.
Subvencija, ki je bila izplačana na TRR tožničinega moža, je namenjena za delovanje kmetije in gre za dohodek iz kmetijske dejavnosti. Sredstva se porabijo za plačilo raznih surovin in materiala, vendar je potrebno ostanek sredstev šteti kot prihranek nosilca kmetijske dejavnosti.
ZZavar ne ureja razmerij med posrednikom in zavarovalnico kot naročiteljem. Ta zakon med drugim vsebuje nekaj določil, ki urejajo razmerja med posrednikom in zavarovalcem. Posredniško pogodbo (med posrednikom: tožnikom in naročnikom: toženo stranko) pa ureja OZ.
Kršitev dolžnosti, predpisanih v 221. do 226. členu, ZZavar sankcionira kot prekršek. Nima pa kršitev teh določil za poledico razbremenitve obveznosti zavarovalnice, ki so dogovorjene v pogodbi o posredovanju.
Bistvo zavarovalniške dejavnosti je v tem, da zavarovalnica izplačuje zavarovancem odškodnino oziroma zavarovalnino v primeru nastanka škodnega dogodka, sredstva za ta poplačila pa predstavljajo premije oziroma prispevki, ki jih prejema od skleniteljev zavarovanj oziroma zavarovalcev. Zato tretjega člena Pogodbe ni mogoče tolmačiti tako, da je posrednik upravičen samo do tistega odstotka provizije, ki jo plača zavarovalec, ne pa od tistega odstotka premije, ki skladno z 9. členom Pogodbe odpade na vrsto in višino plačane premije.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - upoštevanje plačila za delo preko polnega delovnega časa po prejšnjih predpisih
V obravnavanem primeru gre za redno organizirano delo, ki se je opravljalo tudi preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno delo, ki bi bilo nepričakovano oziroma izjemne narave. Tožniku in ostalim delavcem je bilo tudi vnaprej znano, da bo to delo potekalo daljši čas in sicer vse dokler delo v določenem roku ne bo opravljeno. Takšnega dela zato ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, kot je bil opredeljen v delovnopravnih predpisih (v spornem obdobju - od leta 1970 do leta 1977 - je bilo delovno razmerje urejeno s Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci), s tem pa torej tudi ni izpolnjen pogoj določen v 407. členu ZPIZ-1, da bi se tožniku pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Tožnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je sodišče naložilo, da mora v 30 dneh, od prejema sklepa, popraviti in dopolniti tožbo, tako da bo vsebovala vse, kar je potrebno za obravnavanje in sicer da postavi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, navede dejstva, na katera opira zahtevek in predlaga dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti zatrjevana dejstva. Sodišču je sicer poslal dopolnjeno tožbo, vendar tudi popravljena tožba še vedno ni primerna za obravnavo, ker ne vsebuje jasno opredeljenega tožbenega zahtevka. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Za obravnavanje je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je bilo potrebno v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP, tožnikovo tožbo zavreči.
prijava terjatve v stečajni postopek - priznana terjatev- pravni interes - zavrženje tožbe - stroški postopka - pripoznava
Glede na pravočasno prijavo upnikove terjatve v stečajnem postopku, kot izhaja iz končnega seznama preizkusnih terjatev in sklepa o preizkusu terjatev, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, saj je prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje pravde v tej terjatvi.
Priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, saj se tako v pravdnem postopku kot stečajnem postopku odloča o obstoju iste terjatve.
ZFPPIPP člen 442, 442/6, 442/7. ZPUOOD člen 18. ZDR člen 131, 131/1. KPPI člen 21.
regres za letni dopust - izbris družbe iz sodnega registra - aktivni družbenik - terjatev iz delovnega razmerja - odgovornost družbenikov izbrisanih družb - solidarna odgovornost aktivnih družbenikov
Prvi toženec (aktivni družbenik izbrisane družbe) je tožniku odgovoren za izpolnitev obveznosti, ki ga je do njega imela izbrisana družba. Šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP je namreč določal, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev neplačanih obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu ZFPPIPP. Okoliščina, da prvi toženec ni izvrševal pooblastil, ki jih je imel kot edini družbenik in direktor izbrisane družbe, ne more pomeniti, da ga ni možno šteti za aktivnega družbenika v smislu določb šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - daljši odpovedni rok
Za razliko od izredne odpovedi delodajalca, kjer je kot pogoj za zakonitost takšne odpovedi izrecno določeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zakon v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga določa odpovedni rok. Po četrtem odstavku 92. člena ZDR je v primeru odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določen le minimalni odpovedni rok 30 dni. Določitev daljšega roka zato ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavcu.