Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe. Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka. Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ.
Sankcija ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek, prav tako pa je tudi sorazmerna. Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, njegov namen je vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da podjetja ne bi imela interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubila vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobila.
Sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno).
SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.
Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost obdolženec predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil.
V primerih, ko je žrtev nasilja otrok, ukrepi sodišča, določeni v 19. členu ZPND, dopolnjujejo ukrepe, določene v DZ.
Izrek ukrepov po ZPND je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev. Pri odločitvi o izreku in o izbiri ukrepa sodišče vodi in omejuje načelo sorazmernosti.
Zatrjevana ravnanja lahko kažejo na uporabo manj primernih ali neprimernih vzgojnih metod, a zaradi njih otroka nista neposredno ogrožena, sploh pa ne v taki meri, da bi bila utemeljena izključitev vsakršnega stika med očetom in otrokoma.
Nenadna izločitev otroka iz osnovnega družinskega okolja in bistvena okrnitev primarnega navezovalnega odnosa sta sami po sebi ogrožajoči za otroka.