kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - član hudodelske združbe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - vrednotenje okoliščin - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.
Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.
ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74.
stroški postopka - socialni spor - upravni postopek
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zapustitev kraja bivanja - bolniški stalež - odobritev osebnega zdravnika - zloraba bolniškega staleža
Tožnica ni imela izrecnega in predhodnega dovoljenja osebnega zdravnika za nobeno od v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih potovanj iz kraja bivanja.
Tožnica ni uspela dokazati hude malomarnosti toženke, torej zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, v konkretnem primeru od povprečno skrbnega računovodje.
DZ člen 135, 136, 137, 138, 138/3, 189, 190. OZ člen 288.
skupno starševstvo - skupno varstvo in vzgoja otroka - starševska skrb - največja korist otroka - višina preživnine za otroka - pridobitne sposobnosti - porazdelitev preživninskega bremena - otroški dodatek - delna izpolnitev - vračunanje izpolnitve
Zmotno je pritožbeno stališče, da sodna praksa, izoblikovana na podlagi DZ, pri odločanju, kateremu od staršev bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, izpostavlja, da mora sodišče ugotoviti, kateri starš ima boljše pogoje za izvrševanje varstva in vzgojo otroka, torej, kateri je bolj primeren za izvajanje pravnih in dejanskih vidikov varstva in vzgoje. Izhajajoč iz stališča, da imajo starši v enaki meri tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati, je potrebno vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V skladu s sedaj veljavno ureditvijo je mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, ogrožanje otroka. Šele če bi se ugotovilo, da na primer drugi starš otroka zanemarja ali zlorablja ali če bi med staršema obstajala zelo visoka stopnja konflikta, ki bi otroka ogrožala, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo starša izvajala skupno.
Kot otrokova potreba se upošteva skupni strošek njegovega bivanja pri obeh starših, ki morata ta strošek pokriti v enakih delih. Realno pa ta strošek v višjem znesku primarno krije predlagateljica, saj je strošek bivanja pri njej višji iz objektivnih razlogov (lokacija stanovanja in dejstvo, da si predlagateljica teh stroškov ne deli še s kom tretjim), zato mora za izenačitev bremena ustrezen del stroška bivanja pri predlagateljici pokriti tudi nasprotni udeleženec.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neutemeljenost obeh opozoril (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti samega odpovednega razloga. To ni bilo potrebno, saj ne bi moglo v ničemer vplivati na drugačno odločitev sodišča.
Odpravnina ni kriterij, ki ga 118. člen ZDR-1 določa za odmero denarnega povračila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082524
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2. URS člen 29.
kaznivo dejanje ponarejanje listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice obdolženca do obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zaslišanje obremenilne priče - kršitev kazenskega zakona
Okoliščina, da se zagovorniki s stališčem prvostopenjskega sodišča glede presoje verodostojnosti posamezne priče ne strinjajo, pa na pravilnost sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov ne more imeti pritožbeno pričakovane teže. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu pred sodiščem prve stopnje pravica do obrambe v zvezi z izvajanjem dokazov v njegovo korist ni bila kršena, prav tako pa ni zaznalo kakšne relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
izločitev dokazov - kazenska ovadba - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - privilegirana priča
Kazenska ovadba ne predstavlja dokaza, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba, kar je sicer pogoj za izločitev. Kot je pravilno v točki 7 izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopno sodišče, pa v predmetnem kazenskem spisu tudi ni podlage za zaključek, da kazenska ovadba B. B.ni bila dana samoiniciativno, ampak da so policisti prišli na njen dom in jo prosili oziroma ji predlagali, da poda izjavo, sama pa da jih ni poklicala, s čemer pritožnik v bistvu zatrjuje, da bi naj šlo za obvestilo, ki ga je policija pridobila od privilegirane priče po 148. členu ZKP, zaradi česar bi naj bila potrebna izločitev ovadbe tudi na tej podlagi.
zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - pravni pouk - jezik, ki ga obdolženec razume - odvzem prostosti - tolmač - načelo in dubio pro reo - načelo proste presoje dokazov
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Tožnik ni trdil, da bi obveznost toženke za plačilo plače skladno z navedeno urno postavko izhajala iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč se je skliceval na dodatni ustni dogovor o načinu izračuna plače ob upoštevanju dogovorjene urne postavke. Tožbene navedbe o ustnem dogovoru glede plačila plače torej niso v nasprotju s predloženo pogodbo o zaposlitvi v smislu neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.
Delavec ima pravico do bruto plače, zato delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi o obveznosti ali višini obveznosti plačila davkov in prispevkov. Tak izrek sodne odločbe ne pomeni, da mora biti ves prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun).
povrnitev škode - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - odškodninska odgovornost delodajalca - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - predhodni preventivni zdravstveni pregled - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela - sposobnost delavca za opravljanje dela - neopravljen zdravstveni pregled - odsotnost z dela zaradi bolezni - vzročna zveza - premoženjska škoda - sukcesivno nastajajoča škoda - zastaranje
Tudi zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod.
Zgolj dejstvo, da je šlo za onkološko bolnico, samo po sebi ne more predstavljati ovire za opravljanje (vsakršnega) dela (po predloženi pogodbi o delu). Zato bi morala tožnica postaviti določnejše trditve o tem, v kakšni zvezi je neopravljen preventivni pregled z nastalo škodo (87. člen ZZVZZ).
ugotovitvena tožba - skupno premoženje - izločitvena pravica na nepremičnini - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - prenehanje izločitvene pravice - pravni interes (pravna korist) za tožbo - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - rok za uveljavljanje terjatev - nagrada stečajnega upravitelja - zastopanje stečajnega dolžnika - odvetnik kot pooblaščenec za zastopanje - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za uveljavljanje pravice - pravica do pravnega varstva
Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv.
Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP).
Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni.
Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).
S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni.
Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog, navedenih v sedmem odstavku 103. člena ZFPPIPP.
Določila ZFPPIPP upravitelju omogočajo, da za zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem pooblasti odvetnika kot pooblaščenca, zato je stvar presoje upravitelja, ki to lahko stori, če šteje za potrebno, prav tako ni relevantno ali je stečajni upravitelj odvetnik.
Odločujoče v predmetni zadevi je dejstvo, da je tožnik že v letu 2016 zapustil Republiko Slovenijo in se vrnil v Turčijo, v tem času pa toženka za njega ni skrbela, saj slednjega tožnik ne zatrjuje.
Simbolična preživnina se zakoncu priznava v primerih, ko je izkazano, da bo v prihodnosti socialna varnost nekdanjega zakonca ogrožena.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155, 155/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
stroški postopka - delni umik - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnica v sporu uspela v celoti.
Slednja sta tudi izrecno pojasnila, da je pri izvedbi prisilnih varnostnih ukrepov (PVU) sodelovalo zadostno število oseb (ne pa premalo, kot zatrjuje tožnik), in sicer, da ni treba, da je hkrati prisotnih 5 oseb, temveč zadošča, kot v predmetni zadevi, da so na tožniku PVU najprej izvedli trije zdravstveni tehniki, nato pa sta se jima pridružila dva policista (kot izhaja iz 17. in 18. strani izvedenskega mnenja).
V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker zatrjevano ravnanje toženke temelji na zakonu in zato ni samovoljno ter protipravno.
skrbnik - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - center za socialno delo kot skrbnik - naloge skrbnika
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da glede na izkazan izrazito konflikten odnos med predlagateljico in udeležencem (kandidatom za skrbnika) in glede na pretekla v izpodbijanem sklepu opisana ravnanja udeleženca, ki niso bila izvedena v največjo korist nasprotne udeleženke ampak kot odziv na medsebojne spore s predlagateljico, od udeleženca ni mogoče pričakovati, da bo pravilno, torej v največjo možno korist zgolj in samo nasprotne udeleženke, opravljal skrbniške obveznosti, zlasti skrbel za njena premoženjska razmerja.
Ne glede na to, da je prekrškovni organ o obeh prekrških odločil z isto odločbo, gre še vedno za dva različna prekrška, ki naj bi bila storjena z dvema različnim dejanjema, zato plačilo globe za en prekršek ne vpliva na dovoljenost zahteve za sodno varstvo za drug prekršek. Tudi sicer je bil storilcu za prekršek po šestem odstavku 110. člena ZPrCP izrečen opomin, določbo 57.c člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pa je mogoče uporabiti le, če je storilcu izrečena globa.
Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri izpodbijane odškodnine ustrezno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih primerih nepremoženjskih škod.