V času odločanja sodišča prve stopnje je še vedno veljala vsebina prvostopenjske odločbe upravne enote, na katero se je glede predhodnega vprašanja v rednem postopku oprlo sodišče prve stopnje. Dokler ni prenehanja odločitve o prejudiciranem vprašanju, ni pogojev za obnovo postopka iz razlogov po 9. točki 394. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dodelitev letnega dopusta, za čas opravljanja nalog v tujini, v izključni pristojnosti delodajalca, ter da javni uslužbenec ne more biti za isto obdobje upravičen do dvojnega dopusta. V razmerju med delodajalcem in javnim uslužbencem velja zakonodaja RS ter določbe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene zaradi napotitve tožnika na mednarodno misijo. Dodatni dopust med napotitvijo na delo v tujino tožniku ni bil priznan s pogodbama o zaposlitvi in niti z ZNOMCMO niti kak drug predpis tožniku ne priznava pravice do posebnega letnega dopusta oziroma, do dvojnega letnega dopusta v primeru napotitve na mednarodne misije. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da v primeru, če bi napotena oseba v času opravljanja nalog v tujini izrabila posebni letni dopust, ki ji ga je dodelila mednarodna organizacija oziroma misija, potem potrdilo mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu ne bi bilo potrebno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za sporno leto.
zastaranje odškodninske terjatve - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - pretrganje zastaranja - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah
Da bi se zastaralni rok, določen v OZ za zastaranje, lahko podaljšal na čas, določen za zastaranje kazenskega pregona, mora biti škoda povzročena s (ta)istim ravnanjem/dejanjem. Škodni dogodek mora biti obenem kaznivo dejanje, sicer se na 353. člen OZ ni mogoče sklicevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00003210
ZIZ člen 9, 9/6, 59, 59/2, 64, 64/1, 64/2, 65, 65/3, 65/6. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-3, 132/4, 132/4-4.
ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - nesuspenzivno pravno sredstvo - prodaja predmeta izvršbe - nastala škoda - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja
Tretji z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi, ugovor pa v skladu s šestim odstavkom 9. člena ZIZ ne zadrži postopka, ker v petem poglavju ZIZ, ki opredeljuje ugovor tretjega, ni drugače določeno. V šestem odstavku 65. člena ZIZ je tudi predpisano, da se v postopku, ki ga začne tretji po tretjem odstavku tega člena (začetek pravde za ugotovitev, da izvršba na določen predmet ni dopustna), smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 59. člena ZIZ, ki določa, da vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe ne zadrži izvršbe, niti izpolnitve dolžnikove obveznosti, če ni s tem zakonom drugače določeno, ZIZ pa takšne določbe ne vsebuje.
Ker lahko tretji v izvršilnem postopku z ugovorom, in v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ s tožbo v pravdi, zahteva le, da se izvršba na določeni predmet izreče za nedopustno, lahko v izvršilnem postopku pričakuje uspeh, če izvršba s prodajo tega predmeta še ni bila končana, oziroma če je bila odložena. V konkretnem primeru so bili predmeti izvršbe, navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, že prodani in je lastninska pravica prešla na kupca (kar v pritožbi ni izpodbijano), tako da tretja v tem postopku ne more več doseči cilja, ki ga je zasledovala z ugovorom. Morebitni nastanek škode, ki jo zatrjuje v pritožbi kot posledico prodaje njenih premičnin, lahko uveljavlja le v pravdnem, ne pa v tem izvršilnem postopku.
tožba na nedopustnost izvršbe - izvršilni naslov - pravni interes - pravni interes za tožbo
S tožbo je napadal vsebino in pravilnost pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova), kar v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni mogoče. Tožnikova pravna korist za takšno tožbo zato ni izkazana.
odškodnina zaradi kršitve avtorske pravice - kršitev avtorske pravice - kršitev materialne avtorske pravice - kršitev moralne avtorske pravice - namerna kršitev - pravica do reprodukcije - pravica reprodukcije in distribuiranja - solidarna odgovornost povzročiteljev škode
Ker je toženec kršil materialno avtorsko pravico tožnika, mu je toženec dolžan plačati odškodnino, ki se lahko določi tudi v obsegu nadomestila za zakonito uporabo te vrste, povečanega v primeru namerne kršitve, kot je bilo tudi v tej zadevi (168. člen ZASP).
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1.. ZSDH-1 člen 59, 59/1, 59/4, 59/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza - reintegracija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker pri obravnavi sporne prijave ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela,...) niso podane. Zato ni bil podan pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče se, glede na to, da so bile vse očitane kršitve neutemeljene, ter da je tožnik izpovedal, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, da se še sedaj srečuje s svojimi nekdanji sodelavci na kosilih, tudi s predpostavljeno, kar je tudi sama potrdila, strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma, da je mogoča reintegracija tožnika na delovno mesto.
objektivna odškodninska odgovornost - prometna nesreča - prometna nesreča dveh motornih vozil - poškodba sopotnika - solidarna odgovornost imetnikov motornih vozil za škodo, ki jo utrpijo drugi - solidarna odgovornost več povzročiteljev prometne nesreče
Oba voznika motornih vozil sta objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala v zvezi z uporabo njunih vozil, v razmerju do tožnice kot oškodovanke (četrti odstavek 154. člena OZ), pri čemer v tem razmerju ni pomembno, ali je morda eden od voznikov izključno kriv za tožničino škodo. Ker brez nevarnega obratovanja motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo, je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vselej vsaj deloma odgovoren za škodo (primerjaj II Ips 137/2009).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - UZANCE
VSL00002236
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2. ZFPPIPP člen 217, 301. OZ člen 62, 62/2, 240, 251, 251/5. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 112.
zapadlost - ugovor pobota - pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - pravočasnost uveljavljanja pravice - pravočasnost zahteve - dokončanje del - izročitev in prevzem izvedenih del - denarna odškodnina - neizvedba dokaza - informativni dokaz z izvedencem - vpliv začetka stečajnega postopka na pritožbeni postopek - uzance
Če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.
Do prekinitve postopka je prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, izdati je treba samo še odločbo. Ker so posledice prekinitve nastale po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje tega dejstva ne sme vezati na uporabo določb 301. člena ZFPPIPP, saj gre za objektivno novo dejstvo.
Ker je tožeča stranka uspela dokazati, da ni odgovorna za nastanek škode zaradi (njene) zamude, tožena stranka pa tudi v pritožbi tega ne uspe izpodbiti, so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani razlogi iz 240. člena OZ, ki določajo, da je dolžnik prost svoje odgovornosti, zato je pravilna odločitev prve stopnje, da je ugovor pobota za povrnitev navadne škode neutemeljen. V povezavi z zgornjo ugotovitvijo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka poleg tega, da pogodbene kazni ni uveljavljala pravočasno, je ni upravičena zahtevati niti na podlagi 250. člen OZ, saj je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik (tožeča stranka) ni odgovorna.
Pavšalen dokazni predlog, da naj izvedenec na podlagi podatkov odgovori na vprašanje razlogov za zamudo in čas njenega nastanka, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni nedovoljeno informativno dokazovanje. Ob že izvedenih dokazih glede ugotovljenega nepravočasnega uveljavljanja pogodbene kazni in zamude tožeče stranke, za katero ni odgovorna, dokaz z izvedencem gradbene stroke tudi ni bil potreben.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118, 134, 134/2.. OZ člen 299, 299/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - nadomestilo plače - zakonske zamudne obresti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni dokazala ukinitve delovnega mesta pomočnika vodje II. Sklepa, na katerega se je sklicevala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila. Poleg tega ni dokazala, da je tožnikovo delo prerazporedila med ostale štiri zaposlene. Iz izvedenih dokazov izhaja, da ga je prenesla le na enega delavca. Tožena stranka v odpovedi ni navajala, da je tožnikovo delovno mesto ostalo nezasedeno. To je začela zatrjevati in dokazovati šele v sodnem postopku. Ker je sodišče pri presoji zakonitosti vezano na dejanski razlog odpovedi, delodajalec ne more v sodnem postopku dopolnjevati in širiti odpovednega razloga. Ker poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni utemeljen, je odpoved nezakonita.
Glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih nadomestil plač je treba upoštevati določbo drugega odstavka 134. člena ZDR-1, po kateri mora biti plača izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Enako izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člen OZ). Navedeno pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega dne, to je 19. dne v mesecu. Zamuda z izplačilom nadomestila plače v spornem obdobju je torej v obravnavanem primeru nastopila 19. in ne 18. dne v mesecu za pretekli mesec.
Tožeča stranka v tožbi toženi stranki ne očita neplačila okoljske dajatve za onesnaževanje, za kar tudi ne bi bila pristojna, temveč zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je bila plačana okoljska dajatev neupravičeno in pravno zmotno, zgolj prihodek proračuna občine X, čeprav bi morala biti, glede na lokacijo odlagališča, tudi prihodek proračuna tožeče stranke. Ko je telo odlagališča na območju več občin, mora namreč zavezanec za plačilo okoljske dajatve mesečni obračun okoljske dajatve sestaviti in predložiti carinskemu organu za vsako občino posebej. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja upravičenost do prejema ustreznega dela, s strani tožene stranke že v celoti plačane okoljske dajatve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja upravne zadeve, temveč premoženjskopravni spor med dvema pravnima osebama, ki sodi v pristojnost sodišča.
prisilna privedba priče - stroški prisilne privedbe
Pritožnik v pritožbi navaja, da s strani PP X. prisilni privod ni bil opravljen, saj je na glavno obravnavo dne 13. 10. 2016 prišel sam, za kar se je dogovoril z dvema policistoma iz PP X.. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je navedena priča po prihodu na glavno obravnavo dne 13. 10. 2016 sodišču povedala, da je na glavno obravnavo pristopil sam (l. št. 45 spisa). Sodišče prve stopnje, ki je takšno navedbo zavedlo v uradni zaznamek je zato priči neutemeljeno naložilo plačilo stroškov za prisilno privedbo, saj ta glede na podatke spisa ni bila opravljena. Sodišče prve stopnje se v napadenem sklepu sklicuje na izstavljen stroškovnik PP R. št. 222-73/2016, z dne 17. 10. 2016, v višini 66,60 EUR, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v spisu naveden stroškovnik ne nahaja.
Sodišče prve stopnje je na osnovi količine obdolžencu zasežene prepovedane droge v vseh treh primerih, ki so opisani v izreku sodbe, na podlagi njenega načina pakiranja, pa tudi na osnovi tega, da je obdolženec brez zaposlitve, brez premoženja, in da je prejemnik socialne denarne pomoči, ki po višini ni zadoščala niti za kritje stroškov najemnine in njegovega preživljanja, utemeljeno zaključilo, da je obdolženi v prvih dveh primerih prenašal, v zadnjem primeru pa hranil prepovedano drogo z namenom nadaljnje prodaje.
Vrednost spornega predmeta se določi zaradi ugotovitve stvarne pristojnosti sodišča, pravice do revizije, odmere sodnih taks in pravdnih stroškov. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, kot je to v obravnavanem primeru, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki ga tožeča stranka navede v tožbi (44. člen ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00002021
URS člen 33, 67, 67/1. ZPP člen 142, 142/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 15, 76, 76/2, 181, 181/1, 181/7, 181/8, 189/1, 189/6, 192, 192/1. ZIZ-J člen 47, 47/2. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
izvršba na nepremičnine - prodaja nepremičnine na javni dražbi - nezakonita javna dražba - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - sklep o domiku nepremičnine - odredba o prodaji - napačno vročanje - osebna vročitev - pogoji za opravo naroka - pravica do izjave v postopku - varstvo lastninske pravice - lastninska pravica v pričakovanju
Le v primeru nezakonitosti javne dražbe oziroma neizpolnitve obveznosti položitve kupnine lahko sodišče poseže v kupčevo pričakovano pravico.
Iz spisa izhajajo pomanjkljivosti v zvezi z vabljenjem dolžnika na prvo javno dražbo, saj je sodišče prve stopnje dražbo opravilo na drug datum, kot izhaja iz odredbe o prodaji nepremičnine, poleg tega pa odredba z napačnim datumom dolžniku niti ni bila vročena osebno.
neplačana sodna taksa - pritožba zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o sodnih taksah - taksa kot procesna predpostavka - taksa za pritožbo - taksna obveznost
Ker tožnik sodne takse za pritožbo niti delno ni plačal, pritožbene navedbe o delnem plačilu takse za presojo pravilnosti odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog, ki je bil tožniku izdan v zvezi z neplačano sodno takso za pritožbo, niso relevantne.
Tako je predvidljivost škode dodatna predpostavka za odgovornost dolžnika, dokazovanje obstoja te predpostavke pa je na upniku.
Šele, če bo upnik zatrjeval, da je bila škoda za dolžnika predvidljiva, bo zatrjeval obstoj vseh za poslovno odškodninsko odgovornost dolžnika potrebnih predpostavk, trditveno in dokazno breme glede nepredvidljivosti škode pa bo prešlo na dolžnika. Predvidljivost škode mora izhajati iz okoliščin na strani pogodbi zveste stranke, kršitelj pa mora škodo prognozirati glede na njena pričakovanja in interese. Priznava se škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na dejstva, ki so bila dolžniku ob kršitvi znana ali bi mu lahko bila znana. Merilo predvidljivosti je abstraktno: vprašati se je potrebno, ali bi katerakoli posebno skrbna oseba (abstrakten skrben gospodar oziroma gospodarstvenik in ne konkretni kršitelj pogodbe) predvidela škodo, ki lahko nastane, če bo pogodba kršena. Okoliščine oziroma riziki, ki bi lahko bili kršitelju znani tudi brez izrecnega upnikovega opozorila, so tipični riziki oziroma okoliščine. Za te se domneva, da so bili dolžniku znani. Na atipične, posebne okoliščine oziroma rizike, ki povečujejo možnost nastanka škode (ali njenega večjega obsega), pa mora upnik dolžnika posebej opozoriti, sicer iz njih izvirajoča škoda za dolžnika ni predvidljiva in zanjo ne more odgovarjati. Dokazno breme, da je dolžnika o atipičnih rizikih obvestil, je na upniku. Negativnih dejstev namreč ni mogoče dokazovati. Dolžniku zato ni mogoče naložiti bremena dokazovanja, da ga upnik na atipične rizike ni opozoril. V primeru tipičnih rizikov, pa upniku ne bo potrebno dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani.
Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka po nasprotni tožbi na povračilo tistega, kar je plačala tožnici v času po izteku pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008. Tožnica je na podlagi te pogodbe na toženo stranko naslovila zahtevke (ki so kasneje postali predmet obravnavane tožbe), tožena stranka pa ji je v zvezi s tem ponudila sklenitev poravnave, do katere pa ni prišlo. Tožena stranka je tožnici ponudila, da se jo, kljub prenehanju mandata, obdrži v delovnem razmerju do 31. 1. 2013 in se ji za ta čas izplačuje del plače (v višini 80 % predhodne plače), tožena stranka pa je prosta vseh obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Četudi poravnava med strankama ni bila sklenjena, je tožena stranka tožnici v času od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 priznala delovno razmerje in tožnici izplačevala plačo, kar terja v povračilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. To, da je imela tožena stranka pričakovanje, da bo s tožnico sklenjena poravnava, na podlagi katere bi tožnica odstopila od zahtev, ki so kasneje postale predmet tožbe v obravnavni zadevi, ni relevantna podlaga za ugoditev zahtevku na povračilo prejemkov iz delovnega razmerja. Izplačila v obdobju od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 so bila namreč izvedena na podlagi obstoječega delovnega razmerja.
S tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika se razveljavijo zgolj učinki pravnega dejanja med stečajnim dolžnikom in osebo, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, zato 275. člen ZFPPIPP tožeči stranki ne nalaga postavitve zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, ker pa ponovna vknjižba lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika (tožeče stranke) hkrati pomeni tudi izbris lastninske pravice, vknjižene v korist obdarjenca, posebnega zahtevka za izbris te vknjižbe ni treba postaviti, saj je ta zahtevek že vključen v zahtevku za ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika.
Za obstoj objektivnega elementa oziroma pogoja morata biti izpolnjeni dve zahtevi kumulativno: 1) posledica izpodbijanega dejanja mora biti zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in 2) zaradi tega zmanjšanja lahko drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno.
V zvezi z drugo zahtevo za obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno upoštevati plačilo, ki ga bodo upniki prejeli v stečaju iz razdelitvene mase.
O zaznambi spora oziroma izbrisne tožbe zemljiškoknjižno sodišče ne odloča po uradni dolžnosti. Tudi pri zaznambi izbrisne tožbe mora tožnik predlagati zaznambo spora ter predložiti potrdilo, da je bila tožba vložena in opravilno številko zadeve. V konkretnem primeru, ko ni niti zatrjevano, niti ne izhaja iz spisovnega gradiva, da bi zemljiškoknjižno sodišče dovolilo zaznambo izbrisne tožbe, ni mogoče trditi, da v pravdi postavljena izbrisna tožba odvzema tožnici pravni interes za predlaganje izdaje začasne odredbe.