Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik je zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Tožnik v roku 30 dni ni prejel odgovora, komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je sprejela sklep, da se zadrži izvršitev sklepa do odločitve o pritožbi. Tožnik je nato vložil tožbo pri pristojnem sodišču. V konkretni zadevi ne gre za reševanje predhodnega vprašanja v smislu določil 1. točke 206. člena ZPP v povezavi z določili 13. člena ZPP. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločitev o glavni stvari. V sporu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pa mora sodišče samo presoditi ali je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR in ZJU o postopku pred odpovedjo in o obstoju odpovednega razloga. Odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka v predmetnem sporu, ker sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni dokončen, je zato materialnopravno zmotna.
OZ člen 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 352/3. ZDR člen 172, 172/3, 206.
vračilo stroškov izobraževanja - zastaranje
V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Tožnik je bil v spornem obdobju zmožen za delo. Opravljenih je bilo več preiskav, vendar pa zdravstvene težave niso bile izražene v taki meri, da bi bil potreben bolniški stalež. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, ni utemeljen.
plačilo razlike plače - dodatek za delovno dobo - zakonske zamudne obresti - delo v tujini - zamuda s plačilom - razlog na strani delavca
Tožnik je pred zaposlitvijo pri toženi stranki določeno obdobje delal v tujini. Tožena stranka tožniku za čas, ko je delal v tujini, neutemeljeno ni izplačala dodatka za delovno dobo, ker ni predložil potrdila ZPIZ, saj se delovna doba, pridobljena v tujini, za potrebe izplačila dodatka za delovno dobo ne dokazuje le s potrdilom ZPIZ. Ne gre za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kjer je za ugotavljanje delovne dobe pristojen le ZPIZ. Dodatek za delovno dobo je pravica delavca v delovnem razmerju, izplačuje pa mu ga delodajalec, zato tožnik lahko pridobljeno delovno dobo dokazuje tudi z drugimi dokazi.
Res je, da plača, vključno z dodatkom za delovno dobo, zapade v plačilo mesečno in da je delodajalec delavcu dolžan izplačati plačo do konca plačilnega dne (134. in 135. člen ZDR), vendar pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da je prišlo do zamude deloma iz razloga na strani delavca, torej samega tožnika. Tožnik je namreč šele kasneje pridobil potrdilo švicarskega nosilca zavarovanja o delovni dobi pri posameznih tujih delodajalcih. To potrdilo, ki ga je tožena stranka, prejela, pa je predstavljalo zadostno podlago za izplačilo dodatka na delovno dobo, zato je tožena stranka v zamudi s plačilom dodatka za delovno dobo šele od tedaj dalje.
Tožnik je bil v ocenjevalnem obdobju ocenjen z oceno prav dobro. Za odlično oceno bi moral doseči nadpovprečne rezultate, kar pomeni, da bi moral opraviti delo visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemni samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti. Vendar tožnik teh postavk v konkretnem primeru ni izkazal. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev letne ocene ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica je s tem, ko je posodila registracijsko kartico sodelavki, da je v času odsotnosti v očitanih dnevih registrirala njen prihod na delo, huje kršila določbo 23. člena Pravilnika o delovnem času, ki nalaga delavcu obveznost, da svojo prisotnost in odsotnost z dela evidentira na registrski uri s svojo identifikacijsko kartico. S tem je tožnica kršila kodeks ravnanja in vedenja pri toženi stranki, da vestno opravlja delo, da spoštuje določbe zakonov, kolektivnih pogodb, splošnih aktov in pogodbo o zaposlitvi ter upošteva razpored delovnih obveznosti. Kršitev navedenih aktov ima naravo hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere se lahko kršitelju izredno odpove pogodba o zaposlitvi. Za presojo posledic takšnih kršitev pa je pomembno, da je tožnica z očitano zlorabo kartice, ko je toženo stranko zavedla, da je bila prisotna na delu, čeprav ni bila, dejansko prejela nezasluženo plačo.
ZST-1 člen 10. ZPP člen 81, 81/4, 318, 318/1, 319, 319/2.
predlog za taksno oprostitev – pravnomočna odločitev – ponoven predlog – brezposelnost – predlog za izdajo zamudne sodbe – procesna sposobnost
Ker je o tožničini zahtevi za oprostitev plačila sodne takse v tem postopku že bilo pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje ravnalo, ko je njen ponovni predlog, ki ni oprt na novih dejstvih in dokazih, ob smiselni uporabi drugega odstavka 319. člena ZPP zavrglo.
Izdaja sklepa, s katerim se zavrne predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe, ni potrebna.
Brezposelnost sama po sebi ni razlog za taksno oprostitev.
vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - zamuda roka
Rok 15 dni za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (čl. 117/2) je pričel teči takrat, ko je prenehal vzrok (vrnitev na delo po končani bolniški odsotnosti), zaradi katerega je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo. Zato je potrebno šteti, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožena stranka vložila po izteku navedenega roka, prepozen in ga je potrebno zavreči v skladu z določbo 118. člena ZPP, ki določa, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli, če je bil zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ali če je bil zamujen narok, določen na predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
ZDR člen 35, 83, 83/2, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZJU člen 93, 94. KZ-1 člen 257, 263.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožnik je za svojega znanca – taksista pri direktorju komercialnega sektorja letališča posredoval kot javni uslužbenec oz. uradna oseba („oseba z avtoriteto“) in mu izročil izjavo, da lahko znanec nemoteno opravlja taksi prevoze na letališču, z namenom, da mu pomaga pri opravljanju dejavnosti – prevozu strank z letališča, ker je taksist imel probleme v zvezi z opravljanjem taxi službe na letališču. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je 35. člen ZDR, 93. in 94. člen ZJU ter 8. in 21. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev vsaj iz hude malomarnosti, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici ni podana izguba delovne zmožnosti, podana pa je III. kategorija invalidnosti zaradi degenerativnih sprememb aksialnega skeleta, stanja po sprostitvi utesnitve v zapestnem prehodu desno in nastajajoči utesnitvi levo ter anksiozno depresivne simptomatike. Po mnenju izvedencev tožnica za svoje dosedanje delo delavke v proizvodnji ni več zmožna, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti pa je zmožna opravljati drugo ustrezno delo v svojem poklicu ali delo na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - delodajalec - podružnica - subjektivna sprememba tožbe
Kot tožničinega delodajalca je mogoče šteti le podružnico v Ljubljani, s katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, in ne ustanoviteljice (tuje pravne osebe: zveze bank) te podružnice.
Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi s Podružnico Ljubljana, ki je nastopala v vlogi njenega delodajalca, saj je prevzemala nase pravice in pooblastila, ki so značilna za delodajalca (sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dajanje navodil tožnici v zvezi z delom,...). Tožnica z ustanoviteljico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, prav tako ji ustanoviteljica ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper pravno osebo, ki ni njen delodajalec in ni pasivno legitimirana v tem sporu, ni utemeljen.
Oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je izjema od splošnega pravila, da je treba sodne takse plačati ob vložitvi vloge. Je hkrati tudi pravna dobrota, ki se lahko dodeli le do nje upravičeni osebi. Takšna oseba nosi polno trditveno in dokazno breme, da je do nje upravičena. Tožena stranka bi morala razkriti svoje tekoče denarne prihodke in izdatke, in višino svojih denarnih obveznosti. Vsega tega ni storila.
spor majhne vrednosti – dimnikarske storitve – večstanovanjska stavba – upravnik – uporabnik storitev dimnikarske službe
Uporabnik storitev dimnikarske službe je oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik. V večstanovanjski stavbi je uporabnik dimnikarskih storitev za male kurilne naprave, pomožne naprave, dimne vode in zračnike, ki so skupni deli stavbe, upravnik stavbe, če ne dokaže, da je v skladu s prejšnjim odstavkom uporabnik druga oseba.
ZSVarPre člen 6, 24, 24/1, 27, 27/1, 66. ZUPJS člen 17, 17/1, 29, 30, 51. ZDIU12 člen 4, 4/5.
denarna socialna pomoč - javna listina - nepremičnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izključitveni razlog - interventni ukrepi
Denarna socialna pomoč se po 1. odstavku 27. člena ZSVarPre ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, ki velja od 1. 1. 2012, pa je v 5. odstavku 4. člena določil, da se ne glede na 1. odstavek 27. člena ZSVarPre v letu 2012 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. To pomeni, da vlagatelj, tudi v primeru, če izpolnjuje pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči, do le-te ni upravičen, če ima (vlagatelj oziroma njegovi družinski člani) prihranke oziroma premoženje, ki presegajo navadeno vrednost. V tem primeru je namreč podan izključitveni razlog, zaradi katerega se denarna socialna pomoč ne dodeli.
V konkretni zadevi je glede upravičenosti tožnice oziroma njene družine do denarne socialne pomoči, plačila prispevka za obvezno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev potrebno odgovoriti
na vprašanje, ali je tožničin sin, ki je mladoleten in se šola, in se zato poleg tožnice šteje med osebe, katerih premoženje se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, oziroma v družino vlagatelja, lastnik premoženja, ki ni izključeno iz upoštevanja premoženja po ZSVarPre, ki dosega oziroma presega znesek 13.780,00 EUR.
Ko bo v navedeni smeri ugotovljeno dejansko stanje, bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je v obravnavanem primeru podan izključitveni razlog iz 27. člena ZSVarPre, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči.
Tožnik tožbe kljub pozivu ni popravil tako, da bi bila primerna za obravnavo. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Za obravnavanje je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je potrebno tožbo v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP zavreči.
V izreku odločbe je prišlo do očitne pisne napake pri zapisu datuma, od kdaj naprej ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Pravilen datum med strankama ni sporen. Tožena stranka je pisno napako pravilno odpravila s sklepom o popravi, saj sme organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih (223. čl. ZUP). Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo tega sklepa ni utemeljen.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sprememba delodajalca - delovnopravna kontinuiteta
Tožnik je prešel na delo k toženi stranki po postopku spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR. Zato je potrebno prehod tožnika od njegovega prejšnjega delodajalca k toženi stranki obravnavati upoštevaje 73. člen ZDR. To pa pomeni, da je podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnika pri obeh delodajalcih. Ker je tožnik pri obeh delodajalcih dopolnil 18 let delovne dobe, je upravičen do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 3. alineji člena 109/2 ZDR v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki in njegovemu prejšnjemu delodajalcu.
Sodišče je v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi 1. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj je primarna pristojnost sodišča, uporaba 1. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa je izjema od tega pravila, ki jo je mogoče uporabiti le ob določenih omejitvah, kar pa mora sodišče posebej utemeljiti.
V predsodnem postopku je že tožena stranka razčiščevala dejansko stanje in sprejela odločitev (o odmeri starostne pokojnine), ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Tudi sodišče je v zadevi izpeljalo obširen dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, prič in s pridobitvijo dodatne dokumentacije. Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče zadevo ponovno posredovalo toženi stranki v upravno odločanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno razsoditi o sporni zadevi.