Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.
Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa
Ob upoštevanju pravne podlage za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v obravnavani zadevi, v kateri je zakonodajalec zelo jasno in določno predpisal posledice doseženega števila kazenskih točk, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 202.e člena ZP-1. Ta je sicer (pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J), ki velja od 6. 11. 2016) omogočal določeno mero tehtanja in upoštevanja določenih okoliščin pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar le v primeru, če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje sklepa do poteka preizkusne dobe pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, poleg tega pa sodišče tudi v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 202.e člena ZP-1, ki velja od 6. 11. 2016 dalje, mora preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
neizvedba naroka - dopustne pritožbene novote - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti
Razlaga za kakršno se zavzema pritožba, da bo do zapadlosti tožnikove terjatve prišlo šele, ko bo investitorju predan celoten objekt oziroma celo, ko bo prišlo do formalne primopredaje med tožencem in investitorjem, na podlagi tedaj podanih navedb ni bila mogoča. Navedbe, ki jih v zvezi s tem, zakaj naj bi bila potrebna takšna razlaga naročilnice in s tem kakšen naj bi bil skupni namen pogodbenikov, podaja pritožba pa so prepozne in zato neupoštevne.
Nesporno je, da je tožeča stranka svojo obveznosti izpolnila. Prav tako je nesporno, da so bila dela, ki jih je opravila, predana investitorju. To pomeni, da je med pravdnima strankama dejansko nesporno celotno relevantno dejansko stanje, posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da odločbo izda brez izvedbe naroka
trditve in dokazi - prekluzija trditev in dokazov - solidarna odgovornost udeležencev - ponovljen postopek - prirejena prometna nesreča
Toženi stranki so vse trditve tožeče stranke bile znane že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne vzdržijo pritožbene trditve, da je šele po izdaji prve sodbe izvedela za določene okoliščine o domnevnem prirejanju prometne nesreče.
Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov in na podlagi dejstev, ki jih morajo navesti stranke in na katera opirajo svoje zahtevke ter na osnovi predlaganih dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.
Ker se je pred sodiščem prve stopnje vseskozi obravnavalo isto dejansko stanje, bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti lahko in morala predlagati izvedbo dokazov, ki jih je šele v ponovljenem postopku, za katere pa je skladno z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP res prekludirana.
Pogodbeno razmerje temelji na medsebojnem zaupanju in če je tožena stranka prijavila škodni dogodek z navedbami kot jih podala v prijavi škodnega dogodka ter pripeljala poškodovano vozilo v pregled, še to ne pomeni, da bi bila tožeča stranka dolžna takoj opraviti natančno analizo prometne nesreče in njenih posledic, če na prvi pogled ni nastal sum v prirejenost nesreče. Na drugi strani pa to seveda ne pomeni, da tožeča stranka kot zavarovalna organizacija ne bi smela ugotavljati tudi po izplačilu zavarovalnine in odškodnin, če je do škodnega dogodka res prišlo na način, kot se je zatrjevalo, in če se izkaže, da je škodni dogodek prirejen, ima pravico do vrnitve tistega, kar je izplačala.
Pravilen je glede na vse navedeno materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati zneska, ki ga ni prejela, potem ko je bilo ugotovljeno, da je škodo povzročilo več oseb (in tudi tožena stranka) skupaj in ni bistveno, kdo je znesek neposredno prejel. Ker je obveznosti vsakega udeleženca po 186. členu OZ solidarna, to pomeni, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).
odklonitev strokovnega pregleda koncentracija alkohola v krvi
Če bi bila sprejeta teza obrambe, da lahko preizkušanci v cestnem prometu iz kakršnihkoli osebnih razlogov izbirajo kraj in pogoje opravljanja strokovnega pregleda (kar je bilo v obravnavanem primeru), bi slednje lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, ki bi lahko v končni fazi tudi povsem porušila poslovanje policije kot prekrškovnega organa v zvezi z opravo strokovnih pregledov, zato taka razlaga pravic preizkušanca ni sprejemljiva. V konkretnem primeru se je torej strinjati s prvostopnim sodiščem, da je obdolžencu tisto, kar tudi sicer nalagajo določbe člena 107 ZPrCP, bilo nudeno in omogočeno, to pa je oprava strokovnega pregleda le v nekaj kilometrih oddaljenem ZD, kar pa je obdolženec, česar tudi sam ne zanika, odklonil izključno iz razlogov, ki so bile na njegovi strani, ne pa iz objektivnih razlogov, ki bi bili kakorkoli na strani države, ki je dolžna strokovni pregled opraviti.
Ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v vsakem konkretnem primeru je vselej dejansko vprašanje . Prvostopno sodišče je, izhajajoč pri tem iz pravilnega razumevanja določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in obstoječe sodne prakse v zvezi z odklonom strokovnega pregleda ravnalo povsem pravilno, ko je pojasnilo, da naknadne obdolženčeve poškodbe istega dne in v tem svojstvu opravljene laboratorijske preiskave krvi, ki je bila opravljena po tem dogodku (okoli 16.30 ure) ni mogoče povezovati z obravnavanim dogodkom, ki se je zgodil kritičnega dne ob 15.35 uri, ko je bil obdolženec procesuiran kot voznik v cestnem prometu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00000348
OZ člen 40, 40/2. ZZK-1 člen 5, 7, 243, 243/1. SPZ člen 92.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - procesna dispozicija - izbrisna tožba - ničnost pogodbe zaradi nedopustne podlage - načelo začetka učinkovanja vpisov - pogoji za vrnitveni zahtevek
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče s citiranim delom izreka učinkovanje odločitve o izbrisnem zahtevku vezalo na odložni pogoj. Učinkovanje procesne dispozicije pod odložnim pogojem pa sodna praksa dopušča le v primeru sklenitve sodne poravnave (306. člen ZPP). Zato bi moralo sodišče prve stopnje procesno dispozicijo tožnika, s katero učinkovanje izbrisnega zahtevka veže na (ne)uresničitev pogoja, zavrniti, saj učinkovanje sodne odločbe, razen v primeru sodne poravnave, ni mogoče vezati na uresničitev pogoja. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo pogojno sodbo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje odločitev v prvem odstavku točke B/II izreka izpodbijane sodbe spremenilo in zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal z vlogo z dne 15. 9. 2016, zavrnilo.
ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 101/5.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40, 40/1.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/5, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev - delovni invalid - III. kategorija invalidnosti
Pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi se uporabljata določbi četrtega in petega odstavka 101. člena ZPIZ-1, po katerih mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju delovnih invalidov oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb, pri tem pa lahko tako delodajalec kot zavarovanec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ustreznost ponujene zaposlitve namesto dejanske izobrazbe tožnika presojati po določbi petega odstavka 91. člena ZDR-1, ki določa, da je ustrezna zaposlitev, za katero se med drugim zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - regres za letni dopust - odpravnina
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena ZDR-1, ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
odložena predaja zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Kadar sodišče odloča o predaji na podlagi ENPP, ni pristojno presojati pravilnost in zakonitost odločbe, na podlagi katere je nalog izdan. Pri odločanju o dopustnosti izvršitve naloga je namreč vezano le na pogoje iz 9. do 14. člena ZSKZDČEU, ki pa glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin vendar zagotavlja varovalno funkcijo. Tako je v 8. točki 10. člena ZSKZDČEU določeno, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona ali kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neizvedba zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ker tožena stranka pred podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila zakonske obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in tožnici zagovora ni omogočila. Delodajalec mora po drugem odstavku 85. členu ZDR-1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje, kot je opisano v izredni odpovedi, ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ravno nasprotno. Ob dejstvu, da je tožnica izostala z dela, razlogov za to pa toženi stranki ni sporočila, bi morala imeti (na zagovoru) možnost pojasniti razlogi za svoj izostanek ter razloge za to, da tožene stranke o tem ni obvestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001350
OZ člen 12, 15, 82, 82/1, 82/2, 1054. ZPP člen 7, 212.
razlaga spornih določil - najem poslovnih prostorov - višina najemnine - trditveno in dokazno breme - utemeljitvena jasnost - poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama - razlaga pogodb - načela obligacijskega prava - izvensodna poravnava - gospodarski subjekt
V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo.
Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.
Iz povzete ureditve 133. in 141. člena ZIZ ne izhaja dolžnost sodišča, da bi moralo v situaciji, ko se izkaže, da izvršba s predlaganimi sredstvi ne bo uspešna, pred ustavitvijo izvršbe upnika posebej opozarjati na neuspešnost že predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev (pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 45. člena ZIZ). Zato ne more biti utemeljena pritožba, da upniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tu ne gre za odločanje o pravici oz. o zahtevku, niti ZIZ v 133. ali 141. členu takega postopka sodišču ne nalaga.
Ravno zaradi situacije, kot je nastala v tem postopku, zakon določa, da ima upnik, ki predhodno glede ustavitve ni mogel sodelovati v postopku, možnost sodišču predlagati, da razveljavi svoj sklep o ustavitvi, če mu hkrati sporoči račun in organizacijo za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun. Seveda je imel upnik do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tudi možnost predlagati predložitev seznama dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ.
ZDR-1 člen 4, 9, 9/3, 31, 200, 200/3. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 16.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - vodilni delavec - kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog
V sodni praksi pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS se je uveljavilo stališče, da mora delavec, po prenehanju razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, sodno varstvo uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, to je v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev (delodajalca).
Ker tretji odstavek 9. člena ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi drugi primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije pa tako izjemo v 2. alineji 16. člena določa za vodilne delavce, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015 sklenjena iz zakonitega razloga.
ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13, 13/1, 13/2. ZASP člen 146, 146/1.
DDV - plačilo prometnega davka (ddv) od nadomestila za uporabo avtorskih del - stroški izterjave - pogodbeni dogovor
Določbi prvega in drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV v skladu s katerima se od odškodnin ne obračunava in plačuje DDV, predstavljata izjemo. Drugačen pa je položaj, ko stranki razmerje uredita s pogodbo. V takem primeru ne gre za odškodninsko terjatev ali terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, temveč za pogodbeno urejeno razmerje, kjer tožeča stranka terjatev izkazuje z računom in obračuna tudi DDV.
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost. Ker tožeča stranka zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.
Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi plačila odškodnine za nesrečo pri delu, za katero je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Gre za spor med tožnikom in tožencem, pri katerem tožnik ni bil v delovnem razmerju. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi se tožnik poškodoval in utrpel škodo, v zvezi s katero vtožuje odškodnino, ko je opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri hčerinski družbi, ki pa ni pravdna stranka v tej zadevi. Zato ne gre za individualni delovni spor v smislu določb 5. člena ZDSS-1, saj tožnik in tožena stranka nista v razmerju delavec delodajalec, oziroma drugem podobnem razmerju, ki bi pogojevalo pristojnost specializiranega delovnega sodišča.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnica je (z izjemo meseca junija 2015) v obdobju od 1. 3. 2011 do 31. 1. 2016 na različnih pravnih podlagah opravljala delo za toženo stranko. Dne 14. 1. 2016 je nastopila bolniški stalež, ki je trajal do 30. 9. 2016. V organiziran delovni proces tožene stranke se je vključila prostovoljno, delo za toženo stranko pa je ves čas opravljala osebno, kar je tožena stranka od nje tudi pričakovala oziroma zahtevala. Tožena stranka je tožničino delo potrebovala neprekinjeno oziroma je bila potreba po njenem delu stalna. Delavka tožene stranke je tožnici dajala navodila za delo in jo pri delu nadzorovala. Tožnica se je morala z njo dogovarjati glede izrabe letnega dopusta in ji redno sporočati svoje bolniške odsotnosti. Tožničino delo se ni razlikovalo od dela pri toženi stranki zaposlenih delavcev, saj ga je opravljala po programu in v prostorih tožene stranke vsak dan od 7.00 do 15.00 ure, pri delu je uporabljala pohištvo in računalnik tožene stranke ter se udeleževala njenih delovnih sestankov. Tožena stranka je tožnici vsak mesec nakazovala plačilo za opravljeno delo. V relevantnem obdobju ni opravljala dela za drugega delodajalca. Zato so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1.
odškodninska odgovornost - delovna nezgoda - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu
Dolžnost delodajalca je, da predvidi okoliščine, ki se pojavijo pri opravljanju vsakega dela in da delavcu zagotovi takšno delovno opremo, ki mu zagotavlja varno delo. Zavarovanec toženke bi za konkretno delo moral predvideti, da lahko pri pospravljanju steklenic, zloženih v kovinski koš, pride do poka steklenice in do porezanja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Pravica do obrambe se med drugim izvršuje tudi z zaslišanjem obremenilnih prič. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na stališču, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič samostojni element pravice do obrambe in v skladu s tem jamstvom je treba obdolžencem omogočiti, da izpodbijajo obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišujejo njihove avtorje, torej da preverjajo in izpodbijajo njihovo verodostojnost, jim neposredno postavljajo vprašanja in komentirajo njihove izjave, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.