Na splošno od odvetnika ni mogoče pričakovati, da bo v vsakem primeru dvomil o datumu vodenja pošte pri svojih strankah. Drugače pa je v primeru, ko je odvetnik izrecno obveščen o tem, da je oznaka prejema dohodne pošte na dokumentu napačna. V takšnem primeru bi se, kot dober strokovnjak, vsekakor moral prepričati o tem, kdaj je do vročitve dejansko prišlo. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da je vpogledalo v vse listine v spisu, ne zadošča. Napraviti bi moralo tudi vestno in skrbno oceno tistih listin, ki so za odločitev pomembne. Ker tega ni storilo, je tožeči stranki kršilo pravico do izjave.
Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.
Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00000348
OZ člen 40, 40/2. ZZK-1 člen 5, 7, 243, 243/1. SPZ člen 92.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - procesna dispozicija - izbrisna tožba - ničnost pogodbe zaradi nedopustne podlage - načelo začetka učinkovanja vpisov - pogoji za vrnitveni zahtevek
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče s citiranim delom izreka učinkovanje odločitve o izbrisnem zahtevku vezalo na odložni pogoj. Učinkovanje procesne dispozicije pod odložnim pogojem pa sodna praksa dopušča le v primeru sklenitve sodne poravnave (306. člen ZPP). Zato bi moralo sodišče prve stopnje procesno dispozicijo tožnika, s katero učinkovanje izbrisnega zahtevka veže na (ne)uresničitev pogoja, zavrniti, saj učinkovanje sodne odločbe, razen v primeru sodne poravnave, ni mogoče vezati na uresničitev pogoja. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo pogojno sodbo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje odločitev v prvem odstavku točke B/II izreka izpodbijane sodbe spremenilo in zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal z vlogo z dne 15. 9. 2016, zavrnilo.
trditve in dokazi - prekluzija trditev in dokazov - solidarna odgovornost udeležencev - ponovljen postopek - prirejena prometna nesreča
Toženi stranki so vse trditve tožeče stranke bile znane že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne vzdržijo pritožbene trditve, da je šele po izdaji prve sodbe izvedela za določene okoliščine o domnevnem prirejanju prometne nesreče.
Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov in na podlagi dejstev, ki jih morajo navesti stranke in na katera opirajo svoje zahtevke ter na osnovi predlaganih dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.
Ker se je pred sodiščem prve stopnje vseskozi obravnavalo isto dejansko stanje, bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti lahko in morala predlagati izvedbo dokazov, ki jih je šele v ponovljenem postopku, za katere pa je skladno z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP res prekludirana.
Pogodbeno razmerje temelji na medsebojnem zaupanju in če je tožena stranka prijavila škodni dogodek z navedbami kot jih podala v prijavi škodnega dogodka ter pripeljala poškodovano vozilo v pregled, še to ne pomeni, da bi bila tožeča stranka dolžna takoj opraviti natančno analizo prometne nesreče in njenih posledic, če na prvi pogled ni nastal sum v prirejenost nesreče. Na drugi strani pa to seveda ne pomeni, da tožeča stranka kot zavarovalna organizacija ne bi smela ugotavljati tudi po izplačilu zavarovalnine in odškodnin, če je do škodnega dogodka res prišlo na način, kot se je zatrjevalo, in če se izkaže, da je škodni dogodek prirejen, ima pravico do vrnitve tistega, kar je izplačala.
Pravilen je glede na vse navedeno materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati zneska, ki ga ni prejela, potem ko je bilo ugotovljeno, da je škodo povzročilo več oseb (in tudi tožena stranka) skupaj in ni bistveno, kdo je znesek neposredno prejel. Ker je obveznosti vsakega udeleženca po 186. členu OZ solidarna, to pomeni, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).
prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - zastaranje prekrška
Ker je torej obdolžilni predlog v zvezi s predmetno prekrškovno zadevo na okrajno sodišče podal stvarno nepristojni predlagatelj, bi ga moralo prvostopno sodišče s sklepom zavreči, in ga vročiti pristojnemu predlagatelju postopka, brez, da bi se spuščalo v uradni preizkus vloženega obdolžilnega predloga v skladu s členom 106 ZP-1.
Prekrški so del kaznovalnega prava in tako tudi del širšega pojma kaznivih ravnanj (med slednja sodijo tudi kazniva dejanja in disciplinski postopki), zaradi česar se ne sme primeriti, da se zaradi večje učinkovitosti organov odkrivanja in pregona za istovrstno prepovedano kaznivo ravnanje, ki izvira iz istih ali bistveno istih dejstev, ki so povezana z istim historičnim dogodkom (torej so časovno in krajevno povezan življenjski primer) in storilcem, vodita tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek, pri čemer je vedno potrebno zasledovati splošno pravilo in sicer, da odgovornost storilca za hujšo vrsto kaznivega ravnanja izključuje njegovo odgovornost za milejšo vrsto in torej obsodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izključuje odgovornost za prekršek.
V predmetnem postopku pa, kot pokaže prej navedeni potek procesnih dejanj, nista hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek, zato je že iz tega razloga nerelevantno sklicevanje na določbo člena 11.a ZP-1. Obdolžilni predlog s strani državne tožilke je bil na okrajno sodišče vložen šele po zaključenem predkazenskem postopku, torej po zavrženju kazenske ovadbe, zato je v konkretnem primeru neutemeljeno navajanje pritožbe, da prvostopno sodišče ni pravilno razlogovalo določbe člena 11.a ZP-1, ki naj bi bila v odnosu specialnosti do ureditve zastaranja pregona, kot je določeno v členu 42 ZP-1.
Le v primeru, če bi hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek in bi v skladu s členom 11a ZP-1 bil postopek o prekršku prekinjen, bi v tem času tako, kot ima pritožba prav, relativno zastaranje ne teklo, torej bi bilo zadržano, v vsakem primeru pa bi teklo tudi v tem primeru absolutno zastaranje, kar pomeni, da bi s potekom absolutnega zastaranja, postopek o prekršku več ne bil dopusten.
Pregon za prekršek ne glede na tek relativnega zastaranja v vsakem primeru absolutno in brezpogojno zastara takrat, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za relativno zastaranje pregona.
Ta rok pa v nobenem primeru ne sme biti prekoračen, tudi v primerih, če se je predkazenski postopek začel pred potekom tega roka, kot je tudi v obravnavanem primeru, ko se je predkazenski postopek začel v času, ko še ni poteklo niti relativno, niti absolutno zastaranje za prekršek, je pa brez dvoma nastopilo absolutno zastaranje po vložitvi obdolžilnega predloga.
neizvedba naroka - dopustne pritožbene novote - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti
Razlaga za kakršno se zavzema pritožba, da bo do zapadlosti tožnikove terjatve prišlo šele, ko bo investitorju predan celoten objekt oziroma celo, ko bo prišlo do formalne primopredaje med tožencem in investitorjem, na podlagi tedaj podanih navedb ni bila mogoča. Navedbe, ki jih v zvezi s tem, zakaj naj bi bila potrebna takšna razlaga naročilnice in s tem kakšen naj bi bil skupni namen pogodbenikov, podaja pritožba pa so prepozne in zato neupoštevne.
Nesporno je, da je tožeča stranka svojo obveznosti izpolnila. Prav tako je nesporno, da so bila dela, ki jih je opravila, predana investitorju. To pomeni, da je med pravdnima strankama dejansko nesporno celotno relevantno dejansko stanje, posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da odločbo izda brez izvedbe naroka
zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko - uporaba splošnih pogojev - izključitev odgovornosti zavarovalnice - naravne nesreče - poplava - več vzrokov za škodo - poškodba vozila
Voznik, ki vozi vozilo v nalivu, ponoči, in proti neosvetljenemu podvozu ne more pričakovati zastajanja vode v podvozu, še manj pa lahko v takšnih razmerah vnaprej oceni višino vode. Za kaj takšnega bi bila potrebna najmanj dobra vidljivost.
Začetni vzrok za nastanek škode je bil zanesljivo podan že, ko je vozilo obtičalo v podvozu. K nastanku škode je še dodatno prispevalo naraščanje gladine vode zaradi poplav, saj je prav zato vozilo začelo plavati. Škode zaradi enega in zaradi drugega dogodka pač ni mogoče razmejiti.
Škode toženi stranki ne bi bilo treba povrniti, če bi voznik v vozilu tožeče stranke vozil po poplavljeni cesti. Ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno: voznik je zapeljal v vodo, nato je zaviral in ustavil vozilo. Obstal je na mestu in s premikanjem ni hotel nadaljevati.
Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZASP člen 157, 157/4, 157a, 157a/2, 168, 168/3.
avtorske in sorodne pravice - uporaba fonograma - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za zakonito rabo fonogramov - odstop od enotne prakse - odstop od ustavljene sodne prakse - exceptio illegalis - odločba SEU - civilna kazen - kršenje avtorskih pravic - iura novit curia - razlaga zakona
Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi za razlago SS 2006 sodišče moralo zaprositi Svet za avtorsko pravo. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes (drugi odstavek 157.a člena ZASP). Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v drugem odstavku 157.a člena ZASP, ni pravnega temelja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neizvedba zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ker tožena stranka pred podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila zakonske obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in tožnici zagovora ni omogočila. Delodajalec mora po drugem odstavku 85. členu ZDR-1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje, kot je opisano v izredni odpovedi, ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ravno nasprotno. Ob dejstvu, da je tožnica izostala z dela, razlogov za to pa toženi stranki ni sporočila, bi morala imeti (na zagovoru) možnost pojasniti razlogi za svoj izostanek ter razloge za to, da tožene stranke o tem ni obvestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00001536
Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 103. ZPP člen 212. OZ člen 649.
gradbena pogodba - dodatna dela - strokovni nadzor - delna pripoznava tožbenega zahtevka - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - nepotreben dokaz - zavrnitev začasne situacije - pogodbena kazen - trditveno in dokazno breme - nesklepčnost - uzance
Stranki sta v svoji Pogodbi posebej dogovorili, da zagotavlja investitor strokovni nadzor nad deli naročnika (in) izvajalca. Izvaja pa ga odgovorni nadzornik tako, da preverja in zagotavlja pravilnost izvajanja glede vrste, količine in kakovosti del. S tem sta stranki dosegli posebni dogovor o pravnem položaju nadzornika. Tega je sicer postavil investitor, toda on je, ne glede na to, da investitor ni bil stranka Pogodbe, smel zagotavljati pravilno izvajanje del izvajalca. To pa je lahko glede na ta dogovor, ki je odstopal od 103. PGU, napravil tudi tako, da je odobril dodatna, v bistvu pa druga dela, ki so bila potrebna glede na spremenjeni PZI.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - regres za letni dopust - odpravnina
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena ZDR-1, ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
nova škoda - izvensodna poravnava - povrnitev negmotne škoda
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kršitev pravice do poštenega sojenja - načelo enakosti orožij - zavrnitev dokaznih predlogov
S tem, ko je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo toženčev dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca, toženca ni postavilo v slabši položaj kot tožnico, saj se je imel toženec vseskozi možnost izjaviti tako o zahtevku in navedbah tožnice kot o rezultatih dokazovanja.
ugotovitev neobstoja stvarne služnosti - stroški vzdrževanja poti
Neprispevanje k stroškom vzdrževanja služnostne poti je po oceni pritožbenega sodišča lahko le podlaga za samostojen zahtevek lastnika služeče nepremičnine do lastnika gospodujoče nepremičnine. Ne more pa nuditi zaključka o pomanjkanju afinitete oziroma voditi do zaključka, da zaradi neprispevanja k stroškom vzdrževanja služnostne poti toženca nista imela osebnega prepričanja, da lahko cesto uporabljata.
predlog za izločitev dokazov - pritožba zoper sklep - postopek s pritožbo zoper sklep
Senat višjega sodišča o seji ni obveščal obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav sta predlog podala ob sklicevanju na določbe 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014. Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena. Izjema je določena v drugem odstavku 403. člena ZKP, vendar le, ko gre za sklep iz 492. člena ZKP, ki ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017, saj prezre, da se ta nanaša na primere odločanja o krivdi kot glavni stvari v kazenskem postopku, o čemer pa sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni odločalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001350
OZ člen 12, 15, 82, 82/1, 82/2, 1054. ZPP člen 7, 212.
razlaga spornih določil - najem poslovnih prostorov - višina najemnine - trditveno in dokazno breme - utemeljitvena jasnost - poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama - razlaga pogodb - načela obligacijskega prava - izvensodna poravnava - gospodarski subjekt
V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo.
Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.
ZDR-1 člen 74, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2, 157.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodna razveza - denarno povračilo - nadure
Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri višine denarnega povračila sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterijev za njegovo zvišanje upoštevati naslednjih dejstev: da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga ter da je tožnica delala na vodilnem delovnem mestu.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnica ni bila poslovodna oseba, z njeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vključiti plačila za nadurno delo v dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1, ter da so bile glede na 157. člen ZDR-1 opravljene nadure vključene v njeno osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela.
Iz povzete ureditve 133. in 141. člena ZIZ ne izhaja dolžnost sodišča, da bi moralo v situaciji, ko se izkaže, da izvršba s predlaganimi sredstvi ne bo uspešna, pred ustavitvijo izvršbe upnika posebej opozarjati na neuspešnost že predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev (pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 45. člena ZIZ). Zato ne more biti utemeljena pritožba, da upniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tu ne gre za odločanje o pravici oz. o zahtevku, niti ZIZ v 133. ali 141. členu takega postopka sodišču ne nalaga.
Ravno zaradi situacije, kot je nastala v tem postopku, zakon določa, da ima upnik, ki predhodno glede ustavitve ni mogel sodelovati v postopku, možnost sodišču predlagati, da razveljavi svoj sklep o ustavitvi, če mu hkrati sporoči račun in organizacijo za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun. Seveda je imel upnik do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tudi možnost predlagati predložitev seznama dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ.
ZDR-1 člen 4, 9, 9/3, 31, 200, 200/3. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 16.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - vodilni delavec - kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog
V sodni praksi pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS se je uveljavilo stališče, da mora delavec, po prenehanju razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, sodno varstvo uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, to je v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev (delodajalca).
Ker tretji odstavek 9. člena ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi drugi primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije pa tako izjemo v 2. alineji 16. člena določa za vodilne delavce, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015 sklenjena iz zakonitega razloga.