postopek proti mladoletnikom - pripravljalni postopek - zahteva za uvedbo pripravljalnega postopka - nestrinjanje z zahtevo za uvedbo pripravljalnega postopka - pravna opredelitev dejanja - vezanost na pravno presojo dejanja
Sodnik za mladoletnike ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo poda državni tožilec v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka, temveč le na opis dejanja. Nestrinjanje sodnika za mladoletnike s pravno opredelitvijo dejanja v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka zato ni razlog, o katerem bi odločal senat za mladoletnike višjega sodišča v smislu določbe prvega odstavka 468. člena ZKP.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada - povrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pritožnik (sodni izvedenec) ni upravičen do nagrade in plačila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Pravilno je ugotovilo, da stroški niso bili potrebni, ker bi glede na vsebino predhodne predstavitve zadeve po telefonu in vsebino vprašanj iz sklepa, na katera je sodišče v predmetni zadevi potrebovalo odgovore izvedenca, pritožnik lahko sodišče obvestil, da odklanja izdelavo izvedenskega mnenja v predmetni zadevi. Pritožnik zatrjuje, da je bil študij spisa potreben, da je šele po njem lahko navedel razloge za odklonitev izdelave izvedenskega mnenja. V pritožbi zgolj nekonkretizirano in s sklicevanjem na kratko trajanje pogovora (82 sekund) nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bilo v predhodnem telefonskem razgovoru pojasnjeno, da je predmet tega delovnega spora plačilo odškodnine za škodo, nastalo kot posledica zastrupitve s svincem v delovnem okolju. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je to v povezavi z vprašanji, ki jih je sodišče prve stopnje zastavilo v sklepu, pritožniku dalo dovolj podatkov, da bi lahko že tedaj sodišče prve stopnje opozoril na možno odklonitev izdelave izvedenskega mnenja, kot izhaja iz kasneje navedenih razlogov, oziroma zahteval od sodnice več podatkov v zvezi s tem, česar pa ni storil. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da strošek študija spisa ni bil potreben, zaradi česa izvedenec ne more biti upravičen do njegovega povračila.
pobotni ugovor - izrek sodbe - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Izrek izpodbijane sodbe ni ustrezno formuliran, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje bi ob podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP. Formulacija izreka izpodbijane sodbe je torej pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen in določen tričlenski izrek.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 191. člena OZ, ko je presodilo, da je neutemeljen pobotni ugovor tožene stranke glede nasprotne terjatve. Tožena stranka je tožnici prostovoljno in brez kakršnihkoli zahtev občasno plačala stroške prevoza na delo in z dela. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ugovarjala le, da je po pomoti izplačevala te stroške. Ker je tožena stranka morala vedeti, da plačuje nekaj, česar ni dolžna plačati, in kar s pobotnim ugovorom zahteva nazaj, bi si morala pridržati pravico, da znesek zahteva nazaj, če se ugotovi, da ga ni bila dolžna plačati. Tožena stranka pridržka ni navajala niti dokazovala, zato izplačanih zneskov prevoza na delo in z dela ne more zahtevati nazaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00026641
ZKP člen 285.a, 285.c, 450.b. KZ-1 člen 74, 74/1.
predobravnavni narok - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjskopravne koristi - pouk obdolžencu - motiv za sklepanje pogodbe
Z obtožencem ni moč soglašati, ko meni, da bi ga predsednik senata pred priznanjem krivde na predobravnavnem naroku moral seznaniti z možnimi posledicami priznanja, torej tudi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi.
Take dolžnosti pa naš postopek, z razliko od ZKP BIH, ne določa in tudi z razlago določbe 1. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP (ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja) ni mogoče priti do zaključka, ki ga pritožnik zasleduje. Ta pravni pouk namreč zajema posledice priznanja krivde oz. sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki je zlasti v tem, da se obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije, in še posebej, da je izjava o priznanju krivde nepreklicna. Seznanitev s posledicami priznanja krivde torej pomeni, da obtoženec ve, da v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku oz., da se odpoveduje postopku na glavni obravnavi, ne pa tudi, da bi ga moralo sodišče posebej seznaniti z vsemi pravnimi posledicami obsodilne sodbe. Glede na to, da sklenitev pisnega sporazuma o priznanju krivde ni stvar ad hoc odločitve temveč gre vnaprej dogovorjen in premišljen konsenz obeh strank, z obvezno navzočnostjo zagovornika na strani obtoženca, pa je razumljivo, da je toliko manj možnosti, da se obtoženec ne bi zavedal posledic sklenjenega priznanja, ali pa, da bi bil pri tem morebiti celo zaveden.
Pa tudi sicer bi bil tak pravni pouk tudi povsem nepotreben. Kadar si namreč storilec s kaznivim dejanjem pridobi premoženjsko korist, je ne glede na določbo prvega odstavka 74. člena KZ-1, ki tako dolžnost izrecno pripisuje, že obče človeško jasno in samo po sebi razumljivo, da storilec tako pridobljene koristi ne more obdržati. Tudi dejstvo, da krivdo prizna, ga ne odvezuje dolžnosti, da s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist vrne. Gre torej za obvezo, ki je poleg tega, da je predpisana z zakonom že z moralno etičnega vidika tako sama po sebi umevna, da storilca v kazenskem postopka o navedeni dolžnosti ni potrebno posebej opozarjati.
ugotovitev neobstoja stvarne služnosti - stroški vzdrževanja poti
Neprispevanje k stroškom vzdrževanja služnostne poti je po oceni pritožbenega sodišča lahko le podlaga za samostojen zahtevek lastnika služeče nepremičnine do lastnika gospodujoče nepremičnine. Ne more pa nuditi zaključka o pomanjkanju afinitete oziroma voditi do zaključka, da zaradi neprispevanja k stroškom vzdrževanja služnostne poti toženca nista imela osebnega prepričanja, da lahko cesto uporabljata.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Pravica do obrambe se med drugim izvršuje tudi z zaslišanjem obremenilnih prič. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na stališču, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič samostojni element pravice do obrambe in v skladu s tem jamstvom je treba obdolžencem omogočiti, da izpodbijajo obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišujejo njihove avtorje, torej da preverjajo in izpodbijajo njihovo verodostojnost, jim neposredno postavljajo vprašanja in komentirajo njihove izjave, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.
Vsi zakonski pogoji za objavo popravka morajo biti podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote. Zahtevka ni mogoče deliti na dele, ki zadostijo zakonskim pogojem ZMed in na tiste, ki zakonskih pogojev ne izpolnjujejo. Če zakonskih pogojev ne izpolnjuje del zahtevanega popravka, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru, je treba zahtevek zavrniti.
odškodninska odgovornost - delovna nezgoda - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu
Dolžnost delodajalca je, da predvidi okoliščine, ki se pojavijo pri opravljanju vsakega dela in da delavcu zagotovi takšno delovno opremo, ki mu zagotavlja varno delo. Zavarovanec toženke bi za konkretno delo moral predvideti, da lahko pri pospravljanju steklenic, zloženih v kovinski koš, pride do poka steklenice in do porezanja.
ZDR-1 člen 74, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2, 157.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodna razveza - denarno povračilo - nadure
Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri višine denarnega povračila sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterijev za njegovo zvišanje upoštevati naslednjih dejstev: da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga ter da je tožnica delala na vodilnem delovnem mestu.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnica ni bila poslovodna oseba, z njeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vključiti plačila za nadurno delo v dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1, ter da so bile glede na 157. člen ZDR-1 opravljene nadure vključene v njeno osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela.
Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi plačila odškodnine za nesrečo pri delu, za katero je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Gre za spor med tožnikom in tožencem, pri katerem tožnik ni bil v delovnem razmerju. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi se tožnik poškodoval in utrpel škodo, v zvezi s katero vtožuje odškodnino, ko je opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri hčerinski družbi, ki pa ni pravdna stranka v tej zadevi. Zato ne gre za individualni delovni spor v smislu določb 5. člena ZDSS-1, saj tožnik in tožena stranka nista v razmerju delavec delodajalec, oziroma drugem podobnem razmerju, ki bi pogojevalo pristojnost specializiranega delovnega sodišča.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki jih je dokazoval z ročno napisanim potrdilom o višini dolgovanih zneskov iz posameznih naslovov. Tožena stranka ni zatrjevala, da so vtoževane terjatve zastarane, kar pomeni, da bi za pripoznanje tožnikovih terjatev zadostovala tudi ustna pripoznava. S podpisom zneskov, ki jih dolguje tožniku iz različnih pravnih naslovov (plača za obdobje od julija do novembra 2014, regres 2014, jubilejna nagrada in odpravnina), in izročitvijo te listine tožniku, je tožena stranka ustrezno izrazila voljo glede pripoznanja obstoja in višine dolga do tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to potrdilo.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnica je (z izjemo meseca junija 2015) v obdobju od 1. 3. 2011 do 31. 1. 2016 na različnih pravnih podlagah opravljala delo za toženo stranko. Dne 14. 1. 2016 je nastopila bolniški stalež, ki je trajal do 30. 9. 2016. V organiziran delovni proces tožene stranke se je vključila prostovoljno, delo za toženo stranko pa je ves čas opravljala osebno, kar je tožena stranka od nje tudi pričakovala oziroma zahtevala. Tožena stranka je tožničino delo potrebovala neprekinjeno oziroma je bila potreba po njenem delu stalna. Delavka tožene stranke je tožnici dajala navodila za delo in jo pri delu nadzorovala. Tožnica se je morala z njo dogovarjati glede izrabe letnega dopusta in ji redno sporočati svoje bolniške odsotnosti. Tožničino delo se ni razlikovalo od dela pri toženi stranki zaposlenih delavcev, saj ga je opravljala po programu in v prostorih tožene stranke vsak dan od 7.00 do 15.00 ure, pri delu je uporabljala pohištvo in računalnik tožene stranke ter se udeleževala njenih delovnih sestankov. Tožena stranka je tožnici vsak mesec nakazovala plačilo za opravljeno delo. V relevantnem obdobju ni opravljala dela za drugega delodajalca. Zato so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001350
OZ člen 12, 15, 82, 82/1, 82/2, 1054. ZPP člen 7, 212.
razlaga spornih določil - najem poslovnih prostorov - višina najemnine - trditveno in dokazno breme - utemeljitvena jasnost - poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama - razlaga pogodb - načela obligacijskega prava - izvensodna poravnava - gospodarski subjekt
V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo.
Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.
nova škoda - izvensodna poravnava - povrnitev negmotne škoda
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari.
zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko - uporaba splošnih pogojev - izključitev odgovornosti zavarovalnice - naravne nesreče - poplava - več vzrokov za škodo - poškodba vozila
Voznik, ki vozi vozilo v nalivu, ponoči, in proti neosvetljenemu podvozu ne more pričakovati zastajanja vode v podvozu, še manj pa lahko v takšnih razmerah vnaprej oceni višino vode. Za kaj takšnega bi bila potrebna najmanj dobra vidljivost.
Začetni vzrok za nastanek škode je bil zanesljivo podan že, ko je vozilo obtičalo v podvozu. K nastanku škode je še dodatno prispevalo naraščanje gladine vode zaradi poplav, saj je prav zato vozilo začelo plavati. Škode zaradi enega in zaradi drugega dogodka pač ni mogoče razmejiti.
Škode toženi stranki ne bi bilo treba povrniti, če bi voznik v vozilu tožeče stranke vozil po poplavljeni cesti. Ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno: voznik je zapeljal v vodo, nato je zaviral in ustavil vozilo. Obstal je na mestu in s premikanjem ni hotel nadaljevati.
Vročilnica, ki je potrdilo o opravljeni vročitvi, je javna listina, zato velja, da je njena vsebina resnična (prvi odstavek 224. člena ZPP). Gola pritožbena trditev, da tožnica plačilnega naloga ni prejela, ne zadošča za dokaz o nasprotnem.
Določilo 159. člena OZ, po stališču teorije in sodne prakse namreč izhaja iz tega, da je potrebno olajšati položaj oškodovanca v ugotavljanju tega, kdo je imetnik nevarne stvari, zato pa je imetnik nevarne stvari praviloma njen lastnik, ta pa je tisti, ki mora dokazati, da je riziko prešel na drugega, ker je sicer sam odgovoren za škodo.
Iz povzete ureditve 133. in 141. člena ZIZ ne izhaja dolžnost sodišča, da bi moralo v situaciji, ko se izkaže, da izvršba s predlaganimi sredstvi ne bo uspešna, pred ustavitvijo izvršbe upnika posebej opozarjati na neuspešnost že predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev (pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 45. člena ZIZ). Zato ne more biti utemeljena pritožba, da upniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tu ne gre za odločanje o pravici oz. o zahtevku, niti ZIZ v 133. ali 141. členu takega postopka sodišču ne nalaga.
Ravno zaradi situacije, kot je nastala v tem postopku, zakon določa, da ima upnik, ki predhodno glede ustavitve ni mogel sodelovati v postopku, možnost sodišču predlagati, da razveljavi svoj sklep o ustavitvi, če mu hkrati sporoči račun in organizacijo za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun. Seveda je imel upnik do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tudi možnost predlagati predložitev seznama dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ.