Sodnikova in delavčeva disciplinska odgovornost sta primerljivi, nista pa enaki. Podobno velja glede ugotavljanja sodnikove in delavčeve disciplinske odgovornosti, ki je v obeh primerih predmet posebnega, disciplinskega postopka, s to razliko, da je v disciplinskem postopku zoper sodnika v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZSSve določena smiselna uporaba določb ZKP, ki v disciplinskem postopku zoper delavca v 12. oddelku III. poglavja ZDR-1 ni določena. Glede na to, in ker se odvetniške storitve vrednotijo po vrstah pravnih postopkov, kot so določeni (našteti) v posebnem delu OT, se izkaže za pravilno odmera tožničinih stroškov po tar. št. 14 OT, namesto po tar. št. 10/2 OT, ki se sicer uporablja za odmero stroškov v skrajšanem kazenskem postopku.
SEU je presodilo, da na izpolnitev pogoja iz 141(c). člena Direktive o DDV ne vpliva niti dejstvo, da je gospodarski subjekt, ki uveljavlja poenostavitev, določeno za tristrane posle, seznanjen s tem, da zadevno blago ni bilo fizično pripeljano prejemniku nadaljnje dobave, ampak njegovi stranki, ki ji ta prejemnik to blago preproda in ki je identificirana za DDV v isti državi članici kot preprodajalec. Dejstvo, da je drugi v verigi vedel, da blago dobavlja četrtemu v verigi in dejstvo, da ima veriga več kot tri člene, ne preprečuje, da se pravni posel ne bi štel za tristrani posel in da drugi v verigi zaradi tega ne bi mogel uveljavljati administrativne poenostavitve za tristrane posle kot to določa 141(c). člen Direktive o DDV. SEU je ob tem poudarilo, da je transakcije potrebno obdavčevati ob upoštevanju njihovih objektivnih značilnosti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je torej pritrdilen, vendar ob dodatnem pogoju, da drugi v verigi ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje, sodeloval pri utaji DDV, ki je bila storjena v okviru dobave.
Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.
V sporih majhne vrednosti ni revizije, zato je ni mogoče dopustiti.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V primeru izpodbijanja neuveljavljanja nujnega dednega deleža, se izračun vrednosti darila, in s tem presoja morebitnega zmanjšanja premoženja dolžnika, opravi na podlagi 28. in 30. člena ZD.
Zakonodajalec je z uzakonitvijo možnosti dodeljevanja zadev z zamikom želel čimbolj izenačiti čas reševanja zadev in tako zagotoviti pravico strank do enakega varstva v postopku (22. člen Ustave) in do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta cilj zakonodajalca je legitimen in s tako zakonsko ureditvijo ni prekomerno posegel v pravico do zakonitega sodnika, če so pravila načina dodeljevanja določena objektivno in vnaprej. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni v nasprotju s pravico do zakonitega sodnika, če so pravila dodeljevanja zadev z zamikom konkretizirana v letnem razporedu dela. Pomembno je, da so tudi ta pravila objektivna in določena vnaprej, da so odredbe vodje oddelka o razlogih za prednostno reševanje zadev transparentne ter je omogočena časovna sledljivost odredbe in dodelitve.
Zgolj dejstvo, da spis (verjetno pomotoma) ni bil dodeljen po pravilih iz drugega odstavka 156. člena Sodnega reda, še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega sodnika. Napake se namreč dogajajo (tudi te so del naključnosti ob dodeljevanju spisov) in ne morejo povzročiti, da bi bile vse dodelitve spisov od neke napake dalje napačne in nezakonite. Bistveno pa je, da je spis po tistem dodeljen v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi merili.
Predlog se zavrne.
Posebna pritožba ni dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ne vodi do zaključka postopka v upravnem sporu. Iz prakse Vrhovnega sodišča tako že jasno izhaja, da pritožba zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. Enako velja, če je bil s sklepom zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega dejanja, ki ne preprečuje nadaljevanja upravnega spora. Če pa zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje vodi do zavrženja tožbe kot prepozne (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), je s tako odločitvijo onemogočen nadaljnji postopek v smislu drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Zato je tedaj dovoljena posebna pritožba.