ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 261, 261/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izreku izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč izrecno zapisano, da se podaja iz razloga hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Odpoved je torej bila podana iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve razlogov iz odpovedi. Še toliko bolj pa to velja za sodišče.
stiki med starši in otroki - sprememba odločbe o stikih med starši in otroki - nespremenjene okoliščine - pooblaščenec - državni pravniški izpit - sum spolne zlorabe
Pri otrocih, ki imajo razvojne posebnosti kot A. in B., je izražena odklonilnost do staršev običajno povsem iskrena (torej nepovzročena) in z visoko stopnjo verjetnosti temelji na njihovih dejanskih izkušnjah.
Izvedenec je poudaril, da bi stiki deklic z očetom zanju predstavljali psihično obremenitev in zato ne bi bili v njuno korist tudi, če bi bil izid kazenskega postopka za predlagatelja ugoden oziroma da so razlogi, ki ne omogočajo stikov, neodvisni od poteka in izida kazenskega postopka zaradi očitka spolne zlorabe.
Ob dejstvu, da je bila v predsodnem postopku zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine vložena 1. 4. 2015, je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, priznanje pravice, odmero in izplačevanje delne pokojnine že od 24. 6. 2011 dalje, z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi stroškovno, kot neutemeljen zavrniti.
ZPIZ-2 člen 68, 403.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. - člen 1, 2.
invalidnina - telesna okvara - poklicna bolezen
Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.
V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a.
ZDCOPMD člen 3.. ZEPDSV člen 7, 18, 19.. ZDR-1 člen 126, 126/2.
nadurno delo - mobilni delavci - evidenca o izrabi delovnega časa - evidenca opravljenih ur dela - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, koliko nadur je dejansko opravil. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. S tem je podal ustrezen dokazni predlog za svojo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov Zakona o delovnih razmerjih o plačilu za delo, na podlagi teh določb pa bi moralo ugotoviti, da je dokazno breme o tem, da je tožena stranka tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Tožena stranka bi morala hraniti in sodišču predložiti evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, ali v spis vložiti druge ustrezne dokaze, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah, a tega ni storila. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da gre nepregleden oziroma nepopoln sistem vodenja evidence delovnega časa voznika v breme delodajalca.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Tožena stranka je z namenom racionalizacije in stroškovne optimizacije dela sprejela sklep o številu izvajalcev na posameznih delovnih mestih in zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu voznik I s 44 na 43 delavcev. Delodajalec ima pravico, da organizira delovni proces na način znižanja stroškov dela, tako da lahko dosega optimalne finančne rezultate in racionalizira poslovanje in izboljša organizacijo dela. Tožena stranka je sprejela odločitev o zmanjšanju števila delavcev tudi za druga delovna mesta. Glede na slabše finančno poslovanje tožene stranke je torej obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku in ni šlo za fiktivnost razlogov.
Predlog za obnovo postopka, končan s pravnomočno sodno odločbo, ni vložen po odvetniku, niti ni izkazano, da bi vlagateljica imela pravniški državni izpit. Zato je predlog za obnovo sodnega postopka, ob uporabi 91. člena ZPP, zakonito zavržen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00002291
URS člen 54, 56. ZZZDR člen 4, 4/2, 5a, 5a/2, 116. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 18, 21. ZPP člen 8.
roditeljska pravica - odvzem roditeljske pravice - otrokova korist - načelo najblažjega posega - pravica do družinskega življenja - tehtanje pravic - pravica do stikov - nepravdni postopek - zastopanje po odvetniku - preiskovalno načelo - možnost sodelovanja v postopku - pravdna sposobnost
Pri tehtanju za izbiro tako drastičnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, mora sodišče upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka), predvsem, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. Ta je med nasprotno udeleženko in njenim sinom nedvomno obstajal, saj je deček živel pri njej in z njo dobrih sedem let, bila je njegova primarna skrbnica, navezava je bila velika in predstavljala mu je ogromen del njegovega življenja, toda deček (zaradi njene osebnostne motnje) na svojo mater ni mogel vzpostaviti varne navezave. Ob tem je izvedenec ugotovil, izhajajoč iz shizofrenega procesa in osebnostne strukture nasprotne udeleženke, da z veliko verjetnostjo misli, da nikdar ni zmogla poskrbeti za otrokove potrebe. Po kritičnem dogodku (prisostvovanju umoru, čiščenju stanovanja in trupla ter "obredni" pripravi trupla ter poslavljanju) je bil deček prav zaradi tega dogodka (akutna reakcija na stres, ki je v veliki intenzivnosti trajala nekaj dni) hospitaliziran, pri njem pa so zaznali, da gre za travmatiziranega otroka. Zanj in njegovo (duševno) zdravje je bilo ključno, da so se po kritičnem dogodku vse službe zelo hitro in ustrezno vključile ter reagirale, kar je ublažilo njegovo stisko in preprečilo drugačno travmatsko reagiranje na dogodek. Po zaključku hospitalizacije je bil nameščen v rejniško družino, ki zanj predstavlja spodbudno okolje in ki ga potrebuje tudi v bodoče, nasprotna udeleženka pa mu ga ni in mu ga tudi ne bo zmogla zagotoviti. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki temelji na vrsti izvedenih dokazov, da pri dečkovi mami obstaja veliko tveganje za ponovno izgubo stika z realnostjo in tveganje agresivnih oblik vedenja, blažjega ukrepa od odvzema roditeljske pravice ni mogoče izbrati.
Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena ZPIZ-2 pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilje v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja
Obtoženčevo nasilje je trajalo vse od leta 2009 dalje, v izreku opisana ravnanja obtoženca pa so vsekakor takšna, da iz njih nedvomno izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Obtožencu se namreč očita izvajanje psihičnega in fizičnega nasilja in sicer psihičnega nasilja v obliki zmerjanja, žalitev, groženj s smrtjo zunajzakonski partnerici in njeni družini, fizično pa tako, da je zunajzakonsko partnerico držal za vrat, jo zgrabil za lase in brcnil v predel trebuha. Celotno ravnanje obtoženega, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je trajalo več let, nedvomno izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini, zato se ni moč strinjati z zagovornikom, da bi šlo v obravnavanem primeru lahko zgolj za razžalitev.
ZPIZ-2 člen 206, 206/5.. ZDSS-1 člen 68.. ZPP člen 154, 156, 157,158, 162.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izplačilo odkupne vrednosti
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da gre v zadevi, ki se nanaša na pravico do enkratnega izplačila odkupne vrednosti enot premoženja za čisti premoženjski spor, in da zato posledično zaradi narave spora pri odločanju o stroških postopka ni mogoče uporabiti 68. člena ZDSS-1. Pomeni, da je pri odločanju o povračilu stroškov toženi stranki potrebno uporabljati določbe 154. do 162. člena ZPP.
Tožniki so tožbo umaknili, ko jih je tožena stranka obvestila, da bo vsem zavarovancem, ki so vložili tožbe, izplačala odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu. V okoliščinah konkretnega primera je podan dejanski stan iz 158. člena ZPP. Pomeni, da mora tožena stranka svoje stroške iz spora o glavni stvari, ki je bil zaradi umika tožb, potem ko je izpolnila obveznost do tožnikov sicer ustavljen, nositi sama.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7.. ZPIZ-2 člen 3, 25, 148, 148/1.. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposlena oseba
Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do tolmača - pravica do poštenega sojenja - uporaba jezika v postopku
V primeru, če sodišče v nasprotju z določbo 102. člena ZPP zavrne izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa se zaradi tega pritoži in to uveljavlja kot pritožbeni razlog, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič preuranjeno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Menilo je namreč, da ti dve priči (bivša zunanja računovodkinja tožene stranke in tožničina sodelavka, s katero sta sedeli v isti pisani) ne bi mogli izpovedati o obstoju poslovnega razloga. Četudi je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je reorganizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca, je v primeru trditev, kot jih podaja tožnica, da je bila odpoved podana zgolj z namenom, da ravno tožnica ostane brez zaposlitve, ne pa z namenom zasledovanja boljše organizacije, stranki potrebno omogočiti dokazovanje njenih trditev o šikanozni odpovedi.
lastninska pravica na nepremičnini - solastnina - ureditev razmerij med solastniki - delitev stvari v solastnini - upravičen interes
Pri presoji upravičenega interesa posameznega solastnika se med drugim upoštevajo tudi potrebe solastnikov, katere se nedvomno izražajo v dosedanjem načinu rabe stvari.
ZGD-1 člen 237, 337, 337/1, 337/2. OZ člen 73, 73/1.
delniška družba - prenos delnic - soglasje družbe za prenos delnic - vinkulacija - vinkulacija delnic - razrešnica
Delniška družba določa svoje cilje samostojno. Po oceni pritožbenega sodišča je v Statutu družbe konkretno določen cilj v smeri zapiranja družbe z ambicijo doseganja čim večjega števila (z možnostjo doseganja absolutno - kvalificirane kapitalske večine) notranjega lastništva zaposlenih in bivših zaposlenih delavcev, legitimen in pravno dopusten cilj.
Vinkulacija je torej instrument za zagotovitev cilja, ki je v tem, da se v delniški strukturi družbe zagotavlja in ohranja (v čim večji meri, z možnostjo zagotovitve absolutno - kvalificirane kapitalske večine) struktura notranjih delničarjev, ki so sodelovali pri lastninskem preoblikovanju z uporabo notranjih metod lastninjenja. Več kot očitno pa je, da se ta cilj družbe lahko realizira z omejevanjem prenosljivosti delnic, in sicer v smeri, da se lahko pridobiteljem delnic, ki so izven kroga oseb obstoječih delničarjev in niso zaposleni pri toženi stranki ali z njo povezani družbi, s strani upravnega odbora tožene stranke odreče soglasje za prenos delnic. Če v vlogi pridobitelja delnic nastopa oseba, ki ni obstoječi delničar družbe in ki ni zaposlena v družbi ali z njo povezani osebi, lahko upravni odbor tožene stranke zavrne soglasje za prenos delnic.
Medtem ko je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, to predvsem naloga ustreznih organov, mora sodišče pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja.
Osnovno vodilo sodišča pri odločanju o stikih je korist otroka.
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje očitek iz obtožnega predloga, da je obdolženec trikrat do štirikrat na teden grozil oškodovancem, spremenilo v očitek, da je to počel večkrat v očitanem obdobju tudi ne predstavlja spremembe v njegovo škodo, ampak v njegovo korist, zato tudi ni vprašljiva identiteta med obtožbo in sodbo.
Pritožnik nima prav, ko trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o resnosti grožnje, saj ima izpodbijana sodba o tem razloge v 8. točki, ti pa so prepričljivi in jim ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glede na okoliščine v katerih so bile grožnje izrečene in druge okoliščine obravnavane zadeve nedvomno, da so jih oškodovanci jemali kot resne, pa tudi sicer objektivno je grožnja z bombo resna grožnja.