ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožeči stranki je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka ji je očitala, da je rezervirala letalske karte, ne da bi za to predhodno pridobila odobritev nadrejenega, s čimer je kršila delovna navodila. V okoliščinah, ko direktor tožene stranke ni povedal tožeči stranki, da potovanja ne bo (zaradi konflikta interesov), temveč je zahteval neka dodatna pojasnila, ki jih takrat očitno sploh ni potreboval, je po doslej znanih podatkih mogoče sklepati, da je tožeča stranka v dobri veri rezervirala vozovnico, saj se je z rezervacijo že mudilo, pri čemer si je tožeča stranka ves čas prizadevala pridobiti informacijo o odobritvi službene poti. Zato tožeči stranki po doslej znanih dejstvih ni mogoče očitati, da je kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 4, 4/1, 5, 10, 10/1, 10/1-3, 16, 17, 18, 20, 20/2, 21, 21/2, 23. ZIZ člen 13, 17, 40.
evropski nalog za izvršbo - ugovori - zavrnitev izvršbe
Pod nobenim pogojem se sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine (drugi odstavek 21. člena Uredbe). Iz teh razlogov so pravno neupoštevne pritožbene navedbe v smeri, da dolžnik z upnikom nikoli ni bil v nobenem poslovnem razmerju. Prav tako v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev izvršbe po prvem odstavku 21. člena Uredbe. Pritožbeni razlogi v smeri očitnih procesnih kršitev pri izdaji konkretne sodne odločbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo niso pravno upoštevni, kar pomeni (da četudi držijo), da predloga za izvršbo zaradi teh eventualnih kršitev ni mogoče zavrniti.
Sodišče je v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi 1. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj je primarna pristojnost sodišča, uporaba 1. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa je izjema od tega pravila, ki jo je mogoče uporabiti le ob določenih omejitvah, kar pa mora sodišče posebej utemeljiti.
V predsodnem postopku je že tožena stranka razčiščevala dejansko stanje in sprejela odločitev (o odmeri starostne pokojnine), ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Tudi sodišče je v zadevi izpeljalo obširen dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, prič in s pridobitvijo dodatne dokumentacije. Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče zadevo ponovno posredovalo toženi stranki v upravno odločanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno razsoditi o sporni zadevi.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - pravica do svobode gibanja - razžalitev dobrega imena in časti - krivdna odgovornost
Tožnik je kot varnostnik odpotoval v Republiko Hrvaško, da bi pri komitentih tožene stranke prevzel gotovino in jo pripeljal na sedež tožene stranke. S strani državnih organov Republike Hrvaške so bili na meji zadržani. Zoper njih so bili sproženi prekrškovni postopki, ker so kot tujci opravljali delo brez ustreznih dovoljenj za delo. Tožena stranka je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi prekrškovnega postopka v Republiki Hrvaški, odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena ZDR in 131. členu OZ, saj ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja svojih del na ozemlju te države, s tem pa je opustila dolžnost, ki ji jo zakon nalaga. Takšno ravnanje je najmanj malomarno, posledica tega ravnanja pa je, da je bil zoper njene delavce v Republiki Hrvaški uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za krive in kaznovani. Zato je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za vtoževano nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja).
predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - poziv sodišča- prekluzivni rok - predlog za izvršbo zoper družbenika izbrisane družbe
Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil upnik s sklepom z dne 10.11.2011 (ki ga je prejel 15.11.2011) pozvan, naj v 15 dneh predlaga novo sredstvo ali predmet izvršbe ali predložitev seznama dolžnikovega premoženja ter bil opozorjen na pravne posledice zamude roka. Ker za upnika niti ni sporno, da v določenem prekluzivnem roku (ki pomeni, da se prepozno opravljeno procesno dejanje ne upošteva) ni postopal po sklepu sodišča, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 45. člena ZIZ izvršbo ustavilo in posledično prepozen upnikov predlog z dne 28.6.2012 za nadaljevanje obravnavanega izvršilnega postopka zavrglo.
ZIZ člen 38, 38/7. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 142, 142/3, 142/4, 142/5, 154, 154/1.
osebno vročanje - vročitev v poštni predal - pravočasnost pritožbe - stroški izvršilnega postopka - subjektivni rok - objektivni rok
1. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo pisanje (sklep o stroških z dne 24.5.2013) puščeno v poštnem predalu začasnega zastopnika 2. in 3. dolžnika dne 28.5.2013, ker vročevalec pisma ni mogel osebno izročiti naslovniku. Pritožba utemeljeno opozarja, da, ker gre za sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, je zanj predpisano osebno vročanje po 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu II Ips 13/2010, se morajo pisanja iz 142. člena ZPP (tudi) v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.
2. Na podlagi sedmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja. Tu je določen subjektivni rok – takoj in objektivni – 30 dnevni rok. Slednji je skrajni rok in velja za primere, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, a še ni potekel subjektivni rok; ko torej stranka izve za stroške ali višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Če pa so znani prej, je treba povračilo zahtevati takoj (in ne kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka), sicer se stroški ne priznajo. Subjektivni rok od upnika terja njegovo aktivnost pri spremljanju izvršilnega postopka in ga zavezuje, da zahteva povrnitev stroškov takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, saj je namen določbe ta, da se že med postopkom oz. v kratkem času po koncu izvršbe ugotovijo in razrešijo vsa vprašanja v zvezi s stroški izvršilnega postopka.
ZIZ člen 15, 53, 55, 56, 56/1. ZPP člen 7, 156, 285. ZOdvT tarifna številka 3467.
ugovor zoper sklep o izvršbi – obrazloženost ugovora - materialno procesno vodstvo v izvršilnem postopku – prekluzija - smiselna uporaba ZPP - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
Materialno procesno vodstvo je v izvršilnem postopku zelo omejeno. V izvršilnem postopku namreč na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ velja na eni strani breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije. Prvo pomeni, da mora biti ugovor obrazložen. Dolžnik pa je v ugovoru dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve.
Če bi dolžnik v tem postopku po izteku ugovornega roka zatrjeval nova konkretna plačila, to iz stališča 56. člena ZIZ pomeni kršitev pravila prekluzije v izvršilnem postopku. Ker ZIZ v tem delu ugovornega postopka določa sistem prekluzij, je materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP potrebno razumeti le v okviru dovoljenih mej prekluzij.
Zakonodajalec je ob sprejetju ZOdvT resnično zasledoval sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve, vendar pa ZOdvT ne izključuje določb ostalih zakonov, ki za posamezen postopek urejajo pravila plačila stroškov postopka. Kolikor pride do krivdnega dejanja stranke ali pa preložitve oziroma ponovnega naroka iz razloga, ki se je primerila stranki, in s tem pride do podaljšanja teka sodnega postopka, tako nastali stroški vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ uporablja tudi v izvršilnem postopku.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 5, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/2, 23. ZIZ člen 17, 17/1, 55.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - ugovori - vezanost sodišča na izvršilni naslov
V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. UEIN v 5. členu določa, da se sodba, ki je bila potrjena kot evropski nalog za izvršbo (EIN) v državi članici izvora, prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora proti njenemu priznanju. To pomeni, da v državi izvršitve nista potrebna dodatno priznanje in potrditev izvršljivosti (odprava eksekvature). Sama izvršba na podlagi EIN se vodi po pravilih države izvršbe. Pri tem je EIN v celoti izenačen z domačimi izvršilnimi naslovi. Po 2. točki 21. člena UEIN pa se sodba ali njena potrditev kot EIN v državi članici izvršbe pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, zato so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi po 17. členu ZIZ je v izvršilnem postopku sodišče vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi (načelo stroge formalne legalitete), zato ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega ter vanj posegati.
V izreku odločbe je prišlo do očitne pisne napake pri zapisu datuma, od kdaj naprej ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Pravilen datum med strankama ni sporen. Tožena stranka je pisno napako pravilno odpravila s sklepom o popravi, saj sme organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih (223. čl. ZUP). Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo tega sklepa ni utemeljen.
prijava terjatve v stečajni postopek - priznana terjatev- pravni interes - zavrženje tožbe - stroški postopka - pripoznava
Glede na pravočasno prijavo upnikove terjatve v stečajnem postopku, kot izhaja iz končnega seznama preizkusnih terjatev in sklepa o preizkusu terjatev, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, saj je prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje pravde v tej terjatvi.
Priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, saj se tako v pravdnem postopku kot stečajnem postopku odloča o obstoju iste terjatve.
ZFPPIPP člen 442, 442/6, 442/7. ZPUOOD člen 18. ZDR člen 131, 131/1. KPPI člen 21.
regres za letni dopust - izbris družbe iz sodnega registra - aktivni družbenik - terjatev iz delovnega razmerja - odgovornost družbenikov izbrisanih družb - solidarna odgovornost aktivnih družbenikov
Prvi toženec (aktivni družbenik izbrisane družbe) je tožniku odgovoren za izpolnitev obveznosti, ki ga je do njega imela izbrisana družba. Šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP je namreč določal, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev neplačanih obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu ZFPPIPP. Okoliščina, da prvi toženec ni izvrševal pooblastil, ki jih je imel kot edini družbenik in direktor izbrisane družbe, ne more pomeniti, da ga ni možno šteti za aktivnega družbenika v smislu določb šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.
Tožnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je sodišče naložilo, da mora v 30 dneh, od prejema sklepa, popraviti in dopolniti tožbo, tako da bo vsebovala vse, kar je potrebno za obravnavanje in sicer da postavi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, navede dejstva, na katera opira zahtevek in predlaga dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti zatrjevana dejstva. Sodišču je sicer poslal dopolnjeno tožbo, vendar tudi popravljena tožba še vedno ni primerna za obravnavo, ker ne vsebuje jasno opredeljenega tožbenega zahtevka. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Za obravnavanje je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je bilo potrebno v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP, tožnikovo tožbo zavreči.
Oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je izjema od splošnega pravila, da je treba sodne takse plačati ob vložitvi vloge. Je hkrati tudi pravna dobrota, ki se lahko dodeli le do nje upravičeni osebi. Takšna oseba nosi polno trditveno in dokazno breme, da je do nje upravičena. Tožena stranka bi morala razkriti svoje tekoče denarne prihodke in izdatke, in višino svojih denarnih obveznosti. Vsega tega ni storila.
določitev plače - plačilo za delo - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Odločba delodajalca (v delniški družbi) o določitvi plače je bila sestavni del tožnikove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja, zaradi česar je tožena stranka nedopustno posegla v pogodbo o zaposlitvi s tem, da je izdala novo odločbo o določitvi plače, s katero je tožniku določila nižji plačilni razred. Pogodbo o zaposlitvi je možno spreminjati le v soglasju obeh strank, ne pa enostransko, kot je storila tožena stranka. Tretji odstavek 47. člena ZDR določa, da se pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Nova odločba tožene stranke je tako nezakonita, zato je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožniku šla glede na prvotno odločbo o določitvi plače oziroma pogodbo o zaposlitvi.
Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev in njegovega popravka izhaja, da pritožnik v obravnavanem postopku prisilne poravnave nad dolžnikom ni prijavil nobene terjatve. Upnik, ki ne prijavi terjatve v postopku zaradi insolventnosti, pa v tem postopku ni upravičen opravljati procesnih dejanj.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. ZFPPIPP člen 296, 296/5. ZPP člen 274.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - stečaj - prijava terjatev - denarna terjatev - nedenarna terjatev
Tožnik v stečajnem postopku v roku ni prijavil denarnih terjatev, ki jih je toženka poravnala po pravnomočni sodbi, ki je bila kasneje v revizijskem postopku razveljavljena. Tožnik je od dneva, ko je bil njegovemu pooblaščencu vročen revizijski sklep, vedel, da njegove denarne terjatve ne veljajo več kot pravnomočno ugotovljene, ampak so sporne (plačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja in nadomestila plač, ki jih je tožnik prejel v določenem obdobju), zato bi jih v stečajnem postopku, ki je bil uveden zoper toženo stranko, moral prijaviti. Ker tega ni storil, se šteje, da je njegova terjatev nasproti toženi stranki v tem delu prenehala (5. odstavek 296. člena ZFPPIPP). Tožnik tako nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova bruto plač in zakonskih zamudnih obresti od neto plač za vtoževano obdobje, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
Obveščanje delodajalca o razlogih za neprihod na delo je dolžnost delavca. Če delavec ob opustitvi te dolžnosti na naslovih, ki jih sporoči delodajalcu, niti ni dosegljiv, kar je pokazal konkretni dokazni postopek, njegova odsotnost pa presega 5 zaporednih delovnih dni, je podan utemeljen odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj se tožnik ni javil na delo pri toženi stranki, prav tako pa tudi ni sporočil razloga za neprihod na delo oziroma za toženo stranko kljub pozivom ni bil dosegljiv več kot 5 dni. Podan je tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Samovoljno prenehanje prihajanja na delo pomeni za delodajalca hudo kršitev pravic iz delovnega razmerja. Direktor je tudi izpovedal, da zaradi tožnikove neodzivnosti ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - reorganizacija - poslovna odločitev
Uprava tožene stranke se je odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja in s sklepom ugotovila, da je prenehala potreba po delu delavcev, zaposlenih na delovnem mestu „svetovalec uprave“. To je bila poslovna odločitev, katere posledica je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1 alineja 1. odstavka 88. člena ZDR). V poslovne odločitve, kamor spada odločitev tožene stranke, da je delo „svetovalcev uprave“ nepotrebno, se sodišče ne more spuščati.
ZDR člen 73, 73/1, 73/2. Direktiva 2001/23/ES člen 1.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja
Med vrtcem in delodajalcem tožeče stranke je prišlo do prevzema dejavnosti čiščenja in trajnega prevzema delavcev skladno s 1. in 2. odstavkom 73. člena ZDR. S pogodbo o čiščenju prostorov sklenjeno med Vrtcem in toženo stranko pa ni prišlo ne do prevzema dela dejavnosti, ne do prevzema sredstev in tudi ne do prevzema delavcev. Med delodajalcem tožeče stranke in toženo stranko ni bil sklenjen noben pravni posel. Zato med toženo stranko in delodajalcem tožeče stranke, kakor tudi med toženo stranko in vrtcem, ni prišlo do prevzema dejavnosti in prevzema delavcev. Ker do prenosa oziroma prevzema delavcev ni prišlo, tožena stranka v tem sporu nima pasivne legitimacije, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in na ugotovitev, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, neutemeljen.