skrbnik zapuščine - terjatev do zapuščine - oporočni dediči - upnik v zapuščinskem postopku
Postavitev začasnega skrbnika zapuščine je predvidena v primerih, ko ob prehodu zapuščine na dediče nastopijo težave in ni nikogar, ki bi skrbel za zapuščino.
plačilo uporabnine - nadomestilo koristi od uporabe tuje stvari - pravni naslov za bivanje v stanovanju - uporaba nepremičnine brez pravne podlage - povprečna tržna najemnina - plačilo obratovalnih stroškov - pobotni ugovor - pobot v pravdi - določenost zahtevka
Merilo za določitev koristi okoriščene stranke je povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar.
Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP se izkaže, da je v pisnem odpravku sodbe podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju, v kolikor se z njim presojata upravni odločbi o višini priznane predčasne pokojnine, hkrati pa zavrača priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti od 17. 3. 1976 do 16. 3. 1977. Slednje, kljub temu, da za vsebinsko sojenje o zavarovalni dobi ni procesne predpostavke, niti ob pomanjkljivo postavljenem tožbenem zahtevku, ni mogoče šteti, da bi tožnica vtoževala kaj takega.
V zapuščinskem postopku se ne odloča o terjatvah dediča, razen če terjatev med dediči ni sporna. Sodišče prve stopnje je zato v sklepu o dedovanju pravilno pojasnilo zakoniti dedinji, da lahko uveljavlja terjatev zoper sodediče v pravdnem postopku.
Glede zahtevka iz naslova nadur je tožnik v tožbi navedel, koliko dni je v posameznem mesecu delal, koliko od tega je bilo rednih delovnih ur, in koliko je dejansko delal oziroma, koliko je bilo opravljenih nadur. Toženec je glede števila nadur v odgovoru na tožbo in v vlogah ves čas navajal le, da tožnik z ničemer ne dokazuje, da je delo opravil v zatrjevanem obsegu. Drugih argumentiranih ugovorov ni podal. Bi pa jih lahko, v kolikor bi vodil ustrezno evidenco. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je toženca zavezoval Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Ta zakon v 8. členu od delodajalca med drugim zahteva vodenje podatkov o delovnem času, o nočnem delu in tedenskem delovnem času. Ti podatki se vodijo v okviru evidence o izrabi delovnega časa, ki bi jo toženec moral imeti skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Ker toženec ne z omenjenimi evidencami, niti kako drugače, tožnikovih trditev ni argumentirano prerekal, je sodišče prve stopnjena podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP zakonito štelo tožnikova zatrjevana dejstva kot priznana oziroma za resnična.
Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z 2. odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Niti Uredba niti ZSV višje oprostitve ne pogojujeta z izrednimi stroški, temveč s posebnimi socialnimi razmerami ali drugimi pomembnimi razlogi. Pri uporabi prostega preudarka je namreč po 3. odstavku 31. člena Uredbe potrebno upoštevati premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine ali druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobne druge, primeroma naštete okoliščine. Kriterij iz 31. člena Uredbe so torej posebne socialne razmere in drugi pomembni razlogi, ki so odvisni od okoliščin vsakega konkretnega primera.
priposestvovanje stvarne služnosti poti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - dejansko izvrševanje služnosti - dejansko stanje v naravi - dokazna ocena - dokazna ocena listin in zapisnikov
Dokazni postopek ni potrdil toženkine trditve, da se z njenega zemljišča nikoli (zaradi naravnih ovir) ni dalo priključiti na javno pot. Ob ogledu sodišča v letu 2016 ugotovljeno stanje ne nudi podlage za zaključek, da je bilo enako stanje tudi do leta 1994, ko se je po ugotovitvi sodbe iztekla dvajsetletna priposestvovalna doba.
ZJU člen 147, 147/1, 149, 149/1-3, 150. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 22d.
javni uslužbenec - sklep o premestitvi - premestitev javnega uslužbenca - potrebe delovnega procesa
Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je delodajalec izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.
Po presoji pritožbenega sodišča pri razlagi določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) postopka pred novo zaposlitvijo (oziroma postopka zasedbe prostega delovnega mesta, ki je urejen v 57. členu ZJU) ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki ga ureja 149. člen ZPP. Ker 22.d člen KPP določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski enote opravi (le) v primeru zasedbe prostega delovnega mesta, tožena stranka t.i. notranje seznanitve v postopku premestitve tožnika ni bila dolžna opraviti. Tudi v primeru, če tožena stranka v postopku premestitve javnega uslužbenca ne bi izvedla postopek notranje seznanitve, izpodbijana premestitev za to ni nezakonita.
delovni invalid III. kategorije invalidnosti - denarno nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom
Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delnega nadomestila šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje, to je od 9. 3. 2016 dalje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003539
ZDR člen 43, 184, 184/1.. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 171, 171/1, 179.. ZVZD člen 5, 6, 9, 9/1, 9/2, 9/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Obravnavana nezgoda pri delu se je pripetila, ko je tožnik delal na višini in je nameščal rešetke na podestu. Ker bi moral biti tožnik ves čas pripet z varnostnim pasom, oziroma ker ni prišlo do poškodbe takrat, ko naj bi zapuščal delovišče, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je podan le 20 % tožnikov soprispevek. Kot je ugotovila izvedenka za varstvo pri delu, je tožnik s tem, ko ni bil pripet, kršil prvi in drugi odstavek 9. člena ZVZD, ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Kršil je tudi tretji odstavek 9. člena ZVZD, ki določa, da mora delavec uporabljati varnostne naprave in sredstva in osebno varovalno opremo pri delu, skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Tožnik je sicer imel varnostni pas nameščen, ni pa izvedel navezovanja z navezno vrvjo. Njegov prispevek je zato, glede na to, da je sam umaknil ploščo, ki je bila provizorična in je preprečevala padec, v višini 40 % in ne 20 %.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00001176
KZ-1 člen 284, 284/1, 284/3. ZKP člen 60, 144, 144-6.
oškodovanec - oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje krive izpovedbe - objekt varstva
Za obstoj kaznivega dejanj krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1 je dovolj, da priča v kazenskem postopku izjavi po krivem. Oškodovanec je v opisu dejanja dovolj določno označen kot (edini) obdolženec v kazenskem postopku, v katerem naj bi obdolženec krivo izpovedoval. Zato ima status oškodovanca kot tožilca in je upravičen od državnega tožilca, ki je ovadbo zavrgel, prevzeti kazenski pregon.
ZSVarPre člen 34, 34/2.. ZUP člen 103, 103/1, 104, 104/1, 105, 105/1.
izredna denarna socialna pomoč - vrnitev v prejšnje stanje
Predhodno dodeljena izredna denarna socialna pomoč ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre, zato tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči pravilno zavrnilo.
plačilo sodne takse - potrdilo o plačilu sodne takse - dokazilo o plačilu sodne takse - plačilo sodne takse neposredno pri blagajni sodišča - dopustna pritožbena novota - ustavitev postopka
Za plačilo sodne takse pri blagajni sodišča ZST-1 ne določa obveznosti o predložitvi potrdila o opravljenem plačilu, tudi če taksa ni bila plačana pri razpravljajočem sodišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00001249
ZPP člen 337, 337/1. OZ člen 9, 190, 602.
najemno razmerje - najemna pogodba - najemnina - stroški najemnika - stanovanjski stroški - neplačevanje najemnine in stroškov - dokazna ocena - dejansko stanje - nedovoljene pritožbene novote
Tožnik je toženki za plačane najemnine in obveznosti vedno izdal pisno potrdilo. Za sporno obdobje pa toženka pisnih potrdil o plačilu najemnine in stroškov ni predložila. Njenim pojasnilom, da potrdil o plačilu nima, ker jo je tožnik 3. 10. 2014 nasilno deložiral, hkrati pa odtujil dokazila o plačilih za vtoževano obdobje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo, ker ni logično, da bi se manjkajoča dokazila natančno pokrivala s tožnikovo evidenco neplačanih najemnin in stroškov, ob tem, da je tožnik tožbo na plačilo spornih zneskov vložil že pred izselitvijo toženke.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00001193
OZ člen 178, 179. URS člen 34, 35.
razžalitev časti in dobrega imena - preklic izjave - objava opravičila - pravica do svobode izražanja - kolizija ustavnih pravic - resničnost dejstev - vrednostna sodba
Zatrjevano žaljivost izjave toženca je treba presojati objektivno, kot celoto, kjer se upošteva tudi, kako je povprečna javnost razumela pomeni in sporočilo izjave, v kakšnem kontekstu in okoliščinah je bila izražena ter kdo je izrekel izjavo in na čigavo ravnanje se izjava nanaša. Treba je ločiti med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu in med objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri vrednostnih sodbah po naravi stvari ni mogoče (drugače kot pri dejstvih) zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 89, 89/1, 89/1-1.. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/3, 83, 83/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - trpinčenje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je obseg tožničinega dela zmanjšal, in da je tožena stranka preostale delovne naloge tožnice prenesla na druge zaposlene. Gre za organizacijski poslovni razlog, na obstoj katerega ne more vplivati nadaljnja potreba po opravljanju (določenega obsega) tožničinega dela.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil odvzem določenih nalog tožnice in naložitev drugih, tudi manj zahtevnih, utemeljen z vidika poslovanja tožene stranke, in zato pravilno ni ugotovilo elementov trpinčenja na delovnem mestu.
Tožnica je na prvostopno sodišče poslala vlogo, imenovano kot tožba zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih. Ta vloga je bila nepopolna in je ni bilo mogoče obravnavati. Zato je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da se tožba vrne v popravek. Rok za popravo tožbe se je iztekel, vendar se tožnica dotlej ni odzvala. Zato je sodišče prve stopnje skladno s petim in šestim odstavkom 108. člena ZPP pravilno izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003435
OZ člen 168, 168/1, 168/3, 174, 174/2.. ZDoh-2 člen 27.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - odločba ZPIZ - vzrok invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti izgubil zaposlitev pri toženi stranki in s tem plačo, ki bi jo ob rednem normalnem teku stvari prejemal do redne upokojitve. Pri ugotavljanju vzroka za nastanek tožnikove delne nezmožnosti za delo in posledične premoženjske škode je izhajalo iz zmotne materialnopravne presoje, da je za odločitev relevantna le odločba ZPIZ, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe pri delu v 50 %. Glede na odločitev ZPIZ, da je tožnikova invalidnost zgolj v 50 % posledica poškodbe pri delu, je sodišče toženo stranko razbremenilo njene odgovornosti za polovico tožniku nastale škode. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena.
V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da predstavlja mnenje invalidske komisije strokovni izvid, ki z veliko verjetnostjo dokazuje stopnjo invalidnosti. Ni pa to edini možni dokaz o delovni (ne)zmožnosti, saj gre za mnenje javnega zavoda, ki je izdano zaradi ugotavljanja možnosti uveljavljanja pravic iz invalidske in pokojninske blagajne (to je po ZPIZ-1), ne pa tudi zaradi ugotavljanja upravičenosti do morebitne odškodnine, kakršno vtožuje tožnik v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko pri presoji vzroka za nastanek tožnikove delne nezmožnosti za delo oziroma invalidnosti ni upoštevalo tožnikovih trditev in dokazov v zvezi z vzrokom invalidnosti. Tožnik lahko v postopku tudi z drugimi dokazi dokazuje vzrok invalidnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00001892
OZ člen 131, 131/1, 190.
neupravičena pridobitev - nadomestilo plače - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - vezanost na izvršilni naslov - določljivost izreka - krivdna odškodninska odgovornost - zamolčanje dejstev - škodljivo dejstvo - opustitev kot protipravno ravnanje - profesionalna skrbnost - pravice iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila
Kljub temu, da se v sporih pred delovnimi sodišči zaradi njihove specifične narave dopuščajo opisni zahtevki za plačilo nadomestila plače, je treba po presoji pritožbenega sodišča v primeru, ko je postavljen zahtevek za plačilo nadomestila plače v višini mesečnih neto plač, uveljavljati znižanje plačila nadomestila plače za že prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, kar mora biti nato vsaj opisno zajeto tudi v izreku sodbe. V nasprotnem primeru je namreč s sodbo, s katero je zahtevku ugodeno, pravnomočno odločeno, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo plače v višini mesečnih neto plač. Ker znižanje plačila mesečnih neto plač za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti iz izreka delovne sodbe ne izhaja, čeprav je bilo toženki izplačano že pred izdajo sodbe, se tožnik se ne more uspešno sklicevati, da ne obstoji pravna podlaga za plačano nadomestilo plače v višini prejetega nadomestila za primer brezposelnosti.
Če oškodovanec v pravdi zamolči okoliščine, ki mu niso v korist, pa so odgovorni osebi lahko poznane, to ne pomen protipravnega škodnega ravnanja nasproti odgovorni osebi. Tožnik je delodajalec, torej profesionalec, ki mu mora biti poznana temeljna zakonodaja iz področja delovnega in socialnega prava, med drugim tudi Zakon o urejanju trga dela.
skupno premoženje zakoncev - vlaganja v skupno nepremičnino - upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - soglasje drugega zakonca - neupravičena obogatitev - poslovodstvo brez naročila - opravljanje tujih poslov kljub prepovedi - nedopustna gestija
V danem primeru ni moč uporabiti instituta poslovodstva brez naročila. Tožnik ni izkazal, da so bila vlaganja v skupno nepremičnino nujno potrebna in da je bila toženkina prepoved v nasprotju z moralo in torej nedopustna. Celo nasprotno. Tožnik je v trditveni podlagi poudaril, da ni potreboval toženkinega soglasja za opravljena dela, ker je bil "samolastnik" stanovanjske hiše. Poslovodstvo je zato nedopustno, saj je toženka izkazala, da je posel prepovedala, tožnik pa ni dokazal, da je bila njena prepoved v nasprotju z moralo ali zakonom.