odložena predaja zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Kadar sodišče odloča o predaji na podlagi ENPP, ni pristojno presojati pravilnost in zakonitost odločbe, na podlagi katere je nalog izdan. Pri odločanju o dopustnosti izvršitve naloga je namreč vezano le na pogoje iz 9. do 14. člena ZSKZDČEU, ki pa glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin vendar zagotavlja varovalno funkcijo. Tako je v 8. točki 10. člena ZSKZDČEU določeno, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona ali kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši.
ZDR-1 člen 4, 9, 9/3, 31, 200, 200/3. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 16.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - vodilni delavec - kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog
V sodni praksi pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS se je uveljavilo stališče, da mora delavec, po prenehanju razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, sodno varstvo uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, to je v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev (delodajalca).
Ker tretji odstavek 9. člena ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi drugi primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije pa tako izjemo v 2. alineji 16. člena določa za vodilne delavce, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015 sklenjena iz zakonitega razloga.
Iz povzete ureditve 133. in 141. člena ZIZ ne izhaja dolžnost sodišča, da bi moralo v situaciji, ko se izkaže, da izvršba s predlaganimi sredstvi ne bo uspešna, pred ustavitvijo izvršbe upnika posebej opozarjati na neuspešnost že predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev (pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 45. člena ZIZ). Zato ne more biti utemeljena pritožba, da upniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tu ne gre za odločanje o pravici oz. o zahtevku, niti ZIZ v 133. ali 141. členu takega postopka sodišču ne nalaga.
Ravno zaradi situacije, kot je nastala v tem postopku, zakon določa, da ima upnik, ki predhodno glede ustavitve ni mogel sodelovati v postopku, možnost sodišču predlagati, da razveljavi svoj sklep o ustavitvi, če mu hkrati sporoči račun in organizacijo za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun. Seveda je imel upnik do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tudi možnost predlagati predložitev seznama dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ.
zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko - uporaba splošnih pogojev - izključitev odgovornosti zavarovalnice - naravne nesreče - poplava - več vzrokov za škodo - poškodba vozila
Voznik, ki vozi vozilo v nalivu, ponoči, in proti neosvetljenemu podvozu ne more pričakovati zastajanja vode v podvozu, še manj pa lahko v takšnih razmerah vnaprej oceni višino vode. Za kaj takšnega bi bila potrebna najmanj dobra vidljivost.
Začetni vzrok za nastanek škode je bil zanesljivo podan že, ko je vozilo obtičalo v podvozu. K nastanku škode je še dodatno prispevalo naraščanje gladine vode zaradi poplav, saj je prav zato vozilo začelo plavati. Škode zaradi enega in zaradi drugega dogodka pač ni mogoče razmejiti.
Škode toženi stranki ne bi bilo treba povrniti, če bi voznik v vozilu tožeče stranke vozil po poplavljeni cesti. Ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno: voznik je zapeljal v vodo, nato je zaviral in ustavil vozilo. Obstal je na mestu in s premikanjem ni hotel nadaljevati.
Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZASP člen 157, 157/4, 157a, 157a/2, 168, 168/3.
avtorske in sorodne pravice - uporaba fonograma - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za zakonito rabo fonogramov - odstop od enotne prakse - odstop od ustavljene sodne prakse - exceptio illegalis - odločba SEU - civilna kazen - kršenje avtorskih pravic - iura novit curia - razlaga zakona
Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi za razlago SS 2006 sodišče moralo zaprositi Svet za avtorsko pravo. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes (drugi odstavek 157.a člena ZASP). Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v drugem odstavku 157.a člena ZASP, ni pravnega temelja.
domneva o umiku tožbe - pravočasno plačilo sodne takse - način plačila - plačilo z nakazilom na prehodni račun sodišča - plačilo sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev
Za uporabo domneve iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1 mora biti nalog za nakazilo denarnih sredstev v dobro prehodnega podračuna sodišča oddan ponudniku plačilnih storitev pred iztekom roka za plačilo sodne takse, kar je tudi značilnost obravnavanega primera.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada - povrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pritožnik (sodni izvedenec) ni upravičen do nagrade in plačila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Pravilno je ugotovilo, da stroški niso bili potrebni, ker bi glede na vsebino predhodne predstavitve zadeve po telefonu in vsebino vprašanj iz sklepa, na katera je sodišče v predmetni zadevi potrebovalo odgovore izvedenca, pritožnik lahko sodišče obvestil, da odklanja izdelavo izvedenskega mnenja v predmetni zadevi. Pritožnik zatrjuje, da je bil študij spisa potreben, da je šele po njem lahko navedel razloge za odklonitev izdelave izvedenskega mnenja. V pritožbi zgolj nekonkretizirano in s sklicevanjem na kratko trajanje pogovora (82 sekund) nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bilo v predhodnem telefonskem razgovoru pojasnjeno, da je predmet tega delovnega spora plačilo odškodnine za škodo, nastalo kot posledica zastrupitve s svincem v delovnem okolju. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je to v povezavi z vprašanji, ki jih je sodišče prve stopnje zastavilo v sklepu, pritožniku dalo dovolj podatkov, da bi lahko že tedaj sodišče prve stopnje opozoril na možno odklonitev izdelave izvedenskega mnenja, kot izhaja iz kasneje navedenih razlogov, oziroma zahteval od sodnice več podatkov v zvezi s tem, česar pa ni storil. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da strošek študija spisa ni bil potreben, zaradi česa izvedenec ne more biti upravičen do njegovega povračila.
nova škoda - izvensodna poravnava - povrnitev negmotne škoda
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00026641
ZKP člen 285.a, 285.c, 450.b. KZ-1 člen 74, 74/1.
predobravnavni narok - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjskopravne koristi - pouk obdolžencu - motiv za sklepanje pogodbe
Z obtožencem ni moč soglašati, ko meni, da bi ga predsednik senata pred priznanjem krivde na predobravnavnem naroku moral seznaniti z možnimi posledicami priznanja, torej tudi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi.
Take dolžnosti pa naš postopek, z razliko od ZKP BIH, ne določa in tudi z razlago določbe 1. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP (ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja) ni mogoče priti do zaključka, ki ga pritožnik zasleduje. Ta pravni pouk namreč zajema posledice priznanja krivde oz. sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki je zlasti v tem, da se obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije, in še posebej, da je izjava o priznanju krivde nepreklicna. Seznanitev s posledicami priznanja krivde torej pomeni, da obtoženec ve, da v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku oz., da se odpoveduje postopku na glavni obravnavi, ne pa tudi, da bi ga moralo sodišče posebej seznaniti z vsemi pravnimi posledicami obsodilne sodbe. Glede na to, da sklenitev pisnega sporazuma o priznanju krivde ni stvar ad hoc odločitve temveč gre vnaprej dogovorjen in premišljen konsenz obeh strank, z obvezno navzočnostjo zagovornika na strani obtoženca, pa je razumljivo, da je toliko manj možnosti, da se obtoženec ne bi zavedal posledic sklenjenega priznanja, ali pa, da bi bil pri tem morebiti celo zaveden.
Pa tudi sicer bi bil tak pravni pouk tudi povsem nepotreben. Kadar si namreč storilec s kaznivim dejanjem pridobi premoženjsko korist, je ne glede na določbo prvega odstavka 74. člena KZ-1, ki tako dolžnost izrecno pripisuje, že obče človeško jasno in samo po sebi razumljivo, da storilec tako pridobljene koristi ne more obdržati. Tudi dejstvo, da krivdo prizna, ga ne odvezuje dolžnosti, da s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist vrne. Gre torej za obvezo, ki je poleg tega, da je predpisana z zakonom že z moralno etičnega vidika tako sama po sebi umevna, da storilca v kazenskem postopka o navedeni dolžnosti ni potrebno posebej opozarjati.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - regres za letni dopust - odpravnina
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena ZDR-1, ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
ZDR-1 člen 74, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2, 157.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodna razveza - denarno povračilo - nadure
Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri višine denarnega povračila sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterijev za njegovo zvišanje upoštevati naslednjih dejstev: da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga ter da je tožnica delala na vodilnem delovnem mestu.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnica ni bila poslovodna oseba, z njeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vključiti plačila za nadurno delo v dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1, ter da so bile glede na 157. člen ZDR-1 opravljene nadure vključene v njeno osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela.
ugotovitev neobstoja stvarne služnosti - stroški vzdrževanja poti
Neprispevanje k stroškom vzdrževanja služnostne poti je po oceni pritožbenega sodišča lahko le podlaga za samostojen zahtevek lastnika služeče nepremičnine do lastnika gospodujoče nepremičnine. Ne more pa nuditi zaključka o pomanjkanju afinitete oziroma voditi do zaključka, da zaradi neprispevanja k stroškom vzdrževanja služnostne poti toženca nista imela osebnega prepričanja, da lahko cesto uporabljata.
Vsi zakonski pogoji za objavo popravka morajo biti podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote. Zahtevka ni mogoče deliti na dele, ki zadostijo zakonskim pogojem ZMed in na tiste, ki zakonskih pogojev ne izpolnjujejo. Če zakonskih pogojev ne izpolnjuje del zahtevanega popravka, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru, je treba zahtevek zavrniti.
nadure - nadurno delo - efektivni delovni čas - mobilni delavci - pripravljenost za delo doma
Odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Delavec je namreč upravičen do izplačila nadur, če je takšno število nadur, kot izhaja iz podatkov evidentiranih ur, dejansko opravil, pod pogojem, da so bile te glede na naravo in obseg dela potrebne, ne glede na to, da mu delodajalec nadurnega dela ni posebej odredil.
Pravdni stranki sta na več mestih v pogodbi o zaposlitvi sklicujeta na kolektivno pogodbo, v uvodu oz. preambuli pogodbe o zaposlitvi pa sta izrecno navedli, da pogodbo o zaposlitvi sklepata na podlagi določil KPCPP. Glede na navedeno je treba po presoji pritožbenega sodišča šteti, da so bila določila te kolektivne pogodbe po volji strank inkorporirane v pogodbo o zaposlitvi kot njen sestavni del, zato ni pomembno, ali je dejavnost tožene stranke (opravljanje taksi prevozov) mogoče uvrstiti med dejavnosti iz 2. člena KPCPP, ki določa stvarno pristojnost kolektivne pogodbe. Stališče, da se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorita, da v njunem medsebojnem razmerju veljajo določila določene kolektivne pogodbe, četudi ta kolektivna pogodba delodajalca sicer ne zavezuje, je pritožbeno sodišče v svoji praksi že zavzelo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica, po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica, ki je pri toženi stranki delala kot vodja pravne in kadrovske službe, z očitanimi ravnanji naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. S predložitvijo lažnega potrdila v podpis se je tožnica želela izogniti plačilu globe za prometni prekršek, s čimer je kršila 13. člen pravilnika tožene stranke, ki ga je tožnica sama sestavila. Nepravočasna izvedba postopkov javnega naročila predstavlja nezakonito ravnanje, pri čemer gre za pomembno področje poslovanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih treh kršitvah pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001350
OZ člen 12, 15, 82, 82/1, 82/2, 1054. ZPP člen 7, 212.
razlaga spornih določil - najem poslovnih prostorov - višina najemnine - trditveno in dokazno breme - utemeljitvena jasnost - poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama - razlaga pogodb - načela obligacijskega prava - izvensodna poravnava - gospodarski subjekt
V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo.
Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki jih je dokazoval z ročno napisanim potrdilom o višini dolgovanih zneskov iz posameznih naslovov. Tožena stranka ni zatrjevala, da so vtoževane terjatve zastarane, kar pomeni, da bi za pripoznanje tožnikovih terjatev zadostovala tudi ustna pripoznava. S podpisom zneskov, ki jih dolguje tožniku iz različnih pravnih naslovov (plača za obdobje od julija do novembra 2014, regres 2014, jubilejna nagrada in odpravnina), in izročitvijo te listine tožniku, je tožena stranka ustrezno izrazila voljo glede pripoznanja obstoja in višine dolga do tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to potrdilo.
predlog za izločitev dokazov - pritožba zoper sklep - postopek s pritožbo zoper sklep
Senat višjega sodišča o seji ni obveščal obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav sta predlog podala ob sklicevanju na določbe 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014. Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena. Izjema je določena v drugem odstavku 403. člena ZKP, vendar le, ko gre za sklep iz 492. člena ZKP, ki ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017, saj prezre, da se ta nanaša na primere odločanja o krivdi kot glavni stvari v kazenskem postopku, o čemer pa sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni odločalo.