Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.
Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa
zahtevek za vračilo vlaganj v nepremičnino - povrnitev vrednosti vlaganj - pobotni ugovor - povečanje vrednosti tuje nepremičnine - višina vlaganj
Po citiranih zakonskih določbah je morebitna terjatev tožeče stranke do lastnika nepremičnine odvisna od obogatitve slednjega zaradi vložka tožeče stranke. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten zgolj za morebitno povečano vrednost nepremičnine. Tako sama vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj ni odločilna. Zato je presoja sodišča prve stopnje in metoda, ki jo je sodišče uporabilo, ko je ugotavljalo zgolj višino vlaganj, ne pa tudi povečanje vrednosti nepremičnine, materialnopravno zmotna.
trditve in dokazi - prekluzija trditev in dokazov - solidarna odgovornost udeležencev - ponovljen postopek - prirejena prometna nesreča
Toženi stranki so vse trditve tožeče stranke bile znane že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne vzdržijo pritožbene trditve, da je šele po izdaji prve sodbe izvedela za določene okoliščine o domnevnem prirejanju prometne nesreče.
Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov in na podlagi dejstev, ki jih morajo navesti stranke in na katera opirajo svoje zahtevke ter na osnovi predlaganih dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.
Ker se je pred sodiščem prve stopnje vseskozi obravnavalo isto dejansko stanje, bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti lahko in morala predlagati izvedbo dokazov, ki jih je šele v ponovljenem postopku, za katere pa je skladno z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP res prekludirana.
Pogodbeno razmerje temelji na medsebojnem zaupanju in če je tožena stranka prijavila škodni dogodek z navedbami kot jih podala v prijavi škodnega dogodka ter pripeljala poškodovano vozilo v pregled, še to ne pomeni, da bi bila tožeča stranka dolžna takoj opraviti natančno analizo prometne nesreče in njenih posledic, če na prvi pogled ni nastal sum v prirejenost nesreče. Na drugi strani pa to seveda ne pomeni, da tožeča stranka kot zavarovalna organizacija ne bi smela ugotavljati tudi po izplačilu zavarovalnine in odškodnin, če je do škodnega dogodka res prišlo na način, kot se je zatrjevalo, in če se izkaže, da je škodni dogodek prirejen, ima pravico do vrnitve tistega, kar je izplačala.
Pravilen je glede na vse navedeno materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati zneska, ki ga ni prejela, potem ko je bilo ugotovljeno, da je škodo povzročilo več oseb (in tudi tožena stranka) skupaj in ni bistveno, kdo je znesek neposredno prejel. Ker je obveznosti vsakega udeleženca po 186. členu OZ solidarna, to pomeni, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).
neizvedba naroka - dopustne pritožbene novote - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti
Razlaga za kakršno se zavzema pritožba, da bo do zapadlosti tožnikove terjatve prišlo šele, ko bo investitorju predan celoten objekt oziroma celo, ko bo prišlo do formalne primopredaje med tožencem in investitorjem, na podlagi tedaj podanih navedb ni bila mogoča. Navedbe, ki jih v zvezi s tem, zakaj naj bi bila potrebna takšna razlaga naročilnice in s tem kakšen naj bi bil skupni namen pogodbenikov, podaja pritožba pa so prepozne in zato neupoštevne.
Nesporno je, da je tožeča stranka svojo obveznosti izpolnila. Prav tako je nesporno, da so bila dela, ki jih je opravila, predana investitorju. To pomeni, da je med pravdnima strankama dejansko nesporno celotno relevantno dejansko stanje, posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da odločbo izda brez izvedbe naroka
prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - zastaranje prekrška
Ker je torej obdolžilni predlog v zvezi s predmetno prekrškovno zadevo na okrajno sodišče podal stvarno nepristojni predlagatelj, bi ga moralo prvostopno sodišče s sklepom zavreči, in ga vročiti pristojnemu predlagatelju postopka, brez, da bi se spuščalo v uradni preizkus vloženega obdolžilnega predloga v skladu s členom 106 ZP-1.
Prekrški so del kaznovalnega prava in tako tudi del širšega pojma kaznivih ravnanj (med slednja sodijo tudi kazniva dejanja in disciplinski postopki), zaradi česar se ne sme primeriti, da se zaradi večje učinkovitosti organov odkrivanja in pregona za istovrstno prepovedano kaznivo ravnanje, ki izvira iz istih ali bistveno istih dejstev, ki so povezana z istim historičnim dogodkom (torej so časovno in krajevno povezan življenjski primer) in storilcem, vodita tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek, pri čemer je vedno potrebno zasledovati splošno pravilo in sicer, da odgovornost storilca za hujšo vrsto kaznivega ravnanja izključuje njegovo odgovornost za milejšo vrsto in torej obsodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izključuje odgovornost za prekršek.
V predmetnem postopku pa, kot pokaže prej navedeni potek procesnih dejanj, nista hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek, zato je že iz tega razloga nerelevantno sklicevanje na določbo člena 11.a ZP-1. Obdolžilni predlog s strani državne tožilke je bil na okrajno sodišče vložen šele po zaključenem predkazenskem postopku, torej po zavrženju kazenske ovadbe, zato je v konkretnem primeru neutemeljeno navajanje pritožbe, da prvostopno sodišče ni pravilno razlogovalo določbe člena 11.a ZP-1, ki naj bi bila v odnosu specialnosti do ureditve zastaranja pregona, kot je določeno v členu 42 ZP-1.
Le v primeru, če bi hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek in bi v skladu s členom 11a ZP-1 bil postopek o prekršku prekinjen, bi v tem času tako, kot ima pritožba prav, relativno zastaranje ne teklo, torej bi bilo zadržano, v vsakem primeru pa bi teklo tudi v tem primeru absolutno zastaranje, kar pomeni, da bi s potekom absolutnega zastaranja, postopek o prekršku več ne bil dopusten.
Pregon za prekršek ne glede na tek relativnega zastaranja v vsakem primeru absolutno in brezpogojno zastara takrat, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za relativno zastaranje pregona.
Ta rok pa v nobenem primeru ne sme biti prekoračen, tudi v primerih, če se je predkazenski postopek začel pred potekom tega roka, kot je tudi v obravnavanem primeru, ko se je predkazenski postopek začel v času, ko še ni poteklo niti relativno, niti absolutno zastaranje za prekršek, je pa brez dvoma nastopilo absolutno zastaranje po vložitvi obdolžilnega predloga.
Ob upoštevanju pravne podlage za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v obravnavani zadevi, v kateri je zakonodajalec zelo jasno in določno predpisal posledice doseženega števila kazenskih točk, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 202.e člena ZP-1. Ta je sicer (pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J), ki velja od 6. 11. 2016) omogočal določeno mero tehtanja in upoštevanja določenih okoliščin pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar le v primeru, če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje sklepa do poteka preizkusne dobe pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, poleg tega pa sodišče tudi v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 202.e člena ZP-1, ki velja od 6. 11. 2016 dalje, mora preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 101/5.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40, 40/1.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/5, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev - delovni invalid - III. kategorija invalidnosti
Pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi se uporabljata določbi četrtega in petega odstavka 101. člena ZPIZ-1, po katerih mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju delovnih invalidov oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb, pri tem pa lahko tako delodajalec kot zavarovanec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ustreznost ponujene zaposlitve namesto dejanske izobrazbe tožnika presojati po določbi petega odstavka 91. člena ZDR-1, ki določa, da je ustrezna zaposlitev, za katero se med drugim zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.
predlog za izločitev dokazov - pritožba zoper sklep - postopek s pritožbo zoper sklep
Senat višjega sodišča o seji ni obveščal obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav sta predlog podala ob sklicevanju na določbe 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014. Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena. Izjema je določena v drugem odstavku 403. člena ZKP, vendar le, ko gre za sklep iz 492. člena ZKP, ki ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017, saj prezre, da se ta nanaša na primere odločanja o krivdi kot glavni stvari v kazenskem postopku, o čemer pa sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni odločalo.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada - povrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pritožnik (sodni izvedenec) ni upravičen do nagrade in plačila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Pravilno je ugotovilo, da stroški niso bili potrebni, ker bi glede na vsebino predhodne predstavitve zadeve po telefonu in vsebino vprašanj iz sklepa, na katera je sodišče v predmetni zadevi potrebovalo odgovore izvedenca, pritožnik lahko sodišče obvestil, da odklanja izdelavo izvedenskega mnenja v predmetni zadevi. Pritožnik zatrjuje, da je bil študij spisa potreben, da je šele po njem lahko navedel razloge za odklonitev izdelave izvedenskega mnenja. V pritožbi zgolj nekonkretizirano in s sklicevanjem na kratko trajanje pogovora (82 sekund) nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bilo v predhodnem telefonskem razgovoru pojasnjeno, da je predmet tega delovnega spora plačilo odškodnine za škodo, nastalo kot posledica zastrupitve s svincem v delovnem okolju. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je to v povezavi z vprašanji, ki jih je sodišče prve stopnje zastavilo v sklepu, pritožniku dalo dovolj podatkov, da bi lahko že tedaj sodišče prve stopnje opozoril na možno odklonitev izdelave izvedenskega mnenja, kot izhaja iz kasneje navedenih razlogov, oziroma zahteval od sodnice več podatkov v zvezi s tem, česar pa ni storil. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da strošek študija spisa ni bil potreben, zaradi česa izvedenec ne more biti upravičen do njegovega povračila.
pobotni ugovor - izrek sodbe - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Izrek izpodbijane sodbe ni ustrezno formuliran, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje bi ob podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP. Formulacija izreka izpodbijane sodbe je torej pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen in določen tričlenski izrek.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 191. člena OZ, ko je presodilo, da je neutemeljen pobotni ugovor tožene stranke glede nasprotne terjatve. Tožena stranka je tožnici prostovoljno in brez kakršnihkoli zahtev občasno plačala stroške prevoza na delo in z dela. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ugovarjala le, da je po pomoti izplačevala te stroške. Ker je tožena stranka morala vedeti, da plačuje nekaj, česar ni dolžna plačati, in kar s pobotnim ugovorom zahteva nazaj, bi si morala pridržati pravico, da znesek zahteva nazaj, če se ugotovi, da ga ni bila dolžna plačati. Tožena stranka pridržka ni navajala niti dokazovala, zato izplačanih zneskov prevoza na delo in z dela ne more zahtevati nazaj.
Iz povzete ureditve 133. in 141. člena ZIZ ne izhaja dolžnost sodišča, da bi moralo v situaciji, ko se izkaže, da izvršba s predlaganimi sredstvi ne bo uspešna, pred ustavitvijo izvršbe upnika posebej opozarjati na neuspešnost že predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev (pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 45. člena ZIZ). Zato ne more biti utemeljena pritožba, da upniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tu ne gre za odločanje o pravici oz. o zahtevku, niti ZIZ v 133. ali 141. členu takega postopka sodišču ne nalaga.
Ravno zaradi situacije, kot je nastala v tem postopku, zakon določa, da ima upnik, ki predhodno glede ustavitve ni mogel sodelovati v postopku, možnost sodišču predlagati, da razveljavi svoj sklep o ustavitvi, če mu hkrati sporoči račun in organizacijo za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun. Seveda je imel upnik do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tudi možnost predlagati predložitev seznama dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ.
nadure - nadurno delo - efektivni delovni čas - mobilni delavci - pripravljenost za delo doma
Odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Delavec je namreč upravičen do izplačila nadur, če je takšno število nadur, kot izhaja iz podatkov evidentiranih ur, dejansko opravil, pod pogojem, da so bile te glede na naravo in obseg dela potrebne, ne glede na to, da mu delodajalec nadurnega dela ni posebej odredil.
Pravdni stranki sta na več mestih v pogodbi o zaposlitvi sklicujeta na kolektivno pogodbo, v uvodu oz. preambuli pogodbe o zaposlitvi pa sta izrecno navedli, da pogodbo o zaposlitvi sklepata na podlagi določil KPCPP. Glede na navedeno je treba po presoji pritožbenega sodišča šteti, da so bila določila te kolektivne pogodbe po volji strank inkorporirane v pogodbo o zaposlitvi kot njen sestavni del, zato ni pomembno, ali je dejavnost tožene stranke (opravljanje taksi prevozov) mogoče uvrstiti med dejavnosti iz 2. člena KPCPP, ki določa stvarno pristojnost kolektivne pogodbe. Stališče, da se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorita, da v njunem medsebojnem razmerju veljajo določila določene kolektivne pogodbe, četudi ta kolektivna pogodba delodajalca sicer ne zavezuje, je pritožbeno sodišče v svoji praksi že zavzelo.
Vsi zakonski pogoji za objavo popravka morajo biti podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote. Zahtevka ni mogoče deliti na dele, ki zadostijo zakonskim pogojem ZMed in na tiste, ki zakonskih pogojev ne izpolnjujejo. Če zakonskih pogojev ne izpolnjuje del zahtevanega popravka, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru, je treba zahtevek zavrniti.
postopek proti mladoletnikom - pripravljalni postopek - zahteva za uvedbo pripravljalnega postopka - nestrinjanje z zahtevo za uvedbo pripravljalnega postopka - pravna opredelitev dejanja - vezanost na pravno presojo dejanja
Sodnik za mladoletnike ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo poda državni tožilec v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka, temveč le na opis dejanja. Nestrinjanje sodnika za mladoletnike s pravno opredelitvijo dejanja v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka zato ni razlog, o katerem bi odločal senat za mladoletnike višjega sodišča v smislu določbe prvega odstavka 468. člena ZKP.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kršitev pravice do poštenega sojenja - načelo enakosti orožij - zavrnitev dokaznih predlogov
S tem, ko je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo toženčev dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca, toženca ni postavilo v slabši položaj kot tožnico, saj se je imel toženec vseskozi možnost izjaviti tako o zahtevku in navedbah tožnice kot o rezultatih dokazovanja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neizvedba zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ker tožena stranka pred podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila zakonske obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in tožnici zagovora ni omogočila. Delodajalec mora po drugem odstavku 85. členu ZDR-1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje, kot je opisano v izredni odpovedi, ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ravno nasprotno. Ob dejstvu, da je tožnica izostala z dela, razlogov za to pa toženi stranki ni sporočila, bi morala imeti (na zagovoru) možnost pojasniti razlogi za svoj izostanek ter razloge za to, da tožene stranke o tem ni obvestila.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica, po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica, ki je pri toženi stranki delala kot vodja pravne in kadrovske službe, z očitanimi ravnanji naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. S predložitvijo lažnega potrdila v podpis se je tožnica želela izogniti plačilu globe za prometni prekršek, s čimer je kršila 13. člen pravilnika tožene stranke, ki ga je tožnica sama sestavila. Nepravočasna izvedba postopkov javnega naročila predstavlja nezakonito ravnanje, pri čemer gre za pomembno področje poslovanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih treh kršitvah pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - regres za letni dopust - odpravnina
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena ZDR-1, ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
odškodninska odgovornost - delovna nezgoda - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu
Dolžnost delodajalca je, da predvidi okoliščine, ki se pojavijo pri opravljanju vsakega dela in da delavcu zagotovi takšno delovno opremo, ki mu zagotavlja varno delo. Zavarovanec toženke bi za konkretno delo moral predvideti, da lahko pri pospravljanju steklenic, zloženih v kovinski koš, pride do poka steklenice in do porezanja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Pravica do obrambe se med drugim izvršuje tudi z zaslišanjem obremenilnih prič. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na stališču, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič samostojni element pravice do obrambe in v skladu s tem jamstvom je treba obdolžencem omogočiti, da izpodbijajo obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišujejo njihove avtorje, torej da preverjajo in izpodbijajo njihovo verodostojnost, jim neposredno postavljajo vprašanja in komentirajo njihove izjave, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.