OZ člen 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 352/3. ZDR člen 172, 172/3, 206.
vračilo stroškov izobraževanja - zastaranje
V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - delodajalec - podružnica - subjektivna sprememba tožbe
Kot tožničinega delodajalca je mogoče šteti le podružnico v Ljubljani, s katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, in ne ustanoviteljice (tuje pravne osebe: zveze bank) te podružnice.
Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi s Podružnico Ljubljana, ki je nastopala v vlogi njenega delodajalca, saj je prevzemala nase pravice in pooblastila, ki so značilna za delodajalca (sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dajanje navodil tožnici v zvezi z delom,...). Tožnica z ustanoviteljico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, prav tako ji ustanoviteljica ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper pravno osebo, ki ni njen delodajalec in ni pasivno legitimirana v tem sporu, ni utemeljen.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici ni podana izguba delovne zmožnosti, podana pa je III. kategorija invalidnosti zaradi degenerativnih sprememb aksialnega skeleta, stanja po sprostitvi utesnitve v zapestnem prehodu desno in nastajajoči utesnitvi levo ter anksiozno depresivne simptomatike. Po mnenju izvedencev tožnica za svoje dosedanje delo delavke v proizvodnji ni več zmožna, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti pa je zmožna opravljati drugo ustrezno delo v svojem poklicu ali delo na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 116, 116/2. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve - invalid - invalidnost III. kategorije
Postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici (invalidki III. kategorije), ni bil izveden v skladu s predpisi, ki za invalide določajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Tožena stranka namreč ni spoštovala določb 116. člena ZDR, zlasti pa ne določbe 40. člena ZZRZI, po katerih je invalidu mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe druge ustrezne zaposlitve le. če je delodajalec o tem pridobil mnenje komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZDR člen 35, 83, 83/2, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZJU člen 93, 94. KZ-1 člen 257, 263.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožnik je za svojega znanca – taksista pri direktorju komercialnega sektorja letališča posredoval kot javni uslužbenec oz. uradna oseba („oseba z avtoriteto“) in mu izročil izjavo, da lahko znanec nemoteno opravlja taksi prevoze na letališču, z namenom, da mu pomaga pri opravljanju dejavnosti – prevozu strank z letališča, ker je taksist imel probleme v zvezi z opravljanjem taxi službe na letališču. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je 35. člen ZDR, 93. in 94. člen ZJU ter 8. in 21. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev vsaj iz hude malomarnosti, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
ZDR člen 129. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51, 51/2. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 47, 47/2.
plačilo razlike plače - dodatek za delovno dobo - uskladitveni dodatek
ZDR nima določil o višini dodatka za delovno dobo, sta pa KPDZD in SKPgd določali dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. SKPgd je sicer res prenehala veljati v letu 2006, vendar je bila navedena kot podlaga za pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni po tem datumu. Kot podlaga je v pogodbah o zaposlitvi navedena tudi Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci, ki je veljala vse do 18. 7. 2008, ko jo je nadomestila Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, ki prav tako določa dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Tožena stranka je zato dolžna tožnici izplačati razliko med izplačanim dodatkom za delovno dobo ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki in dodatkom ob upoštevanju skupne delovne dobe.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZVZ člen 19. ZPIZ-1 člen 6.
invalidska pokojnina - ponovna odmera - bivši vojaški zavarovanec - pasivna legitimacija - država - ZPIZ
Republika Slovenija ni organ, ki bi odločal o priznanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Skladno s 1. odstavkom 10. člena ZPIZ-1 je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja ZPIZ Slovenije, ki ima status javnega zavoda. Pravice iz obveznega zavarovanja se uveljavljajo pri zavodu po ZUP, če s tem zakonom ni drugače določeno. Sodno varstvo pravic pa je zagotovljeno po zakonu. Naloga države je, da zagotavlja delovanje in razvoj obveznega zavarovanja (6. člen ZPIZ-1). Tudi v primeru, ko gre za uveljavljanje pravic po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), o pravicah iz tega zakona skladno z 19. členom ZPIZVZ odloča ZPIZ. To pa pomeni, da je v primeru, ko gre za spor iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, lahko tožena stranka le ZPIZ Slovenije, ne pa Republika Slovenija.
K tožnikovi pritožbi ni bilo priloženo pooblastilo odvetnice za zastopanje tožnika v pritožbenem postopku, zato je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavreči (ZPP čl. 98/5).
plačilo razlike plače - dodatek za delovno dobo - zakonske zamudne obresti - delo v tujini - zamuda s plačilom - razlog na strani delavca
Tožnik je pred zaposlitvijo pri toženi stranki določeno obdobje delal v tujini. Tožena stranka tožniku za čas, ko je delal v tujini, neutemeljeno ni izplačala dodatka za delovno dobo, ker ni predložil potrdila ZPIZ, saj se delovna doba, pridobljena v tujini, za potrebe izplačila dodatka za delovno dobo ne dokazuje le s potrdilom ZPIZ. Ne gre za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kjer je za ugotavljanje delovne dobe pristojen le ZPIZ. Dodatek za delovno dobo je pravica delavca v delovnem razmerju, izplačuje pa mu ga delodajalec, zato tožnik lahko pridobljeno delovno dobo dokazuje tudi z drugimi dokazi.
Res je, da plača, vključno z dodatkom za delovno dobo, zapade v plačilo mesečno in da je delodajalec delavcu dolžan izplačati plačo do konca plačilnega dne (134. in 135. člen ZDR), vendar pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da je prišlo do zamude deloma iz razloga na strani delavca, torej samega tožnika. Tožnik je namreč šele kasneje pridobil potrdilo švicarskega nosilca zavarovanja o delovni dobi pri posameznih tujih delodajalcih. To potrdilo, ki ga je tožena stranka, prejela, pa je predstavljalo zadostno podlago za izplačilo dodatka na delovno dobo, zato je tožena stranka v zamudi s plačilom dodatka za delovno dobo šele od tedaj dalje.
pravna podlaga za plačilo sodne takse – začetek nepravdnega postopka – prehodne določbe ZST-1 – pravila za postopke, ki že potekajo – postopek izterjave – višina takse
Obravnavani nepravdni postopek se je pričel z vložitvijo predloga za razdružitev solastnine 18.12.2003, ko je veljal ZST. Iz navedenega razloga se za plačilo sodne takse in za njeno izterjavo uporablja ta zakon.
javni uslužbenec – plača – prevedba plače – dejansko delo
Tožnik je v vtoževanem obdobju opravljal vsa dela delovnega mesta mojster zvoka, zato je, kljub temu, da je bil sicer formalno razporejen na drugo manj zahtevno delovno mesto, upravičen do plačila za delo na delovnem mestu mojster zvoka.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/2, 10/3, 10/9, 12, 12/8, 15, 15/2. ZZZDR člen 117, 117/1, 123, 123/2.
državna štipendija - ugotavljanje pogojev za priznanje pravice - materialni položaj - oče - polnoletni otrok - dolžnost preživljanja - samostojno gospodinjstvo - starši
V obravnavanem primeru je tožnica (vlagateljica za dodelitev državne štipendije) polnoletna oseba, ki zato ni dodeljena v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, starši pa so jo dolžni preživljati, ker še ni dopolnila 26 let in se redno šola. To pa ne pomeni, da se tožnico upošteva kot samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je namreč to, da so tožnico še vedno dolžni preživljati starši. Pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, je potrebno upoštevati tudi starše oziroma, ker ne živijo v zakonski skupnosti, enega od njiju, to je tistega, pri katerem ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče, kot to izhaja iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker ima tožnica stalno prebivališče prijavljeno na istem naslovu kot njen oče, to pomeni, da se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z ugotovitvijo dohodka na družinskega člana za priznanje pravice do državne štipendije poleg tožnice upošteva tudi njen oče, in to kljub temu, da je tožnica predložila potrdilo iz gospodinjske evidence, da živi v ločenem oziroma samostojnem gospodinjstvu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - reorganizacija - poslovna odločitev
Uprava tožene stranke se je odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja in s sklepom ugotovila, da je prenehala potreba po delu delavcev, zaposlenih na delovnem mestu „svetovalec uprave“. To je bila poslovna odločitev, katere posledica je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1 alineja 1. odstavka 88. člena ZDR). V poslovne odločitve, kamor spada odločitev tožene stranke, da je delo „svetovalcev uprave“ nepotrebno, se sodišče ne more spuščati.
invalidnost - I- kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Prvotožnik je v delokrogu svojega poklica avtomehanika še zmožen opravljati delo z vsemi ugotovljenimi omejitvami s polnim delovnim časom. Pri prvotožniku je tako delovna zmožnost zmanjšana, ni pa še popolnoma izgubljena. Pri njem je zato podano stanje iz 3. alinee 2. odstavka (III. kategorija invalidnosti), ne pa stanje iz 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in I. kategorija invalidnosti.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti
Sodišče prve stopnje je storilčevemu predlogu za nadomestitev globe z opravo naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti ugodilo ter s tem v zvezi pozvalo Center za socialno delo, da za storilca pripravi predlog konkretnega dela. Storilec se je na vabilo Centra za socialno delo odzval, opravil je tudi uvodni razgovor v organizaciji, kjer bi delo moral opraviti, udeležil se je tudi usposabljanja iz varnosti in zdravja pri delu ter prejel napotnico za predhodni zdravstveni pregled, dne 21. avgusta 2013, ko bi se moral zglasiti na delo, pa tega ni storil in v opravičilo navedel zdravstvene razloge. Prav tako se ni zglasil na delo na prestavljeni termin 28. avgusta 2013 ter se nato tudi ni odzival vodji organizacije kjer bi moral delo opraviti na telefonske klice. Glede na takšno ravnanje storilca je sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 202.c člena ZP-1 pravilno štelo, da je storilec umaknil predlog za nadomestitev globe in ga zato zavrglo.
ZDR člen 73, 73/1, 73/2. Direktiva 2001/23/ES člen 1.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja
Med vrtcem in delodajalcem tožeče stranke je prišlo do prevzema dejavnosti čiščenja in trajnega prevzema delavcev skladno s 1. in 2. odstavkom 73. člena ZDR. S pogodbo o čiščenju prostorov sklenjeno med Vrtcem in toženo stranko pa ni prišlo ne do prevzema dela dejavnosti, ne do prevzema sredstev in tudi ne do prevzema delavcev. Med delodajalcem tožeče stranke in toženo stranko ni bil sklenjen noben pravni posel. Zato med toženo stranko in delodajalcem tožeče stranke, kakor tudi med toženo stranko in vrtcem, ni prišlo do prevzema dejavnosti in prevzema delavcev. Ker do prenosa oziroma prevzema delavcev ni prišlo, tožena stranka v tem sporu nima pasivne legitimacije, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in na ugotovitev, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, neutemeljen.
Tožnik tožbe kljub pozivu ni popravil tako, da bi bila primerna za obravnavo. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Za obravnavanje je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je potrebno tožbo v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP zavreči.
določitev plače - plačilo za delo - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Odločba delodajalca (v delniški družbi) o določitvi plače je bila sestavni del tožnikove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja, zaradi česar je tožena stranka nedopustno posegla v pogodbo o zaposlitvi s tem, da je izdala novo odločbo o določitvi plače, s katero je tožniku določila nižji plačilni razred. Pogodbo o zaposlitvi je možno spreminjati le v soglasju obeh strank, ne pa enostransko, kot je storila tožena stranka. Tretji odstavek 47. člena ZDR določa, da se pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Nova odločba tožene stranke je tako nezakonita, zato je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožniku šla glede na prvotno odločbo o določitvi plače oziroma pogodbo o zaposlitvi.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - upoštevanje plačila za delo preko polnega delovnega časa po prejšnjih predpisih
V obravnavanem primeru gre za redno organizirano delo, ki se je opravljalo tudi preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno delo, ki bi bilo nepričakovano oziroma izjemne narave. Tožniku in ostalim delavcem je bilo tudi vnaprej znano, da bo to delo potekalo daljši čas in sicer vse dokler delo v določenem roku ne bo opravljeno. Takšnega dela zato ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, kot je bil opredeljen v delovnopravnih predpisih (v spornem obdobju - od leta 1970 do leta 1977 - je bilo delovno razmerje urejeno s Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci), s tem pa torej tudi ni izpolnjen pogoj določen v 407. členu ZPIZ-1, da bi se tožniku pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena, skupaj s pozivom, v katerem je bila opozorjena, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen in da mora iz obrazložitve izhajati, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Sodišče je prejelo neobrazložen odgovor na tožbo Tožena stranka je celo sama navedla, da ne nasprotuje tožbenemu zahtevku, da se zaveda svojih obveznosti, da pa izvaja sanacijski program in bodo s kupnino nepremičnine poravnali vse obveznosti do upnikov. Zaradi odsotnosti odgovora na tožbo je treba tožničine trditve, podane v tožbi, šteti za resnične, pri čemer tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica in niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.
Tožnica je v tožbi navedla, da je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ji odpravnina pripada na podlagi določil 109. člena ZDR, tožnica pa je tudi predložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, iz katere izrecno izhaja, da je upravičena do odpravnine, ki mora biti izplačana do konca odpovednega roka. Zato je tožničin zahtevek na plačilo odpravnine utemeljen.