Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče, da se v okoliščinah konkretnega primera zneski plač ne upoštevajo kot strošek specializacije, ki ga je toženka dolžna povrniti tožniku.
Pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč, npr. da razpolaga s finančnimi sredstvi za jamčenje ali da ima bivališče, od koder bi se lahko redno javljal organom.
Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.
Odškodninska podlaga zahtevka za plačilo primernega oziroma običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo po 168. členu ZASP ne izključuje obogatitvene podlage po 198. členu v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ. Taki razlagi najprej pritrjuje dejstvo, da sta si odškodninski in obogatitveni zahtevek po funkciji različna. Odškodninski zahtevek je usmerjen v povrnitev pravno priznane škode na strani oškodovanca, medtem ko je funkcija obogatitvenega zahtevka odvzem neupravičeno pridobljene koristi na strani obogatenega. Prav tako že iz besedila 198. člena OZ izhaja, da se lahko imetnik stvari sklicuje na obogatitveni zahtevek, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi, če te pravice nima. Na podlagi gramatikalne razlage te določbe je torej jasno, da se lahko imetnik pravice kabelske retransmisije sklicuje na obogatitveni zahtevek, čeprav ima na voljo odškodninski zahtevek. Odškodninska in obogatitvena podlaga sta v tem primeru v prirejenem in alternativnem položaju. V dispoziciji imetnika pravice pa je, na katero od navedenih podlag bo oprl tožbeni zahtevek.
Sodišče EU je že razložilo, da čeprav je v uvodni izjavi 10 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Direktiva) naveden cilj zagotovitve visoke, enakovredne in homogene ravni varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu, se Direktiva uporablja, kot izhaja iz njenega prvega odstavka 2. člena, brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic. Pojasnilo tudi je, da Direktiva "določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo."
Predlagatelj ni izkazal prehoda obveznosti iz hrvaške sodbe od družbe A., ki je bila stranka postopka, v katerem je bila izdana sodba, katere priznanje zahteva v tem postopku, na nasprotnega udeleženca v skladu z zahtevo iz prvega v zvezi z drugim odstavkom 24. člena ZIZ. To predpostavko oziroma okoliščino bi moral najprej ustrezno izkazati. Ker tega ni storil, je posledično njegov predlog za priznanje hrvaške sodbe vsebinsko pomanjkljiv in ga je zato treba že iz tega razloga zavrniti.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da ker v obravnavani zadevi pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zoper sodbo) ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je odločitev Upravnega sodišča o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla tudi potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi pritožnikova predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na obrazloženo bi namreč lahko izdana začasna odredba učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Namen navzočnosti solemnitetnih prič je v tem, da nadzorujeta, da so bili predmeti dejansko najdeni pri hišni preiskavi oziroma posledično, da niso bili podtaknjeni. Za izpolnjenost tega namena morata biti priči navzoči na način, da lahko vršita nadzor nad integriteto preiskave, torej da najdeni predmeti in sledi niso mogli biti podtaknjeni. Takšna presoja je odvisna od okoliščin konkretnega primera.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Iz utrjene (ustavno) sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja.
Ustava v določbi 29. člena pouka, ki ga je policija dolžna dati osebi, na katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, ne našteva po točkah, vendar je iz vsebine navedene določbe jasno razvidno, da mora biti osebi, zoper katero je kazenski sum že osredotočen, učinkovito zagotovljeno najmanj, da se lahko brani sama ali z zagovornikom, da ima realno možnost priprave obrambe, da ni dolžna ničesar izjaviti zoper sebe ali svoje bližnje in ni dolžna priznati krivde, ter da je njena odločitev o sodelovanju z organi pregona zavestna, razumna in prostovoljna.
Agenti države torej lahko vstopijo v tuje prostore oziroma jih preiščejo tudi v primeru privolitve imetnika teh prostorov. Iz Ustave namreč ne izhaja prepoved, da se tisti, v katerega prostore se bo vstopilo oziroma pri katerem se bo opravila preiskava, svoji pravici do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov ne bi smel odpovedati. Vendar pa v praksi privolitev za vstop v stanovanje oziroma druge prostore in oprava preiskave prinaša številne dileme.
Temeljni pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je torej njegova seznanjenost s pravicami, ki mu gredo. Brez pouka o posledicah pristanka je namreč odpoved pravicam lahko zgolj posledica neznanja, trenutne prestrašenosti oziroma podrejenosti v razmerju do policije in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz osumljenčeve proste oziroma svobodne volje. Golo, to je formalno soglasje osumljenca za vstop v prostore ali opravo preiskave, torej ne zadošča, če osumljenec pred tem ni bil seznanjen, čemu se odpoveduje.
Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper t. i. drugo odločbo, ne pa zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru II K 24080/2018 z dne 30. 7. 2026 pa obsojenec niti nima več pravnega interesa za vztrajanje pri predlogu za prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Posledično je sodišče predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, podan v zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrglo.
V primeru hišnega zapora obseg in kvaliteta prikrajšanja osebne svobode posameznika kot tudi nepovratne daljnosežne posledice za posameznika ne dosegajo enake intenzitete kot v primeru prestajanja kazni zapora v zavodu. V kolikor bo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026 postal pravnomočen, bo s tem že preprečen popoln odvzem prostosti obsojencu in posledično tudi morebiten nastanek nepovratnih škodljivih posledic zanj zaradi prestajanja zaporne kazni v zavodu. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče predlogu le delno ugodilo in izvršitev pravnomočne sodbe za obsojenca odložilo do pravnomočnosti navedenega sklepa.
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik za pritožbo pravni interes, sicer ta ni dovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Upoštevaje, da je ob prejemu pritožbe na pritožbeno sodišče že potekel najdaljši možni čas trajanja ukrepa omejitve gibanja, izvajanje ukrepa ni bilo več dopustno. Ker je bil s tem cilj predlagane začasne odredbe že dosežen, morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja pritožnika.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.
Sklep, ki ga je pritožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, zaradi poteka časa ne velja več in zanj ne ustvarja pravnih učinkov, saj pritožnikova predaja na njegovi podlagi ni več mogoča. S tem je nastal položaj, za katerega si je pritožnik prizadeval z vloženo izpodbojno tožbo in s pritožbo, to je, da ga Republika Slovenija ne preda Švicarski konfederaciji in da obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika tako ne obstoji več, saj so učinki, ki jih je zasledoval, obstoječi neposredno na podlagi zakonskih določb, zaradi česar si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve in nato še s sodiščem druge stopnje v izhodišču, po katerem lahko storilec zahtevo po darilu izjavi izrecno ali konkludentno ter da je kaznivo dejanje dokončano že s samo zahtevo. Razlika je le, da je v prvem primeru storilčevo hotenje darila, za to pri zahtevi gre, očitno že po sami izjavi, medtem ko mora biti v drugem primeru razvidno po njeni vsebini.
Ker je po drugem odstavku 205. člena ZKP upravičeni predlagatelj za podaljšanje pripora le državni tožilec, je Vrhovno sodišče predlog preiskovalne sodnice v delu, ki nedovoljeno presega pojasnilo iz tretjega odstavka 205. člena ZKP, po drugem odstavku 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP, zavrglo.
Posledice, ki bi za pritožnico nastopile v primeru neplačila, niso posledica izpodbijane delne odločbe, temveč ravnanja pritožnice. Zato jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostop do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki bi jih užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
V obravnavani zadevi kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je bila pravnomočna sodba delno razveljavljena glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V tem delu kazenski postopek še teče. Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper v četrtem odstavku 420. člena ZKP določene odločbe o priporu. V vseh drugih primerih je pred pravnomočnim končanjem postopka zahteva za varstvo zakonitosti zoper t.i. druge odločbe izključena.
Pravica do izvajanja dokazov obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja uspeha izida dokazovanja, temveč jamči samo izvedbo dokaza v primeru, ko sodišče dokaznemu predlogu ugodi.